Roman

Poštnina plačana pri pošti 

1410 Zagorje ob Savi 

Hrastnik ∙ Litija ∙ Radeče ∙ Šmartno ∙ Trbovlje ∙ Zagorje 

REGIONALNI CENTER ZA RAZVOJ • ISSN 1581-9957 • WWW.RCR-ZASAVJE.SI • DECEMBER 2006 • LETNIK VIII • ŠT.4 

Kaj bodo prinesle pokrajine 

Razvojni program Zasavja Rok Rappl – operni režiser 

foto Roman Rozina

Po č e m j e d e n a r ? 

P o c e n i , š e c e n e j š e , 

n a j c e n e j š e ! 

G a r a n c i j s k i s h e m i R e g i o n a l n e g a c e n t r a z a r a z v o j v s o d e l o v a n j u z 

b a n k a m i p o n u j a t a n a j u g o d n e j š e d o l g o r o č n e k r e d i t e t e r j a m s t v a z a 

g o s p o d a r s k e p r o j e k t e 

• t o l a r s k i i n d e v i z n i k r e d i t i : d o 9 1 . 0 0 0 e v r o v 

• d o b a o d p l a č e v a n j a : d o 1 0 l e t 

• o b r e s t n a m e r a : o d E U R I B O R + 0 , 7 5 o d s t o t k a 

a l i : o d 4 , 3 o d s t o t k a f i k s n e n o m i n a l n e o b r e s t n e m e r e 

v e č o m o ž n o s t i h i n p r i l o ž n o s t i h 

• n a w w w. r c r - z a s a v j e . s i 

• p o t e l e f o n u 0 3 - 5 6 - 6 0 - 5 0 4 ( Pe t r a K o v a č S m r k o l j ) 

0 3 - 5 6 - 6 0 - 5 0 5 ( J a s m i n a S k r i n j a r ) 

0 3 - 5 6 - 6 0 - 5 0 6 ( B r a n k a J u r m a n ) 

Z a n e s l j i v s p r e m l j e v a l e c v a š i h p o s l o v n i h a m b i c i j 

V o b e h g a r a n c i j s k i h s h e m a h j e b i l o d o s l e j p o d e l j e n i h ž e 

3 , 9 m i l i j a r d e t o l a r j e v p o s o j i l i n p o l m a n j j a m s t e v

Uvodnik 

Novo leto bo v marsičem res novo. 

Zasavskemu zakonu se je iztekel rok 

trajanja, kljub rezultatom pa prave volje za 

njegovo nadaljnje izvajanje ni bilo. Vsaj 

ne pri tistih, ki odločajo o teh stvareh. 

Iztekel se je tudi prvi regionalni razvojni 

program. Z novim, ki ga v obrisih 

predstavljamo, Slovenija kot polnopravna 

članica Evropske unije dobiva vse 

priložnosti, da si pri uresničevanju razvojnih 

ciljev pomaga s sredstvi tamkajšnjih 

skladov. 

Še tretje novo. Bolj odločni premiki 

kot doslej so opazni tudi pri uvajanju 

pokrajin. Je res njihov namen, da bodo 

tudi dejansko povezovale vse manjše 

občine in pripomogle k decentralizaciji 

odločanja? 

O desetletnici Regionalnega centra 

za razvoj ne pišemo, saj vam naše delo 

redno in na različne načine predstavljamo, 

zato pa nismo spregledali zgledov, ki 

vlečejo: v litijski Predilnici so našli pot z 

morišča slovenske tekstilne industrije, 

na trboveljski gimnaziji navdušujejo 

mlade za naravoslovje, ustvarjali smo 

plakate Zasavja, Trbovlje imajo novo 

monografijo… 

Razvojni program 

Odprto, moderno Zasavje 

4 

Zasavski zakon 

Na koncu nekega obdobja 

8 

Lokalne volitve 

Narod si je pisal sodbo sam 

Kazalo 

10 

Razvoj ostaja odprt za vse, ki imajo kaj 

povedati, kar govore imena vedno novih 

avtorjev: tudi v tej številki jih je precej. 

Takšni bomo ostali tudi v prihodnje. To 

razumite kot: vabljeni v našo družbo. 

Vabljeni pa tudi k prebiranju Razvoja. 

Zato je v brezplačno branje postavljen na 

različnih javnih mestih, njegovo vsebino 

pa si lahko vedno ogledate tudi na spletni 

strani www.rcr-zasavje.si. 

Predilnica Litija 

Tekstilna revolucija 

Učenje kot zabava 

Matematika z okusom 

14 

18 

Brezposelnost 

Učinkovito razreševanje 

24 

Izdajatelj: Regionalni center za razvoj d.o.o. 

Podvine 36 

1410 Zagorje ob Savi 

Urednik: Roman Rozina 

Telefon: 03-56-60-515 

e-mail: roman.rozina@rcr-zasavje.si 

Oblika: Nataša Gala 

Tisk: Grafex Izlake 

Naklada: 3000 izvodov 

ISSN 1581 - 9957 

Elektronski razvoj: www.rcr-zasavje.si 

ISSN 1581 - 9965 

Časopis Razvoj je brezplačen 

Šent 

Skrb za duševno zdravje 

Monografija 

Trbovlje od trga do mesta 

30 

32

Program razvoja do 2013 

Roman Rozina 

Staša Baloh Plahutnik 

Soustvarjamo 

odprto, moderno 

Zasavje 

Regionalni razvojni program Zasavja 2007-2013 je temeljni dokument razvoja 

zasavske regije v naslednjem finančnem obdobju. Temeljni zato, ker določa 

smeri razvoja regije, programe, ukrepe in aktivnosti za njihovo doseganje, 

hkrati pa omogoča pridobivanje sredstev iz državne in evropske blagajne za 

njihovo uresničevanje. 

Zasavske občine so za njegovo izdelovanje pooblastile Regionalni center 

za razvoj, pri pripravi pa so dejavno sodelovali člani družbenega partnerstva, 

Regionalnega razvojnega sveta zasavske regije in njegovih odborov 

za gospodarstvo, za infrastrukturo, za okolje in prostor, za razvoj podeželja 

in za človeške vire. 

Regionalni razvojni program Zasavja 

v naslednjem finančnem obdobju vsebuje 

analizo stanja in priložnosti, predstavlja 

rezultate iztekajočega se razvojnega 

programa, postavlja nove razvojne cilje 

in določa programe in ukrepe za njihovo 

uresničevanje. 

Program se precej razlikuje od starega 

programa, sprejetega za obdobje od 2001 

do konca letošnjega leta. V iztekajočem 

se obdobju je bil velik del regionalnih 

projektov sofinanciran s sredstvi, ki jih je 

prestrukturiranju Zasavja namenil poseben 

zakon o zapiranju Rudnika Trbovlje- 

Hrastnik. Poslej bo prav razvojni program 

osnova za črpanje sredstev iz državnega 

proračuna in strukturnih skladov Evropske 

unije. 

foto Roman Rozina 

Zasavje v mejah črnega revirja 

Naslednja in najbolj opazna sprememba 

je območje, za katerega je program napisan. 

Prejšnji program je vključeval občine 

Hrastnik, Litija, Radeče, Šmartno pri Litiji, 

Trbovlje in Zagorje ob Savi, v tem okviru pa 

so tekle tudi začetne aktivnosti pri pripravi 

regionalnega razvojnega programa zasavske 

regije. Zaradi kasnejših političnih odločitev 

je prišlo do novega razvrščanja občin, 

zasnovanega na statističnih regijah. Tako 

se je območje skrčilo v meje črnega revirja, 

na občine Hrastnik, Trbovlje in Zagorje ob 

Savi. 

Regionalni center za razvoj je vodil 

aktivnosti tudi pri pripravi prejšnjega 

programa, na takratnih izkušnjah pa je že 

leta 2004 spodbudil podpis dogovora o 

družbenem partnerstvu, v katerem so se 

predstavniki različnih organizacij s področja 

šolstva, zdravstva in socialnih dejavnosti, 

kulture in drugih dejavnosti civilne družbe, 

predstavniki delojemalcev in delodajalcev 

ter političnih strank zavezali, da bodo 

sodelovali pri snovanju, oblikovanju in 

uresničevanju razvojnih programov. Čeprav 

vloga partnerstva zaradi spremenjenega 

zakona ni bila tudi formalno postavljena na 

vrh odločanja o programu, pa so bili njegovi 

člani dejavni v regionalnem razvojnem svetu 

in njegovih odborih: večina njih je pripravo 

programa razumela kot odlično priložnost 

za široko razpravo o razvojnih ciljih regije 

in o načrtu ukrepov in projektov, s katerimi 

bodo ti cilji doseženi. 

Javna razprava o programskem delu zasavskega regionalnega razvojnega programa se je 

končala septembra z razvojno konferenco 

Celoten programski del Regionalnega 

razvojnega programa zasavske regije 

2007-2013 je ves čas na ogled na spletni 

strani Regionalnega centra za razvoj 

(http://www.rcr-zasavje.si/rrp2), kjer 

je še vedno mogoče oddajati tudi 

pripombe in predloge, sporočati 

mnenja in stališča. 

Soustvarjamo odprto, moderno Zasavje • stran 4

Smer: odprto, moderno Zasavje 

Osnovni cilj je oblikovati Zasavje 

v odprto, prijazno in v širšem okolju 

prepoznavno regijo, ki vsem prebivalcem 

zagotavlja visoko kakovost življenja. Da 

bi se gospodarsko hitreje razvijali, bomo 

podpirali razvoj obstoječih podjetniških 

jeder, vzpostavljali podporno infrastrukturo 

za nastanek novih dejavnosti, pospeševali 

podjetništvo, podpirali rast perspektivnih 

tehnoloških in inovacijskih jeder in delovanje 

izobraževalnih in razvojnih organizacij. 

Pri tem se bomo naslonili predvsem na 

ustvarjalne potenciale posameznikov, na 

njihova znanja, veščine in zmogljivosti. 

Med temeljne cilje sodita tudi izboljšanje 

stanja v okolju in smotrna raba prostora. 

Naravne danosti in biotsko pestrost bomo 

ohranjali z okolju prijaznim kmetovanjem, 

pri čemer je pomemben cilj tudi povečanje 

podjetniške aktivnosti in števila delovnih 

mest na podeželju. 

Posebno skrb bomo namenili pripravi 

ustreznih projektov, ki bodo konkurenčni 

na razpisih za pridobitev strukturnih 

sredstev, in usposabljanju vseh sodelujočih 

v projektih. Ob dejstvu, da ima Slovenija v 

tem programskem obdobju na razpolago več 

evropskih sredstev, gre za ključna pogoja za 

pridobivanje le-teh in najboljše jamstvo, 

da bodo pridobljena sredstva učinkovito 

porabljena, razvojni cilji regije pa tudi v 

naslednjem obdobju doseženi. 

Uspešni v preteklem obdobju 

Razvojni program je v marsičem 

nadaljevanje prejšnjega, saj izhaja iz analize 

rezultatov izvajanja preteklega programa. 

V nov program so vključeni številni ukrepi, 

ki so izkazali za učinkovite, in tudi nekateri 

neuresničeni projekti. 

Prejšnji program je bil razdeljen na 55 

podprogramov, med katerimi jih je kar 45 že 

v celoti realiziranih ali pa se še uresničujejo. 

Največ nerealiziranih podprogramov sodi 

na področje dviga kakovosti življenja: 

zmanjšalo se je število zdravnikov, varovana 

stanovanja niso bila zgrajena, prav tako nista 

bili ustanovljeni podjetniška gimnazija in 

višja šola. Te naloge, ponovno ovrednotene 

in z znanimi nosilci, so vključene v nov 

regionalni razvojni program. 

Vsi kazalci gospodarske uspešnosti – z 

izjemo števila delovnih mest, ki se je znižalo 

iz 12.171 na 11.007 – so pozitivni, kljub temu 

pa se razvojni zaostanek regije ni zmanjšal, 

saj je bila povprečna rast v Sloveniji še 

višja. Ker proces prestrukturiranja še ni 

zaključen in je regija je v razvojnem smislu 

še vedno v slabšem položaju kot večina 

drugih, je Svet zasavske regije je predlagal, 


Letos je bil zgrajen podjetniški inkubator v Hrastniku, ki bo prve podjetnike 

sprejel prihodnje leto 

da bi bilo Zasavje upravičeno do večjega 

obsega direktnih razvojnih vzpodbud. Te bi 

omogočile nadaljevanje začetih projektov 

in zmanjševanje razvojnega zaostanka. 

Zasavje je z razpoložljivi sredstvi za 

prestrukturiranje regije doseglo zelo dobre 

rezultate, saj se bruto dodana vrednost na 

zaposlenega že leta 2004 povečala na 4.865 

tisoč tolarjev, planiran cilj pa je bil slabe 3,5 

milijona tolarjev, urejenih je bilo trideset 

hektarov industrijsko-obrtnih površin, s 

pomočjo sredstev za razvoj podjetništva 

in spodbujanje investicij je bilo ustvarjenih 

okrog 1700 novih delovnih mest, 22 podjetij 

je bilo vključenih v podjetniški inkubator, 

stopnja povprečne letne brezposelnosti se 

je znižala na lanskih 11,9 odstotka. 

Za 730 milijonov evrov projektov 

Regionalni razvojni program zasavske 

regije za čas od 2007 do 2013 bo največ 

pozornosti posvečal zmanjševanju 

razvojnega zaostanka regije in izboljšanju 

kakovosti življenja v njej. Prioritete so razvoj 

gospodarstva, za kar bo namenjenih 30 

odstotkov sredstev, 23 odstotkov sredstev 

bo porabljenih za razvoj človeških virov in 

podpornega okolja, največji, kar 35-odstotni 

delež je namenjen razvoju infrastrukture, za 

programe okolja in prostora bo porabljenih 

sedem odstotkov vseh sredstev, za razvoj 

podeželja in spodbujanje kmetijstva pa pet 

odstotkov vseh sredstev. 

Takšna struktura ne vključuje gradnje 

predvidenega energetskega objekta v 

Termoelektrarni Trbovlje. Gre za 280 

milijonov evrov vredno naložbo, katere 

uresničitev je odvisna predvsem od 

državnega vodstva. V primeru uresničitve 

tega zelo zahtevnega projekta bi se navedena 

struktura bistveno spremenila, saj bi bilo 

razvoju gospodarstva namenjenih kar 57 

odstotkov vseh načrtovanih sredstev. 

Skupna vrednost vseh projektov je 

dobrih 730 milijonov evrov. 321 milijonov 

evrov ali 44 odstotkov celotne vsote naj bi 

v regijo priteklo iz državnega proračuna 

in evropskih skladov, s šestimi odstotki 

oziroma 40 milijoni evrov pa bodo projekte 

sofinancirale občine. Druga polovica 

sredstev bo iz različnih, predvsem zasebnih 

virov, saj javno-zasebno partnerstvo 

omogoča izvedbo več razvojnih projektov, 

kot je bilo v preteklosti. 

Finančna konstrukcija je približna, saj so 

operativni programi za posamezne sklade 

še v fazi usklajevanja. Predvidevamo pa, da 

bo moč za projekte gospodarskega razvoja 

pridobiti okrog 37 odstotkov sredstev iz 

regionalnega strukturnega sklada, projekti 

razvijanja človeških virov naj bi bili deležni 

polovičnega sofinanciranja iz evropskega 

socialnega sklada. Podoben naj bi bil delež 

sofinanciranja infrastrukturnih objektov 

iz regionalnega in kohezijskega sklada. 

Okoljske in prostorske projekte naj bi 

regionalni sklad sofinanciral v višini 45 

odstotkov, najvišjega, kar 73-odstotnega 

sofinanciranja iz evropskega kmetijskega 

sklada, pa naj bi bili deležni projekti razvoja 

podeželja. 

Zmanjšati razvojni zaostanek regije 

Uspešno izvajanje regionalnega 

razvojnega programa je zelo odvisno od 

razvitosti podpornega okolja. Predvidena 

je ustanovitev gospodarskega središča 

regije, krepitev ustanov za pospeševanje 


egionalnega razvoja in razvoja podjetništva, 

ustanovitev turističnega informacijskega 

centra, lokalnih akcijskih skupin za razvoj 

podeželja in promocijskega centra v 

Bruslju, spodbujanje in razvijanje družbenih 

partnerstev v regiji. 

Med splošne naloge sodi tudi promocija 

regije, saj je le-ta zaradi fizične majhnosti 

manj opazna, njena podoba pa zaradi 

dolgotrajnega prevladujočega rudarjenja 

in njegovih vplivov izrazito enostranska. 

Promocijske aktivnosti bodo obsegale 

različne oblike domače in tuje javnosti, 

organiziranje razvojnih in poslovnih 

srečanj, predstavitev, delavnic, usposabljanj, 

natečajev, izdajanje promocijskih del. 

Posebna pozornost bo namenjena 

izvajanju projektov, ki bodo preprečili 

oziroma zmanjševali beg možganov in 

ustvarjali nova kvalitetna delovna mesta v 

regiji. Ta bodo nastajala s povečevanjem 

konkurenčnosti obstoječih in novih podjetij 

ter njihovim večjim vključevanjem v 

mednarodno trgovino. 

Občine in institucije podpornega okolja 

bodo urejale površine v industrijskih in 

poslovnih conah ter dokončale projekt 

mrežnega podjetniškega inkubatorja, tako 

da bodo potrebni prostori na razpolago v 

vseh treh občinah. Razvili in uveljavili bomo 

nov instrument spodbujanja in pomoči 

mladim podjetnikom, ki bo imel svetovalne 

in denarne razsežnosti, že uveljavljene 

instrumente, kot so garancijska shema, 

svetovanje podjetjem, štipendijska shema, 

pa bomo dogradili in še bolj prilagodili 

potrebam podjetništva. 

Tretja razvojna os 

foto Roman Rozina foto Roman Rozina 

sodi tudi revitalizacija in obnavljanje starih 

stanovanjskih objektov, ki imajo spomeniško 

vrednost, oziroma njihovo nadomeščanje z 

novimi. Na seznamu kolonij, ki naj bi jih 

sanirali, so tudi kolonije Njiva, Terezija in 

Ob cesti v Trbovljah, Okrogarjeva kolonija 

v Toplicah, Na šahtu v Kisovcu. 

Med programi razvijanja človeških 

sposobnosti in zagotavljanja višje kakovosti 

življenja so navedeni tudi projekti, kot 

so ustanovitev višje šole in razvoj novih 

izobraževalnih programov ter več projektov 

skrbi za starejše. Med cilji programa 

razvoja podeželja, spodbujanja kmetijstva 

in gozdarstva pa sta tudi trajnostni razvoj 

podeželja in zmanjševanje razlik med 

podeželjem in urbanimi središči. 

Regionalni razvojni program trenutno 

pregleduje Služba vlade Republike Slovenije 

za lokalno politiko in regionalni razvoj, 

ki mora preveriti skladnost dokumenta 

z državnimi in evropskimi usmeritvami. 

Temu bo sledilo le še dokončno sprejetje 

programskega dela na Svetu regije Zasavje in 

priprava izvedbenega dela, ki bo natančno 

določil ukrepe in aktivnosti v letih od 2007 

do 2009. 

Veliko razvojno priložnost za zasavsko 

regijo vidimo v tretji razvojni osi, ki je 

po načrtih sedanje vlade eden največjih 

državnih projektov prihodnjih obdobij. Gre 

za gradnjo hitre ceste v skupni dolžini okrog 

135 kilometrov, ki bi povezala Koroško in 

Belo krajino, prek Holmca in Črnomlja pa 

bi se priključila avstrijskemu in hrvaškemu 

cestnemu omrežju. Projekt naj bi začeli 

uresničevati, ko bo zgrajen avtocestni križ, 

ovrednoten pa je na približno milijardo 

evrov. 

Ena izmed možnih tras teče tudi skozi 

Zasavje, oziroma Trbovlje in Hrastnik. Na 

ta način bi se bistveno izboljšala prometna 

povezanost Zasavja z drugimi regijami, 

posledično pa bi bila ob sami prometnici 

omogočena tudi večja gospodarska 

aktivnost. 

Na okoljskem področju sta prednostni 

nalogi rekultivacija zaradi rudarjenja 

degradiranih površin in izboljšanje stanja 

na področju onesnaženosti zraka. Sem 

Po hrastniškem naj bi prihodnje leto zgradili še podjetniški inkubator v Trbovljah 


Vizijo, v kateri so strnjeni razvojni cilji 

regije, združuje slogan Soustvarjamo 

odprto, moderno Zasavje. 

• Zasavska regija bo med slovenskimi 

še naprej najmanjša po površini 

in številu prebivalcev, velika 

pa bo po svoji gospodarski 

uspešnosti, razpoložljivem 

znanju, urejenem okolju in 

kakovosti življenja. 

• Gospodarstvo bo po strukturi in 

kazalnikih uspešnosti postalo 

primerljivo z gospodarstvom v 

zdaj še bolj razvitih sosednjih 

okoljih. 

• Izboljšala se bo demografska 

podoba regije: zaposlenost, 

starostna in izobrazbena 

struktura prebivalstva. 

• Naravno okolje bo čistejše in bolj 

urejeno, raba prostora umna. 

• Kakovost življenja – zdravstveno 

in socialno varstvo, razvitost 

infrastrukture, možnosti na 

področju učenja, kulture in 

zabave – bo privlačna za 

prebivalce Zasavja in goste od 

drugje. 

Prioritete 

Gospodarski razvoj 

Razvoj človeških virov 

in podporno okolje 

Okolje in prostor 

Razvoj infrastrukture 

Razvoj podeželja 

in spodbujanje 

kmetijstva ter 

gozdarstva 

Programi 

Pomoč malim, srednjim in velikim podjetjem 

Internacionalizacija in vlaganja v tehnološki razvoj 

Investicije v nove vire energije 

Program kadrovskega prestrukturiranja delavcev RTH 

Spodbujanje razvoja turizma v regiji 

Povečanje prilagodljivosti podjetij 

Povečevanje zaposljivosti posameznikov 

Dvig izobrazbene ravni in uveljavitev vseživljenskega učenja 

Povečanje socialne vključenosti 

Razvoj novih programov na področju človeških virov 

Dvig kakovosti življenja 

Skrb za starostnike in druge, potrebne pomoči 

Izboljšanje kakovosti bivanja 

Trajnostna raba prostora 

Razvoj regionalne komunalne infrastrukture 

Izboljšanje prometnih povezav 

Priključek na 3. razvojno os 

Razvoj okolju prijaznega kmetovanja 

Izboljšanje strukture kmetijskih gospodarstev 

Dvig ravni usposobljenosti v kmetijstvu 

Trženje produktov podeželja in povezovanje kmetov 

Izboljšanje kakovosti življenja na podeželju 

Povezovanje za razvoj podeželja pomembnih institucij 

Smele načrte naj bi v obdobju do 2013 dosegli z izvajanjem več kot dvajsetih 

programov in nekajkrat več ukrepov in aktivnosti znotraj njih 

Glavni program 

realizirani 

Podprogrami 

delno realizirani 

nerealizirani 

Regija kot celota 3 1 

Pomoč malim, srednjim in velikim 

podjetjem 

Aktivne oblike kadrovsko-socialnega 

programa prestrukturiranja delavcev RTH 

6 2 

1 1 

Spodbujanje razvoja turizma v regiji 2 3 1 

Spodbujanje razvoja kmetijstva v regiji 2 3 

Izboljšanje kakovosti bivanja 3 6 1 

Preprečevanje in zmanjšanje 

brezposelnosti 

Dvig ravni izobrazbene strukture 

in uveljavitev koncepta kulture 

vseživljenjskega učenja 

Spodbujanje investicij v razvoj človeških 

virov v poslovnih subjektih 

4 1 1 

1 

3 2 

Dvig kvalitete življenja 2 1 5 

SKUPNO 26 19 10 

Kako so bili uresničeni razvojni programi v obdobju 2001-2006 


Zasavski zakon 

Rosanda Žagar 

Na koncu 

nekega obdobja 

Leta 2000 je bil sprejet Zakon o postopnem zapiranju rudnikov Trbovlje in 

Hrastnik, ki je predvidel tudi določena sredstva za razvojno preoblikovanje 

zasavske regije. Do njih so bile upravičene občine, podjetja in ustanove 

tako imenovane interesne regije Zasavje, ki je ob treh občinah črnega revirja 

obsegala še območje Laškega, Litije, Radeč in Šmartnega pri Litiji. 

Lani je bilo v Zasavju že doseženo precej visoko politično soglasje o 

tem, da je smiselno podaljšati veljavnost zakona, vendar predlog nikoli ni 

prišel na poslanske mize, saj je prevladalo mnenje vladne službe za lokalno 

samoupravo in regionalni razvoj, da bo Zasavje deležno podobne pomoči v 

okviru sistemskih rešitev izenačevanja razvitosti slovenskih regij. 

Izvajanje programa se je začelo 

leta 2001, kasneje pa je doživelo nekaj 

popravkov. Osnovno pravilo je ves čas bilo, 

da je programski odbor, ki so ga sestavljali 

zasavski politiki in gospodarstveniki, 

pripravil program ukrepov in letne izvedbene 

načrte, ki jih je potrjevala vsakokratna vlada. 

Za vodenje in koordinacijo aktivnosti je bil 

zadolžen Regionalni center za razvoj. 

Pravila igre 

Program je bil vsa ta leta sestavljen iz 

treh programskih sklopov oziroma ukrepov. 

Prvi je bil namenjen ustvarjanju prostorskih 

pogojev za razvoj novih dejavnosti, drugi 

vzpostavljanju razvojne infrastrukture 

za prestrukturiranje gospodarstva in 

pospeševanju podjetništva, tretji pa 

spodbujanju investicij v razvoj človeških 

virov. 

