Letnik 5 / oktober 2004 - Slovenska vojska

PRISPEVKI S SIMPOZIJA VOJNA ZA SLOVENIJO 1991, 1. DEL
zgodovinsko izročilo kot razlog za oboroženi boj pri varovanju samostojnosti in
kot razlog za način oziroma taktiko boja.
Z vidika šolskega izobraževanja in zgodovinskega proučevanja je zgodovina
vedno nekaj odmaknjenega in daljnega, nekaj, kar pripada in ostaja v preteklosti.
Z vidika izročila je zgodovina povsem drugačna. Kot izročilo se spremeni v
sporočilo. Preteklost so le korenine sedanjosti in ni odmaknjena ali nekaj, kar ne
sega v naš čas.
Izročila preteklosti se prenašajo iz roda v rod. Bolj je preteklost odmaknjena,
bolj zamegljeno in nekonkretno postaja izročilo, kljub temu pa ostaja njegova
glavna misel enako živa in neposredna. Zato je zgodovina vojn, zlasti obrambnih
in osvobodilnih, načrtno temeljna prvina vseh nacionalnih zgodovin. Z vidika
nacionalne samozavesti je nujna. Z njo državni sistem spodbuja in ohranja tisto,
kar živi med ljudstvom že kot izročilo. To lahko zelo jasno prepoznamo v vsaki
državi posebej.
Pri obrambi slovenske države leta 1991 ni moglo biti drugače. Obramba slovenske
suverenosti je bila najpomembnejša, zato se je oblikoval stereotip, ki ga večkrat
slišimo v slovesnih govorih in na proslavah, da smo bili pri obrambi domovine
vsi Slovenci za, enotni kot nikoli prej in pozneje.
Da bi lahko vedeli, ali je bilo res tako, bi morala vojna trajati dlje in intenzivneje.
Potem tudi prikrivanje resnice, kot na primer leta 1991, ne bi pomagalo in bi
prišla v javnost sporna dejstva, ki za samostojno Slovenijo in oboroženo obrambo
njene suverenosti niso pomenila nič dobrega.
Podoba, ki si jo ustvarjamo o vojni za Slovenijo, je pri iskanju odgovorov na
vprašanja o enotnosti skoraj idealna in v nasprotju z izročilom preteklosti.
Za našo zgodovino je značilna podrejenost in pokornost tujcem.
36
Tukajšnji prebivalci so bili stoletja pred našim štetjem pod oblastjo keltskih
osvajalcev. V prvem stoletju pred našim štetjem so novi gospodarji postali Rimljani.
Čas Karantanije in Karniole je bilo obdobje državne samostojnosti, vendar zelo
kratko. Najprej smo bili pod Bavarci, nato pod frankovsko državo, v nekaj
stoletjih pa smo izgubili vse elemente nacionalne suverenosti. Slovenstvo je
ostalo le kot jezik. Germanski pritisk s severa in romanski z zahoda sta naše
ozemlje nenehno zmanjševala in sledi ostankov slovenskih krajevnih imen daleč
na severu in zahodu so danes skoraj neverjetne.