Naše kulturno bogastvo - Razvojni center Srca Slovenije

Zgodbe in bajke orudniku Sitarjevcu priLitijiZgodovina srednjeveškega rudnikaSitarjevec, kjer so do leta 1965 kopalisvinec, živo srebro, barit in cinkv rovih istoimenskega hriba (448m) na desnem bregu Save, je zelobogata in raznovrstna. Čeprav rudnikne deluje že skoraj pol stoletja,se je med domačini globoko usidralv pripovednem izročilu, kar najboljpotrjujejo različne zgodbe in bajke,ki rudnik v bajeslovnem pomenuohranjajo v spominu ljudi. Žal gazadnja leta domačini spoznavajotudi kot »ekološko bombo«, ker seiz njegovih opuščenih rovov pogostoizliva onesnažena voda.Sitarjevec sodi med najstarejše rudnikena Slovenskem, ponaša pa se še z večkot 40 km rovov in prehodov. Ljudje sona širšem območju Litije iskali rudo žev zgodnji železni dobi. Najpogostejširudnini sta bili železova in bakrenaruda, kar med drugim odseva tudi vveč kot tisočletni zgodovini rudarjenjain pridelave ter obdelave kovin v okoliciVač in Litije. Pred 2000 leti so v rudnikuSitarjevec svinčevo rudo izkopavaliže Rimljani. Rudarjenje se je obdržalodo leta 1965, z njim pa tudi številnezgodbe o življenju in težaškem delu, kijih med drugimi ohranja še nekaj živihrudarjev iz Litije in Šmartnega pri Litiji.Na pomembnost rudarjenja opozarjatudi nagrobni kamen z napisom: »Bogblagoslovi plemenito rudarstvo« izleta 1537, ki je posvečen rudarskemumojstru Christofu Brukherschmidu instoji v šmarski cerkvi. V preteklosti najbi bilo Šmartno pri Litiji povezano zrudiščem na Maljeku s štiri kilometredolgim rovom, ki so ga končali leta1648 in je prišel na dan pri kapeliciKristusovega trpljenja na Pungartu.Pri kopanju rova je rudarje zasulo into je bil povod za legendo o nastankušmarske cerkve, ki jo znajo povedatiskoraj vsi domačini, stari in mladi:»V Sitarjevcu je bil rudnik in rudarji sokopali pa jih je nekega dne zasulo.Potem so kopali in kopali in kopali, dabi se rešili. Medtem so se zaobljubili, dakjer bodo prišli na plan, bodo cerkvicosezidali. Prišli so tu, v Šmartnem ven inpotem so res zgradili cerkvico. Dan, koso se rešili, je bil godovni dan sv. Martina,zato so tudi cerkvico njemu posvetili.Mišljena pa je še prejšnja cerkeviz 16. stoletja. To je šmarska legenda.«Rudarji iz Sitarjevca dobro poznajoškrata Berkmandeljca (tudi Perkmandeljc,Pergmandelc, Birkmandeljc,Perkmandelj), ki je bil sicer varuh rudarjev,vendar pa je v ljudskih verovanjih vjamah povzročal tudi nesreče. IgnacSlapničar, ki se je rodil leta 1932 in jebil svoj čas rudar v Sitarjevcu, se spominja,da so imeli tega škrata za boljhudobnega, podobno, kot je na primerparkelj v Miklavževem sprevodu.Delovodje so sicer starejšim rudarjemprepovedali, da bi novince v rudnikustrašili z zgodbicami o škratu, vendarso jih kljub temu znali prestrašiti.Navidezni škrat, ki so ga v bistvu poosebljalistarejši rudarji, je neizkušenimnovincem rad izmaknil kos malice alijim skril svetilko. Zato je bil zgolj škratBerkmandeljc kriv tudi za vse drugenevšečnosti in nevarnosti, ki so spremljalein pretile rudarje. A pogosto se jeizkazalo, da je bil škrat odrešitelj vsehtegob rudarjev. Nemalokrat jih je rešilnevarnosti prav v trenutku, ko so ga zasledovalipo rovih, in se je na njihovemdelovišču zgodila nesreča, se je usulokamenje, je prišlo do eksplozije ali seje rov zapolnil s plinom. Zato so rudarjitrdili, da jim je nagajivi Berkmandeljcrešil življenje in jih na svoj igrivi načinspeljal daleč stran od kraja nesreče.Rudnik Sitarjevec je danes zaprt, ače bo del rovov odprt v turističnenamene, bodo v prikaz dela v rudnikuvključene številne zgodbe in legende.12