Naše kulturno bogastvo - Razvojni center Srca Slovenije

TesarstvoTesarstvo velja za eno od najstarejšihobrti, njegove prve pojavneoblike pa segajo več kot pet tisočlet v preteklost. Zaradi potrebepo gradnji varnih bivališč so seljudje že v zgodnjih obdobjih kovinsrečali z obdelavo lesa na različnenačine in tako so nastajale različnestanovanjske in gospodarskestavbe, brvi, mostovi in drugiuporabni objekti. Tesarstvo je kotpomembna obrtniška dejavnostmočno zaznamovalo zlasti območjeMirenske doline, ki je poznanapredvsem po gradnji kozolcev.Prav tu so nastale velike tesarskemojstrovine z najbolj slikovitoolepšanimi kozolci.Tesarstvo zahteva tudi veliko znanja inizkušenj, zato so bili tesarski mojstri odnekdaj predvsem izkušeni starejši moški.Dejavnost je danes še povsod zeloživa, saj je praviloma večina ostrešij ševedno izdelana iz lesa. V preteklosti soiz lesa tudi v Mirenski dolini izdelovalilesene stavbe, torej stene, zelo razširilopa se je zlasti v 19. in prvi polovici 20.stoletja postavljanje lesenih toplarjev.Prvi enojni kozolci v Mirenski dolini sose pojavili že sredi 17. stoletja, kar dokazujejoslikovna gradiva tistega časa,razvoj novih kmetijskih tehnologijpa je od tesarjev terjal nove tesarskerešitve in tako so v drugi polovici 18.stoletja tudi v Mirenski dolini nastajaliprvi toplarji, ki so razcvet dosegli vtridesetih letih 20. stoletja. Takrat soizkušeni dolenjski tesarji zgradili najimenitnejšein konstrukcijsko najzahtevnejšedvojne kozolce – toplarje. Vtistem času je bilo aktivnih kar sedemtesarjev, ki so se med seboj razlikovalipo različni izvedbi detajlov na kozolcih.Najuglednejši tesarski mojstri so bili JanezKarlič mlajši z Velikega Cirnika, JožeKafol iz Trebelnega in Janko Gregorčičiz Slovenske vasi pri Šentrupertu. Slednjije izdelal znani Simončičev toplarna Bistrici pri Šentrupertu, ki je edinikozolec na Slovenskem s statusomkulturnega spomenika državnegapomena.Osnovna pogoja za dobro tesarstvosta dobro orodje, s katerim so tesali, indobro pripravljen les. Tesarska sezonaje potekala od pomladi pa tja do jeseni.V zimskem času so posekali les, ki jebil večinoma smrekov, za glavne delekozolca (npr. nosilne stebre) pa je bilnamenjen hrastov les. Les se je sušil dopomladi, ko so začeli s tesanjem lesain nato z vezavo posameznih sklopovkonstrukcije na tleh, da so preveriliustreznost obdelave in vezave lesa.Nato so te konstrukcije postopomarazdrli in jih sestavili v celoto, kozolec.Za tesarskega mojstra je bilo trebaopraviti pripravništvo, kar je zajemalopraktično učenje od učnih mojstrov.Pripravništvo je bil čas, ko so se vajencinaučili obdelovati les in zakonitosti,ki veljajo pri gradnji lesenih objektov.Pozneje so tudi izkušeni mojstri obsvojem delu razmišljali in uvajali noverešitve, ki so jih usklajevali z naročnikom.Danes posreduje znanje invedenje o tesarski obrti na območjuMirenske doline Alojzij Gregorčič izSlovenske vasi pri Šentrupertu, ki jevečino znanja je prevzel od svojegaočeta Janka Gregorčiča.Tesarstvo daje Mirenski dolini velikpečat, saj preko kozolcev oblikujepodobo kulturne krajine in značilnoslikovitost podeželja. S projektom Muzejna prostem – kozolci v Šentrupertutesarstvo zopet pridobiva na veljavi,saj so njegova izhodišča in zakonitostipodlaga za postavitev muzeja. Polegtega so na območju v zadnjih letihzaradi prijetnosti bivanja in okoljskeprijaznosti v porastu tradicionalne tehnikegradnje in opremljanja z lesom.60