1. PDF dokument (13 MB) - dLib.si

PLANINSKI
VESTNIK
trov visoko sveto goro Laponcev, na goro Saami.
Vzpenjanje po lesenih stopnicah in hlodih se nam ni
zdelo zahtevno, vseeno pa je potrebna pazljivost. Ob
poti so oznake, kateri ptiči in rastline so tam
najpogostejši. Na vrhu je bilo vetrovno in mrzlo, zato se
nismo zadrževali dalj časa. Že čez nekaj ur smo se
zbrali pri kombijih in nadaljevali pot proti Norveški.
Državna meja je bila blizu in skoraj nismo vedeli, kdaj
smo jo prevozili. Ceste so tam ozke, hiše nizke in pisano
pobarvane, nekatere strehe so poraščene s travo.
Mimo ogromno jezer in jezerc smo se pripeljali do prevrnjene
hišice, ki je postala naša kuhinja in spalnica.
Po zajtrku tistega torka, 27. julija, smo obuli gojzarje, si
oprtali nahrbtnike, pozdravili Marka (žal ni šel z nami),
dvignili vrata ograje pri sosednji hišici in šli proti hribom.
Cilj je bil osvojiti norveški in finski Halti. Pot po kamenju
je bila kar utrudljiva, markacij ni bilo, hodili smo vsak
zase. Malo pod vrhom prvega hriba je Marjan odločno
povedal, da se po tako zahtevnem in nevarnem terenu
ne moremo pasti kot ovce, temveč da se moramo
počakati in skupaj nadaljevati pot. Toda ko smo osvojili
prvi hrib, smo na specialki mimoidočih Norvežanov videli,
da to ni nobeden od Haltijev, ampak neki 1355
metrov visok hrib.
Po kamenju in vmesnih travnatih oziroma mahovnatih
plasteh smo potem le prišli na norveški Haldi, drugo
najvišjo goro na Norveškem, visoko 1365 metrov, od
tod pa pohiteli na finsko stran, kjer smo osvojili še finski
Halti, najvišji vrh Finske, visok 1324 metrov. Do tam
smo potrebovali pet ur. Vračali smo se počasneje, saj
smo bili vsi že utrujeni. Po dolgih štirih urah in pol hoje
po kamenju, nižje pa po močvirju, smo bili pri kombijih.
NA VRHU EVROPE
Toda najpogumnejši so naslednji dan, 28. julija, skočili
še na bližnji kucelj, potem smo se odpeljali dalje in bili
proti večeru le še 137 kilometrov od Nordkappa, ki je
na otoku Magerov, do katerega pelje 6870 metrov dolg
podvodni predor.
Ustavili smo se v kraju Honningsvagu, ki je od Nordkappa
oddaljen približno 30 kilometrov, šli zvečer na
goro čarovnic in skozi naravni most že videli zob Nordkappa.
Zagotovo nam bo vsem ostala v spominu sreda, 28. julija,
ko smo ob desetih zvečer stopili na najsevernejšo
točko Evrope. Veter, ki nas je prepihal do kosti, mraz in
sonce so nam izrekli dobrodošlico. Množica turistov z
vsega sveta potrjuje, da je to kraj, ki si ga je vredno
ogledati oziroma čakati polnoč in nazdraviti polnočnemu
soncu. Nordkapp leži na 71 stopinj 10 minut 21
sekund severne geografske širine. Prvi turist, ki je
prišel tja že leta 1664, je bil Italijan Francesco Negri,
za pot pa je potreboval dve leti.
Od takrat do danes je Nordkapp doživel veliko sprememb.
Kdor ni pustolovec in si želi hotelske postrežbe,
jo tudi dobi. Možno je tudi prespati na »vrhu Evrope«.
Med čakanjem na polnoč je v ogromni zgradbi mogoče
kupiti spominke, si ogledati film o Nordkappu, prisluhniti
saksofonskemu kvartetu, odposlati pozdrave, poklicati
domov, pomoliti v kapelici. Zunaj si je mogoče
ogledati spomenik iz leta 1989, ki ga je postavilo sedem
otrok iz različnih predelov sveta kot poslanico
miru, ljubezni, prijateljstva, sodelovanja, sreče in
upanja. Imenitneži si opolnoči privoščijo šampanjec in
arktični kaviar. Mi smo polnočnemu soncu nazdravili -
kot običajno - z žlahtno kraško kapljico.
V dežju smo med zadnjimi okrog dveh zapustili Nordkapp
in se utaborili pod njim. Deževati je nehalo in dolina
je bila obsijana s soncem.
Še do 11. avgusta je trajalo to naše potovanje: najprej
na Finsko, potem po baltiških državah, od tod na
Poljsko in domov. Bilo je, kot smo pričakovali - in še
mnogo lepše.
Nordkappovci na gorskih (ali
bolje hribovskih) poteh. 181