V celotnem obdobju 2001-2006 je bilo 

za izvajanje vseh treh ukrepov iz državnega 

proračuna namenjenih 4.816.029.334 

tolarjev. Dejansko pa je bilo do letošnjega 

leta – končnih podatkov za leto 2006 še ni 

– porabljenih blizu 3,9 milijarde tolarjev ali 

94 odstotkov vseh razpoložljivih sredstev. 

Najnižja realizacija je bila prvo leto, ko je 

znašala slabih 89 odstotkov, najvišja pa leta 

2002, ko je bila 97,6-odstotna. 

Sredstva so se razdeljevala z javnimi 

razpisi ali po dogovorjenih ključih med 

občinami, pri izboru pa so se upoštevala 

naprej pripravljena pravila. 

Prostor 

V prvih petih letih zasavskega zakona – 

za letos dokončnih podatkov še ni – je bilo 

v programskem sklopu urejanja prostora 

realiziranih 1.508.494.044 tolarjev. S 

pomočjo teh sredstev so občine uredile 31 

hektarov industrijskih in obrtnih con, kjer 

je po podatkih občinskih služb uresničenih 

1007 novih zaposlitev. 

Največ površin, blizu deset hektarov, 

je bilo urejenih v občini Hrastnik, največ 

zaposlitev pa je bilo uresničenih v Trbovljah, 

kjer je bilo predvidenih 589 zaposlitev, 

uresničenih pa jih je 415. 

Poleg obrtnih con so bila sredstva v višini 

desetih milijonov tolarjev namenjena tudi 

pripravi Regionalne zasnove prostorskega 

razvoja Zasavja. 

Podjetništvo 

Spodbujanju podjetništva je bilo v 

preteklih letih namenjenih največ sredstev. 

Izvajali so se trije projekti vzpostavljanja 

in delovanja skupne regionalne razvojne 

infrastrukture: za vzpostavitev in delovanje 

regionalnega tehnološkega centra je bilo 

porabljenih 295 milijonov tolarjev, 390 

milijonov tolarjev za aktivnosti podjetniškega 

inkubatorja, 120 pa za aktivnosti Centra za 

razvoj turizma. Največ sredstev je bilo tako 

vloženih v podjetniški inkubator, kjer je bilo 

do konca lanskega leta vključenih osemnajst 

podjetij s 94 zaposlenimi delavci. Ta je 

dolgo deloval le v Trbovljah, v Gabrskem, 

kasneje so bili urejeni še prostori v 

Zagorju, letos pa sta se začeli gradnji novih 

inkubatorjev v Hrastniku in Trbovljah. Z 

njunim dokončanjem bo uresničen projekt 

mrežnega inkubatorja, katerega cilj je bil, 

da bi lahko vsakemu podjetniku ponudili 

poslovne prostore v njegovi občini. 

Drugi instrument je bil sofinanciranje 

novih naložb in s tem povezano ustvarjanje 

novih delovnih mest. Do vključno lanskega 

leta je bilo realiziranih 860 milijonov tolarjev 

ali dobrih 90 odstotkov razpoložljivega 

denarja. 

Ne upoštevajoč letošnje leto so podjetja 

na razpise prijavile za skoraj enajst milijard 

tolarjev naložb, podjetja pa so lahko prejela 

do največ 55 odstotkov predračunske 

vrednosti investicije. Podjetja so v prijavah 

predvidela tudi število novih delovnih mest: 

tako naj bi bilo v treh letih po koncu vseh 

naložb ustvarjenih 642 delovnih mest, že 

doslej pa je bilo realiziranih 577 zaposlitev, 

kar pomeni, da bo številka precej presežena. 

V sofinanciranih naložbah v letih 2001 in 

2002, kjer so že znani končni učinki, je bilo 

predvidenih 221 zaposlitev, dejansko pa jih 

je bilo kar 381. 

Ljudje 

Na področju razvijanja človeških 

sposobnosti je bilo največ sredstev 

namenjenih pripravam in uresničevanju 

kadrovskih strategij ter izobraževanju in 

usposabljanju kadrov v podjetjih. Zbirni 

podatki brez letošnjega leta povedo, da je bilo 

za sofinanciranje teh aktivnosti porabljenih 

skoraj 384 milijonov tolarjev, kar je slabih 

84 odstotkov vseh razpisanih sredstev. 

Tako se je kar 4370 zaposlenih udeležilo 

različnih oblik in programov usposabljanja, 

140 udeležencem pa so bile sofinancirane 

šolnine za redno izobraževanje. 

Najmlajši instrument je promocija regije, 

ki se je izvajal od leta 2004, vsako leto pa je 

bilo zanj namenjenih in v celoti porabljenih 

40 milijonov tolarjev. Z njimi se je deloma 

ali v celoti financiralo mednarodne 

razvojne in podjetniške konference, 

Na koncu nekega obdobja • stran 8

oblikovanje in vzdrževanje podatkovnih baz 

o prostih poslovnih prostorih, o podjetjih 

in o študentih-štipendistih, izhajanje in 

distribuiranje časopisa Razvoj, izdajanje 

monografskih publikacij, zloženk, zgoščenk 

in drugega promocijskega gradiva, 

vzpostavljanje družbenega partnerstva, 

zasavski kulturni festival in drugi kulturni 

dogodki, obveščanje javnosti, predstavitev 

različnih razpisov in številne druge 

aktivnosti in prireditve. 

Od vsega začetka pa deluje štipendijska 

shema, katere cilj je zajeziti odliv možganov 

in mlade po končanem študiju zadržati 

v zasavskih podjetjih. Za ta ukrep je bilo 

doslej namenjenih 320 milijonov tolarjev. 

Podeljenih je bilo 245 štipendij, od tega 

osem za podiplomski študij. Od 53 

študentov, ki so študij že končali, se jih je 

28 že zaposlilo, drugi imajo podpisane 

tripartitne pogodbe z Regionalnim centrom 

za razvoj in določenim podjetjem. 

Zasavski zakon je bil priložnost, 

ki jo je Zasavje dobro izkoristilo. Z 

relativno majhnim vložkom države je bila 

vzpostavljena učinkovita infrastruktura 

v podporo razvoju, spodbujena je bila 

precejšnja investicijska aktivnost, kljub 

neugodnim gospodarskim razmeram se je 

znižala stopnja brezposelnosti. Primerjave 

s Slovenijo resda še vedno kažejo razvojno 

zaostajanje, zakrivajo pa dejstvo, da je šlo 

Zasavje v tem času ne le skozi ukinjanje 

vsedoločujočega rudarstva, ampak je 

doživelo tudi zlom tekstilne industrije in 

izgubo tisoče delovnih mest v delovno 

intenzivnih dejavnostih. Tako obsežno 

prestrukturiranje seveda ne more biti 

končano v nekaj letih, spodbudni dosedanji 

rezultati pa kažejo, da je lahko Zasavje tudi 

na drugačnih temeljih uspešna regija. 

Med letošnjimi promocijskimi aktivnostmi je bila tudi izdaja Zasavskega koledarja 

2001 2002 2003 2004 2005 

Ukrep 1 284.014.416 438.837.420 294.299.611 283.357.700 207.984.896 

Ukrep 2 313.136.735 214.988.959 276.884.673 327.452.855 342.197.268 

Ukrep 3 90.414.978 149.812.082 181.269.074 174.048.062 184.969.240 

Vodenje… 24.000.000 26.000.000 26.000.000 25.200.000 23.700.000 

SKUPAJ 711.566.129 829.638.461 780.453.359 810.058.617 758.851.404 

Dejansko porabljena 

sredstva po ukrepih 

(v tolarjih), 

2001 2002 2003 2004 2005 2006 

Ukrep 1 314.000.000 449.000.000 350.000.000 279.500.000 221.000.000 182.162.000 

Ukrep 2 370.000.000 215.000.000 280.000.000 350.000.000 350.700.000 440.000.000 

Ukrep 3 92.000.000 160.000.000 200.000.000 185.000.000 195.000.000 105.000.000 

Vodenje… 24.000.000 26.000.000 28.000.000 25.500.000 23.700.000 22.500.000 

SKUPAJ 800.000.000 850.000.000 850.000.000 840.000.000 790.400.000 749.662.000 

Obseg sredstev po ukrepih (v tolarjih), kot je bil določen z letnimi izvedbenimi 

programi in drugimi dokumenti 

Na koncu nekega obdobja • stran 9

Poslanska pisanja 

Prav verjetno je, da bodo pokrajine, 

njih ustanovitev, število, sedeži le-teh... ena 

osrednjih političnih tem leta 2007 (najbrž 

bo leto za demokratičen dogovor premalo), 

saj je delovno gradivo, ki ga je ministrstvo 

za lokalno samoupravo prineslo v poslanske 

skupine, že zdaj vzbudilo veliko zanimanje 

in dokaj živo razpravo, pa tudi v medijih se 

je že pojavilo nekaj kritičnih opozoril. Kljub 

temu da bo do obravnave v slovenskem 

parlamentu in končnih odločitev preteklo 

še veliko vode, to ne pomeni, da bo čas kar 

sam naredil svoje. Tudi tu bodo odločali 

ljudje, eni bolj aktivno, drugi manj, vsekakor 

pa je to tema, ki se Zasavčank in Zasavčanov 

zelo živo dotika, zato sem za to številko 

Razvoja pobrskal po tem gradivu in še bolj 

po tistem, kar slišim med ljudmi. 

Z ustavnim zakonom o spremembah 

Ustave Republike Slovenije se v državno 

ureditev umeščajo pokrajine, ki naj bi bile 

samostojen upravno politični teritorialni 

podsistem lokalne samouprave. To pomeni, 

da se je odprl proces decentralizacije javne 

uprave, del naloge države pa bi se prenesel 

na lokalne skupnosti. Na podlagi 143. 

člena ustave so pokrajine dobile pravni 

status samoupravnih lokalnih skupnosti, ki 

imajo pravico do pokrajinske samouprave 

in v katerih prebivalci neposredno volijo 

predstavniške organe. 

Ali 

čutiš 

Zasavje 

Aleš Leko Gulič 

Pomembno je, da bodo pokrajine v 

vsej državi ustanovljene hkrati, da bodo 

imele vse isti pravni status in da bodo vse 

opravljale lokalne zadeve širšega pomena. 

Ustava ob tem omogoča tudi prenašanje 

izvajanja nalog države. Ni pa kaj veliko 

govora o tem, katere naj bi bile te naloge, 

pa tudi to, katere naloge občin bi se lahko 

prenesle na višjo raven, torej na pokrajine. 

Pomembno je, da ustavni zakon zahteva 

tudi to, da mora biti v postopku za sprejem 

zakona o ustanovitvi pokrajin zagotovljeno 

sodelovanje občin. 

To pa je tisto, kar se lahko začenja že 

zdaj. V Zasavju, Zasavčanke in Zasavčani, 

se bomo morali odločiti, in to čimprej, ali 

sploh hočemo sodelovati med sabo, ali 

hočemo poiskati skupne imenovalce naših 

želja, ali morda imamo takšne projekte 

po posameznih občinah, da bi jih lahko 

združili v skupne, ali hočemo načrtovati 

skupaj in uresničevati skupne sanje. Tu, 

kakor kaže naše sobivanje doslej, ne gre 

le za objektivne, zunanje danosti, marveč 

velikokrat, pogosto, tudi prevečkrat za 

osebne naklonjenosti med sabo, med 

lokalnimi skupnostmi in celo posamezniki. 

Ne pripovedujem samo o Zasavju, marveč 

tudi o drugih delih Slovenije, saj se je 

že doslej pokazalo, da bi, če čisto malo 

pretiravam, radi imeli vsaj trideset regij, celo 

takšne ideje so bile o dvojnih pripadnostih 

in prekrivajočih se regijah. 

Zanimivo pa je, da o regijah v času pred 

občinskimi volitvami ni bilo veliko govora 

(tudi minister Žagar in vlada sta delovna 

gradiva prinesla v poslanske skupine po 

drugem krogu volitev), redke so izjeme med 

kandidati, ki so obljubljali regijo in sedež 

regije v občini, kjer so kandidirali. Zanimivo 

je tudi, da v tem gradivu še ni določeno 

– niti variantno omenjeno – število regij, 

kaj šele, da bi bila zapisana pokrajinska 

središča. Je grozdje morda še prekislo, so 

taki časi, da ne vemo, kaj je dobro in prav 

in komu povšeči? 

Edino, kar je jasno, je to, da so kriteriji 

določanja območij pokrajin in njih sedežev 

taki, da se bodo občine morale v postopek 

vključiti pred začetkom zakonodajnega 

postopka, kar je v skladu z zahtevo 4. člena 

evropske listine lokalne samouprave in kar 

bo najbrž povzročilo, da do oblikovanja 

pokrajin ne bo prišlo ne kmalu ne zlahka. 

Kakšno od določil lahko pretrese tudi 

doslej obstoječe občine. Recimo to, 

da se v območje pokrajine vključujejo 

celotna območja občin. Kaj, če kakšnemu 

mnenjskemu vodji v kakšni mejni krajevni 

skupnosti pade na pamet, da bi bil raje v 

sosednji pokrajini in ne v tisti, v katero bo 

vključena njegova občina? Ponekod so že 

pretili s tem. Tudi mejne občine bodo lahko 

izbirale ali gredo v to ali ono pokrajino, če 

se ne bodo strinjale z vladnim predlogom in 

če njihova selitev ne bo pomembno vplivala 

na predlagana območja, one, ki bodo na 

tromejah ali četveromejah, pa bodo imele 

še več možnosti. Za take primere je ena od 

možnih rešitev celo referendum, na katerem 

bi večina glasovalcev odločala o tem, ali 

bodo ponosno nosili to ali ono pokrajinsko 

ime. Zdaj sem najbrž šel že predaleč v 

prihajajoče leto, vendar naj velja iz vsega 

pripovedovanega podčrtati in zaznamovati 

v tem besedilu s poševnimi črkami zapisane 

besede. 

Ko boste brali tole besedilo, ki je nastalo 

konec novembra, bo morda že kaj več 

jasno – ali pa še manj – prav gotovo pa bo 

informacij o tem adventnem zavojčku daril 

ministra brez listnice in njegovih jelenčkov 

več, kot jih je doslej. 

Še to, Zasavje bo imelo, če bodo zasavske 

občine za to, da se združijo v pokrajino, če 

sploh bo regija, poleg predsednika še med 33 

in 39 člani pokrajinskega sveta, izvoljenimi 

na volitvah po proporcionalnem sistemu. 

Še en če… če bo predlog, kakršen je 

zapisan v gradivu, obveljal. 

P.S.: Kako ga čutim, ko ga ni. 

Ali čutiš Zasavje • stran 10

Lokalne volitve 

Jure Nagode 

Narod si je pisal 

sodbo sam 

Pa smo jih. Župane. Izvolili. In končali more imenovane predvolilna 

kampanja. Golaž je prebavljen, dobili smo, kar smo hoteli. Tudi v Zasavju 

je bilo kar burno. Ponekod bolj, ponekod manj. Spodnje vrstice so v slavo 

padlim junakom. Prav tako v čast herojem, ki so stali ino obstali. 

Ne morem si pomagati. Ampak tule, za 

začetek, pride še kako prav tisti znani srbski 

grafit, ki se je pojavil na steni neke sicer 

anonimne beograjske stavbe. Glasali ste – 

gladujte, je po prepričljivi, skoraj stoodstotni 

volilni zmagi Slobodana Miloševiča zapisal 

neznani umetnik. Preroško. S Srbijo je šlo 

nato še samo navzdol in ljudje so res stradali. 

Kruha, da ne bo pomote. Na srečo naše 

domače lokalne volitve za naš narod niso 

tako usodne. Kdor zmaga, pač zmaga. In 

zato nihče ne strada. Vsaj ne bolj kot je. Na 

simbolični ravni se grafit lahko prevede tudi 

v smislu, da si je ljudstvo izbralo župane, ki 

si jih zasluži. Ponekod celo v prvem krogu. 

Kot na primer v Zagorju. 

Matjaž Švagan 

Junak vseh dosedanjih bitk, kar volitve 

zagotovo so, tudi tokrat ni razočaral. 

Čeprav so pod njegov dosežek zapisani 

nekoliko manjši odstotki od tistih, ki 

smo jih bili vajeni, gre to pripisati zgolj 

močnejši konkurenci. In ne toliko upadanju 

priljubljenosti med njegovimi podložniki. 

Zmaga demokracije v Zagorju je bila v 

tem, da se je tokrat našlo dovolj izzivalcev, 

ki so se mu postavili po robu. Sicer nisem 

prepričan, da so se junaki spustili v boj z 

velikanom v upanju na zmago. Verjetno 

bolj z mislijo, da si, za razliko od drugih, to 

sploh upajo. In njihovo bo (vsaj) nebeško 

kraljestvo. 

Zmagovalec kakšne posebne taktike tudi 

tokrat ni ubral. Roko na srce, tudi izzivalci 

ne. Klasika. Nekaj obljub, nekaj dosežkov 

iz polpretekle zgodovine, nekaj plakatov in 

nekaj transparentov. In še kakšna žurka za 

povrh. In to je bilo dovolj, da je prepričal 

nekaj več kot 80 odstotkov volivcev. Seveda 

tistih, ki so se volitev sploh udeležili. 

Ob takšni premoči se je prvi izzivalec, 

Marko Agrež iz hiše Slovenske demokratske 

stranke, pravzaprav odrezal odlično. S 

podobno taktiko je prepričal nekaj več 

kot sedem odstotkov članov ljudstva. V 

tej luči gledano se je tudi Alojz Jevševar 

iz hiše Slovenske ljudske stranke boril 

dobro. Vendar je podlegel premoči sovraga. 

Njegovim 465 borcem srčnost ni bila 

dovolj. S petimi odstotki vseh vojakov na 

bojišču je naredil vse, kar je lahko. Še manj 

bojevnikov je imel ob sebi Andrej Dolšina 

iz hiše Nova Slovenija – Krščanska ljudska 

stranka. A so mu v končni rezultat prinesli 

slabe tri odstotke glasov. Po bitki se lahko 

tolaži s tem, da je vendarle za pol odstotka 

premagal Istoka Cilenška iz hiše Socialnih 

demokratov in za skoraj dva odstotka 

aktivnega Slovenca Ginterja Kržišnika. 

Bogdan Barovič 

Morda je čas, da se preimenuje v Bog 

Dan. Kljub imenu ni dan od Boga, temveč 

od ljudstva. Po suvereni zmagi sodeč pa 

ga njegovi volivci vendarle smatrajo za 

božji dar. Ampak, resnica se skriva nekje 

drugje. Posrečena sinergija – da sem tudi 

pri izbiri besed aktualen – nekoč zlatega 

glasu Radia Trbovlje, priljubljenega teve 

obraza, slikarja, ljudskega človeka in zdaj 

že prekaljenega politika, to je tisto, kar si 

trboveljsko ljudstvo želi. Nekaj dosežkov, 

veliko izpolnjenih obljub in predvsem 

kontinuiteta na županskem mestu, je bil 

tokratni recept za uspeh. 

Čeprav mu kao strokovnjaki niso 

pripisovali tako bleščeče zmage kot 

njegovemu izzagorskemu kolegu, še več, 

pod vprašaj so postavili celo zmago v prvem 

krogu, je bila zmaga bleščeča. Knock out v 

prvi rundi. Čista poezija. Muzika. Le da 

Narod si je pisal sodbo sam • stran 11 

foto Jure Nagode 

Zamislil se je nad rezultatom, čeprav bi se morali 

njegovi protikandidati. 


Kdor zna zaigrati na prave strune, mu volivci predejo 

kot mucke.

virtuoz tričetrtinskega takta tokrat ni odigral 

na inštrument, temveč po strunah in dušah 

volilnega telesa. Vsaj po treh četrtinah 

telesa. Ostali so si razdelili četrtino. 

Največji kos ostanka pogače si je priigral 

Milan Žnidaršič pod taktirko socialnih 

demokratov. Nekaj več kot štirinajst 

odstotkov glasov je komaj dovolj, da njegov 

nastop označimo kot soliden koncert. 

Skoraj sedem odstotkov poslušalcev si 

je zažvižgalo po taktih Branka Bunte in 

njegovega ansambla Slovenska demokratska 

stranka. S slabimi štirimi odstotki glasov 

pa pravzaprav ne bi bilo pravično zapisati, 

da je bil frontmen skupine Liberalna 

demokracija Slovenije Milenko Škrinjar 

na tem koncertu izžvižgan. Do nedavno še 

evergreen melodije v Trbovljah pač niso več 

popularne kot včasih. Veliko bolj so tuneli, 

predori. 

Mimogrede. Baro, kot ljudstvo 

ljubkovalno kliče svojega župana, v romskem 

jeziku – da sem še malo aktualen – pomeni 

čvrst, močan. 

Miran Jerič 

Oprostite srbicizmu, ampak zanj velja, 

da došao je tiho i ušao u legendu. Miren, 

neopazen, tako rekoč neviden poslanec 

ekipe LDS je pravi šerif v svoji občini. 

Brez pompa, brez naprezanja, brez kazanja 

mišic, pravzaprav brez golaža – če ta v tem 

primeru simbolizira predvolilno kampanjo 

– je prišel do zmage. Brez podaje proti 

A to je bilo to? Naigrali se res nismo, ampak vsaka 

zmaga šteje. 



Na dirki je pometel s konkurenco. Zmago je proslavil s šefom ekipe. Skupaj sta namesto šampanjca izpraznila 

kar nekaj kant. 

visokemu centru, brez osebne napake in 

brez izgubljene žoge je zabil odločilen koš. 

Coast to coast, bi rekli Američani. Rezultat 

je podoben tistim v ŠKL. 78 proti 22. 

Dobrih štirinajst točk mu je uspel zabiti 

Miran Vidmar iz ekipe SDS, dobrih šest 

mu jih je natrosil še Ivan Hršak iz SNS. 

Odločno premalo, da bi bilo sploh kdaj 

kakšnega govora o play offu. Zmaga že v 

razigravanju. Pa pred tekmo le ni kazalo 

na takšno razmerje moči. Zmaga v prvem 

kolu, to da. Ampak vendarle bolj na tesno. 

Morda s kakšno odločilno trojko v zadnjih 

sekundah. Ampak ni bilo potrebe. 

Matjaž Han 

Pet jih pade, kjer porine, sin slovenske 

domovine. Čisto zares. Radeški vladar 

Franci Lipoglavšek je porinil, in pet jih 

je padlo. Pravzaprav se je sam porinil iz 

županske dirke. In pet jih je padlo vanjo. 

Že po krogu za ogrevanje je postalo 

jasno, da ima največje možnosti za pol 

pozišn Pahorjev voznik Matjaž Han. Nadvse 

pohvalno je, da so vrli dirkači medse sprejeli 

dirkačico. Janševa voznica Damjana 

Petaver Dobošek se je med moške kolege 

dobro vklopila. Potem, ko je Han po 52 

krogih prevozil ciljno črto, je bila namreč 

že v 25 krogu. Kar je bistveno dlje kot 

njen zasledovalec in Bajukov favorit Miran 

Prnaver, ki je bil šele v dvanajstem krogu. 

Kacinovemu šampionu Jožefu Hiršlju se 

je, tako kot se je tej ekipi tokrat dogajalo 

pogosto, zapletlo že na prvem postanku. 

Ob koncu dirke je bil v sedmem krogu. A 

vseeno bolje od šoferja Zmaga Jelinčiča, ki 

je že v petem krogu zletel s proge. 

Z več kot polovico navijačev ob progi 

je tako Han pometel s konkurenco. Zato 

ne čudi, da je kot župan pometel še po 

Radečah. Pravzaprav jih je počistil. S šefom 

ekipe Borutom je, namesto šampanjca, 

izpraznil kar nekaj smetnjakov. Ni kaj, 

vrhunski vozniki, to je obče znano, so 

malo eksotični. Ta se, na primer, po dirki 

skupaj s šefom relaksira s priložnostnimi 

smetarskimi deli. Praznjenje kant lahko 

jemljemo tudi simbolično. V tem je globoko 

zakopano sporočilo ljudstvu, ki glasi: Še 

dobro, da smo ga izvolili za župana. Kot 

smetar ni ravno najboljši. Pahor, Pahor pa 

je prva liga. Če se bo naveličal evropskega 

parlamenta in politike, ga pri nas čaka 

služba. 

Če povzamem. Na zahodu nič novega. 

Trije poslanci ostajajo župani. In poslanci. 

Torej župlanci. Nov na tej geografski širini 

in dolžini je radeški sosed Matjaž Han. Z 

isto dvojno vlogo župana in poslanca. In 

prvi krog je sklenjen. Drugi so tekli še drugi 

krog. 

Narod si je pisal sodbo sam • stran 12


Čas za spremembe. Samo na litijskem jedilniku. 

Franci Rokavec 

Ne boj, mesarsko klanje, so mnogi 

napovedovali Litiji. In to takoj po odločitvi 

Mirka Kaplje, da te igre je konec. Čeprav je 

rekel dost mam, mu vendarle ni bilo vseeno. 

Izbral si je naslednika. Oziroma s srcem in 

dušo podprl Vinka Logaja, čigar neodvisnost 

je bila bolj tako-tako. Papirnata. In tako so 

se v ne boj, mesarsko klanje, podali poleg 

Vinka še Franci Rokavec, Joško Godec in 

Gorazd Mavretič. 

Da ne bo videti, da je bil tu predvolilni 

boj resnično kakšno mesarsko klanje, bom 

raje uporabil besedo veselica. Je bolj ušesom 

prijazna in za razliko od klanja nesramno 

ne namiguje na grdobije. Skratka. In tako 

so jedli, pili in se veselili, dokler polovica 

ni omagala. Gorazd Mavretič s svojimi 

Socialnimi demokrati ni potešil veliko žeje 

in lakote. A skoraj štirje odstotki gostov so 

bili z njegovim jedilnikom zadovoljni. Precej 

več mojstrstva je v tej kuhinji pokazal Joško 

Godec. S svojimi kuharskimi pomočniki, 

skupina volivcev imenovano, je nasitil več 

kot petnajst odstotkov lačnih želodčkov. Pa 

vendarle ne dovolj za nadaljevanje gostije. 

