1. PDF dokument (13 MB) - dLib.si

PLANINSKI
VESTNI K
POD JALOVCEM JE ZNAMENITOST, KI BI JO BILO VR
BLAŽEJEV PREDUH
DNO NA NOVO ODKRITI
SLAVKO KOBLAR
V prvih letih po drugi svetovni vojni smo še dolgo čutili
njene posledice. Ni še bilo prav dosti prevoznih sredstev
niti česarkoli drugega. Zato so mnogi našli pot v
gore in jim dolga leta ostali zvesti. Med temi sta bila tudi
stari Blažej in njegov prijatelj Savli, ki je bil doma iz
okolice Tolmina. Ker so celotno Primorsko med obema
vojnama zasedli Italijani, je zlasti naše Primorce vleklo
na primorsko stran, ki jim dolga leta ni bila dostopna.
Pričeli so (smo) odkrivati Trento in zlasti trentarske
gore.
Tako sta se nekoč leta 1948 Blažej in Savli podala z
Vršiča po južni strani Mojstrovke vse do škrbine »Za
gradom«, do prehoda iz Trente v Loško Koritnico, ki
leži že zahodno od Jalovca. S potjo sta pod markantno
špico, ki seje do takrat imenovala »Turen za gradom«,
odkrila zapuščeno, že nekoliko razpadajočo kočico
»De Cimoni«. Lega jima je bila tako všeč, da sta predlagala
PD Jesenice, da bi kočico obnovilo. Društvo je
predlog sprejelo in že v letu 1950 je bila odprta največ z
udarniškim delom obnovljena Koča pod Špičko, kakor
je Turen za gradom preimenoval Blažej. To ime je ostalo
nekaj let, nato pa je Špičko nekdo preimenoval v
Špiček in stavbo v Kočo pod Špičkom in mislim, da je
pod tem imenom vnesena v vse ali vsaj v večino planinskih
zemljevidov.
Kočica je bila za silo opremljena in v poletnih mesecih
tudi oskrbovana, da je nudila prenočišče in nekaj oskrbe
mnogim planincem, ki so z Vršiča prihajali na Jalovec.
Obiska je bilo iz leta v leto več, zato so jo pozneje
še dvakrat obnovili in delno povečali, kljub temu pa je
ostala (in je še vedno) samo prehodna postojanka.
Prvi društveni gospodar koče je bil sam Blažej. Skrbno
je gospodaril nekaj let, nato pa je odstopil in leta 1954
gospodarstvo predal meni. To je bilo za zagnanega alpinista
kar precejšnje breme. Poiskal sem oskrbnika,
upokojenca Sodja, ki pa je v samoti zdržal samo eno
sezono. Zato sem v naslednji sezoni našel novega
(spet) upokojenca Korbarja, ki je ostal kar nekaj let.
Moral pa sem vsaj občasno prinesti oskrbniku hrano in
nekaj stvari, da je lahko postregel »gostom«. Skoraj
vedno sem od tam »skočil« še na Jalovec, da sem imel
vsaj nekaj zase od sicer izgubljenega dneva.
Nekoč mi je Blažej med pogovorom omenil, da je ob
neki priložnosti, ko je pohajal okrog Špičke, odkril
nekakšen preduh, ki vodi z zahodne na vzhodno stran
grebena, ki se vleče od lovske koče proti Malemu
Ozebniku na staro avstrijsko pot na Jalovec. Pozabil
sem na ta pogovor in preduha nisem iskal. Nekoč pa
sem se ga le spomnil.
V tistih časih je bilo težko za planinsko opremo, zlasti
za čevlje in vetrovke. Pri nas je še nekako šlo, vsaj alpinisti
smo imeli prednost pri nabavi. Drugače je bilo na
160 Hrvaškem. Tam so določili, da lahko dobi opremo
samo tisti, ki se v društvu izkaže z desetimi žigi z vsaj
2000-metrskih vrhov. Hrvatje so se hitro znašli. Vsem
so bile naše gore preoddaljene, nekaj jih je pa le
prihajalo. In nekateri od teh so pridno kradli štampiljke
z naših vrhov in odtise v Zagrebu dobro prodajali.
Tako so eni dobro zaslužili, drugi pa so neupravičeno
prišli do opreme, ki pa jim je v takratnem splošnem pomanjkanju
povsod prav prišla.
Kakorkoli že - Hrvatje so štampiljke odnašali, mi pa
smo na vrhove spet nosili nove. Tako je nekoč tudi Jalovec,
skoraj najbolj obiskan od naših vrhov, ostal brez
štampiljke. Ker sem večkrat šel na Špičko, so mi na PD
Jesenice izročili dve, da bi nesel eno na Jalovec, drugo
pa za rezervo pustil v koči.
Kot že večkrat sem tudi takrat prišel na Vršič s kolesom,
ga pustil pri Tičarici in obložen z nekaj stvarmi za
potrebe koče in oskrbnika odšel na Špičko. Tam sem
prespal, drugo jutro pa zgodaj odhitel na Jalovec. Pustil
sem žig v kaseti z vpisno knjigo in se vrnil na Špičko.
Medtem ko sem bil na Jalovcu, je v kočo prišla od
mene starejša ženska. V pogovoru je omenila, da hodi
slovensko transverzalo, da še ni bila na Jalovcu in da
tudi danes ne more iti. Prosila me je, naj ji odtisnem
štampiljko, ki je bila v koči, na vrh pa zagotovo pojde
kdaj drugič. Ponudil sem ji, da grem z njo še enkrat na
Jalovec, pa je nisem mogel prepričati. Zato sem ji
štampiljko le odtisnil.
Ko sem se kmalu nato pričel odpravljati, me je vprašala,
če se mi lahko pridruži in skupaj sva zapustila
kočo. Toda ko sva bila že na poti, sem se spomnil na
Blažejev preduh. Sklenil sem ga poiskati in tako sva
morda 200 metrov pod kočo zapustila pot in po
brezpotju krenila proti skalnemu grebenu na najini levi.
Kot mi je opisal Blažej, sva pred grebenom prišla na
krajše, precej strmo melišče, po katerem sva prilezla v
veliko skalno lopo. Iz te je vodil preduh. To je bila velika,
lahko prehodna odprtina, skozi katero sva prišla
na vzhodno stran grebena in kmalu tudi na pot, ki vodi
proti Malemu kotu.
Blažej mi je predlagal, da bi skozi preduh nadelali pot,
vendar se mi je zdelo, da se to samo zaradi preduha ne
bi izplačalo, še posebno, ker bi to preveč podaljšalo
druge poti. Tako je Blažejev preduh ostal neznan in
dvomim, če sploh še kdo ve zanj.
Po letih sem tudi sam pozabil na ta preduh. Precej pozneje,
ko sem nekoč hodil okrog Špičke, sem se ga spet
spomnil in ga šel iskat. Nisem ga našel. Morda sem si
vzel premalo časa, izginil gotovo ni. Tudi omenil mi ga
ni nikoli nihče. Pa je škoda, da bi odšel v pozabo.
Blažej, ki je bil zelo delaven planinski odbornik, bi gotovo
zaslužil, da bi ta preduh označili in mu dali njegovo
ime. Tako pa ga bo morda nekoč nekdo na novo odkril,
Blažej pa bo ostal - ali pa je že - pozabljen.