pripetem *.pdf dokumentu - Gospodarska zbornica Slovenije

52 slovenija Glas Gospodarstva / maj 2010 Glas Gospodarstva / maj 2010
slovenija 53
Tisti, ki odločajo, bi morali natančno vedeti,
da je malo znanja res nevarno. Ampak pri
odločanju ne mislim samo na politike, tudi na
direktorje, velja pa predvsem za politike.
Če hoče neka država imeti uspešen prenos znanja,
mora razviti uspešen inovacijski sistem. Namesto da bi
zgradili inovacijski sistem, smo razgradili razvojni sistem
v gospodarstvu in tega še danes nismo popravili.
ki omogoča, da univerza in podjetje uspešno
sodelujeta. Okolje, ki spodbuja. Če je neki
direktor v očeh družbe veliko bolj uspešen,
če dobi ugodno posojilo, kot če vpelje nov
izdelek, bo pač iskal poceni posojila. Zdaj so
razmere take, da ga poceni posojila ne bodo
več rešila, ker smo to logiko izčrpali pred svetovno
krizo v obdobju prejšnje vlade.
GG: Omenili ste Krko. Farmacevtske družbe
so znane po vlaganju veliko sredstev v
raziskave in razvoj. Katere so še tiste panoge,
kjer to dobro deluje, v katerih pa so
še potenciali
SP: Slovenija ima izjemno velik potencial v
različnih nišah. Povsod, kjer smo se dobro
organizirali, smo bili na koncu uspešni, na
primer skupina Kolektor in podobni. Slovenija
je lahko zanesljivo uspešna tam, kjer
se zahteva visoko znanje, ne more pa biti
uspešna tam, kjer se zahteva veliko ročnega
dela, in jaz nikakor nisem razumel, kako je
mogoče, da smo v obdobju največjega gospodarskega
»buma« vlagali v gradbeništvo,
v najnižjo možno tehnološko panogo. Poglejte,
kaj je Slovenija delala v obdobju prejšnje
vlade, na čem je temeljil BDP, na čem
je bila zasnovana njegova velikanska rast: to
so bile avtoceste in gradbeništvo, in to isto
gradbeništvo, ki je danes povsem v razsulu.
To je uspeh ali neuspeh vlade in vlada, ki
je BDP in njegovo veliko rast ustvarjala na
podlagi vlaganja v gradbeništvo, je danes
odgovorna, da je gradbeništvo v takšni fazi,
kot je. To je bila povsem napačna odločitev.
Kakšne slavospeve smo poslušali o tisti hitri
rasti, te hvale je danes treba uravnotežiti s
stanjem v gradbeništvu. Zakaj je bilo tako
Ker nismo imeli inovacijskega sistema, ker
je bilo preprosto merilo BDP, ki v resnici
ni merilo za inovativnost družbe. Sočasno
ne moreš govoriti o svetilniku in vlagati v
gradbeništvo, to dvoje ne gre skupaj.
GG: Inovativnost potrebuje kreativnost.
Smo dovolj kreativni
SP: To je zelo zapletena zgodba. V bistvu
se kreativnost v človeku ustvarja v izjemno
zgodnjih fazah razvoja, celo ko otroci sploh
še ne gredo v šolski sistem. Bolj je treba
vzgajati starše kot otroke. Naj to ponazorim
s primerom. Analizirali so risbe, ki jih rišejo
otroci v različnih starostnih obdobjih. Raziskovalci
so ugotovili, da so v predšolski fazi
otroci izjemno inovativni, da so njihove risbe
domiselne, da imajo neskončno domišljijo.
Ko začnejo hoditi v šolo, risbe nenadoma
postajajo vse bolj uniformirane. Ko pridejo v
fazo pubertete, vsi otroci rišejo enako, enake
rožice, enake hiše, enak sonček, enako luno,
nikjer več ni inovativnosti. Kaj smo naredili
iz teh otrok Naučili smo jih misliti enako, in
če je naša šola taka, je z njo nekaj hudo narobe.
