1. PDF dokument (13 MB) - dLib.si

PLANINSKI
VESTNIK
Večina mož je še od maše in se bodo kmalu odpravili
domov k južini, ko bo odbilo. Nedelja je.
V tej moški družbi mi je nerodno naročiti kaj drugega
kot pivo, pa še najbolj si ga zaželim, ne da bi se sprenevedal.
Ob šanku stojita dva lovca, ki me kmalu
povprašata po današnjh poteh. Nekam veliko se jima
zdi za mestnega, da si toliko naprti za en dan, pa mi po
nekaj odgovorjenih vprašanjih le priznata, da niti nisem
izgubljen v njihovih hribih, ampak je pa le čudno, ker
ves dan brezkoristno prenašam tisti ruzakna hrbtu. To
je bilo predvsem mnenje starejšega in višjega, ki mu je
družbo na klobuku delal košat gamsov čop, da o krivcih
ne govorim, toda te je imel tudi mlajši, ki je bil nižje in
okrogle postave in mu je družbo delal ob šanku.
LOVSKI POGOVORI
Na hitro sem ocenil, da nista prišla ravno pred kratkim,
temveč sta zasedo prestavila na manj naporno lokacijo.
Je pa starejši imel okoli vratu obešen nenavadno
velik daljnogled, ki ga ves čas ni odložil, kot bi se mu
prirasel na vrat; že mene je bolel ob pogledu nanj, on
pa ga je imela ponosno ovešenega kot ruski veteran
svoje kolajne. Ko mu oponesem, da na njegovem mestu
ne bi prenašal take teže okoli vratu po hribih, pa se
je takoj nasmejal in mlajšemu pomežiknil, češ, glej,
kako so tile mestni pametni, ker ne vejo, da takle
rešpetlin odtehta več kot pol puške.
»Pametneje je noge šparat za potem, ko ga vržeš na
pleča in ga moraš odnesti do poti,« je verjetno govoril o
gamsu ali srnjaku, »izslediti in tudi videti, kaj ti utegne
priti pred gver, pa je treba že prej, da se ne matraš za
kakšnega kruljavca. Za take so dobri tudi pripravniki, a
ne« se je obrnil k mlajšemu, ki verjetno ni bil več pripravnik,
zaradi tistega čopa pa, ki je stari z njim tako
opletal, ko je govoril, njemu pa ga očitno še ni uspelo
dobiti, se je opazki bolj kislo nasmejal. V lovsko etiko in
kar je v zvezi z njo se nisem hotel spuščati, pa tudi ne
spoznam se dosti, le za daljnogled sem ga prosil, če mi
ga da malo v roke. Bil je v resnici še mnogo težji, kot je
bil videti, štorast sovjetski »Zrak« z osemnajstkratno
povečavo, ki je svoj čas moral stati majhno premoženje.
Oba sta me tako gledala, kaj bom rekel, da
niti nisem smel omeniti, da je danes na trgu kaj lažjega
in priročnejšega. Predvsem sem pohvalil povečavo oziroma
osemnajstkratno približanje, kar je morda pravilneje.
»Oboje ima najboljše,« si sploh ni pustil skrčiti dveh
kvalitet v eno. Ko sem omenil, da je to pravzaprav isto,
pa mi je kar na hitro razložil, kako se stari jager bolje
spozna na daljnoglede od mestnih škricev.
»Zdaj ti bom povedal, kako ta rešpetlin približa! Ko sva
bila z Ivanom,« pokazal je na mlajšega, »prejšnji mesec
na jagi spodaj pod Štodlerjevo senožetjo, me je
opozoril, da se spodaj na robu gmajne nekaj premika.
Kaj morem, oči ima mlajše, prej je nekaj zaznal, celo
razločil je, da je na robu verjetno srna ali srnjak, ki
ovohava zrak, a če sva hotela ugotoviti, ali je rogato ali
nerogato, sem moral pogledati skozi tole reč. No, pa
sem se malo uštel, ker je bilo do roba le dobrih štiristo
metrov, zato je srnjaka tale rešpetlin tako približal, da
sva morala kar nazaj pogledat, če sva hotela videti, kaj
je pred nama!« - Seveda sem se moral tej lovski
smejati skupaj z njima, a očitno mi je bil dolžan še eno
razlago.
HRIBI VEDNO BOLJ RASTEJO
»Kar se pa povečave tiče, pa kar njega vprašaj, je bil
tudi zraven danes zjutraj, ko sva šla malo po ogledih.
Ivan ima že malo ocufane krivce na klobuku, pa me je
prosil, če grem z njim. Kaj pa je meni zalesti žival, ki
poznam gmajno bolj kot lisica gruntarske kurnike ali pa
naš oštir svojo klet! Peljal sem ga tja, kjer je bil krasen
ruševec; čepel je na nizkem borovcu, kot bi spal, čakal
kakor pečena raca, da jo gospodinja vzame iz rora, ko
se je tale začel nekaj obotavljati, da ne ve, če se ga
splača sneti, ker ni verjel, da se spoznam na ruševce.
Hotel je rešpetlin, pa sem mu ga dal, naj si še on pogleda,
kar sem jaz že itak vedel. Pa je pogledal skozenj,
ruševca je povečalo, da bi mu lahko preštel vse perje in
še kocine, če bi jih imel, a kaj, ko tista veja pod njim ni
več vzdržala takega ptiča, hresknilo je, ko se je zlomila
in splašena žival je jadrno odletela z vsem perjem vred,
tale pa je ostal z ocufanim, saj vidiš!« je kazal na Ivanov
klobuk, ta pa je le s požrtim smehom v grlu prikimaval,
kot bi prikimaval kakšen pripravnik njemu, ki bi bil
starejši in bi mu pomagal lagati.
Za razlago sem se zahvalil, pivo pa sem moral plačati.
V Malo Pišnico pojdiva
DUŠAN ŠKODIČ
Koj za Jasno, desno silnega korita,
Male Pišnice dolina res je skrita,
potke vanjo vse posute,
korak zastaja - kaj ga žene v takšne rute
Smreke so visoke kakor gotski turni,
senca hladna, vonj opojni,
tam pod lovsko kočo spečo
je razkošje piti vodo žuboreče
Kje sta Kekec in Tinkara,
kje Bedanc, kje Pehta baba
Ni nikogar, polna le miru, tišine dične -
je to dolina, kjer so pravljice resnične
Le na koncu te doline,
kjer se skala vzpne v višine,
delavnica je za spomine,
slap z višine, mavrica, ki v soncu ne premine.
Pojdiva tja v konec te doline,
tam, kjer mavrica ne mine,
tam na blazinah maha
bova lahko sanjarila brez daha!
169