Za sladico sta lahko poskrbela le dva. Po 

glavnem obedu je bil tako mojster Vinko 

Logaj s skoraj 37 odstotkov na njegovo 

kuho dvignjenih palcev v nekoliko slabšem 

položaju kot mojster Franci Rokavec. Skoraj 

44 odstotkov lačnih sprememb je naročilo 

in z veseljem zaužilo njegov glavni obrok. 

A pri sladici se nikoli ne ve. Lahko 

tekne, lahko se jo preobješ. In tako sta 

zakuhala drugi krog. Kot sekretar, zadolžen 

za lokalno samoupravo, je s svojo lokalno, 

domačo sladico, sprememb lačno ljudstvo 

vendarle bolj prepričal Franci Rokavec. 

Dobrih 51 odstotkov zdaj že sitih volivcev 

je presodilo v njegovo zmago. Vinko Logaj 

se sicer svoje sladice nima kaj sramovati. A 

šolska kuhinja še nikoli nobena ni bila na 

dobrem glasu. Ne boj, ne mesarsko klanje, 

temveč gostija se je s tem končala. 

Milan Izlakar 

Hja, neče grom u koprivu (saj vem, saj 

vem, s temi srbicizmi že pretiravam. Še 

sploh, ker bi lahko uporabil lep slovenski 

pregovor kopriva ne pozebe. Ne bom več, 

obljubim.). Osvoboditelj Šmartnega izpod 

litijske okupacije je po skoraj končanem 

mandatu prvega liderja nove občine, 

globoko vzdihnil. In sklenil, da si bo 

poskusil izboriti še en mandat. Štiri leta 

slavne borbe so za nami, a svobodo zlato 

vzeti si moramo sami, so mu v prvem krogu 

zapeli trije protikandidati. In se je začelo. 

Samostojni aktualni župan je imel v 

prvem krogu veliko smole. Očitno še pred 

svojim prvim županovanjem ni dobro 

popravil sedmih gospodinjskih aparatov. 

Prav toliko glasov mu je namreč zmanjkalo 

za zmago v prvem krogu. Franci Jaklič 

iz Slovenske ljudske stranke in Tomaž 

Gradišek, skupni kandidat liberalne 

demokracije, socialnih demokratov in 

Stranke mladih Slovenije, sta dala vse od 

sebe. Osemnajstodstotno zaupanje prvemu 

in enajstodstotno drugemu vendarle ni bilo 

dovolj. Oba sta obtičala v polfinalu. 

Se je pa v finale prebil Peter Avbelj s svojo 

SDS. Dvajset odstotkov glasov je bilo dovolj. 

Njegov juriš v drugo pa je bil silovit. Človek 

je imel občutek, da je aktualni župan Izlakar 

najbolj osamljen človek na tem planetu. Vsi 

so bili na strani izzivalca. Le Blaž in skupina 

volivcev se je na papirju upirala jako pisani 

koaliciji stranki pod eno zastavo združeno 

z enim samim ciljem. Da zruši, zmelje in 

v pozabo pahne prvega župana občine. A 


Ko zapre oči, še vedno vidi tistih sedem glasov, zaradi katerih je moral v drugi krog. 

tudi tokrat se je izkazalo, da papir prenese 

vse. Da je teorija nekaj povsem drugega kot 

praksa. Silovit juriš je prinesel le trideset 

odstotni uspeh Avblju. Izkazalo se je, da 

je bilo dobro popravljenih gospodinjskih 

aparatov bistveno več od tistih malo slabše 

popravljenih. Župan je še vedno priljubljen. 

Celo toliko, da sedemdeset odstotkov 

Šmarčanov meni, da je bolje, da še vsaj 

štiri leta ostane župan. Nemara pa jih je 

prepričal tudi s svojimi denarnicami za evro 

kovance, ki jih je veselo delil med ljudstvo. 

No, saj bankovcev navadna raja kmalu ne bo 

več videla kaj pogosto. Profesor zgodovine 

Peter Avbelj pa se lahko tolaži s tem, da 

se ta itak ponavlja. Včasih. Pri profesorjih 

je hudič v tem, da pri podeljevanju cvekov 

in dvojk ponavadi še ne razmišljajo o svoji 

kandidaturi za župana. 

Če povzamem. Edini novi župan daleč 

naokoli je Franci Rokavec. Ostali so ostali 

isti. In tudi drugi krog je sklenjen. 

S kom ali s čim si bodo pomagali 

naši župani 

Za konec še par vrstic o razmerjih po 

občinskih svetih. Matjaž Švagan, tako rekoč 

kralj Matjaž, lahko računa na šestnajst 

vitezov okrogle mize. Bog Dan Barovič se 

lahko zanese na enajst članski orkester, se 

pravi na skoraj big band. Miran Jerič ima 

na klopi enajst igralcev, torej je močnejši 

celo od Uniona Olimpije. Matjaž Han ima v 

boksu pet mehanikov. Gume zamenjajo pod 

deset sekund. V kuhinji Francija Rokavca je 

šest kuharskih pomočnikov, kar je povsem 

dovolj za solidno postrežbo. Milan Izlakar 

pa lahko računa na štiri asistente. 

Koalicije v ceno niso vračunane. 

Narod si je pisal sodbo sam • stran 13

Predilnica Litija 

Marko Planinc 

Tekstilna revolucija 

Prijatelj nosi brezrokavnik iz surove ovčje volne pozimi in poleti. Pravi, da 

ga poleti hladi, pozimi pa greje. Vendar je oblačilo, khm… no, neugledno. 

Vendar, pozor! Kar je narava nekako uredila samo po sebi, sodobna tehnologija 

nadgrajuje. Nove razvojne možnosti bodo ponudile modna oblačila, ki 

vas bodo pozimi grela, poleti pa hladila. 

Novosti v tekstilni industriji – uvajanje 

novih tehnologij in vsestranska uporaba 

tekstilij – prinašajo pravo revolucijo. 

Vanjo uspešno posega tudi Predilnica 

Litija, njen direktor Franc Lesjak pa je 

predsednik slovenske tekstilne tehnološke 

platforme, ki je pomemben del evropskega 

odgovora prodorne daljnovzhodne tekstilne 

industrije. 

Propad za razvoj 

Tekstilna industrija v Zasavju je žalostno 

propadla. Tovarne, ki so jih v socialističnih 

časih postavljali v glavnem zato, da so 

zaposlili brezposelne žene rudarjev, 

foto arhiv Predilnice Litija 

steklarjev, kovinarjev, so bile v zadnjih 

desetletjih podružnice slovenskih tekstilnih 

gigantov ali pa samostojne tovarne brez 

jasnih razvojnih perspektiv. Dokler niso šle 

rakom žvižgat. 

Tako je popadel Ipoz. Potem so Jutranjko, 

Peko in Lisco zaprli po podobnem scenariju. 

Podružnične tovarne so novodobni 

veledirektorji brez vizij osiromašili do 

skrajnosti, ženske izželi, potem pa jih čez 

noč brcnili na cesto. Čeprav so veljale 

za mojstrice svojega poklica, čeprav so 

imeli ti obrati dolgoročno zanimive in 

dobičkonosne pogodbe, so morale zaradi 

reševanja matičnih firm v stečaj. Kot zadnja 

je neslavno propadla Deloza, kjer so lastniki 

vzeli, kar so lahko, stavbo sredi Zagorja pa 

pustili kegljačem in igralcem bowlinga. 

Tekstilna in čevljarska dejavnost sta se 

verjetno za vekomaj poslovila od Zasavja. 

Drugačna predilnica 

Precej drugačna je zgodba litijske 

Predilnice. Leta 1992 se je sicer znašla 

na robu prepada, ki pa ga je preprosto 

preskočila. Domači management, prodoren 

Predilnica Litija je proizvajalka 

specialnih prej in sukancev iz mešanic 

naravnih in umetnih vlaken. Letno 

proizvede več kot pet tisoč ton prej in 

sukancev in jih 98 odstotkov proda 

na tuje: pretežno v države Evropske 

unije, pa tudi v Turčijo, Kitajsko, Južno 

Ameriko in Rusijo. 

Predilnica zaposluje 380 ljudi, preboj 

v vrh evropske tekstilne industrije pa 

jim je omogočil lastni razvoj izdelkov. 

V raziskave, razvoj in nove tehnologije 

letno vlaga več kot dvanajst odstotkov 

prihodkov. 

in odgovoren do zaposlenih in kraja, je 

uspel v obdobju, ki je bilo za slovensko 

tekstilno industrijo pogubno, poiskati nove 

razvojne možnosti in se postaviti na svetovni 

zemljevid. Danes sodi litijska predilnica 

med najsodobnejše tekstilne tovarne v 

Evropi. Pri tem je veliko vlogo odigralo 

notranje lastništvo podjetja, ki je vodstvo in 

zaposlene zavezovalo k dobremu delu. 

Predilnica ni šla po stopinjah precejšnjega 

dela slovenske tekstilne industrije, ki je s 

prestrukturiranjem zamudila za nekaj let, 

odtujeni lastniki in managerji, ki niso verjeli 

v njeno preživetje, pa so za seboj potegnili 

tudi zaposlene in širšo javnost. S politiko 

vred. V desetih letih je tekstilna industrija 

postavila na cesto 22 tisoč ljudi. 

Zakaj bi se bali Kitajcev 

Pred časom sem se nasmehnil ob 

Lesjakovi izjavi, da se ne boji Kitajcev. 

»Ker jih s svojim znanjem in sposobnostmi 

prekašamo. Ker smo preprosto boljši. Ker 

proizvajamo tako kvalitetna vlakna, da jih 

Kitajci kupujejo od nas,« je samozavestno 

dejal. 

Zgodba je preprosta: Kitajci vse, kar 

proizvaja Evropa, hitro kopirajo. Zato je 

odgovor na njihovo ekspanzijo preprost: ves 

čas jih je treba prehitevati z inovativnimi 

rešitvami in biti korak pred njimi. 

Lesjak se zaveda, da mora Slovenija 

izkoristiti vse možnosti, ki bodo njeno 

tekstilno industrijo potisnile v evropsko 

orbito. Na fakultetah v Ljubljani in Mariboru 

dela 60 doktorjev in magistrov znanosti s 

področja tekstila. Doslej so bili premalo vpeti 

v razvoj tekstilne industrije, meni Lesjak, ki 

je že pred časom z razvojem tehnološkega 

centra Industrijskega razvojnega centra 

slovenske predilne industrije (IRSPIN), ki 

ima sedež v Litiji, nakazal pomembno vlogo 

znanja v razvoju panoge. 

Slovenska znanost lahko pomaga tekstilni 

industriji predvsem pri raziskovalnem delu 

in ustvarjanju novih izdelkov. Konferenca 

slovenske tekstilne tehnološke platforme 

konec septembra je pokazala, da je idej v 

industriji in na inštitutih veliko. Treba jih bo 

le razviti, proučiti in nazadnje udejaniti. 

Tekstilna revolucija • stran 14

Pametne tekstilije 

Predstojnik Oddelka za tekstilstvo na 

Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani 

dr. Franci Sluga meni, da bodo pomembna 

predvsem tri razvojna področja: »Najprej gre 

za izdelavo prej, tkanin, pletenin in netkanih 

tekstilij. Pomembno bo kombiniranje novih 

materialov, novih postopkov, plemenitenje, 

predvsem pa uporaba materialov, ki so 

ekološko prijaznejši do okolja, ter uporaba 

tehnologije, ki okolja ne obremenjuje. 

Proizvajalci bodo pričeli delati izdelke z 

novimi uporabnimi atributi. Gre za tako 

imenovane inteligentne tekstilije.« Na 

primer takšne, ki lahko akumulirajo in 

oddajajo toploto, pri katerih se v vlakna 

vgrajujejo mikro kapsule z ustreznimi 

polimeri. 

Tekstilije lahko nadomestijo jeklo 

Drugo področje je področje tehničnih 

tekstilij. »To je zelo propulzivno področje. 

Gre za uporabo tekstilnih materialov, 

kompozitov, materialov, ki so ojačani z 

vlakni. Ta specialna vlakna imajo visoko 

zmogljivost,« razloži dr. Sluga. In spet 

primer: določena vlakna imajo na maso 

izdelka mnogo večjo trdnost, kot pa je 

trdnost jekla. Torej lahko pričakujemo, da 

bodo v prihodnosti nebotičnike namesto z 

jeklenimi nosilci gradili iz tekstilnih vlaken. 

Te kompozite že uporabljajo v avtomobilski 

industriji, na primer za izdelavo različnih 

delov bencinskega in dizel motorja, 

uporabljajo jih v gradbeništvu, kmetijstvu… 

Tekstil za oblačila 

Tretje razvojno področje so oblačila. 

»Masovna proizvodnje se je izselila iz 

Evrope. Danes je doma v Indiji, Pakistanu, 

Kitajski in drugih azijskih in južnoameriških 

državah. Evropa išče rešitve v individualnih 

naročilih (»elektronski krojač«), izdelke 

izdeluje po meri kupca. Takšne rešitve 

omogoča sodobna računalniška tehnologija, 

vključno s tehnologijo navidezne 

resničnosti,« pravi dr. Sluga. »Posamezni 

primeri, tudi Predilnica Litija, že dokazujejo, 

da je slovenska tekstilna industrija sposobna 

ponuditi svetu kaj novega. Danes je nuja, da 

podjetje pride z novim izdelkom na tržišče 

prvo. Časi kopiranja so minili.« 

Predilnica Litija je dokaz, da se da. »Že 

danes je naša preja vključena v ogromno 

specialnih izdelkov, tako na področju 

zaščite, na področju energetike, filtracij in 

pa, seveda, na področju visokih modnih 

segmentov,« pravi direktor Predilnice Litija 

Franc Lesjak. In kje bodo lahko uporabili 

specialno prejo? »Vsepovsod, predvsem 

v gradbeništvu, bio medicini, v vojaški 

industriji, v transportu,« odgovarja Lesjak. 

Predilnica Litija tako že izdeluje 

komponentno prejo za vojaške uniforme, ki 

zmanjšujejo infrardečo detekcijo. Razvijajo 

izdelek, ki bo omogočil izdelavo negorljivih 

oblačil. Izdelujejo že prejo za filtracijo 

plinov v ekstremnih pogojih, kot so visoke 

temperature ter alkalni ali kisli mediji, 

celo prejo, ki ima terapevtski učinek za 

ožilje in mišice. Izdelujejo tudi biološko 

razgradljivo prejo iz koruznega škroba, 

ki zagotavlja boljše počutje in je osnova 

visoko cenovnega tekstila. Strokovnjaki v 

Predilnici Litija vsako leto razvijejo kar 

sto novih ali spremenjenih izdelkov, pri 

čemer sodelujejo s strokovnjaki vsega sveta: 

Južnimi Korejci, Japonci, Nemci, Angleži, 

Nizozemci, Američani in drugimi. 

Tekstilna tehnološka platforma 

Platforma je bila odziv na težaven položaj 

v slovenski tekstilni industriji. Na pobudo 

Predilnice Litija jo je ustvarilo 22 podjetij, 

v njej sodeluje dvajset strokovnjakov iz 

slovenskih univerz in še osemdeset iz 

tekstilnih podjetij. Daje temelje vizije 

razvoja slovenske tekstilne industrije in je 

tvoren del evropske platforme. 

V Evropi so slovenski tekstilci znani kot 

strokovnjaki z veliko znanja in energije. Naša 

tekstilna industrija išče svoje priložnosti 

v uporabi visoko zmogljivih specialnih 

vlaken, inovativnosti, novih tehnologijah, 

v prilagajanju zahtevam kupcev. Domače 

akademsko znanje pa bo moralo še bolje 

spremljati novosti na tem področju, 

prilagajati raziskave potrebam industrije 


Predilno previjalni stroj 


Direktor predilnice Franc Lesjak 

in testirati nove izdelke, industrija pa bo 

morala še več vlagati v znanje, raziskave in 

razvijanje novih izdelkov. 

Ni več daleč čas, ko bo poleti pulover 

osebna klima naprava, pozimi pa radiator. 

Otroci bodo nosili oblačila, ki se ne bodo 

umazala (prejo s posebnimi delci, ki 

preprečujejo, da se oblačilo umaže, že 

izdelujejo), v obleki iz negorljivih vlaken 

bomo lahko hodili in tudi posedali po 

žerjavici, s posebnim oblačilom bomo lahko 

postali nevidni, vozili se bomo z tekstilnimi 

avtomobili in živeli v hišah iz tekstila. 

Vse kaže, da nam bodo Lesjak in njemu 

podobni povsem spremenili življenje. 

Tekstilna revolucija • stran 15

Poslovne priložnosti 

Dejan Zupanc 

Mednarodno 

srečanje podjetij 

V Zagorju je 18. in 19. oktobra potekalo mednarodno poslovno srečanje 

podjetij, ki ga je pripravil Regionalni center za razvoj. Udeležili so se ga 

predstavniki štiridesetih podjetij z območja Hrvaške, Bosne in Hercegovine, 

Srbije, Črne Gore in Makedonije ter predstavniki 22 zasavskih podjetij in 

sedmih podjetij iz drugih slovenskih regij. V dveh dneh se je med sodelujočimi 

podjetji zvrstilo več kot sto individualnih sestankov. 

Regionalni center za razvoj že pet 

let zapovrstjo pripravlja mednarodne 

konference, ki se jih udeležujejo 

predstavniki lokalnih in regionalnih 

instituciji, ki se ukvarjajo s spodbujanjem 

podjetništva, razvojem človeških virov in 

mednarodnim povezovanjem, ter poslovne 

konference, ki so namenjene predvsem 

gospodarskim družbam in podjetnikom. 

Zaradi pridobljenih izkušenj in rezultatov, 

ki jih tovrstna povezovanja prinašajo, smo 

letos pripravili poslovno srečanje s podjetji 

z območja nekdanje Jugoslavije. 

Razlogov za takšno odločitev je bilo več, 

najpomembnejši pa je, da se večji del naših 

podjetij, ki se odloči prestopiti meje države, 

najprej preizkusi na teh trgih, podjetja iz 

tega območja pa računajo, da se jim bo z 

uveljavitvijo v Sloveniji odprlo veliko tržišče 

Evropske unije. 

Glavni namen srečanja je bil tako 

iskanje poslovnih priložnosti ter možnosti 

skupnega sodelovanja. Srečanje je potekalo 

v obliki navzkrižnih sestankov, v dveh dneh 

pa se jih je zvrstilo preko sto. 

Največ, približno tretjina sodelujočih 

podjetij z območja bivše skupne države se 

ukvarja s kovinsko proizvodnjo, dobro je bila 

zastopana tudi lesna, papirna in pohištvena 

industrija. Zanimanje za udeležbo je bilo 

med podjetji iz Bosne in Hercegovine, 

Hrvaške, Črne Gore, Makedonije in Srbije 

veliko ter je preseglo vsa naša pričakovanja. 

Zato smo morali med selekcijo zavrniti 

precej podjetij; večinoma zato, ker jim 

nismo našli primernih sogovornikov 

oziroma potencialnih poslovnih partnerjev 

med zasavskimi ali slovenskimi podjetji. 

Odpadla so predvsem podjetja, ki 

se ukvarjajo s tekstilno proizvodnjo, 


Mednarodna konferenca je odlična 

oblika spoznavanja podjetnikov iz 

različnih držav, saj je iskanje primernih 

poslovnih partnerjev izredno zahtevna 

naloga. Regionalni center za razvoj 

je opravil zelo koristno delo, ko je za 

zasavske podjetnike poiskal primerne 

potencialne partnerje s tržišč, ki so za 

nas tradicionalno pomembna. Tudi za 

naše podjetje – Orio Computers – so 

bila organizirana srečanja s štirimi 

podjetji, ki se ukvarjajo z informatiko. 

V prihodnje si še želim takšnih 

mednarodnih srečanj, saj se tako 

povečujejo možnost za uspešno 

inter nacionalizacijo zasavskih 

podjetij. 

Sonja Klopčič, direktorica 

podjetja Oria Computers 

proizvodnjo gradbenega materiala, 

transportom, turizmom. 

Žal pa so, kljub drugačnim napovedim, 

manjše zanimanje pokazala domača 

podjetja. Razlogi so različni, najbolj 

nevarna možnost pa je samozadostnost 

in zaprtost regijskega gospodarstva, ki 

jih tudi na krožniku prinesene poslovne 

priložnosti kaj veliko ne zanimajo. 

Vzporedno z individualnimi poslovnimi 

srečanji so za predstavnike razvojnih 

institucij ter gospodarskih združenj 

z območja nekdanje Jugoslavije tekle 

ločene razprave o učinkovitih načinih 

spodbujanja mednarodnega poslovanja 

podjetij. Zaposleni in zunanji sodelavci 

Regionalnega centra ter predstavniki 

ministrstev so pripravili več predstavitev o 

inovativnosti, konkurenčnosti, povezovanju 

podjetij in vlogi notranjega trga Evropske 

unije pri spodbujanju mednarodnega 

poslovanja. 

Zaključek poslovnega srečanja je 

bila podjetniška tržnica in predstavitev 

Območne obrtne zbornice Zagorje. 

Mednarodno srečanje podjetij • stran 16

Teden podjetništva 

Staša Baloh Plahutnik 

Avto na 

ogljikov dioksid 

Zadnji oktobrski teden je Zasavje zajel val podjetnosti in ustvarjalnosti. 

Regionalni center za razvoj je v sodelovanju z gospodarsko in obrtnimi 

zbornicami, zasavskimi šolami, zavodom za zaposlovanje, agencijo Japti 

in več ministrstvi pripravil šest delavnic in dve konferenci, katerih namen 

je bil spodbujati podjetnost in ustvarjalnost med ženskami in šolajočo se 

mladino. 

Na vsaki izmed delavnic, ki so potekale 

v prostorih Regionalnega centra za razvoj 

v Zagorju in na obeh srednjih šolah v 

Trbovljah, so udeleženci razvijali svoje 

podjetniške ideje in jih predstavljali drugim. 

O velikosti podjetniškega vala govore 

tudi številke: mladi so predlagali kar 113 

podjetniških idej, ženske pa 54. Po petnajst 

iz vsake skupine so jih tudi razvili in 

predstavili na zaključnih konferencah. 

Praktične ženske 

Zaključne konference Poklicno 

uveljavljanje žensk – priložnost za razvoj 

Zasavja se je udeležilo več kot šestdeset 

brezposelnih žensk. Nekatere med njimi 

resno razmišljajo, da bi si socialno varnost 

zagotovile s samozaposlitvijo, z uresničitvijo 

njihove podjetniške ideje. Zato je bila zanje 

dobrodošla predstavitev možnosti, ki jih 

podjetnikom na začetku njihove poslovne 

poti ponujajo Regionalni center za razvoj, 

zavod za zaposlovanje in tukajšnje območne 

obrtne zbornice. Dodatno sta jih spodbudili 

direktorica podjetja Oria Computers Sonja 

Klopčič in samostojna podjetnica Marija 

Čop, ki sta na svojih primerih prikazali, 

kako je možno začeti in uspešno razvijati 

lastno podjetje, če je le ideja finančno, 

kadrovsko in drugače izvedljiva, če obstaja 

trg za izdelke ali storitev. Predvsem pa je 

treba verjeti vanjo, saj podjetnik drugače 

ne bo uspel prepričati bankirje, partnerje, 

kupce. 

Zadnji del konference je bil namenjen 

predstavitvi najboljših idej. Večina jih vidi 

možnosti v storitvah (popoldne odprti 

vrtci, varstvo malih živali, organizacija 

porok, organizacija pogrebnih storitev…) 

in v turistični dejavnosti (zabaviščni park 

Perkmandeljc, jahalni center, ureditev 

turistične kmetije, javna stranišča v 

mestu…), nekatere pa želijo ali nameravajo 

unovčiti pridobljena znanja in talente 

(prevajalske storitve, svetovanje in prenova 

bivalnih prostorov, detektivska služba). 

Domišljija brez uzd 

Tudi mladi so se na delavnicah 

najprej seznanili z nekaterimi osnovnimi 

pojmi podjetništva, inovativnosti in 

kreativnosti, spoznali so, kako med 

idejami prepoznavamo tiste, ki so 

primerne za realizacijo. Na konferenci, ki 

se jo je udeležilo 85 mladih iz vseh štirih 

zasavskih srednjih šol in Osnovne šolo 

Ivana Skvarče iz Zagorja, pa so spoznali še 

nekatere projekte in ustanove za mlade: Ti 

povej, Europe Direct Zasavje, Mladinski 

center Trbovlje, Ekosistem, Mat kultra. 


Lastniki mladih poslovnih idej 

Za slednjo je nastopila tudi Baskinja 

Alexandra Filiatreau, ki ji je uspelo povsem 

brez sredstev uresničiti odmevno akcijo 

Taxi Alaksi, brezplačni taksi. Uspela je 

prepričati sponzorje, da so ji zagotovili 

vse od avta do telefona, sama pa je bila 

brezplačna taksistka, ki ne pozna poti in 

ne govori slovensko. Je pa potnike ves čas 

snemala, saj bo iz posnetkov o nenavadni 

akciji naredila film. 

