Naše kulturno bogastvo - Razvojni center Srca Slovenije

PritrkavanjeV preteklosti so bili ljudje mnogobolj kot danes povezani z zvonjenjemv svojih župnijskih in podružničnihcerkvah. Poleg rednegaurnega določanja časa in najmanjtrikratnega zvonjenja čez dan jebilo pomembno tudi prazničnopritrkavanje, ki so ga izvajali bodisivešči cerkovniki ali krajevni ljubiteljipritrkavanja. Še danes se obposebnih priložnostih v mnogihkrajih in vaseh osrednje Slovenijezdružujejo ljubitelji pritrkavanja, kis svojim znanjem in ustvarjanjemmelodij razveseljujejo domačine.Pritrkavanje je bilo v večini krajev žeod nekdaj zelo cenjeno opravilo. Zvonilose je pred največjimi cerkvenimiprazniki, kot so velika noč, binkošti,veliki šmaren, božič, pa tudi predžupnijskim proščenjem (žegnanjem),birmo, obhajilom in podobnim. Pravilomaso pritrkovalci s pritrkavanjemcerkveni praznik slovesno naznaniliže dan prej, pozimi ob treh, poleti obštirih, lahko pa tudi pozneje. Na danpraznika so pritrkavali od petnajst dodvajset minut pred mašnim obredom,približno pol ure po obredu ter medprocesijo, kadar je bila ta del obreda.Precej razširjena je bila tudi navada,imenovana dan zvonit, kar je pomenilopritrkavanje zgodaj zjutraj (budnica)ob štirih na dan praznika ali že v nočipred praznikom. Nekoč se je povsodzvonilo s kemblji (podolgovat, odebeljenkovinski predmet, gibljivo pritrjenv zvon), pri čemer so bili zvonovi nepremičniali pa je eden od njih nihal. Vzačetku devetdesetih let 20. stoletja sopostopoma začeli uvajati elektronskopritrkavanje. Kljub temu je še danesveliko pritrkovalcev, mladih in starih.Ponavadi so pritrkavali pred večjimiprazniki le v farni cerkvah, na podružnicahpa pred žegnanjem. Pritrkavaliso v glavnem mladi fantje, vodja paje bil navadno cerkovnik (mežnar).Znanje o pritrkavanju se je prenašaloiz roda v rod. Fantje so pred pritrkavanjemv zvoniku že doma pridnovadili na pokrovke, ki so jih privezalina kakšen drog. Za velike cerkvenepraznike so pritrkovalci iz posameznihvasi med seboj tekmovali, kdo bozjutraj prej začel, in se ocenjevali, kdolepše pritrkava. Za pritrkavanje so bilizelo pomembni posluh, občutek zaritem in smisel za kolektivno delo.Pritrkovalci so znali zaigrati na zvonovenajrazličnejše viže.V Mengšu od leta 1997 deluje pritrkovalskasekcija Kulturnega društva Mihaelovsejem Mengeš. Vodi jo FrancBlejc, ki veščino pritrkavanja obvladaže 66 let. Učenje pod njegovim vodstvomin s pomočjo dveh študentov(Ana Pišek in Žiga Strmšek) poteka naminiaturnih šolskih zvonovih v Župnijskemdomu v Mengšu enkrat na tedenpred prazničnim pritrkavanjem, sicerpa tudi na različnih oratorijih. Francima trenutno dve starejši in tri mlajšeučenke.V župniji svete Helene v Dolskemdeluje skupina pritrkovalcev v sklopuKulturnega društva misijonarja dr.Janeza Janeža. Mentor manjši skupinimlajših fantov je Gregor Vode. Vadijona kovinskih ceveh, okvirno dvakratna mesec.Zelo dejavni pri pritrkavanju so tudi vobčini Šmartno pri Litiji, kjer trenutnodeluje skupina mladih pritrkovalcev,ki se srečujejo enkrat na teden. Tudina Brdu pri Lukovici imajo štiri pritrkovalskeskupine (starejši, mlajši okrog 40let, mladi do 20 let in osnovnošolci).Dobivajo se enkrat na teden, razenstarejši enkrat na mesec. Mentor inkoordinator je Anton Lebar, ki se z družinskotradicijo – pritrkavanjem ukvarjaže več kot petdeset let.30