Naše kulturno bogastvo - Razvojni center Srca Slovenije

»Freh« predgodovanjemV preteklosti so ljudje posvečalivečjo pozornost praznovanju godukot rojstnega dne. Slednje se je pojavilošele po drugi svetovni vojni.Praznovanje dneva svetnika, po kateremso dobili ime, je veliko starejšein sega že v antiko. Beseda god vstarocerkveni slovanščini pomeniuro, praznik, leto. Od tod izvirapomen godu kot obletnice ali priložnosti,ki jih najdemo v nekaterihslovanskih jezikih. Do današnjihdni se je ponekod na podeželjuohranila šega, da gredo sosedje navečer pred godom »ofirati«.Godovni zavetniki so imeli v preteklostizelo pomembno vlogo pri poimenovanjuotroka. Navadno so otrokunamenili ime svetnika, ki je godovalna dan njegovega rojstva ali pa v dnehokrog njega. Če je le bilo mogoče, soime povezali tudi s predniki in sorodniki,da se je določeno ime obdržaloiz roda v rod. Prvorojenec je dobil pravilomaime po svojem očetu, kakšnood deklet pa so navadno poimenovalipo mami ali stari mami.Zelo razširjena navada na podeželjuje bila, da so sosedje na večer predgodom pripravili »freh«, »ofreht«, »ofiranje«,»ofrah«, »tablanje« ali »rumplanje«.Beseda »ofrah« domnevnoprihaja iz nemške besede hofieren,ki pomeni dobrikati se komu, dvoriti.Poimenovanje »rumplanje« izhaja izdomače besede rumel, kar pomenihrup ali trušč.Zbrani sosedje, sorodniki ali prijatelji,mladi in stari, so se odpravili h godovniku,da bi mu pripravili freh. Že nekajdni prej so zbirali različne materiale inorodja za ropot: žlice, pokrovke, piskre,verige, žage, kose, ribežne, skodelice skamenčki, krožnike, kozarce, orglice …Po drugi svetovni vojni so na dan dogodkas seboj povabili tudi godca, najpogostejeharmonikarja, in se skupajpodali do godovnika. Na pragu vratali pod oknom so se ustavili ter muzapeli in zaigrali ljudsko pesem ali zgoljropotali. Ponekod so prišli prav potihodo vrat ali okna in šele nato počili skarbidom, spet drugje so že na dalečropotali. Trušč so zganjali, vse doklerse ni na vratih pojavil slavljenec ter jihpovabil v hišo, kjer jih je pogostil. V poletnihmesecih je pogostitev potekalapred hišo. Pogostitev je bila navadnoskromna, poudarek je bil na druženju.Pogosto sta freh in druženje trajalatudi vso noč. Ta navada se je ohranilaprav do današnjih dni, samo da jo vrazličnih krajih različno imenujejo.Danes je ta šega precej manj razširjena,predvsem zato, ker opuščamopraznovanje godov in spontanomedsosedsko druženje. Nekoč so siznali vzeti čas za takšna druženja, kiso ljudi povezovala med seboj ter jimobogatila vsakodnevno življenje nakmetiji. Ker ni bilo denarja za darila, patudi v navadi niso bila, so znali drugdrugega razveseliti na druge načine.Navadno so kakšen priboljšek (suhosadje, orehe) dobili le otroci, sicer pa seje družina na ta dan odpravila k maši,gospodinja pa je pripravila tudi maloboljše kosilo. Na veliko so godove sicerpraznovali bolj moški, ženske in otrocipa bolj v ožjem družinskem krogu.28