pripetem *.pdf dokumentu - Gospodarska zbornica Slovenije

50 SLovenija
Glas Gospodarstva / maj 2010
INTERVJU: PROF. DR. RADOVAN STANE PEJOVNIK, rektor univerze v ljubljani
Glas Gospodarstva / maj 2010
slovenija
51
Če hoče neka država uspešno
prenašati znanja, mora razviti
uspešen inovacijski sistem.
Malo znanja
je nevarno
Nenad Senić, foto: Mateja Jordović Potočnik
Stane Pejovnik, rektor Univerze v Ljubljani in eden izmed
letošnjih podeljevalcev nagrad GZS, opozarja, da o inovativnosti
ni dovolj le govoriti, treba je razviti inovacijski sistem. A tudi to
zahteva svoj čas, zato je že več kot skrajni čas, da začnemo delati.
Za postavitev delujočega inovacijskega sistema pa v družbi potrebujemo
konsenz. Drugače ne bo šlo in bomo v razvoju za drugimi
vse bolj zaostajali.
Glas Gospodarstva: Že leta se govori o težavah v povezovanju med
znanostjo in gospodarstvom Kaj je res
Stane Pejovnik: To je seveda res, ampak za težave v osnovi ni kriva
niti univerza niti gospodarstvo. Če hoče neka država uspešen prenos
znanja, mora razviti uspešen inovacijski sistem. Ena izmed glavnih
napak, ki jih je Slovenija v svoji mladi zgodovini naredila, se je zgodila
kmalu po osamosvojitvi. Takrat smo se zelo uspešno, pravzaprav
enako uspešno kot Finska in veliko bolj uspešno kot velika večina
drugih držav, prilagodili na nove trge. Zelo hitro smo našli zamenjavo
za nezahtevne trge, na katerih se je dalo prodati vse, in uspeli smo
na zahtevnih trgih. Toda vse države, ki so nam za zgled, na primer
Irska in Finska, so sočasno naredile še en korak: postavile so inovacijski
sistem. Tega Slovenija ni naredila, nasprotno, v tistih časih je
prevladala logika zniževanja stroškov za vsako ceno in ta logika je
naredila veliko opustošenje po raziskovalnih enotah v gospodarstvu.
Namesto da bi gradili inovacijski sistem, smo razgradili razvojni sistem
v gospodarstvu in tega še danes nismo popravili.
GG: Kaj naj torej storimo
SP: Trdimo, da potrebujemo uspešen prenos znanja, in prva stvar,
ki jo moramo narediti, je, da razvojno delo vrnemo v gospodarstvo.
Trdno sem prepričan, da se slovenska podjetja zavedajo, da brez
vpeljave novih izdelkov ne bodo preživela. Zato se zelo hitro spet
pojavlja interes za razvojno delo, ampak žal celovitega inovacijskega
sistema ni. Tega se ne da postaviti brez konsenza in v kratkem
času, nikakor ne v mandatu ene vlade. To pomeni, če hočemo v tej
deželi postaviti inovacijski sistem, se bodo najprej morali strankarski
voditelji katerekoli barve med sabo dogovoriti, da je to tako pomemben
korak, kot je bilo pomembno iti v Evropsko unijo. Tega se
brez konsenza ne da narediti. Pri tem ne mislim na spravo, temveč
na preprosto potrebo, kajti to traja že najmanj 10 let in v tem času
se zanesljivo zamenjajo vlade. Na Finskem, na primer, je nekdanji
predsednik vlade Esko Aho odstopil samo zato, ker se nekatere
stranke niso držale takšnega konsenza. In če se politične stranke
v Sloveniji ne bodo zavedale te nuje, če ne bo zdaj naslednji cilj v
Sloveniji inovacijski sistem, bomo pač ugotavljali to, kar ste rekli
na začetku. V vsaki državi, ki tega ni storila, se dogaja podobno.
V tem hipu je daleč najboljši zgled Avstrija, in ne Finska. Avstrija je
tako rekoč edina članica Evropske unije, ki se približuje lizbonskemu
cilju – trije odstotki vlaganja v raziskave in razvoj.
