Nič manj niso zanimiva tista mesta v M a -ttiolijevih komentarjih, kjer omenja našekraje v zvezi z raznimi vrstami živali. Skoraj150 let pred Valvasorjem opisuje lov napolhe v gorskih gozdovih Kranjske, Štajerske inKoroške kar na dveh krajih v svojih komentarjih:prvič pri geslu bukev (Fagus, str. 160),drugič pri polhih (Glires, str. 281) je še nekolikobolj zgovoren. Pri bukvi je omenil v zvezis polhi tudi druge živali in takole zapisal:»Polhi se te hrane (bukovega žira) zelo veselijoin postanejo debeli. Zato, ko dozori žir,nešteti lovijo polhe v alpskih gozdovih Kranjske,Štajerske in Koroške: Saj zgodaj zjutrajopazuješ prebivalce teh krajev, na hrbtih zvrečami polnimi polhov, ki so jih ulovili v enisami noči. Z bukovim plodom se zabavajo tudimiši: Kajti iz daljnjih krajev jih vodi naravniinstinkt, da v čredah navalijo v gozdove. Pravtako je priljubljena hrana vevericam, in tudidrozgom, kosom ter številni drugi perjadi(str. 160). 12Znano zdravilo živalskega izvora je bil »Casloreum«,ki so ga pridobivali od bobrov. V tedanjihčasih je bilo ob naših vodah še dovoljDonave, Drave in Save. 13 Prav tako je upodobilnekatere predstavnike morske favne, odkatere omeni morskega ježka (Echinus marinus),ki ga je dobil iz istrskega mesteca Pirana(str. 215). Njegovo pozornost vzbudi tudi rakovica(Pagurus), ki jo slovanski prebivalciJapidije ob Jadranski obali po domače imenujejo»paguri, (str. 230). 14Ko je služboval na južnem Tirolskem, je razenalpske flore spoznal tudi nekaj predstavnikovalpske favne. V Ananijskih gorah je videl planinskegazajca, ki dobi pozimi bel kožuh. 15Prav tam je spoznal že tudi svizce, ki jih imenuje»gorska miš« (Mus montanus, str. 282)." ». .. quin et in Austria, atque Pannonia, ubiDanubius, in aliisque finitimis provinciis, ubiDravus et Savus discurrunt. . . (str. 248).14 »Sclavi, qui Iapidiam incolunt, quorumque littoraAdriaticum mare alluit, . . . Paguri vulgo apellant«(str. 230).15 »Hi hyberno tempore admodum albicantes insummis vallis Ananiae montibus frequentes reperiuntur. ..« (str. 242).POVZETEKPO SLEDOVIH PRVIHV NAŠIH KRAJIHFI.ORISTOVteh živali. M a 11 i o 1 i imenuje kot njihovobivališče Avstrijo in Panonijo, oziroma porečje" »Glires hoc pabulo maxime delectantur, ae pinguescunt,Quamobrem cum eius advenit maturitas,innumeri capiuntur glires in Carniolae, Stiriae etCarinthiae alpinis silvis: Quippe iis in locis incolasmane inspexeris, qui saccos gliribus plenos ferantuna tantum nocte captis. Delectantur fagi fructuetiam mures: siquidem e longinquis regionibusnatura ducti gregatim silvas ingrediuntur. Item etsciuris gratissimus est cibus, ac etiam turdis,merulis, aliisque compluribus volatilibus (str. 160).Do nedavna so domnevali, da se je raziskovalno inznanstveno delo v floristiki, analogno pa tudi vdrugih panogah biologije, na tleh Slovenije in Jugoslavijezačelo šele s prihodom I. A. Scopolijav Idrijo, torej v drugi polovici 18. stoletja. Takoin podobno so doslej pisali vsi, ki so se ukvarjalipri nas z zgodovino teh znanosti. Trdili so, da seje strokovno delo v biologiji pri nas začelo neposrednos tako imenovano klasično dobo K. L i n -n e j a in njegovih sodobnikov, torej brez pripravljalnedobe. To misel je najbolj jasno izrazilW. V o s s v uvodu k svoji razpravi »Versucheiner Geschichte der Botanik in Krain« (1884), kopravi: »Es fehlt demnach in der Geschichte derBotanik dieses Landes eine sogenannte Vorzeit, inwelcher nach und nach der Boden ftlr klassischeArbeiten