Letnik 5 / oktober 2004 - Slovenska vojska

PRISPEVKI S SIMPOZIJA VOJNA ZA SLOVENIJO 1991, 1. DEL
Radulovič. Med majorji, ki so prestopili v TO, so bili Janez Arko, Oto Brvar,
Rudolf Čarni, Zvonimir Čretnik, Božidar Horaček, Rasim Imamović, Zvonko
Knaflič, Gabrijel Možina, Janez Muhvič, Mihael Nagelj, Janko Pavlinič, Vinko
Tuljak in Vlado Šurbek.
Če bi imeli natančne podatke o vseh slovenskih generalih, polkovnikih,
podpolkovnikih in majorjih, bi lahko natančneje opredelili njihov odnos do
JLA. Toda tudi navedeni podatki povedo dovolj o odnosu slovenskih oficirjev do
boja njihove domovine za samostojnost.
Ne vemo pa, kateri izmed prebeglih oficirjev so prešli na slovensko stran zaradi
domoljubja in katere je kot svoje agente vrinila varnostna služba JLA.
ODZIV SLOVENSKE JAVNOSTI
Na čem temelji ocena o množičnem odporu v Sloveniji Na temeljitih analizah,
ki so bile narejene po vojni, ali na ocenah, ki so jih ustvarjala javna občila in so
bila med vojno za Slovenijo in po njej posledica potreb dnevne politike
Dokler ne bomo dobili uradnega odgovora, lahko upoštevamo le drugo možnost.
Natančna analiza o odzivu Slovencev ob vojaškem pohodu JLA proti slovenski
neodvisnosti in izstopu iz Jugoslavije bi bila zelo zahtevna. Odvisna bi bila tudi
od odnosa ocenjevalca do omenjenega vprašanja. Tisti, ki so nasprotovali odcepitvi,
bi se oprli na laži, ki jih je širila obramba in jih je med vojno razširjal beograjski
tisk.
O oboroženem odporu Slovencev lahko govorimo kot o pojavu, ki so ga Slovenci
sprejeli za svojega. Vanj spadata skrb za lastno varnost, odobravanje oboroženega
zavračanja sovražnih kolon itn.
Zanimivo je, da med vojno za Slovenijo ni prihajalo do množičnih demonstracij,
ki bi podpirale obrambo Slovenije. Demonstracije, ki so bile v Mariboru po
pekrskih dogodkih in tiste na Primorskem 26. junija, se med vojno niso več
ponovile. Do manjših oblik izražanja nezadovoljstva prebivalstva je prihajalo v
nekaterih krajih zaradi vojaških kolon, ki so bile na njihovih cestah, toda večjih
manifestacij v mestih ni bilo. Za večino slovenskega prebivalstva je bila vojna le
na televizijskih ekranih in znak za letalski alarm 30. junija. Drugače pa je bilo
v Gornji Radgoni in v hišah ob krajih spopadov, toda takih dogodkov je bilo
malo.
49