Nekaj podobno drugačnih idej so 

prispevali tudi zasavski mladi možgani: 

razvoj nelomljive radirke, srednja šola 

na daljavo, štipendije za osnovnošolce, 

kasnejši prihod v šolo, čevljih s spremenljivo 

višino podplatov… Nekateri so uporabili 

temeljna šolska znanja: Tadej in Klemen 

tako razmišljata o avtomobilu na ogljikov 

dioksid, ki bi deloval na principu fotosinteze 

in razrešil vprašanje onesnaževanja zraka 

v mestih, drugi so bili praktični in so 

razmišljali o hladilniku z vrtljivimi policami, 

avtomobilskih ključavnicah na prstne 

odtise, izdelki za odstranjevanje žvečilk, 

večino pa najbolj zanima zabava in s tem 

povezane podjetniške možnosti: rudniški 

paintball, party servis, adrenalinski park. 

Kar pa še manjka tem idejam, če sploh kaj, 

bi lahko rešila ideja o povečanju zmožnosti 

delovanja možganov. 

Avto na ogljikov dioksid • stran 17

Ko je učenje zabava 

Tina Leskovšek 

Kostanj z okusom 

po matematiki 

Priznam, priznam, priznam! Prvič, ko sem slišala za idejo o matematičnem 

maratonu, sem resno podvomila. Povejte mi, kdo pa si danes, ko so popularne 

družbene vede in se dijakov drži načelo linije najmanjšega napora, želi 

dvanajst ur prostovoljno reševati matematične naloge? Kdo bi žrtvoval sončno 

soboto in jo namesto z družino in prijatelji preživel v učilnicah Gimnazije in 

ekonomske srednje šole Trbovlje? Kdo bi vztrajal do konca, nalogo za nalogo, 

račun za računom, da bi si dokazal, da zmore? 

Dvomi so se razblinili že lansko leto, ko je 

bil maraton organiziran prvič, številni dijaki 

pa so v dvanajstih urah skupaj rešili kar 4200 

nalog in 3100 računov. Ko so nekaj mesecev 

za tem inovacijo matematikov Gimnazije in 

ekonomske srednje šole Trbovlje kopirali na 

kranjski gimnaziji in tudi tam organizirali 

matematični maraton, pa je bilo že 

popolnoma jasno, da je bil storjen korak 

naprej v popularizaciji naravoslovja. 

Matematični odvisniki? 

foto Andrej Krevl 

Letos torej ni bilo dileme. Na lepo, 

sončno oktobrsko soboto se je listje končno 

obarvalo jesensko, prav tako pisan, raznolik 

in vesel pa je bil matematični maraton. Že 

navsezgodaj zjutraj je gimnazijske učilnice 

napolnilo 98 dijakov. Tam so jih čakali listi z 

matematičnimi nalogami, maturitetne pole in 

tekmovalne naloge; reševanje matematičnih 

problemov se je lahko pričelo. 

Pa se vrnimo k vprašanju, zakaj bi se 

dijaki sploh želeli udeležiti matematičnega 

maratona, glede na to, da matematika pri 

srednješolcih ni ravno priljubljen predmet. 

Po odgovorih maratoncev sodeč si lahko 

odgovorimo takole: Maraton je odlična 

priložnost, da se dijaki pripravijo na 

prihajajočo kontrolno nalogo. Je prijeten 

način samo-prisile k učenju matematike 

ali pripravi na maturo. In ker dvanajsturni 

maraton vključuje tudi možnost pomoči 

profesorjev, mnogi dogodek izkoristijo 

za razjasnitev nekaterih matematičnih 

problemov, katerim sami doma niso kos. 

Reševanje nalog lahko poteka 

individualno, spodbujajo pa tudi skupinsko 

delo ter medsebojno pomoč med dijaki. 

Saj veste, več glav več ve in zmore več. Ne 

smemo pa pozabiti še dodatnega bonusa, 

saj se matematičnega maratona udeležijo 

tudi nekateri nekdanji dijaki Gimnazije in 

ekonomske srednje šole Trbovlje, ki so danes 

študenti ali pa že diplomanti naravoslovnih 

ved. Le-ti s svojim razširjenim znanjem 

matematike pomagajo dijakom pri nalogah. 

Včasih pa že malenkost drugačna razlaga 

ali spremenjen pogled na nalogo pomaga k 

lažjemu razumevanju. 

Tudi družabni maraton 

Maraton ni nikakršno mučenje, kot bi 

lahko kdo pomislil. Nasprotno. Za dijake 

je več kot lepo poskrbljeno. S pomočjo 

sponzorjev sta organizirana zajtrk in 

kosilo, udeleženci maratona prejmejo 

majice, ves čas dvanajsturne preizkušnje 

se lahko sprehajajo do miz s priboljški, kjer 

so poleg piškotov na voljo tudi jabolka in 

krofi, tako da je maraton poleg dela ves 

čas tudi druženje in zabava. In po besedah 

zadovoljne tekmovalke celo »vse skupaj 

včasih spominja na prehranjevalni družabni 

maraton«. 

Dijaki so bili na koncu utrujeni, a 

zadovoljni. Nekateri so se maratona 

udeležili že drugo leto zapored in ni malo 

tistih, ki navijajo za njegovo ponovitev. 

Prav pozitivne izjave udeležencev maratona 

so vsekakor motivacijsko gonilo glavnim 

organizatorjem, saj jim sporočajo, da so 

na pravi poti. Vodja aktiva matematikov 

Gimnazije in ekonomske srednje šole 

Trbovlje Anton Leskovšek ter idejni vodja 

Majda Majdič Škrinar sta z udeležbo in 

odzivom dijakov zadovoljna, prav tako pa 

tudi s kooperativnostjo celotne matematične 

ekipe, ki skrbi za organizacijo. 

Še bolj zgovorne pa so izjave zadovoljnih 

dijakov, ki so se jim zapisale ob koncu 

maratona. Zadovoljni so bili z organizacijo, 

hrano, s samim konceptom, mogoče 

pa še najbolj s tem, da se je nekdo zanje 

pripravljen potruditi. 

Njena prijazna plat 

Matematika je super zadeva, sploh 

ko spoznaš njeno uporabno vrednost. 

Ko sediš v srednješolski klopi, si je težko 

predstavljati, da bo kasneje, na fakulteti 

ter v vsakdanjem življenju, pomagala 

graditi trdne večnadstropne stolpnice, da 

bo v pomoč pri analiziranju demografskih 

trendov, pri medijskem planiranju v Excelu, 

da o programiranju ter njeni uporabni 

vrednosti v kemiji, fiziki ter pri izračunu 

dohodnine sploh ne govorim. 

Raje jo imamo, ko začutimo njeno 

uporabno vrednost, zato je pomembno, 

da se čimprej stre predsodek o njeni 

kompliciranosti, mogočnosti, nedostopnosti 

v razumevanju in težavnosti. Da se pokaže, 

kako je mogoče vse ovire, ki vodijo do znanja, 

preskočiti z vztrajnostjo. Zato je trboveljski 

matematični maraton še bolj dobrodošla 

inovacija na področju lomljenje tovrstnih 

stereotipov o naravoslovnih vedah. 

Še na mnoga leta, s čimbolj prijetnim 

vonjem po kostanju, zabeljenim z novostmi, 

sproščenostjo ter dobro voljo! 

Kostanj z okusom po matematiki • stran 18

Na začetku je bilo malo težko, proti koncu 

pa vedno lažje. Sploh se ne zavedaš, kdaj 

je ura osem. Rešenih 19 nalog z ulomki in 

100 nalog z listov in iz učbenika. 

Matematični maraton mi je bil zelo všeč. 

Res je, da so bili vmes trenutki zmede in 

se mi ni ljubilo delati celih dvanajst ur, a 

zdržal sem in sem ponosen, da sem prestal 

to preizkušnjo. Maraton bi vsekakor morali 

ponoviti večkrat na leto. Posebej moram 

pohvaliti hrano in gostoljubje profesorjev. 

Moje mnenje o maratonu je zelo dobro. 

Zjutraj sem bila še zelo zaspana, toda 

matematični primeri so me popolnoma 

prebudili. Menim, da je maraton odlična 

priprava za kontrolno nalogo, saj so 

dvanajst ur na voljo profesorji, ki ti radi 

pomagajo. Zelo mi je všeč, da profesorji 

niso tako uradni kot pri pouku, saj zraven 

povedo še kakšno šalo in popestrijo že 

tako dobro vzdušje na samem tekmovanju. 

Čeprav je dvanajst ur dolga doba, se mi zdi, 

da so kar hitro minile. Najtežje se je bilo 

skoncentrirati po kosilu, po odlični hrani. 

Hrana je bila zares dobra, mentorji so 

dobro skrbeli za našo žejo in lakoto. Rešila 

sem približno 110 nalog. Želim si, da bi 

tudi drugo leto organizirali maraton. 

Današnji maraton se mi je zdel zelo 

zanimiv in predvsem poučen. Kljub njegovi 

dolgotrajnosti mi je minil zelo hitro, ob 

vseh nalogah mi ni bilo dolgčas. Tudi 

profesorji so nam bili v veliko pomoč, saj 

sedaj znam stvari, ki jih prej nisem. Tudi 

za hrano je bilo izvrstno poskrbljeno, saj je 

bila zelo okusna in pestra. Všeč mi je bilo 

tudi to, da profesorji niso tako uradni kot 

pri rednih urah, saj znajo s tem narediti 

maraton zanimivejši. Žal mi je, da se nisem 

udeležil maratona že lansko leto. Maraton 

je SUPER. Rešil sem 53 nalog 

Bilo je zelo zelo naporno, ampak vseeno 

zanimivo in poučno. Mogoče malo predolgo, 

a ne preveč. Škoda je edino lepe, sončne 

sobote, zato bi bilo naslednjič boljše med 

tednom. Super je bilo to, da smo se lahko 

dvanajst ur smejali. Tudi hrana je bila 

okusna in zelo veliko jo je bilo. Rešil sem 

približno 300 izrazov in okrog 40 tekstnih 

nalog. 

Na maratonu sem bil prvič in mi je bilo zelo 

všeč, ker sem reševal naloge, ki bi jih sicer 

doma sam, in lahko sem dobil pomoč. Zdi 

se mi, da so tovrstni maratoni zelo koristni 

in z veseljem bi se jih udeleževal, če bi jih 

priredili, recimo, enkrat na konferenco. 

Zavedam se, da je to za šolo strošek, ampak 

lahko bi bili šesturni in ne bi bilo stroškov 

s kosilom. Rešil sem 50 nalog. 

Nad matematičnim maratonom sem zelo 

navdušen, saj je matematika, kadar imam 

zanjo obilo časa, zabavna. Seveda pa je 

pohvale vredna tudi oskrba s hrano in 

pijačo. Morda bi se lahko maraton prestavil 

na kako bolj zgodnjo uro, da bi nam zvečer 

ostalo malo več časa. Zato, ker mi je všeč, 

se bom udeležil še naslednjega maratona. 

Rešil 42 nalog in 50 »kenguru« nalog. 

Maraton je potekal odlično. Pomoč 

profesorjev je bila nujna. Hvala vam. 

Priprave na maraton super, tako kot tudi 

hrana. Hvala prof. Leskovšku, ker nam 

je nabral kostanj. Ne vem, kako mu je to 

uspelo, ampak vse čestitke. Všeč mi je bilo 

tudi, da je letos več dobrot oziroma slaščic. 

Njami, še bi mami. Skratka, vse je bilo 

odlično. Okoli 60 nalog. 

Maratona sem se udeležila drugič in moram 

priznati, da mi je bilo letos tudi všeč, morda 

celo bolj kot lani. Super bi bilo, če bi se taki 

maratoni odvijali bolj pogosto, na primer 

vsako konferenco enkrat. Všeč mi je bilo to, 

da smo se vmes lahko pogovarjali in hodili 

naokrog, saj drugače dvanajst ur ne bi 

preživeli. Vsa čast profesorjem matematike 

za organizacijo, prof. Leskovšku za kostanj, 

drugim profesorjem pa za pomoč pri 

nalogah. 

foto Andrej Krevl 

Kostanj z okusom po matematiki • stran 19

Mat kultra 

Simon Sernec 

Zasavje na 

plakatu 

Ustanova Mat kultra je jeseni pripravila delavnico izdelovanja plakatov, 

katerih tema naj bi bilo Zasavje: gradili naj bi na njegovi preteklosti, se 

soočili z njegovo sedanjostjo in se zazrli v prihodnost. Težka naloga in 

dober izziv. 

Plakat je poseben izdelek grafičnega 

oblikovanja, vizualnih komunikacij. Ljudi 

obvešča, privablja, opozarja, preseneča, 

izziva, tudi razburja. Plakat lahko označuje 

ali krasi okolje. Je tudi oglaševalski 

pripomoček, izobešen na vidnem mestu, ki 

javnosti posreduje sporočilo. 

Hiter izlet v zgodovino 

Začetki plakata segajo v čas 

protestantizma, na plakatu so bile 

predstavljene Lutrove teze o reformi cerkve. 

Množični tiskani plakati pa se pojavijo šele z 

industrializacijo. Sprva so bili samo besedni, 

sčasoma so na njih pojavile tudi podobe: 

risbe, fotografije …, dokler se tekstualni in 

vizualni del plakata nista poenotila. Prvi 

plakati so bili narejeni v tehniki lesoreza in 

večinoma tiskani v črni barvi. 

Plakat kot umetnost pa sega v čas po 

letu 1870. Znani so plakati, litografije 

francoskega slikarja Henrija Toulouse- 

Lautreca, ki je vanj vključil vabilo za 

razstavo, koncert, kabaret. 

Načrtno pa so se začeli umetniki – v 

začetku arhitekti in slikarji – ukvarjati z 

oblikovanjem plakata v 20. stoletju. Pri 

tem je vsak narod oblikoval svoj način 

grafičnega sporočanja, prepoznavnega po 

stilu in tehničnih posebnostih. Govorimo 

lahko o japonskem, švicarskem, poljskem, 

finskem plakatu. 

Plakat kot provokacija 

Blažka Drnovšek 

Glede na sporočilnost lahko plakat 

ločujemo na kulturni, socialno-politični, 

turistični, ekonomsko-reklamni, športni. 

Vsak izmed njih pa vzpostavlja poseben 

oblikovno-komunikacijski režim. 

Čeprav plakat v svoji izvorni velikosti ni 

intimen, sta sporočilo ter funkcija, usmerjena 

v mimohodca z njegovo sprejemno bazo, 

intimni dogodke par exellence. Sporočilna 

dramaturgija je postavljena v slikovnih 

in tipografskih zvezah, ki so sposobne 

proizvesti osnovna informacijska polja. 

Teh mora biti v plakatu vedno toliko, da se 

opravičita namen in vloga plakata. 

Plakat prizadene s svojim 

komunikacijskim tonom, pri čemer 

je informacija v drugem planu. Prav 

zaradi tega je plakat medij, ki je hkrati 

sposoben ustvarjati papirnate scene v 

komunikacijskem okolju in sprovocirati igro. 

Razsežnost provokacije plakata je v visoki 

povezavi z njegovo velikostjo in frekvenco, 

Zasavje na plakatu • stran 20

Ratko Blažič 

Simon Pangeršič 

Blažka Drnovšek 

zato se ne čudimo, da je v odkrivanju svojih 

formatov in velikosti medijska posebnost. 

Delavnica 

Plakat je likovno-vizualno sporočilo, 

ki ga naredijo dobrega tri stvari: likovna 

izvedba, sporočilo in psihološki naboj. 

Tak se lahko približa ljudem, včasih celo 

spremeni njihova prepričanja. 

Zato je bil cilj naše delavnice spoznati to 

likovno področje in iz znanih in neznanih 

materialov ali pa tudi le na podlagi skic 

narediti plakat. Prve ure so minile v 

splošnem seznanjanju s plakatom, z njegovo 

zgodovino in psihologijo. 

Temu so sledile priprave na 

reševanje problema, snovanje in 

izdelovanje plakatov, korekcije 

in individualno svetovanje. 

Značilnosti problemov smo 

skušali reševati čimbolj sveže in 

»tektonsko« pravilno. Teme, ki 

so se jih lotili slušatelji, so bile 

različne: rudarstvo, zgodovina 

družbe, pogled v prihodnost, 

kulturne prireditve. 

Nekateri so plakate izdelovali 

s pomočjo računalnika, drugi 

ročno, tretji so kombinirali 

oba načina. Posluževali so se 

fotografij, risb, montaže. 

Ikonografija Zasavja je bila 

izbrana duhovito in domišljeno; 

problem razvoja Zasavja smo 

želeli vizualizirati na bolj svež 

način, ne da bi pri tem pozabili 

na edukativno poslanstvo 

plakata. Zato upam, da bodo 

naša dela in iskrice osebnosti iz 

kulturnega in javnega življenja pripomogle 

k spoznavanju Zasavja in tudi plakata kot 

likovno-grafičnega medija. 

Še malo o plakatu 

Plakat je (dober) ali pa ga ni! 

In kakšen je dober plakat? 

Predvsem mora opravljati svojo vlogo 

v komunikacijskem procesu. Če hoče 

biti uspešen, mora vsebovati elemente 

presenečenja, šale, dramatičnosti, 

humorja, prisrčnosti, človečnosti, veselja, 

šoka, začudenja, strahu – in še marsičesa 

drugega. Aktivirati mora ljudi in jih 

Mario Brumen in Petra Čož 

pripraviti do razmišljanja. 

Vendar tudi to ni vse, pravzaprav so vse 

naštete značilnosti le orodja pri oblikovanju 

dobrega plakata. Plakat mora biti drzen, 

svež in »lep«. 

Še odgovor na vprašanje, kakšna je vloga 

plakata? Širokemu občinstvu posreduje 

propagando ali ideološko sporočilo svojega 

založnika, naročnika. Vpliva na mišljenje in 

vedenje širokega kroga ljudi, v ljudeh naj bi 

vzbujal stališča in ugodje. 

Upam in si želim, da je našteto in 

omenjeno dokaj uspešno zajeto tudi v delih 

naših slušateljev delavnice plakata. 

Zasavje na plakatu • stran 21

Coaching 

Franci Čeč 

Kako postanemo 

bolj učinkoviti 

O mladosti coachinga pri nas govori že dejstvo, da zanj še nimamo 

ustreznega slovenskega izraza, saj trening ali svetovanje nista vsebinsko 

ustrezna. Razliko med njima in coachingom lahko opišemo zelo preprosto: 

Coach nima odgovorov, nima strokovnega znanja. Deluje le na osnovi 

predpostavke, da ima posameznik vse vire, ki jih potrebuje, vključujoč 

sposobnost, da odkrije in uporabi svoje lastne vire.. 

Proces coachinga posamezniku 

omogoča, da se bolj zaveda možnosti izbire. 

Coach ga vzpodbuja, da razvija prožnost v 

vedenju, preizkuša neznano in se podaja na 

nova področja takrat, ko mu to ustreza. Pri 

tem je zelo pomembna ugotovitev, da k rasti 

pripomore le lasten trud, lastne odločitve 

ter dejanja. To pomeni, da posamezniki 

prevzemajo odgovornost za svoje aktivnosti 

za doseganje zastavljenega cilja. 

Franci ČEČ 

vodnik 

S COACHINGOM 

DO 

VEČJIH POSLOVNIH 

IN 

OSEBNIH DOSEŽKOV 

Regionalni center za razvoj je letos izdal knjižico S 

coachingom do večjih poslovnih in osebnih dosežkov, 

ki jo lahko podjetja in drugi, ki jih tema zanima, 

prejmejo brezplačno. 

Postaviti prava vprašanja 

Coaching postaja postaja eden ključnih 

elementov razvoja, ki neposredno in 

nenehno učinkuje ne le na znanje in 

sposobnosti posameznika ter posredno 

tudi na organizacijo, ampak tudi na značaj, 

kulturo, prizadevanja in delovne dosežke 

posameznika. Cilj je ustvariti okolje, ki 

delavce vzpodbuja, da sprostijo svoje 

najboljše potenciale. 

Nedvomno je najpomembnejše 

orodje veščina postavljanja vprašanj, od 

vsakokratnega namena pa je odvisno, 

katera so učinkovita. Vprašanja morajo 

posameznika vzpodbuditi k razmišljanju in 

raziskovanju idej, o katerih dotlej sploh niso 

razmišljali. Tako lahko tudi najpreprostejša 

ali celo najbolj neumna vprašanja postanejo 

najučinkovitejša. 

S pomočjo coachinga posameznik 

izboljša izvajanje določenih delovnih nalog 

oziroma pridobi zahtevane veščine. Zato 

morajo biti v organizaciji opredeljeni razlogi 

za njegovo uvajanje in analizirani številni 

dejavniki: smiseln je, če odgovarja na 

ugotovljene potrebe ali razrešuje določene 

probleme organizacije. 

Bolj demokratično vodenje 

Za uspešno načrtovanje in izvajanje 

coachinga je treba identificirati primarno 

organizacijsko kulturo in strukturo ter 

njima primerno oblikovati strategijo 

razvoja, ki mora vključevati tudi ustrezne 

stile vodenja. Po drugi strani pa ima 

sam coaching pomembno vlogo pri 

izboljšanju organizacijskih dosežkov in rasti 

posameznih članov organizacije. 

Pomen tega novega razvojnega orodja je, 

da posamezniku odpira potenciale, povečuje 

svojo učinkovitost, se uči. Je drugačen od 

tradicionalnih metod poučevanja, ki gradijo 

na tem, da nekomu povemo ali pokažemo, 

kaj naj naredi. Posameznik si sam postavi 

svoje cilje, ki morajo biti seveda skladni s 

cilji organizacije, oblikuje načrte za njihovo 

doseganje, išče rešitve vprašanj in se sam 

odloča o najboljšem načinu delovanja. 

Tako lahko postane upravljanje v 

organizacijah bolj demokratično, kar vodi 

do večje motivacije zaposlenih, do razvoja 

večjih sposobnosti ter posledično večje 

delovne učinkovitosti in boljših poslovnih 

rezultatov. Ne hodi po poti, kako prisiliti 

zaposlene, da se nekaj naučijo, ampak 

jih motivira, da sami izboljšujejo svojo 

učinkovitost. 

V Sloveniji 

Coaching je torej predvsem zelo odprta 

in demokratična oblika upravljanja s 

človeškimi potenciali, ki posameznika 

opremi z orodjem, s katerim lažje rešuje 

težave, uvaja spremembe, se odloča. Zato 

postaja tudi v Sloveniji vse bolj priljubljen, 

uporabljamo ga v povezavi z usposabljanjem 

in učenjem, svetovanjem in terapijo, z njim 

se srečujemo tudi na področju športa. 

V času priprave novega regionalnega 

razvojnega programa so stekle prve 

aktivnosti za ustanovitev Instituta za 

coaching, ki je eden izmed ukrepov za dvig 

ravni izobrazbene strukture in uveljavitev 

vseživljenskega učenja. Med cilji je 

opredeljeno razvojno in raziskovalno delo 

na tem področju, izvajanje usposabljanj, 

postopek certificiranja in promocija kulture 

coachinga v Sloveniji. Do leta 2013 naj bi se 

za takšno dejavnost usposobila in jo izvajala 

vsaj manjša skupina strokovnjakov. 

Kako postanemo bolj učinkoviti • stran 22

Pam Welsby 

Pam Welsby ima že več kot dvajsetletne 

izkušnje pri razvijanju človeških virov 

in usposabljanju v Veliki Britaniji, 

vzhodni Evropi in Sloveniji. Pri svojem 

delu se osredotoča predvsem na razvoj 

posameznikov, kot metodo pa najpogosteje 

uporablja coaching. 

V okviru projekta Equal – S coachingom 

do varne starosti sodeluje pri pripravi 

ustreznega modela, ovrednotila je projekt 

e-učenja o coachingu, napisala je recenzijo 

knjige S coachingom do večjih poslovnih 

in osebnih dosežkov, sodeluje pa tudi pri 

drugih mednarodnih aktivnostih v okviru 

omenjenega projekta. 

Kakšne so vaše izkušnje na področju 

izvajanja coachinga v Sloveniji? 

Welsby: Doslej sem izvajala coaching v okviru 

drugih programov, na primer pri razvoju 

programov vodenja podjetja. Tak pristop smo 

uporabili v Simobilu. Prav tako smo izvajali 

coaching za določene posameznike, če so 

želeli pomoč pri razreševanju svojih specifičnih 

problemov. 

V Sloveniji je coaching šele v začetni fazi. 

Podjetja, ki so zaradi njega že imela koristi, 

imajo določene konkurenčne prednosti pred 

drugimi. Učinki se namreč kažejo v izboljšanju 

poslovanja, boljši individualni uspešnosti, 

višjih standardih v organizaciji in v povečanju 

produktivnosti, zaposleni pa so na splošno 

bolj motivirani in s tem tudi učinkovitejši. 

Smo Slovenci dovolj odprti in zaupljivi do 

takšnih novosti? 

Welsby: Če sodim po lastnih izkušnjah, so 

nekateri posamezniki že imeli koristi od 

coachinga in so zato do njegovega uvajanja 

zelo pozitivno naravnani, drugi pa so bolj 

skeptični. Ampak to je povsem normalen 

proces pri uvajanju katerekoli novosti. 

Ste na tem področju opazili pomanjkanje 

standardov in etičnih kodeksov? 

Welsby: Če primerjam coaching z 

usposabljanjem, to drži, saj smo pri 

coachingu še v začetni fazi razvoja. Nekatere 

organizacije sicer ponujajo tako imenovane 

interne certifikate, vendar ti praviloma niso 

mednarodno priznani. 

Razmere na tem področju dobro poznate: 

katere so glavne razlike med državami, kako 

vidite prihodnost coachinga v Sloveniji? 

Welsby: Verjamem, da bo postal spoštovano 

in pomembno razvojno orodje za delo z 

zaposlenimi, da bodo mnoge organizacije 

zaposlovale posameznike, ki bodo poln 

delovni čas zaposleni kot coachi. 

