1. PDF dokument (6909 kB) - dLib.si

30. spominski pohodbazoviških žrtevV ponedeljek, 6. septembra2010, je minilo osemdeset letod smrti štirih primorskih rodoljubovin protifašistov. Pod streličrnih srajc so umrli štirje primorskirodoljubi in protifašisti FerdinandBidovec, Fran Marušič, ZvonimirMiloš in Alojz Valenčič. Biliso člani narodnoobrambne organizacijeTigr, ki se je upirala fašističnipolitiki na Primorskem inv Istri v času med prvo in drugosvetovno vojno. Bazoviška gmajnas spomenikom ustreljenim tigrovcemje postala simbol uporaSlovencev, še posebej Primorcev.Vsakoletni popoldanski spominskisvečanosti na bazoviškigmajni se že trideset let pridružijotudi pohodniki, ki počastijospomin na ustreljene junake sštiriurnim pohodom. Organiziraga Planinski odsek Amaterskegašportnega združenja SlogaBazovica z Viktorjem Stoparjemna čelu in s pomočjo sodelavcev.Pohodniki so krenili iz Bazoviceproti Jezeru nad Glinščico,ob robu doline do vasi Draga terpreko Peska (475 m) in Gročane(492 m) do koče na Jermancu,kjer je bil krajši postanek. Natoso krenili pod Kokoš (672 m) terz zastavami in pesmijo vkorakalina prireditveni prostor. Pridružiliso se množici udeležencev spominskeslovesnosti in prisluhnilibesedam slovenskih in italijanskihgovornikov ter odličnemukulturnemu programu. Bilo jeslovesno in vzneseno, še posebejzaključek, ko so vsi skupajzapeli primorsko himno VstajenjePrimorske. Pohoda se je letosudeležilo največ udeležencevdo sedaj – več kot 800 jihje prišlo iz bližnjih in oddaljenihkrajev, celo z Reke. Prvič sejim je pridružilo dvajset kolesarjev,članov kolesarskega odsekaObalnega PD, ki so prikolesariliiz Kopra. Pohodniki so po slovesnostinadaljevali prijetno druženjeob tradicionalni pašta šutina vrtu v Bazovici, spremljale paso jih pozdravne besede MilanaPahorja, predsednika organizacijskegaodbora svečanosti: ”Najgre iz kraja smrti sporočilo ljubezni,miru, sobivanja in svobode.”Organizatorji so podelili tudi priznanjaza zvestobo na pohodih:PD Ravne na Koroškem, PS KPDBazovica z Reke, SPD Trst, IntegralLjubljana, ŠD Devin Nabrežina,PD Snežnik Ilirska Bistrica,PD Sežana, OPD Koper. Posebnopriznanje je prejel neutrudni organizatorViktor Stopar.Franc Kešpret1921–2010V soboto, 11. septembra 2010,smo se na pokopališču Barbaraposlovili od Franca Kešpreta, kije bil eden od odbornikov Planinskegadruštva Prevalje z najdaljšimstažem, društvu pa je bilkot član zvest dolgih 55 let. Članupravnega odbora društva jepostal že leta 1957 in v naslednjihdesetletjih opravljal različnefunkcije. ”Kjer je bilo treba, sempomagal, kolikor sem mogel,” jepovedal v intervjuju pred osmimileti. Deloval je v glavnem nagospodarskem področju, predvsempri oskrbi planinskegadoma na Uršlji gori, sodeloval paje tudi pri organizaciji planinskihizletov in pohodov. Nazadnje jebil predsednik komisije za razvojčlanstva in med najbolj prizadevnimipobiralci članarine. Vsakoleto je prinesel znamkice večkot petsto članom PD Prevalje,zadnja leta, ko je ”delo na terenu”zanj postajalo prenaporno,jih je obiskal nekoliko manj, aše vedno približno sto. Med njegovenaloge je sodila tudi skrb,da so člani, ki so bili v društvu25, 40 in 50 let, dobili priznanjaza zvestobo. Navduševalo ga jemnožično članstvo, saj je biloprevaljsko planinsko društvona četrtem mestu med društviv Sloveniji. Vanj je bilo pred letinamreč vključenih več kot dvatisoč Prevaljčanov in drugih Korošcev.Tudi po njegovi zaslugi.Franc Kešpret je bil sprva član PDČrna oziroma njegove žerjavskepodružnice. Na Koroško se je