Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
PLANINSKI<br />
VESTNIK<br />
njegovo sprejemanje gorniške drugačnosti je tudi meni<br />
v prijetno zadoščenje.<br />
NA VRHU STENE VZVALOVE ČUSTVA<br />
Da, tudi zato se sedaj na stojišču v južnem razu Skute<br />
iskreno radostim z njim; vendar sva še v steni, pred<br />
nama je še dolga in strma pot. Še moram znati v sebi<br />
prikrivati preglasno veselje ob plezanju, ko preizkušaje<br />
vsak oprimek, stop in varnost starega klina, preden<br />
vpnem vrv, nadaljujem vzpenjanje po plitvem žlebu in<br />
desno za rob do ozke, izpostavljene, precej gladke<br />
zajede strmo navzgor v kot. Tu so zabiti trije klini. Sedaj<br />
se v meni zavrti film, film za tistih dvajset let nazaj. Do<br />
slik, ko sem tod plezal sam. Veliko teh podob se mi je<br />
izgubilo iz spomina, toda tega kota s tremi klini vrhu<br />
zajede, ne, tega pa nisem pozabil. Kako sem takrat<br />
brez soplezalca, vrvi, klinov, vponk, ko je bila le gora in<br />
jaz s svojo samoto - kako sem tu zastal! Sprva, kot da<br />
sem nemočen, kot da ne vidim, ne najdem več poti naprej.<br />
Pa je bilo v tej igri vse le za kratko, kakor v predah.<br />
Kakor danes, ko moram spet poiskati, se razgledati, da<br />
uvidim, kako me smer iz kota vodi tja na desno, na bok,<br />
do nekakšnega stebrička, do lepe odprte strme stene,<br />
po kateri prav poča<strong>si</strong> med nekaj klini priplezam nazaj<br />
na raz.<br />
Razživim se v vzpenjanju, v iskanju po gori, in nekaj<br />
rahle krušljivosti me pri<strong>si</strong>li k še večji zbranosti. V mislih<br />
mi je sedaj le stena, ves preostali svet pa - saj je, ampak<br />
nekje daleč in drugje. Saj, v tem je najbrž lepota<br />
tega doživljanja: da te gora nekako zajame, posvoji,<br />
postaneš del nje... Seveda z vsem dolžnim spoštovanjem<br />
obiskovalca. Sam se vedno znova vsaj skušam<br />
zavedati, kaj sem v svoji gorečnosti gornika: le majhen<br />
popotnik v tem mogočnem, hladnem, da, tudi še kako<br />
krutem svetu. Ob vseh izvirih lepote narave in doživetij<br />
so mi gore znale pokazati še ono svojo drugo podobo.<br />
Tega <strong>si</strong> pač ne upam pozabiti.<br />
Marjan se povzpne do mene, še naprej glasen in vesel<br />
vzpona. Izmenjava plezalno opremo. Z raza spet prestopim<br />
v desno, spet v odprto in dokaj izpostavljeno<br />
steno, dokler se v loku ne pričnem vračati nazaj na greben,<br />
kjer največje težave četrte stopnje prav polahko<br />
prehajajo v nekaj lažje skale. Razgledi so vse širnejši in<br />
daljni, zgoraj, čeprav še visoko, pa že slutiva vršna pobočja.<br />
Čez globok graben naju pozdravljajo planinci, ki<br />
se po jeklenicah nad Strežo vzpenjajo z Malih podov<br />
na Skuto, ko čez zmerno strme plošče nadaljujeva<br />
vzpon skozi žleb do zadnjih največjih strmin. Za poslednji<br />
težji raztezaj se odločim zapustiti raz in poiskati<br />
prehod v steni zraven, na desni, skozi kamin. Tu, v<br />
senci, je skala kar nenadoma drugačna, hladna, vlažna.<br />
Narediva dobro varovanje na Marjanovem stojišču,<br />
preden začnem <strong>si</strong>la poča<strong>si</strong> in previdno plezati naprej.<br />
Zagledam dva klina visoko, kar previsoko zgoraj v previsnem<br />
kotu. Gora naju pač še ne namerava kar tako<br />
zlahka izpustiti tja do sončnih toplih grebenov le malo<br />
tam zgoraj. Pa saj gre! Vendar prav hvaležno pobožam<br />
oba velika rjava klina, ko vpenjam vrv. Izhod iz tega nerodnega<br />
kota je le v levo: precej gladko, mokro, še<br />
drobno krušljivo je. Teh težav pod vrhom Skute nisem<br />
več pričakoval, toda treba je varno naprej. Že od daleč<br />
in globoko spodaj čutim na sebi pogled prijatelja, ko<br />
iščem in tipam izpod previsa oster raz. Najdem majhne<br />
oprimke in stope, nekaj hitrih preprijemov - in sem čez.<br />
In sem tam. V globokem, skorajda navpičnem, lepo<br />
razčlenjenem kaminu. Plezam, spet se bolj sproščeno<br />
razživim in potem je vendar tisti sončni greben, ta<br />
prijetna toplota med velikimi, kakor bolvani nametanimi<br />
skalami. Odvržem nahrbtnik in prepoteno čelado ter<br />
zavriskam. Zapojem, tako veselo vzvalove čustva<br />
skozme. Ta glasba sreče, ki prebuja v pr<strong>si</strong>h in v glavi<br />
vihar, kot sem tedaj, po tistem samotnem vzponu pred<br />
dvajsetimi leti, zapisal v staro popotno beležnico. In že<br />
vpijem Marjanu: Zunaj najtežjega sva! Vrv sprva povzemam<br />
poča<strong>si</strong>, v sunkih, ko vem, sedaj je v tistem<br />
krušljivem kotu, pri tistih dveh klinih. In ko vem, da bo<br />
spet vprašal, kod sem vendar plezal, kje naj gre naprej;<br />
in je vprašal, pa hkrati že izplezal v kamin.<br />
Pred dvajsetimi leti sem na tem grebenu, tako po vrsti-<br />
Z otrokoma na Uršlji gori<br />
Foto: Milan Vošank<br />
cah iz beležnice, še krotil vzburjenje v sebi vse do tistega<br />
divjega orgazma v duši pod vrhom Skute, ko sem<br />
kot pijano kričal in vriskal med samotne gore. Danes ne<br />
znam več tako kričati, le tiho v sebi se radostim s prijateljem,<br />
ko s širokim nasmehom izpleza iz senčnega kamina.<br />
Pospraviva plezalno opremo in se poča<strong>si</strong> odpraviva<br />
naprej po razčlenjenem grebenu mimo naravnega<br />
okna, dokler se nama plezanje po južnem razu ne<br />
izteče na gruščih pod vrhom Skute.<br />
NA VRHU GORE<br />
Del zgodbe na najini poti je na vrhu gore prešel v naslednja<br />
dejanja. Sedaj sva spet le planinca: vrv, vponke,<br />
klini, čelade so na dnu nahrbtnikov, plezalke zamenjajo<br />
pohodni čevlji, raztegneva palice. Ampak na<br />
robu stene, na grebenu, na vrhu, tam je zmeraj še malo<br />
drugače, nekako slovesno. Marjan se oddalji za vzhodni<br />
rob, spet ves predan svoji mobilni telefoniji, sam se<br />
prepustim mislim in razgledom. Tja na zahodno stran,<br />
čez bližnje grebene Grintovcev do daljnih, komajda 173
Change language