Pravzaprav je edina resnična razlika, ki sem 

jo opazila med državami, da nekje imajo 

tovrstne izkušnje, drugje pa ne. Če jih imajo, 

potem razumejo prednosti coachinga in jih 

ni težko vključiti v proces, če pa jih nimajo, 

potem je potreben čas, da spoznajo celoten 

koncept. Tudi v prihodnje bodo razlike ostale, 

coaching se bo v različnih okoljih različno 

hitro razvijal in uveljavljal. A če Slovenija želi 

ostati dolgoročno konkurenčna, potem bosta 

njegov razvoj in čimprejšnja uporaba nujna. 

Posebej v Združenih državah Amerike 

postaja coaching ena najhitreje rastočih 

industrij. Kako je drugje? 

Welsby: Tudi v Veliki Britaniji, od koder 

prihajam, je coaching v velikem porastu. 

Številne organizacije oblikujejo specifične 

programe za njihove zaposlene, ključni 

managerji pa imajo na razpolago svoje osebne 

coache. 

Verjamem, da se bo njegova popularnost še 

povečevala, da bo imel pomembno mesto pri 

razvoju kadrov, saj ima veliko prednosti pred 

usposabljanjem. Posamezniki so sposobni 

narediti veliko več sprememb, izboljšati svojo 

učinkovitost, kar je zelo pomembno za vsako 

organizacijo. 

Kako sploh prepričati managerje, da se 

odločijo za coaching? 

Welsby: Najboljši način spoznavanja njegovih 

prednosti je, da pri sebi izkusijo njegove koristi. 

Torej da sodelujejo v katerem od programov, 

kjer je vključen. Ko bodo pridobili pozitivno 

izkušnjo, bodo zagotovo bolj zainteresirani za 

takšen razvoj zaposlenih. Sama predlagam, 

da organizacije na začetku uporabljajo 

usposobljene zunanje coache, da si zagotovijo 

kvalitetno izvedeno aktivnost in dobijo dobro 

prvo izkušnjo. 

Ključna stvar je, da je odnos med coachem in 

klientom odprt, pošten in zaupanja vreden. Le 

tako so dani pogoji za uspešno delo; seveda 

ob še enem temeljnem pogoju, da je klient 

motiviran za spremembe. 

Zdi se, da je najbolj pomembna stvar v 

organizacijah promocija kulture coachinga. 

Kakšna je tu vloga strokovnjakov s področja 

človeških virov? 

Welsby: Oddelki za razvoj človeških virov 

že kažejo potrebe po modelih učinkovitega 

coachinga,zagotavljajo predavanja, ponujajo 

zunanje coache za vodstvene delavce. Za 

njihovo delovanje pa bo ključno razvijanje 

njihovih lastnih veščin, saj bodo le tako lahko 

uspešno izpolnili pričakovano vlogo. 

Podjetja so danes soočena s problemi stresa, 

izgorelosti, absentizma in podobnimi. Je 

coaching ustrezen pristop za reševanje 

tovrstnih problemov? 

Welsby: Odgovor je večinoma pozitiven. 

Coaching je še posebno koristen posameznikom, 

da najdejo način, kako preprečevati dnevni 

pritisk na delu in razviti strategije, da delujejo 

proti temu. Kot posamezniki imamo vsak 

svoje prednosti, vsak svoje probleme in načine 

za njihovo obvladovanje. Prav coaching pa 

vsakemu posamezniku omogoča lastno 

reševanje tovrstnih problemov. 

Pa so učinki coachinga dejansko merljivi? 

Welsby: Rezultati so vidni podobno kot pri 

usposabljanju. Pomembno je, da imamo 

jasno definirane cilje, ki jih je potrebno doseči. 

Doseganje ciljev pa je merljivo na različne 

načine. Povečanje prodaje ali zmanjšanje 

števila pritožb kupcev je enostavno merljivo 

z odstotki, pri obnašanju posameznikov pa 

so merila veliko bolj subjektivna. Nemogoče 

ali težko je z merskimi enotami izraziti višjo 

raven zagotavljanja kvalitete storitev, boljše 

odnose s sodelavci in podobno, so pa takšni 

učinki nedvomno zelo opazni. 

Kako postanemo bolj učinkoviti • stran 23

Reševanje brezposelnosti 

Tadeja Nimac 

Uspeh prinaša 

individualni pristop 

V programu razvojnega partnerstva Equal Dnevni center Most smo si za cilj 

postavili tudi vzpostavitev sistema kvalitetnejše in učinkovitejše komunikacije 

med udeleženci trga dela, med delodajalci, iskalci zaposlitve in izobraževalnimi 

organizacijami. Pri tem smo izhajali iz temeljne predpostavke: individualna 

pomoč brezposelni osebi, hkrati pa smo želeli poiskati uspešnejše načine, 

kako iskalci zaposlitve in delodajalci poiščejo stične točke. Zato smo spremljali 

vsakega udeleženca, primerjali njegove kompetence in zaposlitvene cilje s 

pričakovanji trga dela. Na tej osnovi smo individualno odobravali vključitve 

v izobraževanja, omogočali usposabljanja brez delovnega razmerja ali 

funkcionalna izobraževanja, če je delodajalec izrazil takšno pričakovanje ali 

zahtevo. 

Pokazalo se je, da so se uspešni udeleženci 

programa zaposlovali pretežno na osnovi 

neposrednih kontaktov z delodajalci, pri 

čemer so se obračali tudi na delodajalce 

izven Zasavja. Do konca obdobja izvajanja 

se je zaposlilo 24 udeležencev, vsi za določen 

čas. Od tega se jih je petnajst zaposlilo na 

območju Zasavja, devet pa pri delodajalcih 

izven Zasavja, kamor so vštete tudi tri 

trgovske družbe s poslovalnicami v Zasavju. 

Iz tega lahko sklepamo, da brezposelne 

osebe glede na ponudbo prostih delovnih 

mest v regiji nimajo veliko možnosti za 

zaposlitev, pri delodajalcih izven regije pa 

so zaradi stroškov prevoza in oddaljenosti 

manj konkurenčni. 

Žal je bil tudi interes delodajalcev 

za vključevanje udeležencev v program 

usposabljanja na delovnem mestu, ki 

ga financira naše razvojno partnerstvo, 

manjši od pričakovanj: vanj so se vključili 

le trije udeleženci, vsi pa so se po uspešno 

opravljenem programu zaposlili pri istem 

delodajalcu. 

Visoka uspešnost programa 

Naš program je bil naravnan tako, da je 

brezposelno osebo spremljal, jo motiviral, 

aktiviral in jo omogočal, ji dodajal moč. 

Uspešnost programa na individualni ravni je 

zgovorna, kar potrjuje uspešnost osnovnega 

izhodišča in vsebinski koncept programa. 

Letošnjega 30. oktobra, ob koncu 

obdobja izvajanja, je bilo uspešnih že 30 

udeležencev, 71 odstotkov vseh vključenih, 

poleg tega pa si dva udeleženca sama 

financirata izobraževanje. Po koncu obdobja 

in pred oddajo članka se je zaposlila še ena 

oseba, tako da ob dveh šolajočih se osebah 

zaposlitev iščejo le še trije posamezniki; dva 

imata visokošolsko strokovno izobrazbo, 

eden pa višješolsko. 

V programu beležimo 17-odstotni 

osip. Če teh sedem oseb, ki so odstopili, 

ne upoštevamo pri izračunu uspešnosti, 

se uspešnost programa že suče okrog 

zavidljivih devetdesetih odstotkov. 

Delodajalska plat medalje 

Ker odziv delodajalcev v času izvajanja 

programa ni bil pričakovan, smo aprila 

letos med njimi izvedli anketo. Anketni 

vprašalnik smo poslali 270 zasavskim 

delodajalcem, odgovore pa smo prejeli le 

od dvajsetih. Z anketo smo med njimi želeli 

tudi vzpodbuditi in pospešiti razmišljanja, 

kako izboljšati komunikacijo med ključnimi 

udeleženci na trgu dela. Zato smo jih 

spraševali, kateri so odločilni dejavniki za 

odločanje, ali bodo novega sodelavca izbrali 

med brezposelnimi osebami, kakšna so 

njihova pričakovanja do kandidatov in kako 

vidijo vlogo in vpliv posameznih institucij 

na trgu dela. 

Analiza dobljenih odgovorov kaže, da 

se podjetja za zaposlitev brezposelne osebe 

odločajo iz različnih razlogov, v ospredju 

pa so strokovna izobrazba, delovne izkušnje 

in finančna spodbuda Zavoda Republike 

Slovenije za zaposlovanje, medtem ko 

na njihovo drugačno pomoč skoraj ne 

računajo. Pri brezposelnih osebah pogrešajo 

strokovno izobrazbo, še bolj pa specifična 

funkcionalna znanja; vse pomembnejše so 

jim tudi osebnostne lastnosti teh oseb. Med 

ustanovami, s katerimi se pri iskanju kadrov 

Za človeka v delovnem procesu gre 

Društvo za kadrovsko dejavnost Zasavja je Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve 

posredovalo pobudo Za človeka v delovnem procesu gre. Z njo želimo kadrovski strokovnjaki 

iz Zasavja jasno in nedvoumno opozoriti na problem nestrokovnega izvajanja kadrovske 

funkcije, še posebej pa na problem neprimernega odnosa do upravljanja s človeškimi viri, kar 

dolgoročno ne koristi nikomur – ne posameznikom ne kapitalu ne družbi kot celoti. 

Prepričani smo, da so zaposleni kapital podjetij, zato nas vse bolj moti splošno uporabljan 

publicizem strošek dela. Ljudje so kapital, zato je z njimi skrbno ravnati in jih ceniti; tako kot 

to počnemo z drugimi vrstami kapitala. Zato se zavzemamo za razvojno kadrovsko funkcijo 

v organizacijah in za humanejši odnos do ljudi pri delu. 

Zato predlagamo izrecno opredelitev kadrovske dejavnosti v Uredbi o uvedbi in uporabi 

standardne klasifikacije dejavnosti, zavzemamo se za preseganje trenutnega stanja neurejenosti 

na kadrovskem področju in za ustrezno veljavo kadrovske funkcije v organizaciji, predlagamo 

verifikacijo strokovne usposobljenosti za izvajanje kadrovske funkcije in izdelavo standardov 

na ravni države. 

Zavedamo se, da je pot do ureditve tega področja našega življenja dolga, nič pa nas ne 

odvezuje odgovornosti, da na pereč problem opozorimo tudi najbolj pristojne v državi. 

Uspeh prinaša individualni pristop • stran 24

srečujejo, imajo najbolj kritičen odnos 

do zavoda za zaposlovanje, ki jim pošilja 

neustrezne kandidate in se pri iskanju 

primernih premalo angažira. 

Od svojih združenj ne pričakujejo, da 

bodo vplivala na izboljševanje razmer na 

trgu dela, kar daje vtis, da takšna situacija 

posredno še najmanj zadeva delodajalce; 

to še posebno velja za male delodajalce, ki 

zaposlujejo ad hoc, pri čemer se zavedajo 

svoje pozicije v delovno-pravnem odnosu. 

Humanizirati odnose na delovnem 

mestu 

Na osnovi rezultatov ankete ugotavljamo 

tudi, da je raven strokovnosti in izvajanja 

kadrovske funkcije podjetij zaskrbljujoča, 

kar še posebej velja za njihovo razvojno 

raven in ozaveščenost o vlogi človeških 

virov. Če delodajalci nimajo definiranih 

kompetenc za sistematizirana delovna 

mesta, podporne strukture, kakršna je tudi 

naše razvojno partnerstvo, ne morejo o 

pričakovanjih delodajalcev informirati 

iskalcev zaposlitve in jih usmerjati 

k rasti njihove konkurenčnosti na 

trgu dela. 

Iz odgovorov je 

moč razbrati, da se 

delodajalci, kadar 

iščejo nove 

s o d e l a v c e , 

še vedno 

ISKALCI ZAPOSLITVE, 

PONUDNIKI KADROV 

Nujnost individualne pomoči 

brezposelnim 

Po našem mnenju bi bilo potrebno 

interdisciplinarno proučiti potrebo 

po uvedbi strokovnjakov za strokovno 

izvajanje in podporo kadrovski funkciji v 

tistih delovnih organizacijah, ki zaposlujejo 

delavce. S tem bi uredili delovno-pravna 

razmerja in vzpostavili skrbnejše upravljanje 

s človeškim kapitalom, kar bi posledično 

vplivalo tudi na trg dela in preglednejše 

odnose med njegovimi ključnimi akterji. 

Sistem učinkovitejšega komuniciranja 

med delodajalci, podpornimi strukturami na 

področju zaposlovanja in izobraževalnimi 

organizacijami na vseh nivojih, bolj 

fleksibilno sporočanje o potrebah na 

področju človeških virov in kvalitetne 

informacij, ki definirajo kompetence 

delovnih mest za lažje prepoznavanje 

manjkov na trgu dela, bi učinkoviteje 

podpirali usmerjenost k cilju, da 

postane Evropa do leta 2010 

najbolj konkurenčno, dinamično 

ter na znanju temelječe 

gospodarstvo na svetu, ki 

naj bi doseglo trajno 

gospodarsko rast z 

več ter boljšimi 

delovnimi 

m e s t i . 

DELODAJALCI 

VZAJEMNA IN 

SKUPNA 

BAZA PODATKOV 

IZOBRAŽEVALNE 

ORGANIZACIJE 

je zelo pomembno, da bi imele vse pravne 

in fizične osebe, ki zaposlujejo delavce, 

ustrezno strokovno podporo za izvajanje 

kadrovske funkcije. 

Nadalje, delodajalci potrebujejo odprt in 

pregleden trg dela, ki omogoča informacije 

za navezovanje stikov brezposelnih oseb 

in drugih iskalcev zaposlitve z delodajalci 

in obratno. Zato predlagamo vzpostavitev 

enotne vzajemne baze podatkov iskalcev 

zaposlitve in prostih delovnih mest, vključno 

z natančnejšo definicijo pričakovanih 

kompetenc prostih delovnih mest, ki jo bodo 

uporabljali tako iskalci zaposlitve kot tudi 

delodajalci in izobraževalne organizacije. 

Med akterji na trgu dela mora namreč 

potekati ažurna izmenjava kvalitetnih 

informacij o ponudbi in povpraševanju, 

enako pomembno pa je spremljanje 

informacij o potrebah na trgu dela in 

prepoznavanje primanjkljajev pri iskalcih 

zaposlitve. Tu imajo zelo pomembno vlogo 

izobraževalne organizacije, ki morajo 

zaznavati razlike in hitro organizirati 

izvajanje takih programov usposabljanja in 

izobraževanja, ki bodo odpravljali deficite 

in izravnavali kompetence na trgu dela. 

Tretji predlog pa je, da mora Zavod 

Republike Slovenije za zaposlovanje postati 

aktivni ponudnik zaposlitve za brezposelne 

osebe. Tak mora nuditi učinkovitejšo 

pomoč pri izravnavanju razlik med 

ponujenimi kompetencami brezposelnih 

oseb in pričakovanimi kompetencami 

bodočih prostih delovnih mest. To pomeni, 

da se zaposlitveni svetovalci usposobijo 

za individualni svetovalni pristop in so 

brezposelni osebi na razpolago in v 

pomoč tudi pri navezovanju stikov z 

delodajalci. 

največkrat obračajo na zavod za 

zaposlovanje, pri čemer si želijo njihovega 

aktivnejšega pristopa. Do podobnih 

ugotovitev so prišli tudi v hrastniški obrtni 

zbornici, kjer so z delodajalci opravili še 

dodatne intervjuje. 

V partnerstvu Dnevni center Most 

menimo, da je potrebno vzpostaviti in 

omogočiti pot novi paradigmi odnosov 

na delovnem mestu, ki bo zasnovana na 

vzajemnem in sodelujočem odnosu med 

upravljavci oziroma lastniki kapitala 

na eni strani ter zaposlenimi na drugi. 

Na družbeno odgovornem partnerskem 

odnosu, ki humanizira odnose na delovnem 

mestu in zagotavlja višjo raven kvalitete 

delovnega življenja, kar bi bistveno vplivalo 

tudi na urejenost trga dela in s tem kvaliteto 

življenja prebivalcev nasploh. 

Za uresničitev te dolgoročne strategije je 

nujen tudi individualni svetovalni pristop na 

področju pomoči brezposelnim, v katerem 

je omogočeno prepoznavanje in sprotno 

preverjanje poklicnih in s tem povezanih 

izobraževalnih ciljev ter nadomeščanje 

pomanjkljivih kompetenc brezposelnih 

posameznikov s ciljanim izobraževanjem in 

usposabljanjem. 

Hitra izmenjava kvalitetnih informacij 

Na teh osnovah smo v razvojnem 

partnerstvu oblikovali tri predloge, ki smo 

jih posredovali tudi Ministrstvu za delo, 

družino in socialne zadeve. 

Potrebno je doseči zavedanje 

delodajalcev, da so zaposleni ključni 

dejavnik stabilnosti in rasti podjetja. Zato 

Uspeh prinaša individualni pristop • stran 25

Ameriška razglednica 

Marija Režun 

Kaj znajo 

Američani bolje? 

New York, New York, želim postati del njega… je o New Yorku kot mestu 

neštetih priložnosti, mestu neizpolnjenih želja, pel Frank Sinatra. 

In tako smo se tudi študenti četrtega letnika Pravne fakultete v Ljubljani 

podali z brniškega letališča v Kolumbovo deželo. Pogledat, kaj delajo tam 

čez lužo. Najprej v Sinatrov New York, nato skozi Stewardove philadelphijske 

ulice do Bushevega Washingtona. Spremljala sta nas profesorja Štiblar in 

Podobnik, nosilca predmetov mednarodni ekonomski odnosi, mednarodno 

bančništvo in mednarodno gospodarsko pravo. Gruče štiridesetih radovednih 

študentov pač ni pametno šestnajst dni pustiti same. 

V New Yorku smo si ogledali ves 

Manhattan, Empire State Building, 

Chinatown, Harlem, Liberty Island, Ellis 

Island, palačo Organizacije združenih 

narodov, kjer smo obiskali tamkajšnjo 

slovensko misijo, odvetniško pisarno 

Seward & Kissel, Columbia University Law 

School… Podobno bogat je bil program tudi 

v Philadelphiji in Washingtonu, kjer smo 

med drugim obiskali slovensko ambasado 

in si ogledali Belo hišo, kongresno palačo, 

Pentagon, Svetovno banko in monetarni 

sklad. 

Amerika : Slovenija 

Združene države Amerike sodijo med 

gospodarsko najbolj razvite države, pri njih 

se lahko precej tega naučimo, hkrati pa bi 

se morali prevzema nekaterih stvari bati. 

Gospodarska menjava med državama je 

v prid Slovenije, ki je lani na ameriški trg 

izvozila za dobrih 70 milijonov tolarjev 

izdelkov, od tam pa uvozila za pol manj 

blaga. Polovični delež v izvozu predstavljajo 

tdravila, sledijo pa jim pohištvo, steklo, 

jeklo. Na uvozni strani prednjačijo stroji in 

strojna oprema, računalniki ter elektronska 

integrirana vezja. 

Diego, taksist brez državljanstva 

Povprečni delavec v Združenih državah 

je ilegalni priseljenec, ki dela na črno. 

Z zaslužkom se ne more pohvaliti, saj 

praktično živi od napitnin. Mogoče je tudi 

to vzrok, da so taksisti, natakarji in drugi 

mogoče včasih že celo preveč prijazni. 

Belci praktično ne delajo kot receptorji, 

taksisti, natakarji, blagajniki. Ta dela 

opravljajo hispanci, črnci in Kitajci, ki zelo 

slabo govorijo angleško ali pa sploh ne. 

Presenetilo nas je, da so cene izdelkov v 

trgovinah zelo slabo označene ali pa ji sploh 

ni, v nobenem primeru pa ne vsebujejo 

davka. Tako te na blagajni čaka račun, 

ki je za desetino višji od pričakovanega. 

Davčna stopnja je namreč za vse izdelke 

in storitve enaka: znaša 8,5 odstotka. Na 

trgih, kjer vse poteka brez računov, pa 

davka ne obračunava nihče, cene pa so zelo 

raztegljive. Z vztrajnim pogajanjem je cene 

možno znižati tudi za 70 odstotkov. 

Dežela ogromnih razlik 

Socialni prepad je velikanski: od revežev, 

ki te na vsakem vogalu prosijo za pomoč, pa 

vse do bogatih vil na Peti aveniji, ki v svojem 

bohotenju govore, da njenim lastnikom ne 

manjka ničesar. Bogati živijo razsipno, zanje 

je vse zabava in igra obračanja denarja. In 

v New Yorku ga lahko zapravijo. Od blišča 

modnih trgovin, gledališč, igralnic se ti 

lahko pošteno zvrti. Na drugi strani pa 

beda in boj za preživetje brezdomcev in 

veččlanskih družin na robu preživetja, ki 

so jih polne črnske četrti Bronxa, kjer so 

kazniva dejanja glavni vir preživetja. 

Zaradi visokega standarda nekaterih so 

izdelki in storitve zelo dragi. Pizza stane 

tri tisoč tolarjev, jabolko dvesto tolarjev, 

za ogled mesta z Empire State Buildinga je 

treba plačati več kot tri tisočake. Združene 

države pač niso kraj, kamor bi prišli 

nakupovat. O cenah nepremičnin v New 

Yorku, na Manhattnu, pa raje ne govorim, 

Kaj znajo Američani bolje? • stran 26 

Times Square, velemestni magnet z gledališkim 

Broadwayem, košarkarskim Madison square 

gardenom in popularno MTV 

saj si jih ne morejo privoščiti niti znana 

imena iz estradnega sveta. 

Zmaga kapitala nad delom 

Do delavcev so Združene države krute. 

V Sloveniji smo lahko veseli, da imamo 

delovno-pravno zakonodajo, ki je do 

zaposlenih neprimerno bolj zaščitniška. 

Naš Zakon o delovnih razmerjih, na 

primer, ščiti zaposlene v primeru stečaja, 

saj imajo prednostno pravico do zaposlitve 

pri novem delodajalcu, delavcem v

primeru bolezni pripada bolniški dopust in 

nadomestilo, znane so pravice sindikatov, 

odpovedni roki, določbe o minimalni plači, 

zaščita za primer brezposelnosti, obvezno 

zdravstveno zavarovanje za delavca in člane 

njegove družine, tečaji in izobraževanja za 

premostitev strukturne brezposelnosti… V 

Združenih državah pa veljajo le nekatere 

od teh pravic, in še te so v praksi zelo šibke 

in le navidezne. Če hoče delavec uspeti, se 

mora znajti in si pomagati sam. 

Aktualno vprašanje je, ali se splača 

na račun okrnjenih pravic brezposelnih, 

z veliko prevlado kapitala nad delom, 

zgraditi povsem nesocialen, a zelo uspešen 

in konkurenčen sistem gospodarstva? Po 

obisku Amerike bolje razumem ilegalne 

priseljence, ki vsako leto prvega maja 

množično demonstrirajo in opozarjajo na 

svoje pravice. 

Hitri sodni postopki 

Po čem pa bi se lahko zgledovali po 

Združenih državah, kako na socialno 

sprejemljiv način doseči konkurenčno 

gospodarstvo, ki bi bilo magnet za tuje 

naložbe? 

Združene države Amerike veliko vlagajo 

v znanost in tehnologijo, predvsem pa 

administracija omogoča hitro reševanje 

sodnih, upravnih, stečajnih postopkov. 

Ti so kratki, poenostavljeni in učinkoviti. 

Veliko nasprotje s slovensko počasnostjo, 

strogostjo in neučinkovitostjo. Že bolj 

učinkoviti stečajni postopki bi prinesli 

veliko dobrega. 

Tudi v Zasavju imamo veliko primerov 

dolgotrajnosti postopkov – Strojegradnja, 

Mehanika, Peko - kjer od predloga za 

začetek prisilne poravnave ali stečaja do 

likvidacije mine cela večnost. Medtem pa 

se dela velika škoda. Objekti propadajo, na 

strojih se nabira prah, delovna kondicija 

zaposlenih se izgublja, ko nezadovoljni 

opozarjajo na svoj položaj in se z denarnim 

nadomestilom Zavoda za zaposlovanje le 

težko preživljajo. In tako so nezadovoljni 

delavci, nezadovoljne so njihove družine, 

škodo trpi celotno gospodarstvo. 

Resda zdaj ni več tako obsežnih stečajev 

kot v začetku devetdesetih let, ko so se 

rušila podjetja, ki so bila nekoč paradni 

konji zasavskega gospodarstva, ko so delo 

izgubljale stotnije ljudi. Trenutno se skoraj 

polovica stečajev nanaša na samostojne 

podjetnike, kar pomeni precej manjše 

dimenzije, so pa zanje stečaji včasih še bolj 

boleči, saj samostojni podjetnik odgovarja 

z vsem svojim, tudi osebnim premoženjem. 

Marsikdaj mora prodati tudi hišo ali 

stanovanje. 

Učinkovitejše upravljanje 

Osebno menim, da bi bilo potrebno 

spremeniti več stvari. Najprej, slabo stoječa 

podjetja je treba začeti zdraviti čimprej, 

takoj ko se stanje v podjetju začne slabšati. 

Treba je zdraviti vzroke; ko nastanejo 

posledice, je že težje ali celo prepozno. 

Američani so tu zelo pragmatični. Če 

uprava ni uspešna, jo lastniki zamenjajo, če 

pa ustvarja dobiček, jo pustijo da dela. Pri 

nas pa so uprave, ko se enkrat ukoreninijo, 

težko odstavljive. Pomemben del krivde 

nosijo člani nadzornih svetov, ki se premalo 

zavedajo svoje funkcije in jih velikokrat 

zanima le plača, mali delničarji pa so tako 

ali tako nemočni. Ob tem je pri nas še vedno 

precej korupcije in nepotizma. 

