Naše kulturno bogastvo - Razvojni center Srca Slovenije

PletarstvoPletarstvo sodi med najstarejšeobrti na Slovenskem. Pletarskoznanje se je širilo iz roda v rod, od19. stoletja tudi s pletarskimi tečajiin šolami. Danes je pletarstvo mednajbolje ohranjenimi in razširjenimidomačimi obrtmi, vendar delujezgolj na samouški in lokalni ravni. Vvelikonočnem času so pletarski izdelki,še posebej košare, zelo zaželeni.Med pletilci košar in cekarjevizstopa Tončka Jemec iz Petelinj priDolskem, ki še ohranja starodavnopletarsko tradicijo.Jemčeva Tončka ali po domače Jeršinovase je rodila v letu 1931 v vasi Petelinje,kjer živi še danes. Daleč naokoli jopoznajo po kakovostnih pletarskih izdelkih.Plete iz vrbe, česar se je naučilaod mame in očeta. Njena mama se jepletarskih veščin naučila od očeta, njenoče pa od bratov, ki so znanje osvojili vpletarski šoli v Dolskem, ustanovljeniokoli leta 1900. Tončka se spominja,da so bili nekoč najbolj iskani koši zana hrbet, saj je bilo »treba vse na rokepožet in nakosit pa domov znest«.Njen ded je pletel jerbase, »tiste, ki sojih včasih v žegen nosili na glavi, ali paza mleko, ko so v vozičkih v Ljubljanoženske vozile«. Pletene košare iz vrbeso potrebovali za vsakdanja opravila.Njeni izdelki so iz naravnih materialov.Nekaj šibja in viter Tončka narežedoma, nekaj pa ji jih prinesejo sosedi.Vrba je idealno gradivo, še posebej,če se poreže vsako leto, saj je za pletenjenajboljša enoletna palica, ki jebrez stranskih izrastkov. Vrba se režespomladi, nato jo pletar olupi, posušiin sortira po debelini. Že poleti ali najesen lahko debele palice cepi na vitre,na tri ali štiri dele. V ta namen Tončkauporablja stroj na ročni pogon. Doizdelave viter delo poteka »vse nasuho«, za samo pletenje pa je trebagradivo namočiti, da postane upogljivo.Tončka plete le pozimi. Takrat seusede na stol, vitre in palice da polegna tla in začne popletati. Z eno samokošaro je veliko dela. V zadnjem letu jenaredila precej košaric za šivalni pribor.Plete predvsem zase, včasih tudi ponaročilu. Najraje pa dela košarice zaveliko noč, teh ji vedno zmanjka. Ljudježelijo košare tudi za razna poročna injubilejna darila. Pri svojem delu je zeloinovativna, saj ji marsikatera želja predstavljapravi izziv za novo ustvarjanje,nemalokrat pa se ji nenavadna idejaporodi kar sama. Tradicionalno pletarstvotako ne le ohranja, pač pa ga tudirazvija in mu dodaja novosti.Od leta 1987 do 1994 je Tončka vosnovni šoli Dolsko vodila pletarskikrožek. Zanj je bilo veliko zanimanja,saj se je vsakič zbralo med 20 in 40učencev. Izdelovali so košarice, ki sojih potem tudi razstavili. Otroci so seredko lotili pletenja tudi doma, saj nisoimeli vseh pripomočkov (stroja za vitre,vrbovih palic itd.), ki so jih sicer dobilipri krožku. Leta 1990 je Tončka prejelapriznanje Obrtne zbornice Slovenje inpridobila naziv mojstrice domače obrti,nato pa leta 2000 še priznanje Zlatavitica. Vsekakor so na Tončko in njeneizdelke ponosi tudi domačini, zato jeza svoje delo prejela naziv častne občankeobčine Dol pri Ljubljani.Tončka pravi, »da v rokodelskem poklicuni zaslužka, s tega vidika se ne splača«.Zadnjih petdeset let in več so bilev Sloveniji obrti zanemarjene. Sedajse obrti sicer nekoliko oživljajo, ljudjepočasi pridobivajo več spoštovanja doročnih, kakovostnih in tradicionalnihizdelkov, tako da imajo tudi obrtnikinekoliko več spodbude za delo.52