1. PDF dokument (13 MB) - dLib.si

PLANINSKI
VESTNIK
174
opaznih Julijcev mi pohiti pogled in se čez zelene Karavanke
vrača v samosvojo tiho dolino Jezerskega. In že
je tam Koroška. V obrisih sinje poletne svetlobe prepoznavam
štiri vrhove te moje dežele. Kolikokrat sem
takole iz sten, s poti, z vrhov, grebenov pozdravljal v
dalj svoje domače - in tudi tokrat v slikah spomina
poiščem drage podobe s kmetije pod Uršljo goro. Ko
obenem že iščem po novih razgledih preko globeli,
sem nazaj na Grintovcih in še daleč na jug. Na Notranjskem
Snežniku. Tam je, edini vrh, povzdignjen
nad ravno črto belih meglic. Gora me spomni na dom,
na hišo ob gozdu, na moja tri dekleta. So danes zjutraj
zalile vrt Ta vedno suha kraška zemlja! Pa travo bo
spet treba pokositi. Pa to in ono. No ja, bo že, saj so še
zaslužene počitnice.
Kakšne misli iz vsakdana hite za mano v gore! Je pa
kar prijetno takole miselno igranje. V gorah pogosto
razmišljam drugače, poglobljeno. Se še bolj zavedam
stisk oženjenega alpinista in očeta, dvomov, slabih vesti,
preizkušenj osebne trdnosti. Toda zakaj vendar potem
vse te poti Zaradi lepote v gorah, si dopovedujem
in vem. Vztrajam. Zaradi tiste notranje lepote, ki ostaja
in jo rad podelim naprej. Čeprav ta delitev pač ni vedno
Savinji
IVAN ZUPANC
V korito bučnega srebra
je tvojo strugo Stvarnik vtisnil,
le malo vidiš ti neba,
sam čudež si; le kaj je mislil
Iz pok neštetih se rodiš,
na mahu zada si kristal,
mladenke solza se mi zdiš,
izvir tvoj rajski je oprtal.
Kaj kmalu padeš v slap visok,
te spremlja še porodni strah,
prepad pred tabo je visok,
ne moreš v zibel več, na mah.
Se zopet skriješ v temne jame,
popotniku v ušesa poješ.
Pa kdor te drugič v dlan zajame,
prelepa si, bolj bit' ne moreš.
Zdaj čaka dolga pot v izliv,
večkrat počasi, včasih divje
potočke sprejmeš kot izziv,
ribe rediš, napajaš ivje.
Kot mine vse, kar se rodi,
naj tole bode ti v oporo:
saj v solzah rose se zgodi,
da vrneš se nazaj na goro.
pričakovano lepo sprejeta in včasih sam, tiho, brez besed
obstojim pred zaprtimi vrati. Sam s svojo zvestobo.
Toda če ne bom zvest sebi, pa naj je s to zvestobo še
tako težko, kako naj bom drugim! (Za to spoznanje sem
potreboval leta!)
Tako predevam misli na Skuti, ko lahko le še dodam
besede hvaležnosti ženi Andreji. Tudi ona ima svoje
življenje, pričakovanja, veselja in strahove ter najbolj
pozna resnico tudi z druge strani.
Sestop. Prav počasi romava z Marjanom čez hrbte
Štruce in nizdol prek Škrbine spet nazaj do brezpotja
pod Skuto. Južni raz je ves svetal in lep v popoldanski
svetlobi, da bi se, plezalec, spet kar podal v tiste skale.
Toda sestopava naprej čez sončne strme trate tja proti
rušnatemu grebenu Kogla.
ZA KONEC ZGODBE
Z Marjanom to poletje še iščeva poti v visoke gore.
Vmes je nekaj gorskega kolesarjenja, samote v odmaknjenih
robeh, pa poti v gore po zavarovanih poteh,
kjer je tako luštno v družbi otrok, dokler v zgodnjem jutru
ne zastaneva še pod skalami Male Rinke.
Za nama sta po Vzhodni smeri plezala še mlada črnolasi
fant s čopom in vseskozi nasmejano, veselo, glasno
dekle. Pri sestopu skozi Turški žleb, že spodaj na
izteku dolgega melišča, naju dohitita.
»Vidva sta torej tista, ki sta plezala pred nama,« de fant
s čopom, »še vedno je lepa in zanimiva, ta Vzhodna!«
»Res, lepa v težavah, no, tako za plezalsko uživanje,«
odgovarja Marjan.
»Sta velikokrat na Okrešlju«
Marjan: »Zame je prvič. Pa vidim, da bom še moral
prihajati!«
Oni: »Potem imata pa še veliko postoriti v teh gorah!«
Z dekletom le poslušava. Ampak pri planinski bajti na
Okrešlju moram dodati še svoje: »Jaz pa, no, z mano je
malo drugače kot s prijateljem; v stene se vračam po
enaindvajsetih letih. Nazadnje sem tod plezal Igličevo
smer v Mali Rinki, vmes pa, vsa ta dolga leta, sem na
Okrešelj pogosto zrl le z grebenov in vrhov, ko sem v
Grintovce zahajala največ z južne, kamniškobistriške
strani. In seveda zrl tudi za spomini, ko sem tiste lepe,
dobre stare čase tolikokrat našel poti s prijatelji tja v
pobočja nad Logarsko dolino.«
»O, to je pa res lepo, za čestitati,« se razgovori še vesela
deklica.
Nasmejani se poslovimo. Okoliške stene kakor v
pozdrav zasijejo skozi popoldanske meglice, ko z
Marjanom odhajava v gozd proti slapu Rinka.
Končam naj to pisanje še z enim kratkim spominjanjem
leta 1979. Takrat sem v novembru hodil po Uršlji gori in
še tokrat, v tem letu in tem mesecu 1999, pohitim po
poti čez Kozji hrbet in greben. Takrat je bilo zasneženo
in jasno, sedaj je zamegleno in vetrovno. Spet obstojim
pri lesenem križu, razgledov ni, pa si v spominih
poiščem komajda minule slike poletja. To so podobe
tople avgustovske nedelje na naši Gori, barvitih
oblakov tam zadaj nad Peco, nasmejanih prijateljev in
naših otrok... Da, tudi slike dvajset let kasneje!