V Združenih državah dajejo mladim 

raziskovalcem, ki lahko s svojim znanjem 

ogromno pomagajo, veliko priložnosti. Tudi 

predavanja na univerzah spodbujajo dialog 

študentov, skupne projekte in sodelovanje s 

podjetji, ki upoštevajo spoznanja študentov. 

Na predavanjih profesor govori le tretjino 

časa, preostali čas pa študenti sprašujejo 

in s profesorji iščejo rešitve. Pri nas pa 

profesorji podajajo faktografske podatke, 

medtem ko prakse in komunikacije s 

podjetji skorajda ni. 

Vključevanje znanja 

Bilo bi dobro, da bi študenti strojne, 

ekonomske in pravne fakultete kdaj 

napisali kakšno študijo o finančnem 

prestrukturiranju podjetja, ki bi jo nato 

uporabili v postopku prisilne poravnave. 

Morda bi na ta način uspeli tudi kakšno 

podjetje spravili na noge, saj v znanju je 

prihodnost. Tako pa program finančne 

reorganizacije pišejo dolžniška podjetja, ki 

za to bodisi nimajo usposobljenega kadra 

ali pa so se enostavno sprijaznili s koncem 

podjetja. 

Potrebna je tudi večja usposobljenost 

stečajnih upraviteljev, stečajnega senata. 

Upniški odbor bi si moral bolj prizadevati, 

da bi podjetje spravili na noge, ne pa 

da je prvi cilj dobiti poplačan čim večji 

delež svojih terjatev. V Italiji, na primer, 

stečajnemu upravitelju, ki je ekonomist, 

predsednik senata dodeli v pomoč še 

pravnika. In obratno. V Združenih državah 

pa stečajne postopke vodijo upravitelji, ki 

imajo v ekipi tudi po trideset strokovnjakov. 

In zato lahko stečajni postopek končajo 

sorazmerno hitro. 

Na tej strokovni ekskurziji so se mi 

podrli številni stereotipi o Američanih. 

Pozdravijo in ogovorijo te povsod, vsi 

uslužbenci so izjemno vljudni; ko vprašaš 

za pot, ti mimoidoči z veseljem pomagajo 

in ti dajo zraven še kak nasvet in te vprašajo 

po počutju. Čeprav vsi hitijo svojim 

karieram naproti in izkoristijo vsako priliko 

za sklenitev posla, jim časa za lep pogled in 

besedo ne zmanjka nikoli. 

Drugačno okolje: avtorica članka v bližini sedeža 

Svetovne banke v Washingtonu 

Kaj znajo Američani bolje? • stran 27

Neprofitne organizacije 

Kristina Drstvenšek 

Kako se 

financirajo pri nas 

in kako na tujem 

Pojem neprofitna organizacija je po eni strani težko določljiv in celo 

neustrezen, saj definira tisto, kar te organizacije niso. Neprofitne organizacije 

delujejo drugače od podjetij in države, saj ne proizvajajo izdelkov in storitev, 

ki jih je mogoče prodati na trgu. Njihovo poslanstvo je vsebovano v želji, da 

spremenijo kvaliteto življenja uporabnika; njihovo delovanje je usmerjeno 

v, na primer, večjo socialno pravičnost, varovanje okolja, bojujejo se proti 

družbeni izključenosti. 

Neprofitne organizacije vsa pridobljena sredstva, tudi morebiten dobiček, 

porabijo za svoje dejavnosti, nikoli ga ne razdelijo med zaposlene ali 

lastnike. 

Neprofitne organizacije denar za 

delovanje pridobivajo od države, na trgu in 

v neformalnem sektorju. Pri tem stopajo 

v pogodbene odnose, ki financerjem 

omogočajo, določijo odgovornost in 

avtonomijo neprofitnih organizacij, kar 

je glavna tema odnosa med državo in 

organizacijami. Financerji lahko tako 

»prisilijo« organizacije k bolj odgovornim 

in kakovostnim storitvam, natančno lahko 

določijo obseg, vsebino in kakovost storitev 

ter s tem pogojujejo finančno pomoč. 

V Nemčiji, na primer, avtonomija 

ni velika tema, ker so organizacije bolj 

podobne javnim službam kot pa civilnodružbenim 

organizacijam, kje drugje 

pa je lahko. Od devetdesetih let dalje se 

namreč pojavljajo zahteve, da se tudi v 

blaginjski sistem uvajajo tržne zakonitosti. 

Problem nastane, če »naročnik« na prvo 

mesto postavlja zmanjševanje stroškov in 

cenovno čim ugodnejše storitve ne glede na 

kakovost. V Združenih državah Amerike 

so se zaradi tega srečali z množičnim 

razpadom sistemov, večina držav Evropske 

unije pa lovi ravnotežje v polju med 

pluralnim sistemom in privatizacijo. 

Od kje organizacijam denar? 

Sredstva za financiranje neprofitne 

organizacije pridobivajo iz treh virov. 

Prvi so zasebni viri kot so donacije in 

dotacije zasebnih korporacij in fundacij, 

zatem prispevki splošne javnosti, na primer 

človekoljubna darila in donacije zasebnikov, 

tretji vir pa so proračunska sredstva kot 

podpore, pogodbe, plačila države ali vlade. 

Kot ugotavlja Mitja Tavčar sta v Sloveniji 

najpomembnejša vira članarine in prispevki 

občin, ki oba prinašata po slabo petino 

sredstev. Tretji najpomembnejši vir so z 

dobrimi šestnajstimi odstotki prihodki iz 

dejavnosti, petnajst odstotkov prinašajo 

donacije podjetij, slabih deset odstotkov pa 

donacije občanov. Država napolni njihove 

blagajne s slabimi sedmimi odstotki, nekaj 

preostalih odstotkov pa odpade na različne 

kategorije prispevkov. 

Prakse v drugih državah so različne. 

Kot isti avtor ugotavlja na primeru sedmih 

velikih držav, lastni viri v povprečju dosegajo 

47-odstotni delež vseh sredstev, prispevek 

javnega sektorja je 43-odstoten, desetino 

vsote pa pomenijo zasebni prispevki. 

Razlike med državami pa so velike: tako 

javni sektor v Nemčiji in Franciji prispeva 

približno tretjino vseh sredstev, v ZDA in 

na Madžarskem pa manj kot tretjino. Lastni 

viri pomenijo več kot polovico vseh sredstev 

na Japonskem, Madžarskem, v Italiji in 

ZDA. Z zasebnimi prispevki zberejo petino 

sredstev na Madžarskem in v ZDA, na 

Japonskem pa ti znašajo zgolj en odstotek, 

v Italiji in Nemčiji pa štiri odstotke. V 

organizaciji Zora v nemškem Wiesbadnu so 

mi pojasnili, da darujejo predvsem starejše, 

zelo premožne ženske. 

Načini pridobivanja sredstev 

V ZDA so na vrhu piramide učinkovitih 

načinov pridobivanja sredstev osebni stiki, 

osebna pisma in telefonski pogovori, sledijo 

različne prireditve in dogodki, pridobivanje 

sredstev vrat od do vrat, oglaševanje v 

občilih in klubi darovalcev. 

Pisma z najmanjšimi stroški dosegajo 

največ morebitnih dajalcev. Najboljša so 

osebna pisma, z rokopisnim pripisom pa je 

moč individualizirati tudi natisnjena pisma. 

Par namigov: naslov naj bo napisan z roko, 

vsebina naj bo kratka in jedrnata, prošnja 

naj brez zadržkov meri na sredstva… 

Prireditve širijo krog darovalcev, saj 

pritegnejo ljudi, ki jih bolj kot organizacija 

zanima prireditev, hkrati pa povečujejo 

njihovo prepoznavnost. Slabost prireditev 

je, da terjajo veliko časa in truda. 

Cilj podjetij je ustvarjanje dobička, 

zato tudi sredstva podarjajo skladno s 

svojim poslovnim interesom. Donacije 

so namenjene predvsem pridobivanju 

pozitivne javne podobe in podpirajo 

trženjske dejavnosti podjetja. 

Težave pri pridobivanju sredstev 

V neprofitnih organizacijah si zelo 

pogosto zastavljajo vprašanje, kako pridobiti 

stalen vir financiranja, pri tem pa se znebiti 

odvisnosti od donatorjev in projektno 

zasnovanih podpor. Hud omejitveni 

pogoj je, da lahko donatorji organizaciji 

preprosto odtegnejo podporo; nemška 

organizacija Zora se je znašla v hudi stiski, 

ker je precejšnje donacije večjega nemškega 

podjetja imela že za samoumevne, tam pa 

so se naenkrat odločili, da jim ne bodo 

več darovali. To predvsem onemogoča 

dolgoročno načrtovanje in omogoča 

donatorjem, da pomoč pogojujejo s svojimi 

interesi. Organizacije zato pogosto nimajo 

sredstev za tekoče programe. 

Dejavniki, ki donatorje odvračajo 

Kako se financirajo pri nas in kako na tujem • stran 28

od darovanja so različni. Prvi je, da se 

njihov osebni sistem vrednot ne ujema 

s poslanstvom neprofitne organizacije, 

na primer pomoč okuženim z aidsom. 

Naslednji je kriza poslovanja v določeni 

družbi, ko ne morejo več izpolnjevati svoje 

donatorske vloge. Krivda pa je lahko tudi na 

strani organizacij: dvomi in nejasnosti pri 

zbiranju sredstev, neprofesionalen pristop 

zbiralcev sredstev, pomanjkanje osebnega 

stika. 

Učinkovito pridobivanje sredstev 

Neprofitne organizacije si žele pridobiti 

čim več finančnih sredstev, zato pri več 

darovalcih zbirajo tudi manjše prispevke. 

Tako zmanjšujejo odvisnost od vladnih 

institucij in širijo krog potencialnih 

uporabnikov. Darovalci so lahko slučajni 

ali institucionalizirani, ki so vključeni v 

proces odločanja ali imajo v organizaciji 

celo osrednjo vlogo. Organizacije skušajo 

pritegniti darovalce z obveščanjem o 

svojih načrtih in programih, z zahvalami 

za prejeta darila, organizacijo občasnih 

srečanj, vključevanjem darovalcev v upravne 

odbore. 

Nabiranje sredstev je dolgotrajen proces, 

ki zahteva veliko vztrajnosti. Najpreprostejše 

razmerje poteka neposredno med darovalci 

in prejemniki, posredniško vlogo pa 

lahko odigrajo fundacije, ki zgolj zbirajo 

sredstva in jih porazdeljujejo neprofitnim 

organizacijam, ki opravljajo določeno 

družbeno koristno dejavnost. 

Sredstva lahko pridobivajo tudi na 

javnih razpisih, vendar je težko vnaprej 

napovedovati, kdaj bodo posamezni razpisi 

objavljeni, zato je tudi težje pripraviti 

akcijski plan. Za takšne razpise je treba 

pripraviti kar zahtevno dokumentacijo in 

o poteku programa podrobno vsebinsko in 

finančno poročati. 

Nemške in ameriške izkušnje 

V poletni šoli v ameriškem Minneapolisu 

in v Nemčiji sem imela priložnost videti 

številne neprofitne organizacije in razlike v 

njihovem delovanju NVO. Naš cilj je bil, da 

si ogledamo čim več organizacij, naberemo 

čim več informacij, s katerimi bi lahko 

izboljšali stanje v Sloveniji, saj je poslanstvo 

organizacij, da pomagajo človeku v stiski, 

vnašajo spremembe v življenje posameznika 

in družbe. 

Vsem so skupne težave z zbiranjem 

sredstev, ki ga manjše organizacije čutijo še 

bolj. V Nemčiji imajo tako imenovani sistem 

dežnika: manjše organizacije se, da lažje 

pridejo do sredstev, pridružujejo programom 

šestih velikih vrst, kamor na primer sodijo 

verske in ekološke organizacije. V ZDA pa 

imajo večje, že uveljavljene organizacije 

izrazito prednost pri dodeljevanju državnih 

sredstev. 

V Nemčiji je zelo pogost način 

pridobivanja sredstev z individualnimi 

prispevki. Organizacije razpošiljajo 

preproste položnice s svojim naslovom in 

tekočim računom ter praznim okencem za 

vpis zneska, ki ga bo posameznik doniral. 

Pri nas pa… 

Pomanjkanje denarnih sredstev pa je v 

Sloveniji še hujša težava, in predvsem zato 

je pri nas občutno premalo neprofitnih 

organizacij. Sklepam, da država nima dovolj 

sredstev in tudi posluha, da bi bolj podprla 

njihovo delovanje. Velik problem je tudi 

pomanjkanje prostorov za njihov delo. 

Pri nas so tudi postopki pri pisanju 

prošenj za donacije precej zamudni. 

Organizacija mora natančno opisati namen, 

za katerega potrebujejo sredstva, nadalje 

aktivnosti, ki jih bo opravljala, utemeljiti, 

zakaj so te aktivnosti pomembne, kakšne 

premike pričakuje na tem področju… 

Da je v Sloveniji občutno premalo 

neprofitnih organizacij, se lepo pokaže 

prav v Zasavju. Naša regija spada med 

najrevnejše v državi, kar pomeni, da v njej 

živi ogromno ljudi, ki potrebujejo pomoč, 

a je pogosto ne dobijo. Glavna težava je, 

seveda, pomanjkanje finančnih virov. 

Potrebujemo ljudi, ki se bodo znali 

boriti, ki bodo znali prepričati, ki bodo 

delo opravljali s srcem. In zavest, da med 

nami živijo ljudje, ki potrebujejo pomoč 

in spodbudo. Potrebujemo prostovoljce, 

ki bodo z ljubeznijo delali v neprofitnih 

organizacijah, ki jim bodo plemenita dejanja 

bolj pomembna kot pa denar. Potrebujemo 

bolj socialno in po meri človeka urejeno 

državo. 

Cesarju, kar je cesarjevega 

Države se, predvsem zaradi načelne 

podpore neprofitnim organizacijam in ker 

te delujejo v javnem interesu, odpovedujejo 

delu prihodkov od davkov. Društva, verske 

skupnosti, javni in zasebni skladi in zavodi, 

ustanovljeni za ekološke, humanitarne, 

dobrodelne in druge nepridobitne namene, 

invalidska podjetja, javni zavodi… so 

oproščeni davka na dobiček pravnih oseb. 

Društva so dolžna obračunati davek na 

dobiček le od svoje pridobitne dejavnosti, 

zato obračun ne vključuje donacij in drugih 

prihodkov za opravljanje nepridobitne 

dejavnosti. 

Pri davku na dodano vrednost zakon 

določa oprostitve v javnem interesu, 

kamor sodijo socialno varstvene storitve, 

storitve dobrodelnih organizacij, povezanih 

z varstvom otrok in mladostnikov, 

predšolska vzgoja, šolsko in univerzitetno 

izobraževanje, storitve povezane s športom 

ali športno vzgojo in kulturne storitve, ki 

jih pripravljajo javni zavodi ali priznane 

kulturne institucije. 

Pri dohodnini pa so pomembne zlasti 

olajšave za plačane prostovoljne denarne 

prispevke in vrednost daril v naravi za 

humanitarne, kulturne, izobraževalne, 

znanstvene, raziskovalne, ekološke in 

religiozne namene ter za prispevke 

invalidskim organizacijam. 

Kako se financirajo pri nas in kako na tujem • stran 29

Dnevni center Šent Trbovlje 

Rebeka Novak 

Skupaj proti 

težavam v 

duševnem zdravju 

Šent – Slovensko združenje za duševno zdravje je nevladna in neprofitna 

organizacija, ustanovljena z namenom združevati posameznike, ki imajo težave 

v duševnem zdravju, njihove svojce, strokovnjake na področju duševnega 

zdravja in vso zainteresirano javnost. Društvo Šent deluje v javnem interesu, 

kar pomeni, da so storitve in aktivnosti, ki jih izvajamo v dnevnem centru, 

na voljo vsem zainteresiranim. 

Dnevni center Šent v Trbovljah deluje 

od začetka leta 2003 in je eden izmed 

dvanajstih slovenskih dnevnih centrov. 

V njem posameznikom nudimo možnost 

psihosocialne rehabilitacije: vsi programi so 

usmerjeni k temu, da se posameznik – po 

vrnitvi iz psihiatrične bolnišnice ali ko se 

znajde v stiski – lažje prilagodi socialnemu 

okolju, v katerega se vrne oziroma v njem 

živi. 

Ena izmed mnogih 

Zakorakala sem v 27. leto. Polna načrtov 

in sanj sem izkoriščala nešteto možnosti za 

zabavo in pestro življenje, ki mi jih je ponujalo 

moje mesto. Imela sem fanta, službo, študij 

ob delu se je približeval koncu, še vedno pa 

sem našla čas za prijatelje, plesne vaje, dobro 

knjigo, potovanja. Sledila je poroka. Zanosila 

sem. Rodila sem čudovitega fantka. Nakar se 

je vse spremenilo. Sprva počasi. Nisem bila 

vesela in srečna, kot se spodobi za mlado 

mamico. Bila sem žalostna, globoko žalostna. 

Vedno več sem jokala, vedno bolj sem bila 

utrujena. Zapirala sem se med štiri stene in 

jokala. Postajala sem razdražljiva, v vsaki 

moževi spodbudni besedi sem slišala kritiko. 

Neznosno obtoževanje. Komunikacije med 

nama ni bilo, razen prepirov. Izogibala sem 

se stikom s prijateljicami, z mamo. Moža sem 

vedno bolj ignorirala. Bil mi je povsem odveč. 

Živela sem samo še za trenutke, ko sem lahko 

bila sama in pestovala svojo bolečino. 

Moževa podpora pri negi sina je bila 

nujna. Po nekajmesečni tesnobi in utrujenosti 

sem le sprejela moževo roko. Na njegovo 

pobudo, željo in skorajda prosjačenje sem 

obiskala zdravnika. Sledila je hospitalizacija. 

In dolgotrajno okrevanje. Počasi sem začela 

odkrivati sončne plati življenja. Zopet sem 

zagledala smisel življenja v svojem sinu. Se 

ponovno zaljubila v moža. 

Vmesna pot je bila dolga in naporna, 

zahtevala je ogromno pogovorov. Danes sem 

drugačna. In hvaležna za izkušnjo. Danes 

nanjo gledam z druge plati. Še vedno me 

obdajajo strahovi, še vedno podležem stresu, 

a danes si znam pomagati. Pravočasno. 

Prepoznam znake depresije in ukrepam. Vem, 

kam se moram obrniti po pomoč in kaj moram 

storiti, da se ne bom ponovno izgubila. 

To je le ena zgodba. Ena od mnogih. 

Ena tistih, ob katerih se zamislimo, kako 

bi lahko pomagali. Svetovna zdravstvena 

organizacija ocenjuje, da kar 121 milijonov 

ljudi trpi za depresijo. 

Zasavski center 

Zaradi takšnih zgodb in želje pomagati 

so se pred leti v Zasavju angažirali svojci 

obolelih in sprožili pobudo za ustanovitev 

Dnevnega centra Šent v Trbovljah. Z njim 

zapolnimo vrzel, ki zazeva po odpustu iz 

bolnišnice, ko ima bolnik na voljo le obisk 

psihiatra in oporo svojcev, ki pa se tudi sami 

velikokrat spopadajo z nepoznavanjem 

bolezni in občutki nemoči. 

Naš namen je, da posameznike in 

njihove svojce opolnomočimo v tolikšni 

meri, da nas čim manj potrebujejo. Da 

povečajo občutek lastne vrednosti in 

samozavesti, ki je nemalokrat povezan 

predvsem s stigmo. Velik poudarek dajemo 

priučitvi vsakodnevno potrebnih socialnih 

veščin ter osvojitvi konstruktivnega 

reševanja in spoprijemanja s problemi, 

saj se s pridobivanjem in ohranjanjem 

funkcionalnih znanj in spretnosti povečujeta 

samostojnost in neodvisnost. 

Velik del psihosocialne rehabilitacije 

predstavlja sprejemanje bolezni in učenje, 

kako z njo živeti in obenem razvijati 

pozitiven odnos do življenja ter sprejeti 

odgovornost za lastno življenje. V dnevnem 

centru nudimo individualne svetovalne 

in informativne razgovore ter možnost 

vključitve v individualno načrtovanje. 

Nudimo nešteto možnosti za rekreacijo 

in za širjenje socialne mreže. Pomoč 

in informacije nudimo svojcem oseb s 

težavami v duševnem zdravju, informiramo 

in izobražujemo javnost o problematiki 

duševnega zdravja. 

Življenje v dnevnem centru 

Dnevni center je varen prostor, ki 

ponuja možnosti za odkrivanje različnosti. 

Za učenje sprejemanja različnosti in za 

druženje. Za pogovor z osebo, ki ima 

podobne težave. In lahko pomaga. Z 

nasvetom ali dobro voljo. Vedno se najde 

čas za kavico, za igro pikada ali remija, za 

partijo šaha. Za sproščen klepet ali resno 

debato, za izdelovanje gobelina ali slikanje 

na platno. 

V okviru psihosocialne rehabilitacije 

potekajo številne aktivnosti. Učenje socialnih 

veščin komuniciranja in spopadanja s 

problemi v vsakdanjem življenju sega od 

uporabe bankomata in uvedbe evra do tega, 

kako si pomagamo, če smo žalostni ali jezni. 

Pri tem gre velika zahvala prostovoljkam, 

ki z neskončno energijo podajajo znanje 

in spodbujajo k razmišljanju. V okviru 

projekta e–go osvajamo računalniška znanja 

in se pripravljamo na izpit za evropsko 

Skupaj proti težavam v duševnem zdravju • stran 30

Rada pridem v Šent. Tu lahko 

počnem stvari, ki me veselijo – 

šivam, vezem, rišem. In razrešujem 

težave. 

Suada 

V Šent prihajam zaradi druženja. 

Rada pa tudi izdelujem novoletne 

voščilnice. In pišem prošnje za 

službo. 

Andreja 

Tu se počutim dobro, ker se 

razumemo med sabo, smo prijatelji. 

Se spoštujemo in razumemo drug 

drugega. 

Vinko 

spričevalo ECDL, učili smo se angleško in 

italijansko. Imamo vsakodnevno telovadbo, 

najmanj enkrat mesečno se odpravimo na 

bližnje izletniške točke in dlje. V kreativnih 

delavnicah ustvarjamo ročna dela, 

organiziramo potopisna predavanja… 

Kdo pomaga nam 

V sodelovanju z Zavodom Republike 

Slovenije za zaposlovanje izvajamo tudi 

program socialne vključenosti. Trudimo 

se vzpostavljati pogoje za enakovredno 

udeležbo invalidov na trgu dela, želeli pa 

bi tudi okrepiti sodelovanje z delodajalci, 

ki bi bili pripravljeni v zameno za nagrado 

ponuditi razna dela. 

V lokalni skupnosti sodelujemo z 

mentalno higienskim dispanzerjem 

Zdravstvenega doma Trbovlje, s centri za 

socialno delo Trbovlje, Hrastnik in Zagorje, 

Društvom invalidov Trbovlje, Društvom 

vojnih invalidov Zasavje, Gasilskim 

zavodom Trbovlje, trboveljskim Rdečim 

križem in zagorsko Karitas, enoto Zavoda 

za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v 

Trbovljah. 

Ne nazadnje, v veliko pomoč so nam 

donatorji in sponzorji, ki omogočajo, da je 

naš vsakdan še bolj pester in družaben. 

Največ pa nam, seveda, pomenijo naši 

obiskovalci. Nekateri prihajajo v dnevni 

center vsakodnevno in so tu našli prijatelje. 

Nekateri pridejo po nasvet v duševni ali 

socialni stiski, spet drugi pa, da se na 

delavnicah kaj novega naučijo. 

Duševno zdravje je pomemben del 

življenja vsakega posameznika. Duševna 

bolezen lahko prizadene vsakogar. Zato si 

ne smemo zatiskati oči. Spregovorimo… 

Iz ustvarjalnih delavnic dnevnega centra Šent v 

Trbovljah 

ŠENTPRIMA 

Zaradi povečanega obsega in vse 

hitrejšega razvoja zaposlitvenih in 

rehabilitacijskih programov je Šent 

– Slovensko združenje za duševno 

zdravje junija 2005 ustanovil Zavod 

za svetovanje, usposabljanje in 

rehabilitacijo invalidov Šentprima. 

Ukvarja se z delom na področju 

socialnega in invalidskega varstva ter 

izobraževanja, naš cilj pa je doseči 

večjo stopnjo zaposlitve invalidov. V ta 

namen izvajamo storitve zaposlitvene 

rehabilitacije in podpor nega 

zaposlovanja, različne programe 

aktivne politike zaposlovanja, 

sodelujemo pri razvijanju programov 

na področju socialnega in invalidskega 

varstva, svetujemo, informiramo, 

izobražujemo, usposabljamo. 

Od Ministrstva za delo, družino in 

socialne zadeve smo marca letos 

pridobili koncesijo za izvajanje 

storitev zaposlitvene rehabilitacije in 

podpornega zaposlovanja za območje 

celotne Slovenije. Svoje aktivnosti 

izvajamo na vseh Šentovih enotah. 

I n v a l i d o m n u d i m o o c e n o 

d e l a z m ož n o s t i , i n d i v i d u a l n i 

zaposlitveni načrt, usposabljanje 

na konkretnem delovnem mestu, 

svetovanje in motiviranje, razvijanje 

socialnih spretnosti in veščin, pomoč 

pri iskanju zaposlitve, spremljanje 

in podporo pri usposabljanju, 

izobraževanju in zaposlitvi. 

Usposabljanje se lahko izvaja v okviru 

Šenta ali pri zunanjih delodajalcih. 

Delodajalcem nudimo podporo 

pri zaposlovanju invalidov v obliki 

informiranja in svetovanja, izvajanja 

storitev zaposlitvene rehabilitacije in 

podpornega zaposlovanja. 

