Tujerodne vrste v Sloveniji

Zbornik s posveta Tujerodne vrste v Sloveniji
Seveda lahko vse te težave pripišemo naravi, vendar so posledice bolj ali manj
zavestnega dejanja ene same vrste – človeka. Zavestno ravnanje pa je povezano
z odgovornostjo. Pri obravnavanju invazivnih tujerodnih vrst je torej ključno,
da opozarjamo na odgovorno ravnanje ter se soočamo in tudi spopadamo z
odpravljanem posledic napak.
Invazivne tujerodne vrste v mednarodnih konvencijah
Seveda pa je vse prej kot preprosto reševati problematiko invazivnih vrst. Ker
jo povzroča globalna prisotnost človeka, je nujen globalni okvir za ukrepanje.
Na svetovni ravni so zato sprejeti različni dogovori, ki zavezujejo posamezne
države k skupnemu cilju in skupnem reševanju, saj se rastlinske in živalske vrste
ne ustavljajo na državnih mejah. Nasprotno pa je ukrepanje ljudi vezano na
predpise znotraj političnih meja.
Na svetovni ravni urejajo problematiko tujerodnih vrst tri mednarodne pogodbe:
Konvencija o biološki raznovrstnosti (Rio de Janeiro, 1992), Konvencija o varstvu
rastlin (1952, 1997) in Mednarodna konvencija za nadzor in ravnanje z
ladijskimi balastnimi vodami in sedimenti (2004). Po številu pogodbenic (slika
1) vidimo, da so to dejansko globalni predpisi.
Vsebinsko je najširša Konvencija o biološki raznovrstnosti, ki v členu 8(h) nalaga
pogodbenicam, da, “če je to možno in ustrezno, preprečuje vnašanje, nadzoruje
ali izkoreninja tiste tuje vrste, ki ogrožajo ekosisteme, habitate ali vrste;«. Izraz ‘tuja
vrsta” v konvenciji ni natančneje opredeljen, iz besedila pa sledi, da so ukrepi
usmerjeni proti tistim vrstam, ki ogrožajo biotsko raznovrstnost. Kot vidimo,
je ta člen dokaj ohlapno napisan in omogoča različno razumevanje. Zato je nadaljnje
skupno delo pogodbenic na tem področju nujno in tudi poteka. Strokovne
razprave potekajo v strokovnem telesu konvencije (SBSTTA), odločitve pa
se sprejemajo na konferencah pogodbenic (COP).
Konvencija o varstvu rastlin je usmerjena v preprečevanje škode na rastlinah v
kmetijski proizvodnji, zato tudi podrobneje obravnava ukrepe glede tujerodnih
vrst, ki bi lahko ali že povzročajo škodo. Določa preventivne ukrepe, pa tudi
tiste za odstranjevanje tujerodnih vrst.
Mednarodna konvencija za nadzor in ravnanje z ladijskimi balastnimi vodami in
sedimenti pa vzpostavlja pravni okvir, ki ureja enega glavnih načinov prenašanja
morskih organizmov iz enega geografskega morskega sistema v drugega – to
so seveda balastne vode.
20
Poleg teh mednarodnih pogodb imajo določila o tujerodnih vrstah še Bonnska
konvencija o selilskih vrstah, Ramsarska konvencija o mednarodno pomembnih
mokriščih in Konvencija o pomorskem mednarodnem pravu.
20