Naše kulturno bogastvo - Razvojni center Srca Slovenije

Pletenje slamnatih kitPletenje slamnatih kit je osnova zaslamnikarsko obrt, ki se je v zadnjihdesetletjih tudi na Domžalskemskorajda povsem porazgubila.Slamniki so bili nekoč cenjena pokrivalarazličnih družbenih slojevin posebej poklicev, kakršen jena primer poklic solinarja v našihobmorskih solinah. 300-letna slamnikarskatradicija je predstavljenav edinstvenem Slamnikarskemmuzeju v Domžalah, kjer je po dogovorumožen tudi prikaz pletenjakit in šivanja slamnikov.Pletenje slamnatih kit se je kot značilnadomača obrt začela razvijati v 18. stoletjuna območju Ihana, v 19. stoletjupa se je razširila še v okoliške kraje naobmočju Domžal, Lukovice, Mengša,Kamnika, Dola pri Ljubljani, Moravčin Trzina. V hribovskih predelih sopretežno pletli kite, v ravninskem deluso šivali slamnike, v tovarnah pa so jihdokončno oblikovali in poslali na trg.Ker so bili končni izdelki zelo odvisniod polizdelkov, je bilo nujno trebanajprej ločiti pletenje kit ter šivanje inoblikovanje slamnikov. Danes se s tovrstnodejavnostjo ukvarjajo le nekateradruštva in posamezniki, vsekakor papletenje kit iz slame najbolj povezuječlanice Kulturno-umetniškega društvaFran Maselj Podlimbarski iz Krašnje priLukovici.Slamo za kite so nekoč odbirali poročni žetvi žit. Iz snopov so potegnilinajlepšo slamo, ji obtolkli pšeničnazrna in zvezali pušeljne, ki so jih natoposušili na soncu. Paziti je bilo treba,da se slama ni namakala na dežju, daje ostala čista, brez pik. Suhi slami seje nato porezalo klasje in ponavadiodložilo na podstrešje, vse do zime. Vzimskem času, ko ni bilo dela na polju,so predvsem ženske pletle v krogudružine, s sosedami, včasih pa so sezbrale pri eni doma in skupaj ustvarjaleslamnate kite.Pred pletenjem so slamo pripravili zapletenje tako, da so jo otrebili, jo odrezalipri prvem kolencu in jo razporedilipo debelini. Preden so začeli plesti, soslamo namočili. Pletenje ni prinašalovelikega zaslužka. Kite, spletene iz najtanjšihslamic, so bile najdražje. Največkit je bilo spletenih iz sedmih slamic,ker so iz teh izdelovali slamnike in cekarje.Kite so pletli še z več slamicami,tudi enaindvajsetimi. Spleteno kito sonavijali na deščico, ki so ji rekli komolec.Ko je bila kita dolga šestintridesetkomolcev ali osemnajst metrov, so josneli s komolca in jo povezali. Vsak tedenje prišel ponje kitar in jih odnesel vslamnikarske tovarne. Za en slamnik sopotrebovali eno kito, za večje tudi več.Leta 1985 so v Krašnji pri Lukovicipreko Kulturno-umetniškega društvaFran Maselj Podlimbarski na pobudoučiteljice Vere Beguš ponovno oživilipletenje kit. S tem so želeli prebuditizanimanje za nekdaj zelo razvito hišnoobrt in ljudi privabiti v društveno življenje.Danes je pletenje v Krašnji znovazelo priljubljeno, saj se veliko otrok naučipletenja v tamkajšnji osnovni šoli.Člani društva slame ne kupujejo, ampakjo pridobijo po starem postopku,z ročnim žetjem na okoliških njivah. Vdruštvu plete več kakor dvajset žensk,šestnajst od njih že vrsto let predstavljapletenje kit iz pšenične slame tudi narazličnih prireditvah in sejmih po Sloveniji.Pogosto se jim pridružijo otroci,ki so že dobro osvojili novo veščino.Društvenih prostorov sicer nimajo, vsise učijo v vaški osnovni šoli. Nastajajokite, takšne kot pred leti, ki jih natoodnesejo v Domžale, k upokojenislamnikarici Joži Košak, da izpod njenihspretnih prstov nastanejo cekarji,košarice in slamniki.54