Domovina 125: Ker nimamo reševalnega helikopterja, ljudje umirajo (Predogled)

More documents

Recommendations

Info

44 INTERVJU LUCIJA ČAKŠ, SKAVTSKA PISATELJICA »Mame si moramo same izboriti prostor za ustvarjalnost, nihče drug nam ga ne bo« Zgodbo sem si že na začetku zamislila kot serijo. – Pri pisanju poskušam ostati zvesta temu, kar se v resnici dogaja pri skavtih. – Preko pisanja se z dobrohotnostjo oziram na svoja najstniška leta in vse, česar takrat nisem znala in zmogla drugače. – V času, ko sem rodila tri otroke v štirih letih, sem čutila sestradanost po ustvarjanju. EVA MARKOVIČ TOMO STRLE/CITRUS Lucija, med bralci so Svizci, ki ste jim vdahnili življenje, že splošno znani. Kako se je vse skupaj začelo? V meni je dolgo zorela močna želja, da bi napisala knjigo. Nato sem se nekega dne na uredništvu Iskrenih zaklepetala z urednikom Leonom Jagodicem, ki me je vprašal, če poznam koga, ki bi napisal pustolovski roman za fante. Takoj sem rekla: »Ja, sebe!« V hipu sem <strong>125</strong> 30. 11. 2023 vedela, da morajo biti glavni junaki skavti. Pustolovščine in skavti gredo z roko v roki! Tako sem napisala prvi del Svizcev in zelo sem hvaležna, da so ga bralci tako lepo sprejeli. Zgodbo sem si že na začetku zamislila kot serijo. Upala sem, da bom lahko napisala več delov, vendar to ni bilo odvisno od mene, ampak od bralcev. Hvaležna sem, da lahko zaradi njihovih lepih odzivov pišem naprej. Prvi del se dogaja jeseni, na hajku, kamor se fantje odpravijo s kolesi. Je bila odločitev, da drugi del postavite na zimovanje, samoumevna? Ja, zimovanje je logično nadaljevanje jesenskih prigod. V prvi knjigi spoznamo samo skavtski vod, torej pet fantov, v drugi se zgodba razširi na četo. Število likov se precej poveča, vendar je krog ljudi, s katerimi se družijo glavni junaki, vseeno omejen. Tako kot v res-
INTERVJU 45 nici pri skavtih. Z nekaterimi se veliko družiš, druge poznaš le po imenu. Največja novost v drugi knjigi je, da se v njej pojavijo dekleta. Kako skavtinje spremenijo dinamiko zgodbe? Punce so v prvem delu Svizcev manjkale. Fantovski bralci jih niso toliko pogrešali, od deklet pa sem večkrat slišala pripombo, da v knjigi ne nastopa nobena punca in da ni nobenega ljubezenskega zapleta. To sem v drugem delu spremenila. Ko pridejo skupaj skavti in skavtinje, pride tudi do prvih simpatij, ampak ker so junaki še precej mladi, se jim zelo veliko še ne more zgoditi. Odzivi na drugi del so zelo različni, nekaterim je zaplet s puncami všeč, drugim ni tako blizu. Toda pri pisanju poskušam ostati zvesta temu, kar se v resnici dogaja pri skavtih. V četi vedno pride do trenj, simpatij, zafrkancij … Za knjigo je značilno prepletanje različnih zvrsti slovenščine, od malce slengovske najstniške govorice do poljanskega narečja, ki ga govori klanovec Peter. Ste se načrtno odločili za igranje z jezikom ali so liki pač spregovorili po svoje? Zelo rada imam narečja, zdi se mi, da gre za veliko dragocenost slovenščine, zato si želim imeti v vsaki knjigi vsaj eno. V prvem delu sem se poklonila narečju okolja, v katerem živim, v drugem pa narečju Poljanske doline, kjer se odvija zgodba. Poleg tega ima vsak Svizec svoj način govora, ki je del njegovega karakterja. Ne morejo