DušanPodbevšek Tone ŠkarjaAlpinist, reševalec, letalec, zmajar, padalec … bil je vse mogoče.A sam ga imam najbolj vtisnjenega v treh slikah,dogodkih, dobah.PripravnikNa vsakem sestanku AO Kamnik tam v prvi polovici sedemdesetihlet smo obravnavali prekrške mladega pripravnika DušanaPodbevška. Ne samo, da je kot pripravnik plezal smeri, ki sovsaj za stopnjo presegale dovoljene. Plezal je z neko sošolko, kisploh še ni bila posvečena v alpinistično znanost. Vse je dobilale od Dušana. Le kaj ji more dati neuki pripravnik drugega kotnevarnost! Dušan je z napol začudenim, še bolj pa z ravnodušnimobrazom preživljal to pranje glave; vedel je, kot smovedeli v<strong>si</strong>, da bo prizor na naslednjem sestanku enak in rezultattudi. Če ne bi bili tisti ča<strong>si</strong> tako ateistični, bi ga ob koncu vednopriporočili angelom. A verjetno je bila že Irena, kot je biloime sošolki, dovolj za varnost. Na nekem skupnem vzponualpinistične šole, ko je bila že tudi ona pripravnica, sem ju slikalprav ob sončnem vzhodu. Bila sta prelep par v rojstvu zimskegadneva. Vedel sem, zakaj se Dušan ni nič opravičeval: ljubeznise nikoli ni treba opravičiti.Dušan in Irena na spominski turi Everest 2009 …… in na eni skupni turi AO Kamnik nekoč ob sončnem vzhodu Foto: Tone ŠkarjaEverest ’79Bil je najmlajši član odprave, benjamin, a že z vrhunskimivzponi in preizkušnjami za seboj. Bojan Pollak ga je ocenilza enega najbolj nadarjenih plezalcev, kar jih je šlo – teh jebilo res veliko – skozi njegove roke, hkrati pa za posebnega,ker se teh svojih darov kot da ne bi zavedal ali jih vsaj polnoizkoriščal. Jih je, a le, kadar je šlo zares, kadar so okoliščineto zahtevale. Morda ga je ta lastnost stala vrha Everesta, ko seje raje prepustil vodenju kot voditeljstvu naveze. Vseeno staz Romanom Robasom 12. maja 1979 dosegla Koto, 8296 m,na Zahodnem grebenu, doslej najvišji vrh, ki smo ga prvidosegli Slovenci.Everest – 30 let pozneje (2009)Na spominsko odpravo sta se z Ireno prijavila le kot trekerja.Bolj ambicioznim članom načrtovani Pumori ni uspel, kar nekajskromnejših pa je trekingu dodalo še Imdža Tse (Island Peak,6189 m), med njimi tudi Dušan in Irena. Na vrh sta prišla v enemzamahu iz Čukunga. Irena, izmučena in nekoliko jezeč se natega …, Dušan pa tak kot vedno, z istim mirnim obrazom kot iztretjino stoletja starih prizorov. In bila sta enako lep in usklajenpar kot zdavnaj nekoč na zimskem grebenu Grintovca … innajbrž vsa leta vmes.Kaj reči tovarišem, bratoma, <strong>si</strong>novoma in predvsem Ireni?Izguba je nenadomestljiva. Nič manj pa niso dragocena in nenadomestljivavsa leta z njim, vse življenje. Dušan je bil poosebljenatiha moč in zanesljivost. Tisti, ki jim je največ pomenil,pa vedo, da je ”brez ljubezni vse le brneč bron”. Hvala, da <strong>si</strong> bil,da <strong>si</strong> obogatil življenje mnogim. m52
TISOČAKINajPraznovanje abrahamanavdušene planinke Franc TemeljBila je lepa pomladanska nedelja, zato svase z Martino odločila, da greva na Javorovvrh, in to mimo koče Čemšenik. To turosva že dalj časa načrtovala in na koncu se jeizkazalo, da ne zaman, kajti izbrala sva nadvseprimeren čas in pristop. Povzpela sva seiz doline Kokre čez Slaparjevo goro in sestopilanazaj mimo koče. V dolini se je že kazalapomlad, na vrhovih pa so bile še čisto zimskerazmere.”Lepšega darila za dan žena ne bi mogladobiti,” je po turi izjavila Martina, ko sva <strong>si</strong>v prijetni gostilni omislila ko<strong>si</strong>lo. To je bilaočitna potrditev pregovora, da tudi slepakura zrno najde. Saj