geebnet wurde. Eigentumlicher \Veise beginntsie hier sogleich mit einer klassischen Periode,wie die Zeit von 1754 bis 1800 zu bezeichnenware, in welcher Scopoli, Wulfen, H a c -q u e t und K. Zois im Lande ge\virkt haben«(str. 6).V enakem smislu sta pisala o začetkih naše biologijetudi N. K o š a n i n (1929) in P. Grošelj(1939).V grških in rimskih časih avtorjev florističnih inmedicinskih del (Teofrasta, Dioskoridain drugih) niso mikale odmaknjene gore in dolinenekdanjega Illyricuma, Thracije in Macedonije stujim in pogosto sovražno razpoloženim prebivalstvom.Zato so kraji iz teh področij le redkoomenjeni kot nahajališča za rastline, ki jih opisujejoantični avtorji.
Bistveno pa so se razmere spremenile ob koncusrednjega veka, ko so učenjaki renesančne dobez intenzivnim študijem grških, rimskih in arabskihavtorjev začeli ustvarjati temelje evropskih znanosti.S tem se je začela tako imenovana pripravljalnadoba tudi v zgodovini botanike, ki je v Evropipovsod približno enaka in ki je trajala od15. stoletja do nastopa K. L i n n e j a. Botaniki,bolje rečeno floristi, so bili v začetku večinomazdravniki, ki so se zadovoljili s tem, da so raziskovalikoristne, posebno zdravilne ali škodljive,včasih tudi »čudodelno« učinkujoče rastlinske močiali pa so komentirali dela antičnih avtorjev, posebnoDioskorida, in iskali njegove rastline.Redki so bili nadarjeni poedinci, ki so bili nadsvojo dobo in so delo v floristiki tretirali v vzvišenemznanstvenem smislu. Taki duhovi so biliredki in njihovi uspehi brez večjih vplivov inposledic. Niso mogli osnovati svoje skupine alisvoje šole, da bi se začeto delo nadaljevalo, znjimi je ugasnila luč, ki so jo širili okoli sebe.V severozahodnem delu Jugoslavije se je za nekajčasa ustavil na svojem triumfalnem pohodu poEvropi P. A. M a 11 i o 1 i (1500-1577), italijanskizdravnik, ki je prišel v Gorico leta 1541 in tu živelin deloval 12 let. V Gorici je napisal svoje strokovnonajvažnejše delo, komentarje k D i o s k o -r i d o v i m knjigam o zdravilih (»De materia medica«),ki so izšli prvič leta 1544 in skupno doživelinad 60 izdaj v raznih jezikih. Razen botanične inmedicinske razlage, pa tudi kritike Dioskoridater drugih antičnih in renesančnih avtorjev, namnudi delo skoraj celotni pregled tedanjega stanjafloristične in medicinske znanosti. V primeru zD i o s k o r i d o m je izredno pomnožil število obravnavanihrastlinskih vrst, v veliki meri iz lastnihbogatih spoznanj, ko je med svojim bivanjemv Gorici botaniziral in nabiral rastline, živali inrudnine, jih determiniral in primerjal z onimi,ki so jih opisali antični avtorji. Med njegovimi originalnimiizsledki so za nas posebno dragoceni podatkio odkritjih in o razširjenosti nekaterih avtohtonihvrst iz naše flore, kulturnih rastlin in pripombeo njihovi praktični uporabi v medicini infolklori.Med kraji, ki jih je obiskoval, kjer je nabiral aliod koder je dobival od znancev in sodelavcev posameznevrste rastlin, pogosto beremo imena našihgora, rek in celih pokrajin. Preko gozdnatih goraje često obiskoval Idrijo in pri tem spoznal bogatofloro velikanskega gozda na Hrušici, ki leži obrimski vojaški cesti med Aquilejo in Ljubljano.Večkrat je tudi prišel v Vipavo, od koder je občudoval»mogočno vipavsko goro« — Nanos in senanj tudi vzpenjal od raznih strani. Zelo rad inpogosto je obiskoval izvir Timava v bližini Trsta,znano goro Sabotin (609 m) nad Gorico, Solkan,Sv. Goro (682 m), Grgar in bližnjo okolico Gorice.Kot