leta1921 rojen Lokovičan iz okoliceŠoštanja po vojni takrat preselilže drugič, v Črno na Koroškemse je namreč že leta 1937 prišelučit za trgovca. Službena pot trgovcain trgovskega poslovodjega je medtem vodila od Porč,Žerjava in Hoč do Maribora, kjerje bil nekaj časa v. d. direktorjaOkrajnega magazina, nato pa seje zaposlil v Železarni Ravne, kjerse je kot vodja skladišč mehanskihobratov leta 1983 tudi upokojil.Ko je leta 1955 dobil delona Ravnah, se je z družino preselilna Prevalje, kjer sta z ženo RozalijoNa Fari postavila hišo, domnjunih otrok, Danila in Franje.Franc Kešpret se je planincempridružil, ko so gradili kočo naSmrekovcu, saj ga je pritegnilanjihova predanost. Tudi po petdesetletnemdruštvenem delovanjuje bil še vedno prepričan,da so ”planinci v glavnem pošteniljudje, rodoljubi”. Rad je dežuralv uršljegorski društveni postojanki,kjer nikoli ni imel težavz obiskovalci. Ob obujanju spominovna društvene izlete je izpostavljalzlasti prijetno vzdušjetakrat, ko so planinci zapeli. Navdušenje bil tudi nad množičnimobiskom občnih zborov.Ko je ob osemdesetletnici odgovarjalna vprašanje, kaj ga motivira,da tako dolgo prostovoljnodela v društvu, je bil kratek injedrnat: ”Nikoli nisem razmišljalo tem. V društvu delam, ker mije med planinci lepo.” Planinskaorganizacija je cenila njegovodelo, med drugim je prejelbronasti, srebrni in zlati častniznak PZS in priznanje Koroškegameddruštvenega odbora PD za”dolgoletno zvestobo planinskiorganizaciji, aktivnost pri razširitvičlanstva, gospodarjenje teropravljanje plemenite funkcijepraporščaka”. Občina Prevaljemu je podelila zlato priznanjeza šport, in sicer ”za življenjskiprispevek prevaljskemu planinstvu”.Andreja Čibron KodrinMarko Voljč1934–2010Na vrhniškem pokopališču smose 6. oktobra 2010 poslovili odMarka Voljča – v imenu kamniškihalpinistov midva z MetodomHumarjem. Delavnemu inodgovornemu človeku je bilodano le kakih deset let uživanjav plezanju in alpinizmu, a jeprav v kamniškem alpinističnemodseku našel prostor in sprejetje.Zanimivo, kako generacijapetdesetih in šestdesetih letprejšnjega stoletja ohranja veziin vsaj nostalgične spomine natakratno tovarištvo. Kot je predkratkim nekdo rekel: ”Takrat smose vsi poznali med seboj pa tudizanesli smo se lahko le nase inna medsebojno pomoč.” Plezativ težki smeri je bilo samotno dejanje,ki se je izšlo ali pa ne.Marko je svoj alpinistični vrh doživelleta 1961. Najprej z menojpri prvi ponovitvi spominskeDularjeve zajede v Jalovcu (prvaplezala Ljubo Juvan in Lojze Golob):”Jutro drugega dne (3. julija)začneva z velikim previsom.Zgoraj črn, moker kot … Visimna klinu in v stari stopni zanki, kivisi iz previsa, ko Marko izbija. Kopride do varovališča, se mi ediniklin izpuli. Padec osmih metrovse po zaslugi Markovega in mojegarefleksa spremeni v drsenje.Ob sunku bi se dve leti stara inmokra vrvica gotovo strgala innaveza bi odpotovala v 180 metrovoddaljeno večnost.” Zato jeMetod upravičeno, čeprav ponavdihu, v poslovilnem nagovorucitiral Dularjev stavek: ”Živetieno življenje zase in za tovarišaje plezanje v navezi.”Dobra dva tedna pozneje nas jebilo sedem Kamničanov v Franciji.Po skupni aklimatizaciji naMont Blancu je Marko v navezis Pavletom Šimencem in MihomHabjanom preplezal kuloar Couturierv Aig. Verte in sestopil poWhymperju, nekaj dni poznejepa preplezal še Spencerjev ozebnikv Aig. du Blaitiere.Plezalsko smo se sčasoma razvezali,a nekaj skupnih let in preživetijje bilo dovolj za ohranitevstikov in poseben prostor v srcu.Tone ŠkarjaMaruška Lenarčič72