ne, da bi čisto pozabilna ta praznik, toda vedno se spomnim na to,da ga je sodelavec v ča<strong>si</strong>h ”<strong>si</strong>ndikalnih” praznovanjimenoval babji pust. Da bi ji popestrilabrahamovo leto, sem predlagal, da domartinovega, ko jih bo dopolnila petdeset,obiščeva še devetinštirideset tisočakov.”Zakaj pa ne dvatisočakov, da bi <strong>si</strong> obenempovečala še svojo zbirko?” Ker sempričakoval nekaj podobnega, sem imelodgovor že pripravljen: ”Predvsem zato, kerpri petdesetih človek ni več dvajset let star.In če hočeva pod streho spraviti še Ortler,morje in kakšen deževen konec tedna lenarjenja,potem bodo tisočaki nadvse primerni.Tudi radodarnost letošnje zime s snegomnam je, navadnim ”šodrovcem”, sezonodvatisočakov precej skrčila.” Čas je napravilsvoje in čez nekaj dni mi je rekla: ”Pametno<strong>si</strong> se odločil.”NAJprej je bil na vrsti Blegoš. Kako tudine, saj izhajava vsak iz enega konca Poljanskedoline, katere rodovna gora je Blegoš,kakor ga je pred časom imenoval prijateljMiha. Skupaj s še tremi prijatelji smo seodpravili nanj ob prvi polni luni. Ko smodo polnoči sedeli v toplo zakurjeni jedilnicikoče, smo jo komajda videli, kajti snega jebilo skoraj do vrha okna. Kljub temu je bilaena izmed dveh prijetnih nočnih tur, ki svaju opravila v sklopu obiskovanja tisočakov.NAJnižja je bila s točno tisoč metri nadmorskevišine Rjavka. Priznam: če se ne biodločila za tisočake, gotovo nikoli ne bivedel, da sploh obstaja vrh s tem imenom,Obri<strong>si</strong> Lubnika Foto: Oskar Karel Dolencčeprav sem se že mnogokrat peljal podnjegovim vznožjem. Dviga se namreč nadzaselkom Črni Gozd, tik nad ljubeljsko cesto.Kljub temu da nanj ne vodi nobena steza,je po severovzhodnem grebenu lahko dostopen.NAJbližji je bil Lubnik, škofjeloška hišnagora. Ker stoji eden do najinih domov prednjegovim pragom, sva nanj, kot že velikokratprej, po obilnem velikonočnem ko<strong>si</strong>luskočila na pivo.NAJbolj mokra tura je bila na Sivko, ki jebil obenem tudi NAJmanj razgleden vrh.Pod njo živim že skoraj celo življenje, vendarče po pravici povem, sem bil tokratdrugič na njenem vrhu, na sosednjem Mrzlemvrhu, ki je od nje oddaljen slabih desetminut, pa neštetokrat. Z njega je namreč oblepem vremenu razgled, ki mu ni para, medtem,ko je sam vrh Sivke na gosto zaraščens smrekami. Zato sva se odpravila od doma,kljub temu da je rahlo deževalo. Vseeno svaupala, da bo ponehalo, toda upanje je kmaluizgubilo smisel, kajti začeli so se pravi naliviin domov sva se vrnila mokra kot miši.NAJbolj množična tura je bila na Slemenovošpico. Obiskala sva jo skupaj z medvoškimiplaninci, ki so se nanjo povzpeli obobčinskem prazniku. Avtobus nas je pripeljalna Vršič, nato pa se nas je dvainpetdesetpodalo čez Slemenovo špico v Tamar, kjer jesledila pogostitev s kratkim kulturnim programom.NAJvečjo višinsko razliko, ki je znašala1140 m, sva premagala, ko sva se povzpelana Grlovec. To je bil eden izmed treh našihvrhov, zaradi katerih sva žal morala prestopitidržavno mejo, če sva se hotela povzpetina njegov vrh. No, vsaj prečkanje le-te je vzadnjih letih postalo takšno, kakršno se zanormalne sosede spodobi.NAJbolj oddaljen je bil Ledinekov kogel,ki s svojim radarskim očesom budno čuvaseverovzhodni del naše domovine. Ker pasva se do Mariborske koče pripeljala z avtomobilom,sva za vzpon na njegov vrhpremagala NAJmanjšo višinsko razliko, ki jeznašala zgolj okoli sto metrov.NAJdaljša tura je bila na Pasjo ravan, sajsva spotoma stopila še na ogled škofjeloškegapa<strong>si</strong>jona. Oziroma, če