Letnik 5 / oktober 2004 - Slovenska vojska

PRISPEVKI S SIMPOZIJA VOJNA ZA SLOVENIJO 1991, 1. DEL
POLITIČNA ELITA MED VOJNO
Deklaracija za mir je prikazovala odnos do morebitne oborožene obrambe
slovenske suverenosti v obdobju, ko razmere še niso zahtevale oborožene
pripravljenosti. Toda ko so oklepniki JLA zapeljali čez mejo proti Novemu
mestu in Ljubljani, ko je oklepna brigada krenila iz vojašnice na Vrhniki in so
tudi iz drugih vojašnic JLA po Sloveniji odpeljale tankovske in druge kolone
proti mejnim prehodom, da odrežejo Slovenijo in preprečijo njeno suverenost, je
bilo hipotetičnega položaja v trenutku konec. Zdaj je bila agresija realnost in je
zahtevala odgovor.
Slovenski uradni in osebni odzivi na pohod kolon JLA so bolj ali manj znani in
večinoma že opisani. Posebnih presenečenj verjetno ne bo več, toda tudi to, kar
vemo, ni popolnoma v skladu s tezo o splošni opredelitvi za oboroženo obrambo
slovenske države.
Slovenska politična elita že med osamosvajanjem Slovenije ni bila enotna, pri
oboroženi obrambi slovenske suverenosti pa sploh ne. Ta različnost je segala do
vrhovnega poveljnika Predsedstva Republike Slovenije.
France Bučar, ki je bil med osamosvajanjem predsednik slovenske skupščine, je
ocenil, da je med vojno za Slovenijo »obstajala resna nevarnost, da bi vojska
zajela in aretirala celotni republiški vrh, predvsem vse člane skupščine, in
vzpostavila novo oblast iz svojih marionet.« 8
France Bučar ni navedel imen, bolj določen pa je bil Danilo Slivnik, dober
poznavalec slovenskega političnega dogajanja. Po Slivnikovih navedbah so prvi
dan vojne na sedežu Liberalne demokratske stranke burno razpravljali o tem,
kdo je kriv za začetek vojaškega napada in ali ni mogoče zanj celo bolj kot
zvezna odgovorna slovenska stran. Jožef Školč je z nekaterimi somišljeniki v
dopoldanskih urah, ko so se ljudje po vsej Sloveniji pripravljali na obrambo,
napisal razglas v dveh točkah:
— Lojze Peterle in Janez Janša morata takoj odstopiti;
— ker TO za barikade uporablja civilna vozila, je treba obsoditi grobo kršitev
človekovih pravic.
Školčeva skupina ni poslala razglasa v javnost samo zato, ker ji je to preprečil
Mile Šetinc. 9
52
Posebnost je bila tudi seja Predsedstva Republike Slovenije 2. julija 1991.
Predsednik Milan Kučan je bil na delovnem obisku pri nemškem zunanjem