Ne trdim, da je povsod tako, omenjena
raziskava tudi ni bila narejena v Sloveniji,
ampak je značilna; družbeni sistemi prihajajo
v fazo, kjer hočejo bolj vzgajati poslušne
kot pa inovativne ljudi. Sicer zelo naglas
govorijo o inovativnosti, ampak za tiste, ki
res odločajo, je skoraj bolj pomembno, da
smo poslušni. Torej potrebujemo drugačen
sistem, a tak sistem je za vodenje zahteven,
ker mora vsakega naučiti, da je primarno
inovativen, in ne poslušen. Tukaj je veliko
zapletov in Slovenija je soočena z dodatno
težavo: nima res velikih gospodarskih sistemov.
Slovenci nimamo multinacionalk.
Raziskovanje pa je drago in majhen sistem si
ne more privoščiti velikih vlaganj v raziskave
in razvoj, ker ne ustvarja dovolj dobička. Eden
od možnih izhodov je »grozdenje« manjših
sistemov. Na Finskem, kjer imajo inovacijski
sistem, imajo grozdi povsem drugačno vlogo
kot pri nas. Pri nas so grozdi (razen avtomobilskega,
ki je uspešen) neka administrativna
oblika, v kateri tisti, ki grozd vodijo, preživljajo
sami sebe, toda bistvo grozda je, da naprednejši
del pomaga manj naprednemu delu,
da vsi skupaj opravljajo predkonkurenčne
raziskave, da tisti del grozda, ki ima finančni
potencial, najame posojilo, zanj garantira, ker
je na koncu grozd kot celota uspešen, če so
uspešni vsi njegovi deli. V Sloveniji teh povezav
ni dovolj, zelo pogosto prevladuje napačna
logika med dvema tovarnama, da je vse,
kar počnejo, konkurenca. Pa ni res. Znotraj
neke panoge ni vse konkurenca, znotraj panoge
je treba sodelovati. In tako sva se spet
vrnila do ideje o sistemu, ki bo spodbujal, da
bo neki del sodelovanja potekal: jasno pa je,
da je končna faza konkurenca, ampak če bo
grozd kot celota nastopil konkurenčno, bo
lahko uspešnejši tudi vsak del tega grozda.
GG: Glede na to, da imamo dobre raziskovalce,
znanstvenike …
SP: Niste povedali, koliko jih imamo. Imeti
morate dovolj veliko število znanstvenikov
in razvojnikov, ti morajo imeti dovolj sredstev,
da lahko delajo na sodobni opremi v
inovativnem okolju, ki nagrajuje uspešne
raziskovalce in potekati mora dialog znotraj
sistema. Nobene od teh stvari Slovenija ne
izpolnjuje v zadostni meri. Niti nimamo dovolj
raziskovalcev glede na populacijo, niti
nimamo več dovolj dobre opreme na raziskovalnih
inštitutih in še manj v tovarnah.
Pri nas so grozdi, razen avtomobilskega, ki je res uspešen,
““
neka administrativna oblika, v kateri tisti, ki grozd vodijo,
preživljajo sami sebe, toda bistvo grozda je, da naprednejši
del pomaga manj naprednemu delu, da vsi skupaj opravljajo
predkonkurenčne raziskave, da tisti del grozda, ki ima potencial,
najame posojilo, zanj garantira, ker je na koncu grozd kot
celota uspešen, če so uspešni vsi njegovi deli.
Univerza ima na primer 85 odstotkov odpisano
opremo. Povejte mi, katera tovarna bi
bila uspešna, če bi imela 85 odstotkov odpisanih
strojev Pretok ni dovolj dober, delno
tudi zato, ker že plačna politika tega ne
spodbuja. Če ima nek raziskovalec skoraj
enako plačo na institutu in v tovarni, potem
mora imeti zelo veliko notranjo željo,
da se preseli. Slovenci nismo mobilni, potrebujemo
malo več motiva, da se odločimo
za prehod.
