Domovina 139: Laži socialista Goloba (Predogled)

ŠOLA
45
zame le priložnost za nova spoznanja in
razvoj. Tako kot so za moje učence. Vse
z namenom, da prispevam. Tako morda
drugim ni treba čez ista brezna in morda
hitreje ali bolje napredujejo.
SOUSTVARJAMO PRIHODNOST
Vodenje kolektivov, razvojnih skupin,
vodij teh skupin je resnično navdihujoče,
polno idej in optimističnega pogleda
v prihodnost kljub izzivom, s katerimi
se soočamo. Pogovarjamo se o učenju,
o kakovosti poučevanja in spremljanju
lastnega in učenčevega napredka. Delimo
polome in preboje, neuspehe in
zmage. Podpiramo in spodbujamo drug
drugega in verjamemo v pravilnost
svoje usmeritve. To se zgodi povsem
naravno ob spoštovanju drug drugega
in izjemnosti, ko jo vidimo drug v drugem.
Energijo in motivacijo črpam iz
sodelovanja, soustvarjanja s kolegi po
Sloveniji in zunaj nje. Tako soustvarjamo
boljšo prihodnost. Najprej tam, kjer
je največji učinek: pri sebi, pri učencih,
s katerimi delamo, in nato povsod drugod.
Gradimo od spodaj navzgor. Sami
smo prvi zgled. V dejanjih, ne le besedah.
Od učencev pričakujem tisto, kar
pričakujem od sebe.
Na srečanjih različnih skupin
vzgojiteljev, učiteljev, ravnateljev se
soočamo z izzivi, ki smo jim priče v
šolah. Najpogosteje z izzivom, kako
vzpostaviti dobre odnose, sodelovanje
in timsko delo in biti zgled za vse to.
Na drugi strani pa predstavljata izziv
znanje in pričakovanje države, družbe
do učitelja, učencev in šole v tem hitro
spreminjajočem se svetu. In marsikdaj
ni lahko, še zlasti ob pomanjkanju
izkušenj s tranzicijo, razvojem, vodenjem,
včasih pa tudi s pomanjkanjem
osnovnih materialnih dobrin (prostora,
pripomočkov za učenje).
V OSPREDJU JE UČENEC
V prejšnjem družbenem sistemu je bil
v središču učitelj, po novem je v središču
učenec – tako kot je posameznik v
družbi. Glas učenca hote ali nehote postaja
pomemben, tako kot glas vsakega
posameznika v družbi. Pravzaprav se v
šolah dogajajo iste stvari, kot jih opazujemo
v družbi. Razred je ena majhna
družba, majhna Slovenija, v kateri imamo
inovatorje, izjemne posameznike in
take, ki so nezadovoljni in nergajo, take,
ki vpijejo »jaz, jaz, jaz« in se svet vrti okrog
njih, take v stiski, take, ki le sledijo
in so tiho, in take, ki ležijo pod palmo
in čakajo. Razred je ogledalo družbe in
obratno. Lahko si predstavljate, da je
to za učitelja izziv. Da je izziv še večji,
imamo zadaj še dvakrat toliko staršev,
pričakovanja ravnatelja, kolegov, učnega
načrta. V zadnjih dveh letih so se
pojavili še izzivi, povezani s poukom na
daljavo in »zaostankom«, v katerem naj
bi otroke naučil cel učni načrt in še nadoknadil
za nazaj in jih še …
Za nas, rojene in šolane v socialističnem
sistemu, v katerem je bil v
ospredju učitelj, je izziv ob soočanju
s to preobrazbo še toliko težji, zlasti
ob vodenju razreda. Poleg tega je veliko
laže vztrajati v starih, preverjenih
vzorcih, tudi če ne delujejo, kot se podati
na novo pot, polno neznank, kot
tvegati in ostati etičen, ker brez tega
ni razvoja. Laže je, ko imaš podporo,
skupino in dobrega vodjo. Zato je eden
izmed mojih ciljev podpora učiteljem
in povezovanje za skupno podporo.