govoriti drugače. Značilnosti njihovega govornega sloga sem si celo zapisala – kako liki govorijo v določenih situacijah. S tem sem olajšala delo lektorici, da ni popravljala delov, kjer liki namenoma ne govorijo knjižno. V obdobju, ko sem hrepenela po tem, da bi napisala knjigo, sem veliko molila v ta namen. Danes čutim, kako blagoslovljena sem z ekipo, s katero delam na Založbi Iskreni – za urednika, lektorico in ilustratorja, ki je opravil fantastično delo. Med pisanjem si ne predstavljam obrazov, ilustrator pa jim jih je dal in mislim, da jih je res odlično zadel. Vam je bilo lažje napisati drugi del, glede na to, da so bili vsi liki že »živi«? Ravno njihova živost in raznolikost sta najmočnejši točki obeh knjig. Lažje je bilo začeti, ker je bilo vse že postavljeno. Končati pa je bilo težje. Na like sem vedno bolj navezana, zato mi je zelo težko pisati, ko se soočajo s problemi. Na polovici zgodbe začnem obupavati, ker likom postane težko. Ko se moji otroci poškodujejo do krvi, pošljem moža, naj jih oskrbi, ker jaz to težko gledam. Pri pisanju to žal ne gre. (smeh) Mame imamo v glavi kup projektov, vendar jih zaradi pomanjkanja časa pogosto ne uresničimo. Vi pa ste ob družinskih in službenih obveznostih napisala dve knjigi. Imate kakšen nasvet za mame, kako doseči cilj, ki se zdi težko dosegljiv? Najprej se moramo znebiti »mamaste« slabe vesti. Ozavestiti moramo, da tudi s svojimi projekti delamo nekaj dobrega. Potem si moramo narediti prostor. Trije otroci in služba bi bili lahko do konca življenja moj izgovor. Toda ko bi prišla pred nebeška vrata, bi vedela, da nečesa nisem naredila, da sem nečemu rekla ne. Ne samo fizičnega, ampak tudi miselni prostor za ustvarjalnost. Nihče drug ga ne bo. Zanj je treba tudi kaj žrtvovati. Mož gre na primer kdaj sam z otroki nekam, jaz pa doma pišem. Odpovem se tistemu času z družino ali pa družinskemu ogledu prenosa smučarskih skokov, ki jih imam drugače zelo rada. Sama sem zelo ustvarjalna oseba, tako da sem v času, ko sem rodila tri otroke v štirih letih, čutila veliko sestradanost po ustvarjanju. Članki, ki sem jih pisala, so bili ventil, vendar sem hrepenela po več. Pri tem je dragoceno, če si tako v stiku s sabo, da ugotoviš, kakšen je tvoj ustvarjalni proces: na kakšen način deluješ, kaj rabiš … Jaz recimo ne rabim veliko časa. Če imam samo dvajset minut časa, lahko udarim kratek pisateljski šprint. Kdo drug rabi več prostora in premišljevanja. To je treba spoštovati. Pisali ste v prostem času, ob popoldnevih, večerih … Kako sta z možem poskrbela, da čas za pisanje ni načel vajinega odnosa? Moj mož je zelo introvertiran in ne potrebuje veliko časa z mano. Ponavadi sem jaz tista, ki rabi več bližine. Med pisanjem pa so velik del potrebe po druženju zapolnili moji liki. Blagoslovljena sem bila z namišljenimi prijatelji. (smeh) Zvečer, ko so otroci zaspali, sem moža večkrat vprašala, če se strinja, da še pol ure pišem. Nikoli ni rekel ne. Res pa je, da tudi on veliko dela. Od nekdaj funkcionirava tako, da se druživa malo in intenzivno. Pisanje je bolj vplivalo na moj čas z otroki. Res so bili zelo razumevajoči in potrpežljivi. Prvo knjigo sem pisala v času koronavirusa, ko smo bili ves čas doma. Dinamika je bila