GG: Univerza v Ljubljani, kar je morda
manj znano v javnosti, med drugim spodbuja
podjetništvo med študenti in akademskimi
delavci.
SP: Ljubljanski univerzitetni inkubator je
eden izmed načinov, kako poskušamo pomagati
študentom v tisti fazi, ko še niti ne
vemo povsem natančno, ali je neka zamisel
prava ali ne. To je faza pred Tehnološkim
parkom. Gre bolj za fazo preverjanja, sočasno
pa tudi za spodbujanje vseh na univerzi, da
se lahko preizkusijo na nekem segmentu, ki
ga ne obvladajo najbolj. Postaviva se na primer
v mojo kožo: 30 let sem vlagal v to, da
sem postal redni profesor, da sem zgradil svoj
ugled. In denimo da ste začudeni, zakaj ne
ustanovim proizvodnega podjetja. Pa analizirajva
koliko idej v resnici uspe V povprečju
ena od desetih ali, ker naj bi bil kot redni
profesor dovolj pameten, reciva ena od štirih
(zelo optimistično). To pomeni, da projekt
že začnem s 75-odstotnim tveganjem, da bo
uspešen, imam torej samo 25 odstotkov možnosti
za uspeh. In se zgodi, da ne uspem. Si
predstavljate, kakšen bi bil odziv v javnosti
Rektorjevo podjetje je propadlo! Kako lahko
človek, ki niti enega podjetja ne zna peljati,
vodi univerzo To je sramota! Ni pralnice,
ki bi lahko tako hitro oprala moj ugled in
30 let uspešnega dela bi preprosto šlo v nič.
Avstrija je tako rekoč edina
““
članica Evropske unije, ki se
približuje sicer nerealnemu
lizbonskemu cilju – trije odstotki
vlaganja v raziskave
in razvoj.
Kdo si upa iti v tako loterijo Zopet je težava v
sistemu. Ena od stvari, ki jo tak sistem potrebuje,
je tudi kultura neuspeha. Ne more biti
vsak projekt uspešen, to ni mogoče. Če gremo
v to, da bo vsak projekt uspešen, je tveganje
premajhno, če pa hočete res narediti več kot
drugi, morate tudi tvegati; morate sicer znati
omejiti tveganje, morate znati neuspešen
projekt pravočasno ustaviti, ampak tvegati je
treba. Zato mora človek vedeti kdaj bo tvegal,
da ne bo vse svoje življenjske kariere uničil z
enim samim tveganjem.
GG: Prihajate iz naravoslovnih voda. Še
vedno velja, da je med mladimi pri nas večje
zanimanje za družboslovne vede kot za
naravoslovne. Je to za vas problem
SP: Glavni problem sveta je fragmentacija.
V tem izrazito tekmovalnem svetu se morate
specializirati, ampak v velikih gospodarskih
sistemih, kot so ZDA, BRIC, velike evropske
države to ni težava, ker so velike in začne vladati
statistika. V majhnih sistemih pa lahko takšna
fragmentacija pripelje do tega, da je vsak
od nas strokovnjak za nekaj. Namesto tekmovalnosti
vsak svoj vrtiček zalivamo in skrbimo
zanj, ampak iz vrtičkov nikoli ni nastalo nekaj
velikega. Zato potrebujete njivo, farmo. V znanosti
to pomeni opredelitev prioritet in financiranje
raziskovalnih skupin s kritično maso.
Če se vrnem, visoka specializacija je pripeljala
tudi do tega, da nismo več zelo inovativni, tisti
naš vrtiček je premalo, da bi imeli široka obzorja.
Zaradi tega se tudi ne znamo več medsebojno
pogovarjati, ker smo tako močno specializirani,
da govorimo jezik, ki ga sosed ne
razume. Ni druge poti, kot da ta jezik nekako
poenotimo. Prvo poenotenje, vsaj po mojem
mnenju, je, da se družboslovci in naravoslovci,
inženirji in humanisti usedejo in skupaj pogovorijo.
