Domovina 139: Laži socialista Goloba (Predogled)

AKTUALNO
25
Izkušnje z Zahoda kažejo, da uvajanje identitetne politike za širjenje volilne baze neke politične opcije ne prinese sožitja med prebivalci neke države.
Fotografije so iz Parka vojaške zgodovine Pivka.
so uvedle nekatere zahodne univerze,
na katerih za vpis niso več pomembne
kvalifikacije, temveč poreklo, »sorazmerno
zaposlitev manjšinskih strokovnjakov
v državnih ustanovah« pa je
nenazadnje predvideval tudi program
leta 2018 ustanovljene Socialne stranke
Srbov Slovenije.
Upoštevajoč Ustavo RS, zlasti 14.,
61., 62. in 63. člen, ki vsakomur zagotavljajo
enake pravice ne glede na
narodnost, je v RS sicer prepovedana
vsakršna diskriminacija na podlagi
narodnosti, nad čimer bdijo pristojni
organi, vendar narodnost ipso facto ne
more biti razlog za posebne privilegije.
Problematičen bi bil lahko tudi 7.
člen predloga zakona, saj v 2. točki določa:
»Minister, pristojen za kulturo,
izda odločbo o pridobitvi statusa reprezentativne
organizacije posamezne
narodne skupnosti pripadnikov
narodov nekdanje SFRJ v RS. Zoper
odločbo o zavrnitvi podelitve statusa
reprezentativnosti pritožba ni možna,
dopusten pa je upravni spor.« V
določenih primerih bi to lahko vodilo
do podeljevanja statusa reprezentativnosti
organizacijam pripadnikov
narodov nekdanje SFRJ na ideološki
podlagi in v izključevanje.
ZAKON V PRAKSI
Predlog zakona torej ureja področje,
za katerega ustavne podlage ni in drastično
presega stališča, ki jih je Državni
zbor navedel v Deklaraciji iz leta 2011.
Poleg tega bi mu kdo lahko očital tudi,
da je diskriminatoren do pripadnikov
vseh drugih narodov v RS.
Dodatne težave povzroča dejstvo,
da predlog zakona ne omenja nobenih
kvantitativnih kriterijev, kakšno
število interesentov za pouk, omenjen
v členu 5.a, mora na določeni šoli obstajati,
da je ministrstvo, pristojno za
vzgojo in izobraževanje, takšen pouk
dolžno zagotoviti.
Poleg tega predlog za uživanje kolektivnih
kulturnih pravic ne navaja
nobene časovne omejitve pri pridobitvi
statusa začasnega in stalnega prebivališča
ali državljanstva RS. Predlog zakona
bi zato v njegovi trenutni obliki lahko
razumeli tudi tako, da je ministrstvo,
pristojno za vzgojo in izobraževanje,
»osnovno in srednješolsko brezplačno
učenje maternega jezika in kulture«
dolžno zagotoviti vsakomur, ki se s področja
nekdanje SFRJ šele bo priselil v
Slovenijo, in sicer na katerikoli osnovni
ali srednji šoli v državi, tako v Ljubljani,
Velenju, na Kuteževem pri Ilirski Bistrici
kot tudi v Bakovcih pri Murski Soboti.
PANDORINA
SKRINJICA ŠOVINIZMOV
Kot vnuk dveh oficirjev JLA imam tudi
sam, avtor teh skromnih vrstic, četrtino
srbske krvi in hrvaške sorodnike v
Dalmaciji. Poleg tega do nobenega naroda
ne gojim nikakršnih resentimentov.
Vendar po drugi strani menim, da lahko
predlog zakona v svoji sedanji obliki že
srednjeročno močno načne položaj slovenščine
kot uradnega jezika in samo
družbeno kohezijo v Sloveniji ter jo v
pičlem desetletju drastično spremeni.
Nenavadno je tudi, da se kategorija narodnosti,
potem ko je bila po letu 2002
z obrazložitvijo, da sodi med občutljive
osebne podatke, umaknjena iz uradnih
statistik RS, s predlogom zakona vrača v
poslovanje državnih organov. Kot kažejo
primeri z zahoda, uvajanje identitetne
politike za potrebe širjenja volilne baze
določene politične opcije nikjer ni rodilo
sožitja med pripadniki različnih narodnosti,
zato ne gre pričakovati, da bi
lahko bilo v Sloveniji kaj drugače. Veliko
bolje od načrtnega ustvarjanja tenzij v
družbi bi bilo, če bi vlada poskrbela za
plačilno disciplino in, denimo, zagotovila
plačilo delavcem, ki so bili opeharjeni
pri gradnji Stožic. Vendar so bili v
te umazane posle vpleteni isti ljudje, ki
so jih zdaj polna usta pravic.
139 14. 3. 2024