Domovina 125: Ker nimamo reševalnega helikopterja, ljudje umirajo (Predogled)

50
NENAPISANO
IVAN SIVEC
Radio – tovarna
SODOBNE GLASBE
So stvari, ki niso še nikjer zapisane, a vendar so se zgodile. So stvari,
ki v nekdanjem komunističnem sistemu niso smele biti izpostavljene. So stvari,
ki so z mnogimi akterji že zdavnaj odšle na drugo stran mavrice, po svoje
pa bi bilo škoda, da bi za vedno odšle v pozabo.
Glasba
Ena od teh stvari je posebna
zvrst popularne muzike, ki je
nastala prav na naših tleh, narodno-zabavna
glasba. Nujno
zapisana z vezajem, saj gre tako za narodno
kot zabavno glasbo in nikakor
ne za zvrst zabavne glasbe, na kar bi
namigoval izraz narodnozabavna.
Sam sem od otroških let, tam od
četrtega leta naprej, sopotnik te zvrsti
glasbe, o njej sem največ napisal na
naših tleh, ob tem pa marsikaj doslej
tudi zamolčal.
NASTANEK
OSNOVNEGA TROBILA
Prvi je prenos elektromagnetnega valovanja
odkril naš bližnji sosed Nikola
Tesla. Za njim pa mnogi drugi. V Ameriki
je znan podatek, da je leta 1921 igralo
že osem radijskih postaj. Tedaj seveda
še niso poznali radijskih sprejemnikov,
temveč so poslušalci program lahko
spremljali samo z radijskim detektorjem
na kristal.
Naša radijska postaja, Radio Ljubljana,
je začela oddajati pred 95 leti,
torej leta 1928. Med prvimi v Evropi,
kot druga na tedanjih jugoslovanskih
tleh. Naš Radio pa je imel enak problem
kot vse tedanje radijske postaje:
glasbo in govor so lahko shranjevale
samo na ploščah, kjer pa so bili zapisi
sorazmerno slabi. Zato so večino
radijskega programa vse radijske postaje
oddajale v živo in le nekaj ur na
dan. Radio je čez noč postal trobilo, ki
je potrebovalo čim več glasbe, petja in
govorov. Ker je bilo tedaj na slovenskih
tleh sorazmerno malo tovrstnih umetnikov,
je imel naš Radio na začetku le
nekaj ur programa – opoldne eno uro
in zvečer z enim mikrofonom prenos iz
Opere ali kaj podobnega. Stvar je bila
namreč v tem, da na začetku še niso
poznali magnetofonskih zapisov.
PREPOVEDANA
BOG IN DEVICA MARIJA
Na Radiu Ljubljana je bil pred drugo svetovno
vojno izjemno priljubljen kvartet
pevcev, imenovan Fantje na vasi. Peli
so kot slavčki. Imeli pa so eno veliko
napako. Izhajali so iz pobožnih družin
in so večinoma peli narodne in cerkvene
pesmi. Po drugi svetovni vojni pa so
bile na Radiu Ljubljana prepovedane
vse narodne in ljudske pesmi, v katerih
so bili omenjeni Bog, Devica Marija itn.
Zato so pozneje, od leta 1952, ko je Radio
dobil prvi magnetofon za kakovostno
zapisovanje pesmi in skladb, Fantje
posneli samo enajst pesmi. Pa še teh
niso veliko predvajali. Označeni so bili
kot »ta črni«, taki pa na radiu nimajo kaj
početi. V protiutež izgubi velikega dela
naše pevske tradicije so pozneje na Radiu
Ljubljana uvedli oddajo z naslovom
Pesmi borbe in dela. To so bile pesmi, v
katerih je zagodla mašinca in v katerih
se je pozivalo na krvavi boj.
Manj nevaren je bil izjemen harmonikar
Avgust Stanko. Seveda je na svojo
kromatično harmoniko igral predvsem
skladbe iz narodne zakladnice, a
na srečo oblastnikov ob tem ni prav nič
prepeval in tako ni prenašal vere, opija
za ljudstvo, med ljudi.
GLASBA PO ŽELJAH
Radio je skušal biti ves čas na strani poslušalcev.
To je bil neke vrste Facebook
tistega časa, ki je povezal celoten narod
enega govornega območja v celoto. Kaj
kmalu so to ugotovili politični veljaki in
so ga začeli uporabljati kot propagando
sredstvo. Pravzaprav je tako še danes,
zato ni nič čudnega, da se oblastniki tako
bojujejo zanj. Še hujše je seveda s tetko
televizijo, ki ima menda na gledalca najmanj
stokrat močnejši vpliv. Ljudje smo
pač vidni tipi in se nam tisto, kar zaznajo
naše oči, vtisne najgloblje v spomin.
Ob propagandi je bilo ves čas treba
predvajati glasbo. Na Radiu Ljubljana je
kmalu po začetku nastala opoldanska
IVAN SIVEC
Na obletniškem Četrtkovem večeru je dvorano dvignil na
noge Alpski kvintet z Otom Pestnerjem (67).
125 30. 11. 2023