Domovina 139: Laži socialista Goloba (Predogled)

62
JU3 2052
Kolumna
Odprimo okna v svobodo
V času, ko sem bila še otrok, je čez cesto živela starejša ženska z
imenom Zalka. Njena hiša, zidana iz kamna in lesa, z majhnimi okni, je
bila podobna tisti iz pravljice o Janku in Metki. Kadar je kurila v peči, je
imela na stežaj odprta tudi vrata, ker se je kadilo povsod, samo skozi
dimnik ne. »Ko bom velika, bom imela hišo z velikanskimi okni in z
dimnikom, ki bo ›požiral‹ dim,« sem si govorila.
MILENA MIKLAVČIČ
Morda zaradi Zalke in njene
hiše, morda zaradi velikanske
želje po odprtosti,
ki tiči v meni, se mi je ta
želja po velikih oknih čez več desetletjih
tudi uresničila. Kaj je lepšega, kot je
svetloba, ki se skoznje pretaka v prostor
ter ga napolni ali s soncem ali z vonjem
po vetru, dežju ali snegu? Ta povezava,
ki nima nobenih ovir med notranjim
in zunanjim svetom, je zame zelo pomembna.
Ko opazujem zvezde, ko čez
dan poslušam čebljanje ptic v krošnjah
dreves, se v meni porajajo različne
misli, ki mi pomagajo, da tudi dogodke,
ki jih ne razumem, lažje povežem med
seboj. Predvsem pa diham s polnimi
pljuči in se počutim svobodno.
SIMBOLI
Velika okna simbolizirajo hrepenenje
po novih, svežih idejah, po razumevanju
sveta, ki mi leži na dlani. Ponazarjajo
iskanje znanja in širjenje obzorij.
So kot vir nenehne svetlobe, ki jo imam
na dosegu roke. Okno simbolizira optimizem,
vedrino, tudi občutek, da so mi
drugi ljudje blizu, jaz pa njim. Zaradi
velikih oken, ki jih pogosto odpiram,
lahko diham s polnimi pljuči. Tudi svet,
v katerem živim, zaradi njih ni ujet med
139 14. 3. 2024
štiri stene, ampak se razteza tako daleč,
kolikor seže pogled. Opazovanje spreminjajočih
se letnih ali dnevnih časov
nudi užitek, o katerem največkrat ne
govorim, mi pa veliko pomeni. Vsakič,
ko skozenj stopim na teraso, se zavem,
da v hiši z majhnimi okni ne bi želela živeti,
ker bi se počutila kot v kletki.
Srce me boli, ko vidim, da marsikdo
oken sploh ne odpira. Težke zavese zakrivajo
pogled na zunanji svet, polne police
rož zunaj in znotraj pa utesnjenost
še povečujejo. Pogosto se sprašujem,
kaj neki se dogaja za temi tesno zaprtimi
okni. Kakšne skrivnosti se skrivajo
za njimi? Nekoč sem spala v hiši, v kateri
so imeli notranje prezračevanje, okna
pa so bila le simbolična, saj jih zaradi
bližnje zelo prometne ceste niso nikoli
odpirali. Razumela sem prijateljico Silvijo,
ki je pustila dobro plačano službo
v banki, v kateri so bila okna tudi le
za okras.
UKRADENA OKNA
Življenje v slovenski družbi – takšna
pač sem – spremljam že vrsto let. Tudi
za tisto, kar se dogaja na političnem
odru, lahko hitro najdem sopomenko v
čisto običajnem, vsakdanjem življenju.
Premier me pogosto spominja na razvajenega
otroka, ki so mu starši kupili na
kupe igrač, on pa sedi na tleh in se dere
kot jesihar, ker z nobeno ni zadovoljen.
Ker pa je odraslim nerodno, skrbno zapirajo
okna, da se vreščanje ne bi slišalo
do sosedov. Vlogo staršev, ki vse, kar je
moteče, pometajo pod preprogo, v slovenskem
aktualnem trenutku igrajo
provladni novinarji.
Že več kot leto in pol skrbijo, da pootročeno
»vreščanje« ne pride do ušes
davkoplačevalcev. Na vso moč se trudijo,
da je okno, skozi katero bi morali
državljani vsak trenutek videti, kaj se
okoli njih dogaja, nenehno zatemnjeno.
Še huje: varuhi lika nekronanega kralja
na šipe lepijo všečne tapete, s katerimi
tudi tiste, ki jim je mar, hitro prepričajo,
da zunaj sije sonce, čeprav že lep
čas dežuje in razmočena zemlja odnaša
s seboj malodane vse, kar je bilo tudi v
moralnem smislu kaj vrednega.
POTEMKINOVA VAS
Okna v znani Potemkinovi vasi so nekaj
posebnega. Predstavljate si gledališče, v
katerem se igralci in režiserji sprehajajo
tudi po parterju in skrbijo, da je resnica
čim bolj skrita vašim očem. Pretentali
so vas z novimi obrazi, z referendumom
za vodo, lažejo vam, kot pes teče,
o stavki zdravnikov. Vi pa kimate, ker se
nikomur ne ljubi, da bi stopil do okna,
odgrnil zaveso in se zazrl iz oči v oči s
tistimi, ki so dobro plačani, da je gledališka
igra brezhibno zrežirana. Dr.
Federico V. Potočnik je v kolumni za
Domovino takole zapisal: »Javno zdravstvo
vse bolj spominja na vzhodni Berlin:
tako zelo je odličen, da bodo kmalu
zgradili zid naokoli, da nas bo vse zadržal
notri.«
Jaz pa se sprašujem: kdaj nam bodo
tudi sicer zazidali vsa okna, tudi vrata?
FRITZLOVA ELIZABETH
Saj se je spomnite, kajne? Kljub grozotam
je izkoristila ugoden trenutek in
po štiriindvajsetih letih zbežala iz ujetništva.
Mi v njem, žal, še zmeraj tičimo.
In nič ne kaže, da bi se že jutri zbrala
kritična masa državljanov, strgala zavese
z zatemnjenih oken in razbila trdno
zapahnjena vrata.
Ja, veste, tam zunaj je še zmeraj obilo
svetlobe, sonce sije in ptice pojejo. Resničen
svet sicer ni takšen, kot nam ga
ta oblast vsiljuje, lahko pa vam povem,
da se v teh dneh pomlad že prebuja. Srce
me boli ob misli, s kakšno lahkoto so
nas ponovno priklenili na že zdavnaj
preživete ideale neke bivše države, a ne
zato, ker bi nam želeli dobro, temveč da
bi lahko sami še naprej – preko tretje in
četrte generacije – živeli na naš račun.