ŠENTPRIMA 

Glinškova ploščad 11a 

Ljubljana 

tel.: 01 - 530 - 07 - 14 

e-mail: jana.ponikvar@sent-si.org 

Vsi, ki vas zanima, kako poteka 

vsakdan v dnevnem centru, vsi, 

ki ste se znašli v stiski ali se nam 

želite pridružiti kot prostovoljec, 

prostovoljka, ste dobrodošli. Odprti 

smo vsak dan od ponedeljka do 

petka med 8.00 in 16.00. Lahko nas 

pokličete na telefon 03 56 25 217 

ali nam pišete na sent.trbovlje@siol. 

net. 

Skupaj proti težavam v duševnem zdravju • stran 31

Monografija o Trbovljah 

Irena Ivančič Lebar 

Naše Trbovlje od 

trga do mesta 

Zelo veliko časa je moralo preteči, da je lahko nekdo napisal besede v 

sosednjem okviru. Na ozemlju, za katerega so v preteklosti uporabljali različna 

imena: Trefeul, Trevol, Triuella, Dryffayl, Tribol, Trifail in Trebovlje, je bilo 

namreč že v 13. stoletju več zaselkov. Arheološka odkritja pa dokazujejo – sicer 

redko – naselitev, predvsem na višjih okoliških legah, že v rimskih časih. 

Točna letnica, ko se prvič pojavi ime 

našega kraja kot Trefeul, tiči v Babenberškem 

urbarju, kamor so zemljiški gospodje v 

letih 1220 - 1230 bolj ali manj natančno 

beležili obveznosti svojih podložnikov. 

Trbovlje so bile takrat središče enega od 

šestih poduradov v sklopu laškega urada. 

Štel je 26 naselij s 141 kmetijami, nobeno 

takrat še ni bilo vas. Razgibano hribovje, v 

katerem so se razvila naselja, je s prometno 

odrezanostjo vplivalo na njihovo počasno 

rast. 

Na premogu je začelo rasti mesto 

V 16. stoletju so bile Trbovlje vas, sedež 

gospoščinskega urada je deloval v grofovski 

lovski hiši. Daleč od središč dogajanja so 

skupaj z ostalimi vasmi na tem območju 

čakale na svojo priložnost. 

Kazalo je, da je prišla prva priložnost v 18. 

stoletju, ko se je oblast na Dunaju odločila 

za reguliranje Save, ki je v soteski med 

Renkami in Zidanim Mostom predstavljala 

trd oreh. A je imel od brodarjenja po Savi 

več koristi Hrastnik, saj so se tam brodarji 

ustavljali po srečno preplutih nevarnih 

brzicah. 

Po skoraj sto letih je prišla druga 

priložnost z imenom premog, ki pa se na 

začetku ni dobro prodajal. Uveljavil se 

je skupaj s tretjo priložnostjo, izgradnjo 

železnice ob Savi leta 1849. Ta je premog 

ponesla v svet in za dolgo postala tudi 

njegov največji porabnik. Sprememb ni 

bilo mogoče več ustaviti, še posebno ne, 

ko je 1872 začela z delom Trboveljska 

premogokopna družba, delniška družba z 

večinskim nemškim kapitalom. Pokupila 

je vse premogovnike v soseščini, razširila 

trboveljsko rudniško posest ter premogovnik 

tehnično izpopolnila. Proizvodnja se je 

večala: leta 1873 so s 1050 delavci nakopali 

140.690 ton premoga, leta 1895, ko je bilo 

delavcev že okrog 2500, pa so nakopali pol 

milijona ton. 

Trbovlje – ženski množinski samostalnik. Sklanjamo ga z majhnimi resnicami in 

neresnicami, ki se dotikajo preteklosti in sedanjosti tega možatega mesta nekje v 

Zasavju. 

Trbovelj, pravijo v drugem sklonu domačini. Tisti pa, ki nekoliko zlobno govorijo, da 

tu v okolici sploh ne govorijo slovensko, uporabljajo nepravilno obliko Trbovlja. 

Trbovljam sta postavila v preteklosti veličasten spomenik Tone Seliškar in Ludvik 

Mrzel z zbirkama Trbovlje in Bog v Trbovljah. 

Četrti sklon – nek duhovitež je nekoč dejal: “Če ti ni všeč v Sloveniji, se preseli v 

Trbovlje.” 

V Trbovljah živijo pod zemljo, na zemlji, nekateri pa menda tudi v oblakih. 

S Trbovljami so povezani pojmi premog, jama, cement, osivela in razdrapana pobočja, 

a tudi napredek, Batič, dramatika, Slavček in odrasla pesem. 

Trbovlje – ženski množinski samostalnik. Ni to prav. Moral bi biti moški. Tako možato 

mesto si ga vendar zasluži. Zato naj bo oproščeno tistim, ki ga napačno – po moško 

sklanjajo. 

Pa tudi tisti duhovitež, ki je trdil, da so Trbovlje republika zase, ni imel prav. Topli 

slovenski ljudje so tu doma. 

neznani avtor, 1968 

Eksplozija prebivalstva in kolonij 

Premogovnik se je širil in na vzhodnem 

pobočju trboveljske doline so kmalu izginile 

tri vasi, ki so ležale takorekoč na premogu: 

Lakonca, Dobrna in Limbarje. Nadomestili 

so jih dnevni kopi premoga in rudniške 

naprave. 

Vedno večje količine premoga so 

zahtevale vedno več delavcev, ki so prihajali 

od blizu in daleč, in zanje je bilo potrebno 

zgraditi bivališča. Začela so nastajati nova, 

drugačna naselja od znanih. Pravi “bum” 

večanja prebivalstva dokumentirajo številke: 

letna rast je do leta 1880 znašala okrog šest 

odstotkov, od tam pa do prve svetovne vojne 

pa je bila enoodstotna. Leta 1910 so bile 

Trbovlje z 8973 prebivalci oziroma 13.578 

na območju celotne današnje občine že peti 

največji kraj v Sloveniji. A so bile še vedno 

velika vas. 

Večanju števila prebivalcev je sledila 

tudi stanovanjska gradnja: leta 1890 jih 

je bilo 343, dvajset let kasneje že 473, do 

1921 je njihovo število naraslo na 1180. Za 

veliko število novih delavcev so zgradili 

najobsežnejša naselja delavskih kasarn 

v Sloveniji, nastale so Kolonija ob cesti, 

kolonija Njiva, Fani kolonija – Kurja 

vas, Žabja vas – Žabjek, Terezija, Polaj, 

Pauerjeva kolonija. 

Trgovine, gostilne, bolnica… 

Tudi vasi, ki jih ni uničilo rudarjenje, so 

se začele spreminjati, njihovi prebivalci so 

se preusmerjali v druge dejavnosti. Mnogi 

so se priselili v Trbovlje, ker so zaslutili 

dobiček, in tam odprli gostilno, trgovino ali 

storitveni lokal. Nastala so naselja privatnih 

hiš, ki so se vlekla vzdolž današnje Vodenske 

ceste od Bevškega proti Lokam na današnjo 

Ulico 1. junija in v Globušak. Dolgo se je 

razvijal predvsem osrednji del Trbovelj, kjer 

sta se stikala rudniški del in stare vaške 

Trbovlje. 

Zaradi številnih nesreč v rudniku in 

prišlekov, ki so s seboj prinašali različne 

bolezni, so v Trbovljah že v 19. stoletju 

zgradili bolnišnico in izolirnico, kar je 

uvrščalo kraj med redke kraje z bolniško 

oskrbo. Večanju števila prebivalcev in 

stanovanjskega fonda pa je sledila, v 

Naše Trbovlje od trga do mesta • stran 32

začetku sicer skromna, tudi komunalna 

opremljenost. Seveda so vodo najprej 

napeljali v rudniške jame, že pred prvo 

svetovno vojno načrtovan mestni vodovod 

pa so uresničili leta 1924. 

Vse to: rudnik in razvijajoča se 

industrija, veliko število prebivalcev, ki se 

niso ukvarjali s kmetijstvom, komunalna 

opremljenost, šole, bolnišnica, videz kraja s 

številnimi večnadstropnimi stanovanjskimi 

poslopji, je postavljalo Trbovlje ob bok le 

nekaj mestom v Sloveniji, a je kljub temu 

trajalo zelo dolgo, da so si izborile status 

trga, kaj šele mesta. 

Od trga do mesta 

Pobuda za proglasitev kraja za trg je 

bila dana že leta 1908, šele novembra 1926 

pa je prispel odlok kralja Aleksandra I. o 

preimenovanju Trbovelj v trg Trbovlje. Ni 

šlo za pridobitev trških pravic, ampak le za 

to, da se Trbovlje ločijo od vasi. 

V tridesetih letih 20. stoletja pa vse do 

druge svetovne vojne sta gospodarska kriza 

in zastoj v premogovništvu vplivala na rast 

števila prebivalcev: to se je v obdobju med 

letoma 1921 in 1940 povečalo le za pet 

odstotkov, kar je malo v primerjavi s 25- 

odstotno rastjo v desetletju 1910 - 1921. 

Med drugo svetovno vojno so postale 

Trbovlje sedež trboveljskega okraja, tako 

pa je ostalo tudi po vojni, ko je Trbovljam 

pripadlo območje okrog Dobovca in 

Bevško. Zaradi nove upravne funkcije je 

dobil kraj pomen regionalnega središča, 

zato so zrasla nekatera poslopja, v katera so 

namestili okrajne službe. Okraj je bil sicer 

po površini najmanjši, po gospodarskem 

pomenu pa je bil med najpomembnejšimi 

ne samo v Sloveniji, ampak v celotni 

Jugoslaviji. Že pred ukinitvijo okrajev leta 

1965, se je v Trbovljah zgodilo leto 1958: 

januarja so stavkali rudarji, že julija pa so 

trboveljski okraj ukinili in občino priključili 

ljubljanskemu okraju. 

Leta 1952 so postale Trbovlje mestna 

občina s posebnimi pravicami, torej mesto. 

In ker k mestom sodijo ulice, Trbovlje pa 

so bile razdeljene le na Trbovlje, Loke in 

Retje, so dobile ulice, katerih imena so se z 

nekaterimi popravki obdržala do danes. 

Nastajanje industrije 

Oblast je po drugi svetovni vojni 

izvedla nacionalizacijo industrije, trgovin, 

bančništva in zavarovalništva, največjega 

dela prometa in gostinstva ter vse kulturne, 

prosvetne in zdravstvene dejavnosti. 

Po sporu z informbirojem je postalo še 

bolj pomembno, da se izkoristijo lastni 

viri, surovinski in človeški, zato zasavski 

premogovni bazen ni izgubljal pomena, 

ampak so začela nastajati še industrijska 

podjetja – Strojna tovarna, Mehanika, 

Elektrostandard, Elit, Strojno mizarstvo – 

v katerih so se zaposlili visoko kvalificirani 

delavci. 

Priseljevanje se je zato nadaljevalo. Leta 

1948 so bile Trbovlje s 13.722 prebivalci 

peto največje slovensko 

mesto. V vsej občini 

je bilo takrat 15.711 

ljudi, kar pomeni, da 

je v mestnem območju 

živelo več kot 80 

odstotkov prebivalcev. 

Stanovanjsko krizo so 

le s težavo reševali s 

pospešeno gradnjo in 

prostovoljnim delom, 

pri čemer so nove 

zgradbe zapolnjevale 

prazne prostore v 

mestnem jedru, ki 

se vleče od Trga 

revolucije do starih 

Trbovelj. Značilna je 

bila blokovna gradnja, 

v šestdesetih letih 

20. stoletja pa so začeli graditi stolpiče in 

tudi prve stolpnice. Prostorsko stisko je še 

povečevalo dejstvo, da je rudnik do leta 

1965 pridobival premog tudi na dnevnih 

kopih, zato je bil skoraj ves jugovzhodni 

del doline neuporaben za stanovanjsko 

gradnjo. 

foto Zasavski muzej Trbovlje 

V primežu energetskih kriz 

Po krizi premogovništva v šestdesetih 

letih 20. stoletja, ko sta se industrija in 

promet začela preusmerjati na tekoča 

goriva, je naftna kriza v sedemdesetih 

in osemdesetih letih povzročila njegovo 

ponovno konjunkturo. Odpirali so nova 

nahajališča premoga v jami in na dnevnih 

kopih ter izkoriščali ostanke premoga 

v nepopolno izkoriščenih odkopih. 

Rudarji in ostali delavci, ki jih je naenkrat 

primanjkovalo, so prihajali iz republik 

nekdanje Jugoslavije. Med letoma 1961 

in 1981 se je število prebivalcev v mestu 

povečalo s 15.987 na 17.168. Znova so 

bila potrebna nova stanovanja. Zrasle so 

velike stanovanjske soseske, kakršna je 

Sallaumines, kjer so v treh nizih uredili 182 

stanovanj. 

V mestu so kljub korenitim spremembam 

še vedno obstajale vidne razlike med starim 

in novim. Površje in rudarjenje so urbani del 

mesta stisnila v ozko dolino z urbanistično 

zasnovanimi naselji in trgovsko poslovnimi 

objekti, ki ga na pobočjih obrobljajo naselja 

individualnih hiš, na dnu doline in na 

vzhodnem pobočju pa poleg novih zgradb 

še vedno stojijo stare rudniške kolonije. 

Mesto se je zaradi tega soočalo s stalnimi 

problemi pri komunalnem urejanju: od 

iskanja novih vodnih zajetih, posodabljanja 

cestnega omrežja in toplifikacije. Slednje 

je postalo zelo pomembno zaradi izredno 

onesnaženega ozračja. To je bil tudi razlog, 

da so ob termoelektrarni, zgrajeni leta 1968, 

ki je uporabljala slabše vrste premoga, leta 

1976 zgradili 360 metrov visok dimnik. 

Trg revolucije pred približno štiridesetimi leti 

Poosamosvojitvene spremembe 

Leta 1991 smo zaživeli v lastni državi, a 

v lepe sanje so se kmalu prikradle manj lepe 

reči kot sta kolaps industrije in zapiranje 

rudnikov. Prej nismo vedeli za brezposelnost, 

zdaj pa smo v samem slovenskem vrhu, 

saj je bilo letošnjega junija v Trbovljah kar 

dva tisoč brezposelnih oseb. Veliko ljudi se 

je izselilo, predvsem v Ljubljano, mnogi se 

vozijo tja vsak dan na delo. Čeprav je število 

prebivalcev Slovenije preseglo dva milijona, 

gre to, na žalost, le na račun priselitev in 

podaljševanja življenjske dobe prebivalstva. 

Ta se je v zadnjih 40 letih podaljšala za 

približno osem let in pol, pri moških na 73,5 

leta in pri ženskah na 81,1 leto. 

V Trbovljah se je število prebivalcev 

močno znižalo: leta 2002 je živelo v občini 

18.248 prebivalcev, od tega 16.260 v 

mestu, dve leti kasneje pa v občini 18.046 

in v mestu 16.290. Zelo se je povečalo 

število upokojencev, ki jih je bilo ob popisu 

prebivalstva 2002 že 5060. 

Seveda se je vse našteto odrazilo v mestu. 

Socialna struktura posameznih sosesk se 

zrcali že na zunaj, izoblikovale so se četrti 

privatnih hiš, odmaknjenih od strnjenih 

pozidav nekdanjih delavskih četrti. »Kdor da 

kaj nase«, si tam pozida ali kupi hišo. Nič 

več ni moderno živeti v bloku ali stolpnici 

v dolini, kjer je še ne tako dolgo želela 

živeti večina trboveljskega prebivalstva: ne 

v privatni hiši na hribu, ampak v bloku v 

dolini! Nekdaj v glavnem sive ali bele hiše 

z rdečimi strehami postajajo vedno bolj 

pisanih barv, nove poslovne zgradbe pa z 

modernimi materiali in drugačnim videzom 

zbujajo mešane občutke. 

Naše Trbovlje od trga do mesta • stran 33

Eneskaizem in Laibachh 

Katra Hribar 

Avantgarda ali 

komerciala? 

Delovanje gibanja Neue Slowenische Kunst lahko razumemo le, če poznamo 

pogoje umetniškega ustvarjanja in izražanja v totalitarnih sistemih. Gibanje 

se je prvič pojavilo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v času ujetosti 

kulture in umetnosti v kontekst državnega interesa in ideologije, ko so 

umetniki lahko izbirali med dvema alternativama – umik v intimo osebnega 

umetniškega izražanja ali pa neposredna družbenokritična ustvarjalnost, ki 

se je norčevala iz vseh totalitarizmov, vključno z domačim “ponesrečenim” 

socializmom. 

Ti družbenokritični umetniki so na področju tedanje Jugoslavije predstavljali 

alternativno kulturno sceno, del katere so bile tudi različne umetniške 

skupine, ki so delovale na glasbenem, likovnem in igralskem področju in so 

se združile v gibanje Neue Slowenische Kunst. Gibanje se je ohranilo tudi v 

obdobju kapitalizma – kot kritik vsega globalnega in kapitalnega. Vzvišeno nad 

bushevsko Ameriko, Evropsko unijo in slovenskim medijskim ter političnim 

prostorom. 

V totalitarnih sistemih je bila umetnost 

podrejena politiki, bila je v njeni službi, a je 

imela hkrati centralno mesto v državi. Bila je 

vseprisotna. Umetnost v totalitarnih sistemih 

je imela tri pomembne funkcije: prikazovala 

je slavo in zmagoslavje režima (izdelovanje 

gigantskih objektov, ki so prikazovali moč 

politične oblasti), bila je javna prireditev in 

del vsakdanjega življenja (estetika postane 

množična, množica estetizirana), imela pa 

je tudi vzgojno in propagandno funkcijo 

(v glave ljudi je ubijala nov režim – kipi 

so postali nacionalne čitanke na prostem, 

radio je umetnost prinesel v vsak dom…). 

Totalitarizem in umetnost 

Ker je imela umetnost v totalitarnih 

sistemih osrednje mesto, so bili tudi 

umetniki integrirani v družbo, saj so bili 

oni tisti, ki so ljudem razlagali umetnost 

in so morali biti zato tudi sami vključeni 

v množico. Prevladujoči umetniški motivi 

so bili kolektivnost, množičnost, veličina, 

trdnost, ponos, nacionalno prebujenje, 

priviligiran motiv je bil človek – delavec. 

Izpostavljala se je nova umetnost, slikanje 

novega sveta, a vse skupaj je spominjalo na 

ponavljanje starih vzorov. 

Kljub temu, da so si totalitarni sistemi 

podvrgli umetnost, so še vedno obstajali 

avtorji, ki so ustvarjali državnokritično 

umetnost – to so bili člani umetniških 

avantgard, predvsem futuristi, ki so 

se pojavili v dvajsetih letih prejšnjega 

stoletja v Italiji in so bili vzorniki vsem 

kasnejšim umetniškim avantgardam 

(dadaizem, kubizem, konstruktivizem, 

nadrealizem in ekspresionizem), ki so 

se kot družbenokritična gibanja pojavila 

v sedemdesetih in osemdesetih letih 

prejšnjega stoletja. Ta gibanja kritizirajo 

obstoječo (meščansko) družbo in dotedanje 

umetniške smeri. Menijo, da je umetnost 

področje, kjer je umetnik genij in je hkrati 

politično aktiven, umetnost pa ni več ločena 

od drugih sfer družbe, ampak je življenjska 

praksa. Svet po meri avantgardistov je 

svet, kjer na umetnika ne deluje nobena 

zunanja prisila, pač pa je on tisti, ki s svojim 

delovanjem vpliva na politično, kulturno in 

socialno dogajanje v državi. 

NSK – od gibanja do države 

Gibanje NSK je bilo ustanovljeno leta 

1984, danes pa ga sestavljajo skupina 

Laibach, ki skrbi za glasbo in je ideološki 

ustanovitelj gibanja, slikarska skupina 

Irwin, Kozmokinetični Kabinet Noordung 

(nekdanji Rdeči Pilot in še pred tem 

Gledališče Sester Scipion Nasice), ki 

predstavlja duhovni del gibanja, ter Novi 

Kolektivizem in Oddelek za čisto in 

praktično filozofijo. Del gibanja so tudi 

mnoga „fleksibilna“ združenja in skupine, 

ki se NSK-ju pridružijo le pri določenih 

projektih. Gibanje je bilo (in je še vedno) 

odraz mišljenja ter medijskega izražanja 

članov, njihova provokativna in inovativna 

dela pa so se nanašala na kritiko političnih 

in družbenih razmer v tedanji Jugoslaviji. 

Eno leto po osamosvojitvi Slovenije 

je gibanje NSK najavilo preobrazbo iz 

gibanja oziroma organizacije v državo, 

kar so dokončno potrdili leta 1994, ko so 

začeli izdajati svoje potne liste. NSK je 

država, ki ne priznava geografskih mej, 

pač pa le časovne – je umeščena v času, 

ne pa na zemljevidu. NSK je leta 1993 za 

neodvisno državo razglasilo mesto Berlin, 

20. novembra 1995 pa je sledila razglasitev 

NSK države Sarajevo. 

Ustanovni organi NSK države pa 

kritičnega pogleda na politične in socialne 

razmere niso izgubili niti z nastankom 

Republike Slovenije. Vedno novi državljani 

so delovali pod okriljem NSK države in s 

svojim ustvarjanjem kritizirali slovensko 

politiko, njeno nemoč na socialnih 

področjih ter njeno podredljivost globalnim 

nacionalnim združenjem (na primer 

Evropski uniji in zvezi NATO). Njihov 

kriticizem se je tekom časa omilil, njihove 

puščice so postale bolj tope, ideje, izražene 

v njihovih delih, pa so čedalje bolj kritizirale 

družbo kot celoto in niso bile več uperjene 

le na posamezne akterje – njihovi pozivi in 

nasveti danes letijo na množico in maso. 

Mi smo pa od tam doma: Laibach 

Laibach (glasbena zasedba je nastala 

1. junija 1980 v Trbovljah – na dan 

obletnice upora trboveljskih rudarjev proti 

Organizaciji jugoslovanskih nacionalistov) 

so v Sloveniji in na območju širše 

Jugoslavije zasloveli s koncertom, ki ga 

nikoli ni bilo. Leta 1982 bi morali nastopiti 

v trboveljskem Delavskem domu, a jim je 

oblast, zaradi spornega imena skupine, 

Avantgarda ali komerciala? • stran 34

neprimernih besedil pesmi in podob na 

reklamnih plakatih, nastop prepovedala. 

Kmalu po dnevu prepovedanega koncerta 

se je razprava o (ne)primernosti njihovega 

obstoja in samopromoviranja pojavila tudi 

v časopisih znotraj slovenskega kulturnega 

prostora, na primer v Mladini in Delu. 

Po neuspelem koncertu v „domačih logih“ 

se je skupina odpravila osvajat Ljubljano, 

kasneje tudi večja mesta bivše Jugoslavije, 

leta 1983 pa je sledila prva evropska turneja. 

Leta 1990, ko so že osvojili dobršen del 

evropske in ameriške publike ter po izidu 

enajstih albumov, so se Laibach končno 

odločili, zedinili ter nastopili v domačih 

„Rdečih revirjih“ – tokrat so nastopili v stari 

trboveljski termoelektrarni in bili sprejeti 

bistveno bolje kot pred osmimi leti. O vdaji 

slovenskih politikov (le-ti so se ponovno 

»spuntali« leta 2004) v gonji proti Laibachu 

pa lahko govorimo šele od leta 1997 dalje, 

ko je skupina s Slovenskim filharmoničnim 

orkestrom odprla Evropski mesec kulture. 

Ko pa so se domači publiki končno vsaj 

malo priljubili, so si znova privoščili „kiks“ 

– govor Petra Mlakarja s prižnice v majhni 

cerkvi nad Zasavjem junija 2003 je bil po 

mnenju mnogih preveč fašistično oziroma 

nacistično obarvan, govornik pa je obenem 

še za odtenek preveč simpatiziral s hudičem 

in z njegovimi zemeljskimi odposlanci. Kaj 

zasedba Laibach pripravlja ob izidu novega 

albuma Volk, pa zaenkrat še ne vemo. 

V več kot dvajsetletnem obdobju je 

skupina Laibach izdala 20 albumov in 

oblikovala glasbo za 15 gledaliških predstav. 

O njih je bilo napisanih že veliko časopisnih 

člankov, glasbenih recenzij in tudi nekaj 

pravih pravcatih knjig – Laibach domišljijo 

Slovencev burijo že od rojstva, njihovo 

provokativno vedenje mnogim cefra živce, 

v drugih pa budi simpatijo. Da pa se še ne 

mislijo upokojiti, so dokazali s koncertno 

turnejo po Ameriki ter s tožbami proti 

Ministrstvu za kulturo, ki jim je (po njihovem 

mnenju neupravičeno) znižalo ustvarjalski 

proračun ter tako nakazalo, da bojna 

sekira med zasedbo Laibach in državnim 

vodstvom še ni v celoti zakopana. 

Več kot glasba? 

Laibachovci ustvarjajo na glasbenem in 

tudi na mnogih drugih področjih – delujejo 

na kulturnem, političnem in socialnem 

področju. Njihovega delovanja se je prijelo 

ime Laibach Kunst. Rotar o Laibach 

Kunst pravi, da je princip zavestnega 

odrekanja osebnega okusa, je svobodno 

razosebljanje, dobrovoljno prevzemanje 

neke ideologije ter umetnost brez miselne 

in ustvarjalne svobode, brez pravice do 

dvoma, je umetnost, ki ponikne v skupinski 

total(itar)ni super ego. Laibach Kunst je 

enaka umetnosti v totalitarnih režimih. 