Skoraj vsa vprašanja, ki sva jih načela v
tem pogovoru, so globalna, niso značilna ne za
tehnike, ne za ekonomiste, ne za naravoslovce,
ne za družboslovce in humaniste. Menim, da
so mladi pametni in čutijo, da v strogem sistemu
tehnike in naravoslovja nekaj ni v redu,
ali pa je bilo predolgo preveč dominantno, in
da je nujno uravnoteženje. Sem eden tistih, ki
največ govori o tem, da je univerza mesto, kjer
sta področji uravnoteženi. Čeprav me mnogi
imajo za tehnika, sem hud nasprotnik tega,
da bi bilo družboslovje kakorkoli zanemarjeno.
Celo več. Menim, da Slovenija zdaj enako
potrebuje kakovostno družboslovje in kakovostno
naravoslovje, saj smo v fazi preloma.
GG: Kakšno je vaše stališče do predloga zakona
o malem delu, ki bo vsekakor vplival na
poslovanje podjetij, morda tudi univerze
SP: Naj povem iskreno, nimam dokončno izdelanega
mnenja o tem zakonu, tudi nisem imel
dovolj časa, da bi preštudiral vse podrobnosti.
Lahko vam povem splošno mnenje, mnenje
mene in dekanov: tisto, kar bo univerza zagovarjala,
je preprečevanje socialne izključenosti.
Če bi ta zakon kakorkoli preprečil, da bi neki
študent na primer iz Haloz, zelo talentiran, ne
mogel iti v Maribor ali Ljubljano študirat, potem
je to za majhen narod, kot smo, izjemno
škodljivo. Bojim se, da ta zakon ne preprečuje
v ustrezni meri socialne izključenosti. Tisti
hip, ko bi imel zagotovilo, da bi univerza recimo
imela svoj štipendijski sklad za najbolj
talentirane, da bi lahko tudi sama zbirala že iz
srednješolske populacije, kateri so tisti, ki kažejo
največje potenciale, potem nimam večjih
težav s tem predlogom. Mogoče bi lahko s skladom
za preprečevanje socialne izključenosti še
najbolje upravljala rektorska konferenca. Da
je treba študentsko delo regulirati, je povsem
jasno. Treba je preprečiti, da nekdo lahko šest
let študira in ima status študenta, pa ne naredi
nobenega izpita. To je norost. Da bi imela Slovenija
tri absolventske staže, to je nemogoče.
Slovenija ima izjemno velik
““
potencial v različnih nišah.
Povsod, kjer smo se dobro
organizirali, smo bili na koncu
uspešni.
GG: Kaj bi kot znanstvenik in profesor
svetovali mladim podjetnikom, kako naj
izboljšajo svoje delo
SP: Recept je splošen. Treba je trdo in pošteno
delati, s pošteno mislim, biti pošten sam
do sebe, da veš, kdaj česa ne veš. V bistvu je ta
ločnica zelo nevarna, zelo hitro smo prepričani
in je v naših glavah zasidrano, da vemo več,
kot vemo v resnici. Ko sem prišel na fakulteto
na predavanje pokojnega profesorja Brčića,
nas je študente na tabli čakal napis: Malo znanja
je nevarno. Zelo rad bi ta rek položil na
srce vsem, ki kakorkoli odločajo. Tisti, ki odločajo,
bi morali natančno vedeti, da je malo
znanja res nevarno. Ampak pri odločanju ne
mislim samo na politike, tudi na direktorje,
velja pa predvsem za politike.
GG: Kakšen je vaš pogled na prihodnost
SP: V Slovence verjamem, ker je to pošten,
delaven in uspešen narod. To smo dokazali,
kjerkoli smo delali. Da smo zdaj v težavah,
je seveda res. Žal je seveda tudi res, da veliko
možnosti pomembneje vplivati na svetovna
gibanja pač nimamo in pri tem se bomo
morali zavedati realnosti, v kateri živimo, in
bomo morali nekatere danosti v svojih načrtih
tudi upoštevati.