hočem biti čistopošten, smo se člani društva ŠmaR odločili,da gremo na ogled Škofjeloškega pa<strong>si</strong>jonapeš iz Žirov in nazaj. In ker nas je pot vodilamimo Pasje ravni, nas je nekaj skočilo še navrh. Tako je čiste hoje naneslo za trinajst ur,saj smo krenili zgodaj zjutraj in se vrnili šelesredi noči.NAJvišji je bil Vrh Korena, ki mu do dvatisočakamanjka zgolj en meter. Ker nama jebil pristop s Krvavca že dobro poznan, svase določila, da se povzpneva nanj iz dolineKokre. Čeprav sva se do Robleka peljala, jebil to vseeno eden izmed štirih vrhov, prikaterih sva ”prehodila” čez tisoč metrov višinskerazlike.Zadnjo soboto pred martinovim sva najinihpetdeset tur, na katerih sva napravila30.950 višinskih metrov in porabila 179 urhoje, zaključila na Potoški gori, sosednjemvrhu od tistega, na katerem sva začela. Pritem se nama je tisočakov nabralo še celoveč kot petdeset, kajti nekaj je bilo takih, kotnpr. Olševa, ki sva jo štela kot en vrh, čepravso v bistvu trije. Zato so nama vča<strong>si</strong>h hodiliže malce odveč in da ne bi tudi vam, semomenil samo tiste NAJ, čeprav sva na številnihbrezpotjih doživela mar<strong>si</strong>kaj: od tega,da naju je malo pod vrhom Špičastega vrhadomačinka vprašala, če sva slučajno srečalamedvedko z mladičem, zaradi katerih je onaopustila vsakodnevno obiskovanje vrha, dotega, da sva na Lisec izbrala čisto svojo potpreko komaj prehodnega ruševja.Morje nama je abraham res odtočil, todaspoznala sva mnogo nama neznanih kotičkovnašega sredogorja in tudi pogled obsončnem vremenu z vrha Ortlerja sva kljubvsemu občudovala. In po vsem tem je Martinamodro, kot se za abrahamova leta spodobi,izjavila: ”Vedno sem hrepenela po tujihgorstvih, sedaj pa sem začela spoznavati,kakšni ’cukrčki’ me še čakajo pred domačimpragom.” m53
- Page 5 and 6: UVODNIK1 Amerika pri nas!Andrej Str
- Page 8 and 9: namene obiskovalcev. Kolikokrat so
- Page 10 and 11: zakaj pride, ki mu stvar ustreza, a
- Page 12 and 13: TEMA MESECAPreprostoFikaSvojevrsten
- Page 14 and 15: TEMA MESECA»Otroci sonajhvaležnej
- Page 16 and 17: TEMA MESECANajboljša reklamaje, da
- Page 18 and 19: TEMA MESECANi več tistegapravega v
- Page 20 and 21: ALPINISTI VETERANIPravi gospodje š
- Page 22 and 23: Letos smo veterani dosegli nekakšn
- Page 24 and 25: SLOVENSKI HIMALAJSKI ZAČETKIBili s
- Page 26 and 27: GORNIŠKO STEZOSLEDSTVOIn vendarle
- Page 28 and 29: Izpostavljeno po policah pod Strmo
- Page 30 and 31: HUMORESKASmrčati prepovedano!Tegob
- Page 32 and 33: Z nami na potLepoteTrnovskeplanoteO
- Page 34 and 35: Velika ledena jamaVhod v Veliko led
- Page 36 and 37: !Poldanovec, 1299 mOpis: Vozilo pus
- Page 38 and 39: Kucelj, 1237 mOpis: Gremo po gozdni
- Page 40: Velika Cina/Cima Grande di Lavaredo
- Page 43 and 44: GolakiGolaki so del obsežne Trnovs
- Page 45 and 46: Južni rob Čavna - pogled na Kucel
- Page 47 and 48: Monte Paterno z Velike Cine Foto: B
- Page 49 and 50: Kamin, najtežje mesto med vzponom
- Page 51 and 52: Spuščanje po vrvi z Velike Cine,
- Page 53: Foto: Bojan PollakDušan Podbevšek
- Page 57 and 58: Po dobrih osmih urah vožnje smo pr
- Page 59 and 60: Finaledržavnegaprvenstvav balvanih
- Page 61 and 62: VREMENSKE STOPNJE IN OPRIMKILedeni
- Page 63 and 64: Foto: Blaž Graparna. Omenjene kart
- Page 65 and 66: Prispevki Alpinistična tehnika so
- Page 67 and 68: tega, da kdo, ki je v situaciji, ko
- Page 69 and 70: 1999. 700-metrska smer je priproste
- Page 71 and 72: Osebno mi je zelo všeč, da so pis
- Page 73 and 74: se lahko obiskovalci ozrejo 50 letv