Simpatiziranje s fašizmom in z nacizmom, 

ki ga skupini še vedno očita mnogo ljudi, 

lahko razumemo kot parodiranje teh dveh 

totalitarizmov ali pa kot opomin na čas, 

ko svoboda posameznika ni bila pravica, 

podeljena ob rojstvu. Umetniško izražanje 

skupine Laibach temelji na prikazovanju 

travmatičnega soočanja totalitarizma in 

umetnosti – njihovi koncerti so vzorec, ki 

prikazuje totalitarizem: propaganda, imidž, 

kretnje teles, obrazna mimika in besedila 

nam omogočajo popolno vživetje v javni 

shod v času katerega od totalitarizmov. 

Člani zasedbe Laibach so idealisti iz 

rudarskih logov, ki so uspeli v širnem svetu. 

Bili so zaničevani, preganjani, obsojani, 

a so se vrnili. Zmagoslavno. Z bliščem. 

Svetovno znani. A vendarle so Laibach 

skupina, ki se je v 26 letih delovanja močno 

spremenila – ostrina njihovih besedil se 

je omehčala, postali so manj napadalni 

in manj provokativni, ne nazadnje pa so 

dobršen del svojega imidža prodali svetu in 

se skomercializirali. A če tega ne bi storili, 

bi bili danes le ena izmed skupin, ki so jim v 

obdobju socializma prepovedovali koncerte 

in jih razglašali za sovražnike države. 

In kam gredo Laibach in NSK zdaj? 

Meni zelo ljubo sliko prihodnosti gibanja 

NSK sta spisala Maja Megla in Ali H. 

Žerdin, ki sta svojo domišljijo razbohotila v 

ideji, da Nskajevcem Fiedel Castro po smrti 

v oporoki zapusti Kubo, kjer zgradijo državo 

NSK z Nskajevsko družbeno ureditvijo. 

Nskaizem preplavi svet, zlomi kapitalizem 

in povozi komunizem. Bog se odloči, da je 

raj na Zemlji vzpostavljen, zapahne svoje 

duri, jim slavnostno izroči ključ in se jim 

pridruži. 

Zasedba Laibach je 23. oktobra letos na glasbeno tržišče poslala nov album z 

naslovom Volk. Na albumu najdemo priredbe himen evropskih in svetovnih držav, 

med njimi je tudi himna države NSK. Vse pesmi na albumu temeljijo na pravih 

himnah različnih držav – tako na himnah, s katerimi se države predstavljajo danes, 

kot na himnah, ki niso več v »uporabi«. 

Zasedba je želela album premierno predstaviti na treh koncertih v trboveljskem 

delavskem domu, a so nastopi zaradi bolezni v zasedbi odpadli. Zveste oboževalce, 

ki jih je dogodek zelo užalostil, so Laibachi potolažiti s tradicionalno pozdravno 

zabavo v koči na Kumu. Gostje so v znak sprave veselo srkali vino, ki je bilo shranjeno 

v steklenicah z etiketo, ki jo je krasil znak skupine Laibach. 

Laibachovci se v kratkem odpravljajo na evropsko turnejo, ki jo nameravajo 

zaključiti do konca tega leta. Nato pa obljubljajo ponoven poizkus izvedbe koncerta 

v domačih logih. Ali jim bo uspelo držati besedo, bomo videli predvidoma v začetku 

prihodnjega leta. 

foto Mute Records/Laibach 

Avantgarda ali komerciala? • stran 35

Joža Ocepek 

Operni režiser Rok Rappl - Rocc 

Znanje iz tujine 

še ne prinese 

dela doma 

26-letni Rok Rappl je prvi in za zdaj edini slovenski diplomirani operni 

režiser. Doma je iz Litije, zadnjih osem let pa zaradi študija in dela večinoma 

živi v tujini. Domov prihaja z zanosom in strahom. Študij je opravil uspešno, 

pridobil je znanje in izkušnje, doma pa zanj dela ni. 

Zakaj Sledi sledi oziroma Vogelgang? 

Rocc: Projekt je nastal ob 250. obletnici 

Mozartovega rojstva na podlagi njegove 

Čarobne flavte. Razvijati sem ga začel aprila 

2006 v Offenbachu; zamislil sem si, da bo 

projekt izveden prav tam. Iskal sem naslov, 

ime, ki bo povezano z Mozartovim imenom 

Wolfgang, ki ga lahko prevedemo v volčji hod. 

Moj projekt pa se imenuje Vogelgang, torej 

ptičji hod. 

Potem si mi ponudila, da lahko projekt 

nastaja v litijski knjižnici. Bilo mi je všeč, saj 

je bil prostor pravi, zato sem projekt prestavil 

v Slovenijo, v domačo Litijo. Ko sva skozi 

besedno igro iskala ime projekta, so nastale 

Sled, Sledi, Sledenje, na koncu pa sprejeta 

Sledi sledi. 

Kako si si zamislil projekt, kakšne 

materiale si uporabil? 

Rocc: Leto 2006 je bilo v stilu ptičje 

gripe. Precej me je prizadela pretirana morija 

»inficiranih« živali. To mi je predstavljalo 

osnovno paralelo k Mozartovi Čarobni flavti, 

kjer ena izmed glavnih oseb – Kraljica Noči 

– ukaže, naj izginejo vsi ptiči sveta, naj izgine 

ptičja pesem in zavlada tema. 

V avgustu sem kampiral na Murterju. Tam 

je nastalo devet slik: na kuhinjskih rezalnih 

ploščah so nastale krvavo rdeče sledi kot 

morija, kot žrtvovanje oziroma kot estetska 

poslikava – interpretacija naj bi ostala odprta 

za vsakogar. Vse, kar je ostalo od izginulih 

ptic, so bile krvave sledi njihovih stopal. 

Po vrnitvi v Litijo sem iskal še nekak 

kontrapunkt k tem slikam. Zelo so me 

navdušile izložbene noge, ki so predstavljale 

najnovejšo ponudbo nogavic, kar se je 

spet ujemalo z Mozartovim stereotipom 

seksualnosti: rokokojske podvezice, nogavičke 

ter kukanje pod krinoline, in se mi je zdelo 

pikantno ustrezajoče. Devet amputiranih 

anatomskih objektov je tako dobilo različne 

modre vzorce iz ptičjih sledi. 

Na podlagi magične številke 9 smo se v 

knjižnici odločili, da bo razstava trajala samo 

devet dni: od 23. do 31. avgusta, 26. pa je bilo 

zaradi »ptičje gripe« zaprto. Z vabili smo vse 

vljudno povabili na zaprtje razstave. 

Vseh devet dni je na tvojo pobudo, ker 

si želela popestriti avgustovske počitnice z 

ustvarjalnostjo mladih, poleg razstave tekel 

vzporedni projekt: da bi poživili okolico 

knjižnice, je lahko vsak mimoidoči pustil svojo 

ptičjo sled. Meni se je zdelo zelo pomembno, 

da projekt ni omejen z estetskimi normativi, 

da je vsak udeleženec lahko izrazil svojo 

kreativnost in izvirnost. 

Na zaprtju razstave so morali vsi udeleženci 

namesto vstopnice narisati svojo sled na 

oranžno pobarvani steni, kjer je nastajala 

zadnja sled: ptič, ki želi odleteti. Po izginjanju 

ptic so morale izginiti tudi njihove sledi, zato 

smo vsi skupaj ob ritmih tolkalcev skupine 

Rok Rappl je po maturi na ljubljanski Gimnaziji Bežigrad od leta 1998 do 2003 študiral 

operno režijo pri doc. Aleni Vaňákovi na Janáčkovi akademiji muzičnih umetnosti v Brnu 

na Češkem. Z odliko je opravil diplomo in pridobil naslov Magister Artium. 

Naslednji dve leti je na Visoki šoli za oblikovanje in umetnost Zürich v Švici opravljal 

podiplomski študij scenskega oblikovanja pri prof. Lawrencu Wallenu in dr. Theji 

Brejzek. Leta 2005 je opravil z A-odlično opravil magisterij in postal Executive Master 

in Scenography. 

Zdaj dokončuje podiplomski študij scenografije na Visoki šoli za oblikovanje Offenbach 

am Main v Nemčiji pri prof. Rosalie in Claudiji Billourou 

Od leta 1999 je bil ustvarjalno vpet v operno sceno na Češkem, v Nemčiji, Avstriji in 

Sloveniji. Naredil je inscenacije – režijo, sceno in kostume – za devet oper, med njimi le 

eno za SNG Opera Ljubljana, ter deset svobodnih projektov z režijo, sceno in avtorskimi 

kostumi, od tega dva v Sloveniji, na gradu Bogenšperk in v Knjižnici Litija. 

Bil je statist, inšpicient in asistent režije v gledališču, pedagog za scenski gib in 

interpretacijo, dopisnik iz tujine za kulturo, glasbo in gledališče za Dnevnik in Radio 

Slovenija, sodeloval je v skupini za prvi projekt opere povera z revno glasbeno-gledališče 

estetiko. 

Pod svoja dela se vedno podpisuje kot Rocc – v čast Mariji Mrázkovi, njegovi profesorici 

za operno igro in učiteljici življenja, ki je njegovo rojstno ime vedno zapisovala napačno, 

z dvema c. Zdaj je to ime njegov talisman, ki mu vedno prinaša srečo. 

Znanje iz tujine še ne prinese dela doma • stran 36


Rok Rappl pred steno, kjer je nastajal zadnja sled: ptič, ki želi odleteti. 

Perkakšns v razstavnem prostoru odstranili vse 

sledi in razstavne objekte ter tako izpraznili 

celoten prostor in zaprli razstavo. 

S tem pa projekt še ni zaključen. Pravkar 

pripravljam režijo in scensko podobo operne 

predstave Solze Aleksandra Velikega v 

Narodnem gledališču v Pragi, kjer bo eden 

izmed dominantnih scenskih elementov 

ponovno ptičja sled. Tokrat kot grožnja 

človeštvu – simbol prerokbe… Povabljeni ste 

na premiero, ki bo 25. januarja 2007. 

Trenutno pripravljam kot zaključek mojega 

podiplomskega študija scenografije na Visoki 

šoli za oblikovanje Offenbach am Main v 

Nemčiji tudi pisno nalogo, kjer bom v celoti 

dokumentiral litijski projekt Sledi sledi. 

Poznamo te kot neumornega ustvarjalca 

na Češkem, Slovaškem, v Nemčiji, Švici 

in Avstriji, težko pa prideš do dela doma, 

v Sloveniji, čeprav je tvoj seznam referenc 

dolg in zanimiv. 

Pa se vseeno v Sloveniji še počutiš 

doma? 

Rocc: Vedno se vračam v Litijo, ki je po 

mnenju nekaterih le provincialno mestece 

v središču Slovenije. V Litiji imam starše 

in čudovitega dalmatinca Slima, tu sem 

odraščal, obiskoval osnovno šolo, prav tu 

imam zdaj svoj prostor za ustvarjanje. To, 

da lahko sooblikujem kulturno podobo tega 

malega kraja, mi pomeni poseben privilegij. 

Do sedaj so prav v Litiji nastali moji vsebinsko 

najčistejši projekti, ki so povezani predvsem z 

veseljem ter kreativnostjo in ne s sprejemanjem 

kompromisov. 

Hkrati, ko zaključuješ podiplomski študij 

v Nemčiji, ga že nadaljuješ v Sloveniji? 

Rocc: V septembru, po končanem projektu 

v litijski knjižnici, so bile moje prihodnje poti 

še dokaj neznane. Kmalu zatem pa je prišlo 

povabilo iz praške opere, pred kratkim sem 

imel tudi premiero plesne predstave v Leipzigu, 

za katero sem oblikoval scenografijo. 

S Slovenijo se pa še spopadam. V veliko 

veselje mi je, da sem bil sprejet na enovit 

doktorski študij zgodovinske antropologije 

likovnega na Inštitutu za humanistične 

študije, Fakulteti za podiplomski humanistični 

študij v Ljubljani. Na ta način želim obogatiti 

moje dosedanje znanje in tudi najti prave 

kontakte v slovenskem kulturnem prostoru. 

Upam le na najboljše! In se, seveda, veselim 

najinega naslednjega skupnega projekta, ki 

pa naj zaenkrat ostane še skrivnost. 

Rocc, upam, da se boš kmalu prebil na 

slovensko operno sceno in si, kot si želiš 

sam, kruh služil v domovini. 

Rocc: Najprej moram Slovenijo pohvaliti, 

saj mi je ministrstvo za kulturo odobrilo 

štipendijo za vseh osem let študija v tujini. 

Podprli so me tudi pri ZRC SAZU, Zavodu za 

odprto družbo in fondaciji Villa Litta iz Litije. 

Mi pa, žal, čeprav sem prvi in edini akademsko 

izobraženi operni režiser v Sloveniji, kulturne 

oziroma glasbeno-gledališke institucije v naši 

državi nočejo in nočejo odpreti vrat. Na vse 

poslane prošnje za sodelovanje v večini ni bilo 

niti negativnega odgovora, kaj šele povabila 

na razgovor. 

V pogodbah sem se zavezal, da bom dobo 

štipendiranja odslužil z delom v domovini. 

Ker pa le-tega ni bilo na vidiku, sem se 

osebno odpravil na sedež ministrstva. Žal 

mi tudi tam niso mogli pomagati in so me 

neformalno razvezali obveznosti do slovenske 

operne kulture. Se pa zato sprašujem o smotru 

dolgoletne investicije v moj razvoj in znanje? 


Ko Rok prihaja domov v Litijo, se srečava, če se le da. Izmenjava besede, popijeva kavico; in ker pravi, 

da v prostem času počne vse z ljubeznijo in humorjem, so najina srečanja vesela. Krešejo se iskrice, 

nastajajo domislice, ideje. Tako je bilo tudi letošnje poletje. Rok je bil pred zaključkom podiplomskega študija 

scenografije, malo sva kvačkala za šalo, malo za res, in nastal je projekt Sledi sledi. 

Znanje iz tujine še ne prinese dela doma • stran 37

Zadnji brevir 

Rdeči Revir 

Kandidat naj bo 

Kako je že bilo z volitvami na 

Slovenskem? 

Sto in več let nazaj so bili k tej zadevi 

pripuščeni le plemeniti in imoviti. Nekakšni 

volilni biki svojega časa, ki so jim bile na 

razpolago dane vse krave na pašniku. Potem 

je morala rajnka avstrijska monarhija s 

stisnjenimi zobmi pustiti, da si bo narod 

pisal sodbo sam. In jo je kmalu pobral 

hudič, pri čemer si poznavalci niso enotni, 

kaj je bilo pri vsej stvari kura in kaj jajce, 

niti niso prepričani, da je jajce sploh kurje. 

Jih je z odra spodilo to, da je lahko zdaj 

vsak po svoje kokodajsal in se drenjal na vrh 

kupa gnoja, je treba to vzročno-posledično 

razmerje prekucniti na glavo ali pa takšnega 

razmerja sploh ni bilo. 

In smo zavili v čas jugoslovanske 

kraljevine, ki se je zgodbe lotila na drugem 

koncu, kot da bi prejšnjo gledali v zrcalu. 

Začeli so, osvobojeni avstrijskih spon, 

na široko, potem pa so ožili pravice, 

prepovedovali stranke, razveljavljali volilne 

rezultate in dajali na oklic diktature, če se 

jim računi niso izšli po njihovo. In potem 

se enkrat ni nič več nič izšlo in so šli na 

smetišče zgodovine. 

Za njimi je nastopila socialistična 

republika, kjer so strnili izkušnje, da so s 

strankami samo križi in težave, zato so jih 

takoj odložili v ropotarnico. Volitve so kljub 

temu ostale. Čeprav ljudstvo z njimi ni imelo 

kakšnega posebnega veselja, so našli načine, 

da so postale najbolj obiskovane predstave. 

Kot se zgodi po večkratnem pranju, se je 

tudi ta srajca razparala po vseh šivih, in 

Vidku je bilo treba sešiti novo. 

Voli, voli, voli, voli mene 

Vstopili smo v parlamentarno 

demokracijo. Začelo se je z besednim 

licitiranjem: prvi je ponudil samostojnost, 

drugi je ponudil samostojnost in dodal še 

bogato prihodnost, tretji je imel v osnovnem 

svežnju samostojnost in bogato prihodnost, 

za dobro vago pa je dodal še človekove 

pravice. In tako naprej in naprej, dokler niso 

vsi ponujali vsega, tako kot hipermarketi, 

ki so medtem osvojili vsako slovensko vas. 

Kardeljev Edi, ki je vedel, da sreče človeku ne 

more dati niti država niti sistem niti politična 

stranka, takrat ni bil več na seznamu 

priporočenega branja. 

In so naredili politiki naslednji korak. 

Zdaj niso ponujali več samo besed, ampak 

so zraven priložili še svinčnike in majice, 

najeli avtobuse, mazali palačinke, vrteli vola 

na ognju in v kozarce točili rujnega vina. 

Vse skupaj so pospremili zvoki takšne ali 

drugačne glasbe –kdor poje, slabo ne misli 

– in so bila volilna zborovanja, ki so šla 

dobro v ušesa in v želodce, potujoči cirkus 

in gasilska veselica hkrati. 

Stalnica njihovega prizadevanja pa so 

plakati. Zagorski poslanski kandidat Ivan 

Cankar je ohranil zanimiv podatek iz prvih 

splošnih volitev pred 99 leti. Svoji Štefki je 

napisal: Do sedaj smo razdelili 20 000 volivnih 

oglasov in pravkar sem naročil v tiskarni velike 

plakate, da bo vsaj za oko nekaj. 

Sedanji plakati takratne presegajo v 

barvitosti in formatu, predvsem pa so glave 

na njih iz leta v leto večje. Zahvala gre 

napredku grafične in tiskarske industrije 

in ne večanju odstotka vodenoglavcev 

med kandidati. Vsekakor je trend vse 

hvale vreden, saj so, kot je že precej let 

nazaj ugotovil Aleksandar Tijanić, prav na 

plakatih politiki najboljši: Enostavno jih je 

dorisati, zelo lahko jih je odstraniti, predvsem 

pa so ves čas tiho. 

Volilna smrt, predolgo se ne mudi 

ti ključ, ti vrata, ti si srečna cesta, 

ki pelje nas iz bolečine mesta… 

Čeprav kandidati vlagajo vse več 

naporov v svoje predstave, čeprav so v 

tistem mesecu pripravljeni pobirati smeti in 

skakati s padali, da bi le njim na intimnem 

srečanju za kartonsko steno dahnili da, se 

ljudje volitev udeležujejo vse manj. Še dobro 

– dobrota je pač sirota – da nam v takšnih 

časih ne zmanjka kandidatov. In to je še 

posebej dobro v Zasavju, kjer je večina vsaj 

za približne rezultate vedela že takrat, ko 

niti datum volitev še ni bil znan. 

Kaj je torej zasavske volilne poražence 

gnalo v boj? Ali sta njih ljubezen in vera v 

stranko tako močna, da verjamejo, da jim bo 

vzvišeni naklonil moč, s kakršno je David 

premagal Goljata? Naj so za njim stokrat 

ponovili zarotitveni vzorec – Jaz pa prihajam 

k tebi v imenu Gospoda nad vojskami. Danes 

te bo izročil meni v roke, premagal te bom in ti 

vzel županski stol – ni delovalo. 

So si kot mučeniki v volilnem spopadu 

želeli kupiti vozovnico v nebeški paradiž? 

Da se bodo sprehajali po livadah in poljih 

in polegavali ob žuborečih studencih. Rože 

bodo cvetele okrog njih in vdihovali bodo 

njihov opojni vonj. Uživali bodo okusne jedi 

in izbrano sadje. V steklenih paviljonih jim 

bodo stregle deklice z velikimi črnimi očmi 

in prekrasnimi udi. Kljub uslugam, ki jim jih 

bodo izkazovale, bodo ohranile sramežljivost 

in večno devištvo. 

Ali pa so kot Abraham tiho verjeli, 

da bo gospodar zadnji trenutek zaustavil 

njihovo strumno korakanje v prepad. Da 

bodo zaslišali, kako jim bo angelski glasnik 

prenesel njegov glas: Ne steguj rok po 

županskem mestu. Kajti zdaj vem, da se me 

bojiš, in mi nisi odrekel moje želje. 

Kandidat naj bo • stran 38


Psihološki profil poraženca 

Kaj se dogaja s kandidati, ki jim na čelu 

piše, da bodo izgubili, nam je zaupal Ivan 

Cankar, najbolj znani propadli kandidat, 

ki se mu je to primerilo 1907. leta. Ko si 

je poldrug mesec pred dnevom D ogledal 

volilni okraj, ki ga danes posedujejo občine 

Litija, Radeče in Zagorje, je vedel: Niti 

najmanjšega upanja ni, da bi mogel predreti, 

temveč bom moral hvaliti Boga, če dobim tisoč 

glasov. 

Čez dober teden se je popravil navzgor: 

Bolje je, nego sem mislil; zmage sicer sedaj ne 

moremo pričakovati, pač pa je mogoče, da pri 

prihodnjih volitvah prederemo. 

Še teden kasneje ga je zgrabila potrtost: 

Pojutrišnjem, v nedeljo, imam shode po 

zanikrnih vaških gnezdih; prav nič rad ne 

grem tja. Eh, Štefka, težko je biti kandidat, 

posebno če propadeš! – Mislim si že: teh petsto 

glasov bom dobil tako in tako, tudi če ne letam 

po deželi kakor norec. 

Med prvomajskim praznovanjem v 

Zagorju si je znova okrepil moralo in 

borbenega duha: Tamkajšnje preproste duše 

prav trdno verujejo, da bomo “mi” zmagali. 

Kar se tiče zmage, sicer “špatny” kaže, a 

osramotili se tudi ne bomo; zbrali bomo prav 

spodobno število glasov. 

In par dni pred volitvami je v 

pričakovanem porazu našel zrno zmage: 14. 

maja se me ne boš morala sramovati. Kakih 

1000 glasov bom že dobil, za začetek čisto 

dovolj, če pomisliš, da so bili ti kraji doslej 

popolnoma farški in okuženi. 

Male skrivnosti velikih mojstrov 

Od Ivana se še ne gre posloviti, saj 

je naslednikom pustil nekaj imenitnih 

nasvetov – in precej očitno je, da so ga brali. 

Marsikaj novega se človek nauči; kar se mene 

tiče, sem se naučil pretiravati. Kmetom bom 

odpravil sploh vse davke, dal jim bom odpisati 

vse dolgove, doživeli bodo raj na zemlji, če me 

bodo volili. Če vsi lažejo, ne morem jaz edini 

govoriti resnice in bilo bi tudi neumno! 

Ob nasvetih pa nam je kot prvi propadli 

kandidat pustil tudi ženski princip, ki ga 

danes označuje publicizem, da za vsakim 

uspešnim moškim stoji uspešna ženska. 

Strahove in pričakovanja je zapisoval v 

pismih svoji Štefki. Ker je bila ta ves čas na 

Dunaju, niti ni mogla stati dovolj trdno in 

blizu za njim. Temu velja pripeti še spoznanje 

zadnjih volitev, da mora biti ženska ena 

sama, in da ni dovoljeno, da leži. Upati je, da 

bo propadli župan Pavle podrobno popisal 

te izkušnje, da se prihodnji rodovi ne bodo 

lovili na takšne limanice. 

Tudi po letošnjih županskih volitvah 

pa ostaja velika skrivnost, koliko glasov 

je potrebnih za zmago. Če zmagovalec 

poražencem pusti le drobtinice, se bodo vse 

do naslednjih volitev nanj lepile označbe 

o sporni higieni in manipuliranju, če pa 

zmagaš za dlako, te obmetavajo s povsem 

enakimi očitki, le podkrepijo jih še z 

molotovkami. 

Pri nas doma 

Za zasavske volitve velja, da so bile kot 

že katere pred njimi bolj kot ne dolgočasne. 

Ko je odbila prava ura, so sedeli trije možje 

v najboljših letih vsak v svojem razkošnem 

fotelju. Televizijski reflektorji so pregrevali 

vzdušje, ko jih je voditeljica pozvala, naj se 

predstavijo. 

Oseba A: Jaz sem župan imenitne zasavske 

občine. 

Oseba B: Jaz sem župan imenitne zasavske 

občine. 

Oseba C: Jaz sem župan imenitne zasavske 

občine. 

Opogumil se je prvi iz občinstva in skušal 

streti oreh z vprašanjem, če je župana strah 

nove odgovornosti. 

Oseba A: Že doslej sem bil župan in dobro 

vem, kaj me čaka. 

Oseba B: Že doslej sem bil župan in dobro 


Oseba C: Že doslej sem bil župan in dobro 


V publiki je završalo – težko bo pogoditi 

pravega. Naslednji spraševalec je bil zvit in 

jih je skušal prelisičiti z vprašanjem, kolikšno 

podporo so dobili na volitvah. 

Oseba A: Ogromno, saj je zame glasovalo 

več kot tri četrt volivcev. 

Oseba B: Ogromno, saj je zame glasovalo 


Oseba C: Ogromno, saj je zame glasovalo 


Napetost med publiko je rasla – kdo 

je pravi? – ko je padlo vprašanje, ali bodo 

županstvo opravljali poklicno. 

Oseba A: Ker sem tudi poslanec v državnem 

zboru, bom županoval nepoklicno. 

Oseba B: Ker sem tudi poslanec v državnem 


Oseba C: Ker sem tudi poslanec v državnem 


Pričakovanje je doseglo vrhunec, zato 

je voditeljica – takoj po oglasih – najavila 

rezultate. 

Oseba A: Moje ime je Bogdan Barovič in 

sem župan občine Trbovlje. 

Oseba B: Moje ime je Matjaž Švagan in 

sem župan občine Zagorje. 

Oseba C: Moje ime je Miran Jerič in sem 

župan občine Hrastnik. 

Kandidat naj bo • stran 39

Soustvarjajmo odprto, 

moderno Zasavje

Roman

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?