GG: Je kriza lahko prava spodbuda za to
SP: Upam, ampak nisem prepričan. Žal se naša politika ukvarja z
vsem mogočim, samo s tem ne.
GG: Kakšna naj bi bila vloga Univerze v Ljubljani kot največje
znanstveno-raziskovalne ustanove
SP: Ena od vlog je, da opozarja na potrebo po omenjenem inovacijskem
sistemu, da pove, da univerze lahko nekatere stvari naredijo, nekaterih
pa ne morejo. Ampak mimogrede, Univerza v Ljubljani ustvari
zelo veliko sredstev, več kot 80 milijonov EUR letno, zunaj državnega
proračuna, to je približno toliko kot Krka vlaga v raziskave in razvoj.
Oboje pa je v Sloveniji izjema in ne pravilo. Poleg Krke ni nobenega
podjetja, ki bi toliko vlagalo. Prvo naslednje gre z dvomestne številke
na enomestno in na evropski lestvici za Krko zaostaja za vče kot 800
mest. Zato me sploh ne preseneča, da je Krka tako uspešna.
Univerza ima na primer 85 odstotkov odpisa-
““
no opremo. Povejte mi, katera tovarna bi bila
uspešna, če bi imela 85 odstotkov odpisanih
strojev
Sicer pa je temeljna naloga vsake dobre univerze, da vzgoji najboljše
diplomante. To je naše poslanstvo: dati študentom čim več znanja in
jih pripraviti na življenje. A to ne pomeni, da bodo jutri znali delati v
tovarni A, B ali C. To pomeni, naučiti jih, da bodo znali delati 40 let,
in to v katerikoli tovarni, na kateremkoli ustreznem delovnem mestu,
da bodo znali zamenjati poklic, če bo treba, da se bodo sproti izobraževali.
Se pravi, naše zahteve, naši cilji so veliko bolj ambiciozni
kot naučiti nekega študenta, da bo znal delati v tovarni A, pri čemer
ta tovarna pogosto sploh ne ve, kaj bo potrebovala čez pet let. To je
naša glavna naloga. Jasno pa je, da univerza ne more narediti dobrega
diplomanta, če sočasno na njej ne potekajo raziskovalna dela.
GG: Kaj pa prenos znanja v prakso
SP: Najprej se morava dogovoriti, kaj je prenos znanja. Prenos znanja
poteka po veliko poteh, ena od njih je prek diplomantov; ta je daleč
najuspešnejša za našo univerzo. Naši diplomanti so uspešni. Prenos
znanja, kot ga razume velika večina ljudi, pa pomeni, katere patente
je univerza prodala, kako so patente z univerze udejanjili podjetniki
in koliko dobička je kdo imel. To je način, ki je najmanj značilen za
univerzo, je pa lahko najbolj viden. A takšna metoda dela res zahteva
inovacijski sistem. Ne poznam veliko ljudi, ki so sposobni uspešno
raziskovati, idejo, ki so jo dobili med raziskovanjem, patentirati, narediti
raziskavo trga, ta patent najdražje prodati in potem iti v tovarno,
postaviti linijo, stroje in narediti tržne raziskave, to krasno prodajati in
potem dobiček ponovno vloži v raziskave in razvoj. Tako ne gre. Takih
ljudi je izjemno malo in ta veriga ni linearna, ampak zahteva celovit
sistem. Lahko ponazorim, kako ta sistem izgleda. Temu se v strokovni
literaturi reče trojna spirala (interakcija vladnih podjetniških in raziskovalnih
politik) in na njej je množica točk v trodimenzionalnem
prostoru. Sistema se ne da ponazoriti z linearno verigo. V bistvu gre
za prepleten sistem politik in tega se premalo zavedamo, zato mnogi
iščejo nekakšne poceni izhode. Vsi partnerji morajo biti znotraj sistema
in okolje, v katerim delujeta tako podjetje kot univerza, je tisto,