1. PDF dokument (6909 kB) - dLib.si

TISOČAKINajPraznovanje abrahamanavdušene planinke Franc TemeljBila je lepa pomladanska nedelja, zato svase z Martino odločila, da greva na Javorovvrh, in to mimo koče Čemšenik. To turosva že dalj časa načrtovala in na koncu se jeizkazalo, da ne zaman, kajti izbrala sva nadvseprimeren čas in pristop. Povzpela sva seiz doline Kokre čez Slaparjevo goro in sestopilanazaj mimo koče. V dolini se je že kazalapomlad, na vrhovih pa so bile še čisto zimskerazmere.”Lepšega darila za dan žena ne bi mogladobiti,” je po turi izjavila Martina, ko sva siv prijetni gostilni omislila kosilo. To je bilaočitna potrditev pregovora, da tudi slepakura zrno najde. Saj ne, da bi čisto pozabilna ta praznik, toda vedno se spomnim na to,da ga je sodelavec v časih ”sindikalnih” praznovanjimenoval babji pust. Da bi ji popestrilabrahamovo leto, sem predlagal, da domartinovega, ko jih bo dopolnila petdeset,obiščeva še devetinštirideset tisočakov.”Zakaj pa ne dvatisočakov, da bi si obenempovečala še svojo zbirko?” Ker sempričakoval nekaj podobnega, sem imelodgovor že pripravljen: ”Predvsem zato, kerpri petdesetih človek ni več dvajset let star.In če hočeva pod streho spraviti še Ortler,morje in kakšen deževen konec tedna lenarjenja,potem bodo tisočaki nadvse primerni.Tudi radodarnost letošnje zime s snegomnam je, navadnim ”šodrovcem”, sezonodvatisočakov precej skrčila.” Čas je napravilsvoje in čez nekaj dni mi je rekla: ”Pametnosi se odločil.”NAJprej je bil na vrsti Blegoš. Kako tudine, saj izhajava vsak iz enega konca Poljanskedoline, katere rodovna gora je Blegoš,kakor ga je pred časom imenoval prijateljMiha. Skupaj s še tremi prijatelji smo seodpravili nanj ob prvi polni luni. Ko smodo polnoči sedeli v toplo zakurjeni jedilnicikoče, smo jo komajda videli, kajti snega jebilo skoraj do vrha okna. Kljub temu je bilaena izmed dveh prijetnih nočnih tur, ki svaju opravila v sklopu obiskovanja tisočakov.NAJnižja je bila s točno tisoč metri nadmorskevišine Rjavka. Priznam: če se ne biodločila za tisočake, gotovo nikoli ne bivedel, da sploh obstaja vrh s tem imenom,Obrisi Lubnika Foto: Oskar Karel Dolencčeprav sem se že mnogokrat peljal podnjegovim vznožjem. Dviga se namreč nadzaselkom Črni Gozd, tik nad ljubeljsko cesto.Kljub temu da nanj ne vodi nobena steza,je po severovzhodnem grebenu lahko dostopen.NAJbližji je bil Lubnik, škofjeloška hišnagora. Ker stoji eden do najinih domov prednjegovim pragom, sva nanj, kot že velikokratprej, po obilnem velikonočnem kosiluskočila na pivo.NAJbolj mokra tura je bila na Sivko, ki jebil obenem tudi NAJmanj razgleden vrh.Pod njo živim že skoraj celo življenje, vendarče po pravici povem, sem bil tokratdrugič na njenem vrhu, na sosednjem Mrzlemvrhu, ki je od nje oddaljen slabih desetminut, pa neštetokrat. Z njega je namreč oblepem vremenu razgled, ki mu ni para, medtem,ko je sam vrh Sivke na gosto zaraščens smrekami. Zato sva se odpravila od doma,kljub temu da je rahlo deževalo. Vseeno svaupala, da bo ponehalo, toda upanje je kmaluizgubilo smisel, kajti začeli so se pravi naliviin domov sva se vrnila mokra kot miši.NAJbolj množična tura je bila na Slemenovošpico. Obiskala sva jo skupaj z medvoškimiplaninci, ki so se nanjo povzpeli obobčinskem prazniku. Avtobus nas je pripeljalna Vršič, nato pa se nas je dvainpetdesetpodalo čez Slemenovo špico v Tamar, kjer jesledila pogostitev s kratkim kulturnim programom.NAJvečjo višinsko razliko, ki je znašala1140 m, sva premagala, ko sva se povzpelana Grlovec. To je bil eden izmed treh našihvrhov, zaradi katerih sva žal morala prestopitidržavno mejo, če sva se hotela povzpetina njegov vrh. No, vsaj prečkanje le-te je vzadnjih letih postalo takšno, kakršno se zanormalne sosede spodobi.NAJbolj oddaljen je bil Ledinekov kogel,ki s svojim radarskim očesom budno čuvaseverovzhodni del naše domovine. Ker pasva se do Mariborske koče pripeljala z avtomobilom,sva za vzpon na njegov vrhpremagala NAJmanjšo višinsko razliko, ki jeznašala zgolj okoli sto metrov.NAJdaljša tura je bila na Pasjo ravan, sajsva spotoma stopila še na ogled škofjeloškegapasijona. Oziroma, če hočem biti čistopošten, smo se člani društva ŠmaR odločili,da gremo na ogled Škofjeloškega pasijonapeš iz Žirov in nazaj. In ker nas je pot vodilamimo Pasje ravni, nas je nekaj skočilo še navrh. Tako je čiste hoje naneslo za trinajst ur,saj smo krenili zgodaj zjutraj in se vrnili šelesredi noči.NAJvišji je bil Vrh Korena, ki mu do dvatisočakamanjka zgolj en meter. Ker nama jebil pristop s Krvavca že dobro poznan, svase določila, da se povzpneva nanj iz dolineKokre. Čeprav sva se do Robleka peljala, jebil to vseeno eden izmed štirih vrhov, prikaterih sva ”prehodila” čez tisoč metrov višinskerazlike.Zadnjo soboto pred martinovim sva najinihpetdeset tur, na katerih sva napravila30.950 višinskih metrov in porabila 179 urhoje, zaključila na Potoški gori, sosednjemvrhu od tistega, na katerem sva začela. Pritem se nama je tisočakov nabralo še celoveč kot petdeset, kajti nekaj je bilo takih, kotnpr. Olševa, ki sva jo štela kot en vrh, čepravso v bistvu trije. Zato so nama včasih hodiliže malce odveč in da ne bi tudi vam, semomenil samo tiste NAJ, čeprav sva na številnihbrezpotjih doživela marsikaj: od tega,da naju je malo pod vrhom Špičastega vrhadomačinka vprašala, če sva slučajno srečalamedvedko z mladičem, zaradi katerih je onaopustila vsakodnevno obiskovanje vrha, dotega, da sva na Lisec izbrala čisto svojo potpreko komaj prehodnega ruševja.Morje nama je abraham res odtočil, todaspoznala sva mnogo nama neznanih kotičkovnašega sredogorja in tudi pogled obsončnem vremenu z vrha Ortlerja sva kljubvsemu občudovala. In po vsem tem je Martinamodro, kot se za abrahamova leta spodobi,izjavila: ”Vedno sem hrepenela po tujihgorstvih, sedaj pa sem začela spoznavati,kakšni ’cukrčki’ me še čakajo pred domačimpragom.” m53