Domovina 139: Laži socialista Goloba (Predogled)

Komentar TEMA TEDNA 17
ANDREJ FINK
SHUTTERSTOCK
KUBA: kaj je šlo narobe,
saj imajo vendar socializem
Gotovo je bralec v preteklih dneh opazil neverjetno novico, ki je prišla na dan po različnih
medijih, tudi slovenskih. Novica pravi: »Kuba kliče na pomoč Svetovni program za hrano.«
Novica govori o katastrofalnem
stanju na Kubi. Zanj
smo sicer vedeli že dolgo,
celo desetletja, a sedaj je kubanska
vlada sama uradno zaprosila za
pomoč Združene narode in s tem priznala
in evidentirala, kar so že vrabci
po strehah čivkali: da se država cvetočega
socializma v Latinski Ameriki
spopada s pomanjkanjem hrane. Tega
kubanski mediji svojemu prebivalstvu
še niso sporočili, a ljudje na cesti niso
slepi, saj doživljajo (čakalne) vrste pred
pekarnami z vse slabšim kruhom. Mleka,
niti svežega niti v prahu, otroci že
dolgo nimajo. Pomanjkanje električnega
toka več ur na dan je vsakdanji pojav.
Da je bencin postal petkrat dražji,
skoraj ni važen podatek, saj je na Kubi
za povprečnega prebivalca avto nekaj
nedosegljivega.
POSTSOCIALISTIČNI MEDIJ
To stanje je za slovenskega človeka evidentiral
najbolj primeren medij, in sicer
Delo, 2. marca letos. Najbolj primeren
medij je, ker je desetletja bil uradno
glasilo socialističnega sistema, ki mu je
vladala KP oz. ZKS(J), po letu 1991 pa se
je spremenil v postsocialistično tranzicijsko
sredstvo za ohranjanje »vrednot«
iz polpreteklih lepih časov. To
je očitno vsem, ki občasno obiskujemo
njegove strani.
Ta medij je slovenskega državljana
torej obvestil o tem, da je Kuba žrtev
»dolgotrajnih zgrešenih potez in dejstva,
da je prenehala proizvajati že
pred pol stoletja. Običajno kmetijsko
proizvodnjo so ustavili v začetku obdobja
revolucije, takrat so zagnali proizvodnjo
sladkornega trsa. Po odhodu
Rusov je zaradi pomanjkanja nafte vse
ugasnilo. Kubanci zdaj sladkor uvažajo.
Sesula se je bleščeča zgodba o
zdravstvu in šolstvu, o sila uspešnih
zdravnikih in učiteljih, ki so jih izvažali
v druge države, ki pa se domov nočejo
več vrniti. Zgodba o razvoju farmacije
in proizvodnji zdravil, ki je dolgo veljala
za še eno uspešnico, se je prav tako sesula
v prah.« Tako piše Delo – da mi ne
bi kdo očital, da citiram kakšno zadrto
ultrakonzervativno trobilo. Po 65 letih
grajenja socializma, ko bi moral biti že
zdavnaj uspešno dograjen, sta nastopila
lakota in vsestransko pomanjkanje.
SOCIALIZACIJA REVŠČINE
Kuba je bila 65 let za vse marksiste, neomarksiste,
socialiste, socialdemokrate,
»svobodne razumnike« in mnoge »kulturnike«
po vsem svetu model in ideal
uspešne ljudske vladavine. A ta popoln
ideal se je sesul kot hišica iz kart. Kako
je to mogoče? Saj imajo vendar socializem,
ki je že stoletje in pol ideal vseh
menda pametnih ljudi!
Težava je v tem, da socializem sam
od sebe ne more stati, še manj obstati.
Vedno je odvisen od nekih proizvajalcev
ali intelektualnih poklicev (npr. zdravnikov),
ki ustvarjajo dobrine oz. prispevajo
storitve. Potem pa socializem te
dobrine razdeli in s storitvami upravlja,
kot da bi oboje prispeval sam. Socializem
naj bi bil odličen sistem za delitev, a delitev
tistega, kar ustvarijo drugi v zdravih
gospodarskih pogojih svobodnega
trga. Socializem je lahko družbena
doktrina, nikoli pa gospodarski sistem.
Zato je velika zmota misliti, da je
socializem sam po sebi formula za gospodarsko
proizvajanje. Če ima neka
država šibko proizvodnjo, ji ne bo nič
pomagalo preiti v socialistični sistem.
Revna država s prehodom v socializem
ne bo prav nič na boljšem. Lahko bo s
politično voljo, tudi z revolucijo, postala
socialistična, a s tem ne bo dosegla drugega,
kot da bo socializirala revščino.
Socializem je le doktrinarna parodija
brez gospodarske in družbene
podlage. Socializem lahko kritizira
svobodni trg in njegove napake, toda če
ta trg ne ustvari dobrin, jih bo socializem
še manj. Spomnimo se kreditov na
kredite, ki smo jih prejemali iz kapitalističnih
Združenih držav Amerike in
so minimalno reševali, če sploh, rajnko
SFRJ, in sezonskih delavcev, ki so manjšali
število brezposelnih doma in iz
kapitalistične Nemčije pošiljali domov
marke, oboji pa so tako s cevkami pri
življenju ohranjali debilno socialistično
ekonomijo. Da ne govorimo o svoboščinah,
katerih brezpogojni branilec naj bi
bil socializem, a se povsod kaže ravno
nasprotno. Tako je bilo pri nas, tako je
že 65 let na Kubi.
NAPREJ V PREPAD
Zdravstvo na Kubi so še pred dvema desetletjema
hvalili kot odlično. Seveda je
to zdravstvo javno, tako kot v vseh socialističnih
sistemih. Danes je očitno sesuto.
Tudi pri nas smo imeli v dobi SFRJ takega.
Današnje težave izhajajo prav iz teh
temeljnih ostalin. Nostalgiki, ki jih zagovarjajo,
hočejo, da bi čim več tega ostalo.
Kuba je vsem, predvsem pa mladim,
ki realsocializma niso doživeli in imajo
o njem v najboljšem primeru idealizirano
predstavo, primer, kako naj se
ne dela. Noben sistem, ki ne upošteva
svobodnega trga v proizvodnji ali storitvah,
ne more uspevati. Demokratična
država mora z zakoni uvajati korekture
tam in takrat, kjer oz. ko je
trg nezadosten ali zlorabljen.
Tistega, ki se s tem ne
strinja, vabim, naj gre
vsaj za kratko dobo
na Kubo, v Venezuelo,
v Severno
Korejo, na Kitajsko
in morda še
kam, da bo tam
spoznal, kako
se gre »za domovino
s socializmom
naprej«,
v prepad.
Saj imajo vendar socializem,
ki je že stoletje in pol ideal
vseh menda pametnih ljudi!
Zato je velika zmota misliti,
da je socializem sam po sebi
formula za gospodarsko
proizvajanje.
139 14. 3. 2024