You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
PLANINSKI<br />
VESTNIK<br />
praznine med drevjem je poln glasov drobnih živalic.<br />
Veje jelk in bukev se v rahli sapi tiho priklanjajo.<br />
Nemir drevja in grmovja se topi v žarkih sonca. Šepetajoča<br />
usta vsa tiha molčijo. Prišumi glas hrošča, tiho<br />
kot list, kadar pada. Vetrc odnaša stopinje mojih nog -<br />
nevidne sledi. Kipeči dah življenja se premakne, veverica<br />
skače z veje na vejo. Tišina odnaša glas razpetih<br />
kril gozdnega jereba.<br />
Nekaj zadene obrne, tiho zazveni. Brneča krila junijskega<br />
hrošča so to. Gozdni lazar leze poča<strong>si</strong> naprej<br />
- kot da sva se že kdaj srečala. Ušesa so polna brnečih<br />
čebel, čmrljev in os. Kri vzvalovi, divje mačice se igrajo<br />
v travi, obkladajo se s tačkami.<br />
Polž s svojo hišico leze v diamantne prostore kapljic<br />
rose. Gozdna mravlja roji in striže peruti, ko hodi po<br />
zemlji. S prvim vdihom zraka se srnjaček postavlja na<br />
noge. Mati srna stopica pit vodo k studencu. Objema<br />
me zvestoba gozda z zelenimi barvami, okamenela lepota<br />
skal, pokritih z mahom. Čmrlj se ziblje na visoki<br />
travni biljki, klanja se mi, samotnemu.<br />
Rahlo zarisana steza me pelje naprej, v samoto skal in<br />
stegnjenih dreves.<br />
KOLIKO JE ŠE DOLIN MED GORAMI, KJER SE VIDI, KAKO SE PREBUJA POMLAD!<br />
V SINJINI NEBA SE USTAVI POGLED<br />
MARJAN BRADEŠKO<br />
Vča<strong>si</strong>h, že tako nanese, je cilj kar dolina. Ni visoko<br />
postavljen, mar<strong>si</strong>kdo ga niti resno ne jemlje, zaradi<br />
nizkosti ga kdo sploh ne pozna. Saj to niso hribi, poreko<br />
mnogi. Pa vendar je lahko v dolinskem dnu prelestno<br />
lepo, miren, sončen dan se prav tako za<strong>si</strong>dra v<br />
spomin. Še bolj kakšen nenavaden dan, ko ob stenah<br />
vi<strong>si</strong>jo težke megle, dolina pa je čista in tiha. Vse več<br />
takih dni se mi zgodi - manj ko je časa in moči, več dolin<br />
vidim.<br />
KRMA<br />
Blizu Kovinarske koče, na tistih valovitih travnikih, smo<br />
se lovili, vsak »hribček« je bil obraščen s cvetočim resjem,<br />
povsod so v pomladnem vetru trepetale velike glave<br />
telohov in prav nič ni manjkalo. In vendar je pogled<br />
nehote ušel tja, v mogočne stene Luknje peči in navzgor<br />
proti Rjavini, v orjaške opasti na grebenu, v belo,<br />
zalikano Teme. Gora še ni vedela za pomlad, niti vseh<br />
plazov še ni stresla s svojih pobočij. Veter in mraz sta<br />
jo še držala v ledenem oklepu. Sinjina neba in toplo<br />
sonce pa sta se mimo gore izmuznila in segla v dolino,<br />
ki se je ogrevala in je poča<strong>si</strong> oživljala... Kmalu se bo<br />
moč življenja, kot vsako leto, poča<strong>si</strong> potegnila po pobočjih<br />
navzgor, topli vetrovi se bodo neustavljivo dvignili,<br />
nekje v robovih se bo ogla<strong>si</strong>la kukavica... In iz neke<br />
druge doline, na drugi strani gore, se bom morda odpravil<br />
navzgor.<br />
MOŽNICA<br />
Konec aprila je in sneg v gorah se topi. Strašljivo se<br />
peni v tesneh, slapovi hrumijo, da naju z Urško povsem<br />
pregla<strong>si</strong>jo. Tudi diktafon kasneje razkrije, kako je besnelo<br />
in Urškine besede o strahu so kar razumljive...<br />
Mlado listje na zelenečih bukvah pa je tako nežno, trava<br />
in prve cvetice so še krhke. Le skale, debeli balvani,<br />
ki so se bogve kdaj utrgali z mogočnih stebrov Jerebice<br />
ali Rombona, kljubujejo divjanju vode. In vendar voda<br />
pušča sled, z leti se vse bolj zažira vanje, vse bolj poglablja<br />
svojo tesen.<br />
Ista dolina poleti. Voda je bolj umirjena, debela streha<br />
bukev daje senco in prijeten hlad. Od slapov se z<br />
Mojco odpraviva do izvira, kar po strugi in ob njej. In<br />
čeprav sva v dolini, je neizmerno lepo, visoko v nehanju<br />
poletnega dne se belijo zidovi Jerebice, neverjeten<br />
kontrast nad globoko zelenino doline. V koncu, ko<br />
je voda že vsa krotka, blizu izvira, se skale odenejo še<br />
v mehkobo mahu, drobno curlja od vsepovsod, bregovi<br />
se spet stisnejo. Izvijeva se na piano, pred dom, od koder<br />
se oko zazre v visoke robove: ves krog grebenov,<br />
kar ga vidim, sem že obhodil. In spet bi ga.<br />
VRATA<br />
Neštetokrat, gor in dol - sem, sva, smo jih prehodili. V<br />
dnevu in noči, v soncu in dežju, v vročini in ledenem<br />
mrazu. Le malokdaj, pravzaprav le enkrat, je bila dolina<br />
končni cilj. In bilo je lepo, dehtelo je od pomladi, sneg je<br />
pred toploto doline bežal po pobočjih navzgor, le redkim<br />
jezikom za Cmirom se je še uspelo stisniti v grapice<br />
in kljubovati. Z Galerij je curljalo, topel veter je vel po<br />
dolini, rumene pogačice so kimale na zelenečih travnikih.<br />
Dan, ko je srce mar<strong>si</strong>katerega gornika visoko gori<br />
na grebenih Kukove špice, Dovškega križa, Stenarja,<br />
Triglava pelo eno samo radostno pesem. In imelo je<br />
dovolj razlogov zanjo.<br />
Vrnili smo se po cesti, prazna je bila in zeleneče bukve<br />
so že zakrivale poglede. Še na Višek sem jo mahnil, pa<br />
ob Peričniku dol. Veliko vode je zbral tokrat. Neustavljivo<br />
je prišla pomlad.<br />
ROBANOV KOT POZIMI<br />
Z Urško sva se dolgo odpravljala vanj in ko sva se<br />
znašla tam, je nad gorami viselo nepredirno <strong>si</strong>vo pokrivalo.<br />
Mračen ponovoletni dan. Sneg pod nogami ni več<br />
škripal, saj se je otoplilo. Traktorska sled nama je<br />
olajšala pot, vse gor nad Robanovo planino se je prikopal<br />
ta stroj. Okrog poldneva se je ob stenah, tam, kjer<br />
so se robovi megla dotikali skalovja, pojavila nenavadna<br />
modrina, vedno znanilka tanjšanja meglenega pokrivala.<br />
Zgoraj je sonce. Mu bo uspelo raztrgati te megle<br />
Vse več je bilo modrine, poča<strong>si</strong> je ponekod dobila 177
Change language