Letnik 5 / oktober 2004 - Slovenska vojska

PRISPEVKI S SIMPOZIJA VOJNA ZA SLOVENIJO 1991, 1. DEL
Cankar ni mogel vedeti, da bodo slovenski svetni in posvetni voditelji dve desetletji
pozneje med drugo svetovno vojno sprejeli italijanske in nemške okupatorje, ki
so našo deželo zasedli z jasnimi načrti o genocidu in jih uresničevali na najbolj
krute načine.
Slovensko kvizlinštvo v drugi svetovni vojni ni bilo stvar ozkega kroga politične
elite, ki bi ji pripadalo predvsem zaradi osebnih koristi. Slovensko kvizlinštvo je
bilo od leta 1941 do 1945 predvsem posledica narodovega značaja, po katerem
služenje tujcu ni nemoralno in vredno obsojanja.
Za vse, kar je storilo slovensko kvizlinštvo med drugo svetovno vojno, ne moremo
kriviti le vodstva političnih strank in cerkvenih voditeljev. Ti so bili okupatorjevi
izvajalci, slovensko kvizlinštvo pa je bilo predvsem rezultat narodovega značaja,
po katerem je tuji gospodar bližji kot brat. Samo zato je bilo za mnoge slovenske
narodno zavedne vaške stražarje in domobrance samoumevno, da so pod
poveljstvom italijanskih in nemških voditeljev Slovence preganjali ter pobijali.
To je značilnost slovenskega značaja, ki se je v manjši meri, drugih oblikah in z
drugimi cilji ponovila tudi po letu 1945. Slovenska oblast je uporabila veliko
načinov prepričevanja, da je domovina Slovencev Jugoslavija, Slovenija pa samo
manj pomembna ožja domovina. Tako so služili predvsem Jugoslaviji, Sloveniji
pa le toliko, da niso nasprotovali interesom Jugoslavije. Koliko so za to pripravljeni
storiti, se je pokazalo pri odločitvi, da prepustijo slovenske kraje in ljudi v vaseh
okoli Razkrižja Hrvaški. Preganjali so namreč tiste, ki so bili za to, da kraji
ostanejo slovenski. Komandanta bataljona Tomšičeve brigade, ki je tudi po vojni
zaradi nezadovoljstva z jugoslovansko resničnostjo spet odšel v »partizane«, so
prijeli Slovenci in ga odpeljali v beograjske zapore. V Sloveniji je prišlo po drugi
svetovni vojni do političnih obračunov zaradi jugoslovanskih in ne slovenskih
interesov. To je bilo najbolj opazno pri cestni aferi in obračunu z liberalizmom.
Ali je potem mogoče pričakovati, da bi bil odziv ob novi preizkušnji drugačen in
v nasprotju z narodovim značajem
38
PLEBISCIT
Na plebiscitu 23. decembra 1990 je na vprašanje, ali naj Slovenija postane
samostojna in neodvisna država, od 93,2 odstotka udeleženih volivcev pritrdilno
odgovorilo okoli 95 odstotkov, kar je pomenilo 88,5 odstotka vseh volivcev. 2 Za
samostojno Slovenijo se ni izreklo 11,5 odstotka vseh odraslih Slovencev oziroma
državljanov Slovenije. To so bili tisti, ki so na plebiscitu glasovali proti oziroma
niso volili. Med tistimi, ki so prišli na volišča, jih je bilo proti samo 6,8 odstotka.