ODGOVORNOST UČENCEV
Zame in za mnoge kolege je bolj učinkovit
pouk, pri katerem je učenec odgovoren
za učenje in grajenje znanja
v sodelovanju z drugimi (učiteljem,
sošolci), vključenimi v učni proces. To
pomeni, da se učenci učijo postavljati
cilje, načrtovati pot do cilja, spremljati
in vrednotiti lasten napredek ter načrtovati
ustrezne izboljšave, da bi bila
učinek učenja in počutje v skupini boljša.
Iščejo in dajejo povratne informacije
v obliki nasvetov za izboljšave in potrditev
doseženih ciljev. Učitelj učencu
omogoča (in ne le določa) odgovornost
tudi z omogočanjem izbire (nalog, načina
dela, prostora …) in sprejemanja posledic
(brez določanja kazni ali nagrad).
Daje mu prostor in svobodo, v kateri se
uči sprejemati odločitve in opazovati
njihove učinke ter priložnost za refleksijo,
odkrivanje napak ter učenje iz
njih. Šele, ko damo svobodo in prostor,
se otroci in mladi učijo odgovornosti.
Odgovornosti in samostojnosti se ne
naučijo, če nimajo svobode izbire za
delanje napak in učenje iz njih, ampak
prejemajo le navodila za izvrševanje
nalog, nadzor ter kazni ali pohvale, ko
jih oz. jih ne izvršijo.
Učenje, ki ga gradimo, je močno
povezano z naravnim učenjem, ker je
osmišljeno, se navezuje na predznanje,
učenci prepoznajo pomen tega, kar se
učijo, vidijo, da deluje v celostni perspektivi
(vidijo širšo sliko), in se učijo
sodelovalno v socialni skupini.
Moje temeljno raziskovanje je bilo
na začetku namenjeno izboljšanju
Učenci se odgovornosti in
samostojnosti ne naučijo,
če nimajo svobode izbire za
delanje napak in učenje iz njih.
odnosov v razredu, počutja in odnosa
do učenja in matematike. Želela
sem doseči aktivnejšo vlogo učencev
v procesu učenja, zato sem osmišljala
procese učenja in učence navajala na
samoregulacijo. Posledično se je izboljšalo
tudi znanje. Moje počutje, zadovoljstvo
in izboljšano počutje mojih
učencev so bili povratna informacija,
da smo na pravi poti. Podobno opažajo
tudi starši in kolegi povsod po Sloveniji,
ki uporabljajo moj model formativne
pedagogike. Otroke učimo loviti ribe
in jim ne strežemo več rib na pladnju
oz., kot je z menoj podelila bivša učenka:
»Zelo prav pa mi na splošno pri
učenju pride formativno spremljanje.
Čeprav profesorji v srednji šoli tega ne
uporabljajo, se trudim delati po sistemu,
da si zadam cilj, sestavim načrt,
s pomočjo rešitev pridobim povratno
informacijo, večkrat pa jo poiščem tudi
pri profesorjih in sošolcih.«
NI VSE V DENARJU
Vsem, s katerimi sem kadarkoli sodelovala
in še sodelujem, sem neizmerno
hvaležna, ker ob njih rastem in se učim.
Ob pogovorih o kakovosti pouka razvijam
lastne zamisli, ker je učenje proces,
zame in za moje učence. In nikdar se
ne nehamo učiti. Rastemo in se razvijamo,
postajamo boljše različice samih
sebe. V tem je izjemnost in lepota. Zastavljamo
si nove cilje, ob doseženih ciljih
praznujemo zmage in se veselimo
uspehov drug drugega. Čeprav nimamo
višje plače, ne dobivamo nagrad,
pohval, vztrajamo in napredujemo. Ne
delamo za to. Delamo za višji cilj. Smo
prispevek sebi, drug drugemu in svetu.
Poučevanje je umetnost. Umetnost slišanja
in biti slišan. Umetnost vodenja in
se pustiti voditi. Umetnost prilagajanja
in sodelovanja v soustvarjanju. Poučevanje
je učni načrt iz srca, ne le iz knjige.
Učenci se med poukom želijo pogovarjati
tudi o drugih temah, ne le o snovi,
in želijo biti povezani z nami, učitelji in
med seboj. To mi vsakič povedo, ko se
na različnih šolah z njimi pogovarjam
o učenju in šoli v prihodnosti.
139 14. 3. 2024