1. PDF dokument (6909 kB) - dLib.si

TEMA MESECALjudje so izgubili stik z naravoPogovor z Erikom Cudrom, oskrbnikom koče na Mangartskem sedlu Vladimir HabjanTako je naneslo, da sva bila za dolino, kjer naju je čakal avto,prepozna, pa niti volje ni bilo več prave. Kot najboljša izbirase je pokazala bližnja koča na Mangartskem sedlu. Ko svapobrskala po žepih, koliko bi lahko sploh nabrala, da ne bi bilažejna in lačna, pa da ne bi spala kje na golih in mrzlih tleh, seje izkazalo, da ni prav veliko. Pač nisva tako načrtovala, saj nespiva pogosto v kočah. Pa so bili v koči vsi ti ”problemi” kaj hitrorešeni in pozabljeni (na koncu nama je še ostalo). Postreženasva bila namreč več kot izvrstno in prijaznost je bila na zglednivišini. Gostila naju je vsa družina, mati, oče in hči. Priložnosttorej, da gostitelje predstavimo tudi našim bralcem.Kako ste postali oskrbnik koče?Pri stricu, ki je bil sirar na Mangartski planini, sem bil odrane mladosti določen za vodnika kravje črede, ki jo je bilotreba vsako leto pripeljati iz Bovca na planino. Tudi na Mangartskemsedlu sem bil prvič po ”službeni dolžnosti” in vokviru službe mi je tudi prvič vzelo sapo, ko sem zagledalmogočno kompanijo zahodnih Julijcev. Take reči ti zlezejopod kožo. Ta kraj mi je bil zmeraj domač, četudi predvsemskozi delo – stric je na planino poleti preselil vse, tudi kurein mačke, in naključje je naneslo, da živimo v isti hiši kotnekoč stric in tudi mi s sabo selimo vse, še mačka. Kur pa žalnimamo. Hočem povedati, da je to poseben način življenja.Če ob takem delu ni notranjega zadovoljstva, če ni sozvočjaz okoljem, vsakodnevne hvaležnosti, da si sploh lahko tu, tunimaš kaj početi. Če tega naša družina ne bi imela v sebi, bitakoj zavladali dolgčas, mraz v duši ter strah pred samoto inmočjo narave. Ko sem v osemdesetih začel, je bila stara koča,ki se je nahajala na stičišču cestne pentlje zgoraj na sedlu, ženekaj let zaprta, današnja pa je bila zanemarjena karavla, žedve leti ni služila ničemur. Vrata so bila odprta, znotraj pa sose že začele zadrževati ovce. Predsednik planinskega društvami je rekel: ”Tu imaš ključ, pojdi gor in boš oskrbnik.” In semšel in tako je ostalo. To, kar se je namreč tu dogajalo, semsmatral kot sramoto, saj sem bil čustveno vezan na ta kraj.Vendar je bilo včasih, v socializmu, vsakemu pod častjo, da bise ukvarjal s tovrstnim poslom. Seveda nas je kmalu pričakaladobrodošlica – že prvo zimo je odneslo streho.Kaj pa se je zgodilo z zgornjo kočo, ki je danes ni več?Takrat ko sem začel, je bila zaprta že deset let, saj je imela vrstopomanjkljivosti. Bila je zgrajena v povojnem času, ”na horuk”in iz slabih materialov. Pa tekoče vode ni imela, s čimerse nikakor ni hotela sprijazniti sanitarna inšpekcija, zato smojo kasneje s pomočjo TNP porušili. Vendar tudi lokacija našekoče ni najbolj primerna, ker ne stoji ob glavni cesti.Čigava last je koča?Koča je last Ministrstva za obrambo, ki jo je dalo v brezplačninajem Planinskemu društvu Bovec. Zato je kar koli spreminjatiin prenavljati silno težko, saj nismo lastniki. Zato se tudina razpise ne moremo prijavljati. Naše društvo je tako majhno,da je iluzorno pričakovati, da se bodo ljudje zbrali in v tehčasih delali prostovoljno. Vendar bo treba nekaj ukreniti v tejsmeri in najti pot do sredstev za prenovo.Kaj bi bilo še potrebno prenoviti v koči? Videl sem, da strežeteskozi majhno lino …Če bi bila le lina problem … V koči čez zimo ostane velikovlage, mrzla je kot hladilnik in preden jo spomladi ogrejemona sobno temperaturo, mine teden dni. Vlago čutimo zdaj žetudi v kosteh … Prejšnji predsednik Igor Zlodej je premaknilzadeve, ki so prej dolgo stale na mestu, in je začel metodičnodelati. Začeli smo menjavati okna in jih nadomeščati s plastičnimi.Hiša potrebuje par pametnih posegov, ne predragihrošad prostorov, kako okno proti jugu, kjer je sedaj gluha stena,leseno fasado itd. Treba se bo odpraviti na resne pogovorena Ministrstvo za obrambo, razmišljamo tudi o možnostih,da bi se lastništvo koče prepisalo na društvo. Saj ne potrebujemoposebnega udobja, vendar se hiša vedno bolj stara …Fasado je treba zamenjati, ker je narejena iz azbesta. Skratka,hiši, ki je po razporeditvi prostorov še zmeraj vojaški objekt,bi bilo potrebno s čimbolj racionalnim pristopom vdihnitifunkcionalnost in domačnost planinskega domovanja. Zdajmoramo odsotnost teh elementov pač nadomeščati z našogostoljubnostjo.Kakšne so značilnosti vaše koče?Naša koča se od drugih razlikuje po tem, da tu prespi maloljudi. Ker ni ”lahkega” zaslužka, ki bi ga imeli od prenočevanja,moramo vse narediti ”na roke”, vse moramo trdo zaslužiti.Malo ljudi prespi tukaj tudi zaradi tega, ker stoji kočapreveč sama zase, ni v neki pohodniški mreži, kjer bi planinecpotoval od ene koče do druge. Tudi cesta temu dejstvune pomaga. Cesta pač prinaša specifične obiskovalce, ki pajim koča ni prilagojena. To je poslovno velik minus, vendarje odmaknjenost koče tudi svojevrsten filter. Pride tisti, ki ve,7