zanimiva: dopoldne šola in služba, popoldne pisanje. Po izidu prvega dela so otroci začutili ponos. Knjiga jim je bila všeč in komaj so čakali drugi del. Otroci so »feni« mojega pisanja in verjamejo, da nastaja nekaj dobrega. Seveda pa pridejo trenutki, ko začutim, da rabijo pozornost – takrat prekinem z delom in se jim posvetim. Navdih gor ali dol. Doživljate branje in pisanje kot terapevtsko dejavnost? Seveda. Vsak od likov ima kakšno mojo slabo lastnost. Preko njih predelujem svoje težave. (smeh) Prek pisanja se z dobrohotnostjo oziram na svoja najstniška leta in vse, česar takrat nisem znala in zmogla drugače. Tudi vaši otroci so navdušeni bralci. Na kakšen način lahko v otrocih prebudimo strast do knjig? Obema z možem zelo veliko pomeni pisana beseda, tako da imajo otroci že predispozicijo za ljubezen do knjig. Z otroki vsak dan berem, že odkar so bili nekajmesečni dojenčki. To je del naše vsakodnevne rutine. Še zdaj nismo nehali brati pred spanjem, samo da otroci ne sedijo več v naročju. Če otrok povezuje branje z nečim prijetnim in udobnim, se bo lažje tudi sam lotil branja. Poleg tega potrebuje knjige, ki ga bodo pritegnile. Devetletnikov ni smiselno siliti s Pestrno. Sicer gre za kulturni spomenik, ki se ga lahko obravnava v šoli, ne moremo pa pričakovati, da ga bodo otroci brali iz lastnega užitka. Logično je, da bodo rajši izbrali Pasjega moža ali Kapitana Gatnika. <strong>125</strong> 30. 11. 2023
Page 1 and 2: ŠIRIMO OBZORJA Poštnina plačana
Page 3 and 4: Svobodnjaške NORČIJE in desnosred
Page 5 and 6: VSEBINA 5 18 Zadišalo je po Svobod
Page 7 and 8: PREGLED TEDNA 7 Skupina Holding Slo
Page 9 and 10: ČIVKARIJA 9 Vid Mlakar @VidMlakar
Page 11 and 12: KARIKATURA 11 BORIS OBLAK
Page 13 and 14: TEMA TEDNA 13 likopterjev Slovenske
Page 15 and 16: TEMA TEDNA 15 Notranjost helikopter
Page 17 and 18: KULTURA 17 ževna sem steblika. Nje
Page 19 and 20: Komentar BOJAN POŽAR, POZAREPORT.S
Page 21 and 22: INTERVJU 21 Za nami je nekaj pestri
Page 23 and 24: INTERVJU 23 bil brez pandemije. Ime
Page 25 and 26: ANDRAŽ ARKO UROŠ RANFL Tam stoji
Page 27 and 28: SVOBODNO GOSPODARSTVO 27 setih leti
Page 29 and 30: SVOBODNO GOSPODARSTVO 29 PRAVICA DO
Page 31 and 32: SVOBODNO GOSPODARSTVO 31 prvi Janš
Page 33 and 34: AKTUALNO 33 Minister za kmetijstvo
Page 35 and 36: Komentar ROK ČAKŠ FACEBOOK GIBANJ
Page 37 and 38: SVET 37 MANJ MINISTRSTEV, NIŽJI DA
Page 39 and 40: poročijo proti volji svoje družin
Page 41 and 42: AKTUALNO 41 vztrajajo, da napaka š
Page 43: SVET 43 Z nadaljevanjem konflikta b
Page 47 and 48: PROMOCIJSKA VSEBINA ADVENTNA AKCIJA
Page 49 and 50: Komu in čemu služi ta strah? Če
Page 51 and 52: NENAPISANO 51 Četrtkov večer je n
Page 53 and 54: EDVARD KADIČ, STROKOVNJAK ZA KOMUN
Page 55 and 56: Priporočila BEREMO, GLEDAMO, POSLU
Page 57 and 58: DOGODKI Koledar dogodkov NOVEMBER |
Page 59 and 60: Kolumna TINO MAMIĆ Mwoja Wajdušna
Page 61 and 62: KRIŽANKA 61 SESTAVIL ANDREJ PRAZNI
Page 63 and 64: Razvedrilo LLLLL+ 63 SKRITA MISEL K
Page 65 and 66: TA DESNA: Tam imam eno daljno sorod
Page 67 and 68: ANDRAŽ ARKO Pr(a)va božicna zgodb

Domovina 125: Ker nimamo reševalnega helikopterja, ljudje umirajo (Predogled)

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?