You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
PLANINSKI<br />
VESTNIK<br />
DOGODIVŠČINE IN PRIGODE PLANINSKE EKSPEDICIJE NA SKRAJNI SEVER EVROPE<br />
POLNOČNO SONCE IN OPOLDANSKA TEMA<br />
MIRJAM ČUK, AGATA PERDEC<br />
Več let smo se pogovarjali o tem, da bi odpotovali v<br />
severne evropske države. Ob tem smo <strong>si</strong> zastavili<br />
nekaj ciljev: Sveto goro Laponcev Saami (1029 m),<br />
najvišji finski vrh Halti (<strong>13</strong>24 m), drugi najvišji norveški<br />
vrh Haldi (<strong>13</strong>65 m), Nordkapp, ogled Finske in Baltiških<br />
držav, pragozd Bialovvieža na Poljskem ter doživetje<br />
popolnega sončnega mrka na Madžarskem. Željni<br />
pustolovščin smo bili Marjan Olenik, Dora Olenik,<br />
Jaka Olenik, Jože Sonc, Damjan Sonc, David Sušel,<br />
Mojca Spori, Janez Verbič, Marko Dekleva, Dragica<br />
Požar, Mirjam Čuk in Agata Perdec.<br />
Na dan odhoda, 20. julija lani, smo se zjutraj zbrali v<br />
Lokvi na številki 22, kjer stanuje popotniška družina<br />
Olenik. Kombija, ki smo ju že dan poprej pripeljali iz<br />
Ljubjane in ki sta bila rezervirana že od prejšnjega leta,<br />
sta prazna čakala na nas in našo prtljago. Grobe<br />
prekrške smo začeli delati že pred odhodom: dovoljenih<br />
20 kilogramov prtljage na osebo, tako se nama zdi,<br />
smo prekoračili v<strong>si</strong> po vrsti.<br />
Popoldne smo prižgali motorje in odšli v Dane, kjer<br />
smo počakali na vkrcanje zadnjega potnika, Damjana,<br />
kmalu zatem pa smo na Femetičih prestopili državno<br />
mejo med Slovenijo in Italijo.<br />
DIRKA CESTNIH PILOTOV<br />
180<br />
Cilj tega dne, Miinchen, smo dosegli ob enih ponoči, za<br />
eno uro kar na parkirišču legli k počitku in navsezgodaj<br />
nadaljevali pot proti Danski. Vozili smo se mimo Hannovra<br />
in Hamburga in sredi popoldneva prevozili<br />
nemško-dansko mejo. Ustavili smo se ob jezeru Haderslew<br />
Dam in s pomočjo zemljevida našli kamp v indijanskem<br />
slogu. Šotor za kuhanje je bil že pripravljen,<br />
zato smo se ženske lotile kuhanja, moški pa urejanja<br />
»spalnice« v tem čudovitem brezplačnem kampu. Tu<br />
smo prvič začutili vpliv polarne svetlobe: s sprehoda<br />
okrog jezera nas je ob polpolnoči pregnal dež, svetlo<br />
pa je bilo tako kot pri nas poleti okrog osmih zvečer.<br />
Cilj naslednjega dne je bil priti na Švedsko. Zato so<br />
kljub dežju in mokri cesti naši »piloti« drveli. Po poldnevu<br />
smo parkirali v predmestju Kobenhavna, glavnega<br />
mesta Danske, od koder se je naša čredica z avtobusom<br />
odpravila v mestno središče in <strong>si</strong> tam ogledala<br />
največje znamenitosti, pred deveto večerno uro pa so<br />
se pred nami že odprla vrata trajekta, s katerim smo<br />
prispeli v Hel<strong>si</strong>ngborg na Švedskem in od tod po 560<br />
kilometrih v Stockholm.<br />
Nekateri menijo, da je Stockholm najlepše mesto<br />
Skandinavije in hkrati turistično središče Švedske. Tu<br />
smo tudi mi preživeli nekaj ur in <strong>si</strong> ogledali stari del mesta.<br />
Prvi naslednji postanek na Švedskem je bil v mestu<br />
Uppsala, kjer smo <strong>si</strong> ogledali staro univerzo in gotsko<br />
cerkev z grobom Gustava Vase. Pot nas je od tod vodi-<br />
To je tisto, zaradi česar smo predvsem odšli na pot.<br />
Foto: Jože Sonc<br />
la vedno višje proti severu, skozi Sundsvall, pristaniško<br />
mesto ob Botniškem zalivu in naprej po zahodni švedski<br />
obali. Zadnje mesto na Švedskem je bilo Haparanda,<br />
kjer smo <strong>si</strong> ogledali staro in zapuščeno železniško<br />
postajo ter za sladoled, razglednice in drugo zapravili<br />
še zadnje švedske krone.<br />
DEŽELA TISOČERIH JEZER<br />
Iz švedskega mesta Haparande smo brez težav prišli<br />
na Finsko, saj meja obstaja le na papirju. Z najžlahtnejšo<br />
kraško kapljico smo nazdravili vstopu v severni<br />
polarni krog in ure pomaknili za uro naprej. Pot smo<br />
nadaljevali v okrepljeni zasedbi, saj sta se nam pridružila<br />
še dva mariborska štoparja, Jože in Grega.<br />
Deset kilometrov pred polarnim krogom smo morali<br />
ustaviti zaradi severnih jelenov, ki so se mirno sprehajali<br />
po cesti. Prvi stik z njimi je bil kar navdušujoč:<br />
tako so nas prevzeli, da smo naredili daljši postanek.<br />
Po obilnem zajtrku smo naslednje jutro nadaljevali pot<br />
proti sveti gori Laponcev. Visokih hribov tu ni, so le<br />
grički. Toda ko smo videli te vzpetine pred seboj, so<br />
nas zasrbeli podplati in smo se odpravili na 1029 me-