nahajališča prirodnin, ki jih opisuje v svojihkomentarjih, omenja tudi bolj oddaljene krajeoziroma pokrajine Istro, Kranjsko, Štajersko, Koroško,Dalmacijo, Macedonijo.Med prirodninami prevladujejo rastlinske vrste,ki jih je blizu 90 o/0 od skupnega števila obravnavanihgesel, le majhen del odpade na živali inrudnine. Mattioli se je posebno izkazal kotraziskovalec flore južnih Apneniških Alp in goraJapidije, ki jih često citira. V teh gorah, katerimpripada velik del današnjega slovenskega ozemlja,je odkril mnogo rastlinskih vrst, ki so bile dotlejše nepoznane in jih danes prištevamo ilirskemuflornemu elementu.Vidimo torej, da je delo P. A. M a 11 i o 1 i j a zanas še posebno dragoceno, saj je skoraj poldrugostoletje pred V a l v a s o r j e m in dvesto let predS c o p o 1 i j e m odkrival svetu lepoto ilirskih, japidijskih,kranjskih, štajerskih, koroških — alikakor jih že imenoval — krajev in gora ter zanimivostinjihove flore, favne in gee.LEGENDA KSLIKAMSI 1. Pietro Andrea Mattioli kot petdesetletnik.V desni roki ima izvod svojih znamenitinkomentarjev, v katerih pogosto omenja naše gore,doline, reke, ljudi, rastline, rudnine m živali. Vlevi roki drži znamenja zdravniškega poklica, mrtvaškolobanjo, zdravilno rastlino, skalpel in sesulo.Avtor portreta je verjetno G. Liberale izVidma (Udine), ki je Mattioli ju za časa bivanjav Gorici izdeloval tudi slike rastlin in živali.SI 2 Sirokolistno lobodiko (Ruscus hypoglossum L.)je Mattioli odkril v gorah med Gorico mIdrijo, ko je obiskoval idrijske rudarje.SI 3. Črni teloh (Helleborus niger) je spoznal innabiral v velikanskem gozdu v Hrušici, ki je skozenjvodila nekdanja rimska vojaška cesta protiLjubljani.SI 4 Prava ali keltska špajka (Nardus celtica L.},pri kateri se je Mattioli zmotil. Piše namreč,da io je nabiral na Nanosu, kar je nemogoče, kerne uspeva na apnencu. Tudi slika v gornjem deluje plod fantazije in ne odgovarja.SI. 5. Rožni koren (Sedum roseum (L. Scop.) tudine raste na Nanosu, kot je zapisal Mattioli.Mnogo pa ga je dobiti med ruševjem v vseh nasiliAlpah.SI. 6. Lepi jeglič, avrikelj ali trotovka (Primulaauricula L.), ki ga je naš avtor v množicah videlcveteti na Sabotinu nad Gorico (602 m). Tu uspevaše danes med skalovjem na severni strani hriba.SI 7. Kranjska bunika ali volčič (Scopolia carniolicaJacqu.), ki ga je pred 400 leti Mattioliše nabiral na Sabotinu (602 m) nad Gorico. Danestu rastline ni več mogoče najti, pač pa uspeva vgozdovih Hrušice in Trnovskega gozda.SI 8 Planiko, pečnico ali očnico (Leontopodiumalpinum) iz slike prav lahko spoznamo Tudi imeki ga je dal Mattioli tej, danes tako slavnicvetki, Leontopodium verum jo imenuje, zvem zelosodobno. Avtor je sam ni nabiral, temveč mu jo jeprinesel njegov sodelavec C a 1 c e o 1 a r i u s zgore Monte Baldo (2200 m) nad Gardskim jezeiom.SI 9 Rdeči zvončki (Cortusa matthioli) so redka inprivlačna vrsta, ki jo je naš avtor imenoval odknteliu in sodelavcu J. A. C o r t u s u na čast. Dvestolet pozneje je K. L i n n e z vrstnim imenomovekovečil Mattioli j a in tako danes rastlinav svojem latinskem imenu združuje priimka ooenbotanikov.SI. 10. Kraški ali bratinski košutnik (Gentianalutea f. symphyandra) je še iz rimskih časov znanozdravilno zelišče, ki je dobilo latinsko ime po lluskemkralju Gentisu. Rastlini tudi danes zelo strežejopo življenju in je niti zakonita zaščita ne moredovolj zavarovati.SI 11. Zlato jabolko (Lilium carniolicum) je, kotnaš avtor izrecno poudarja, sam našel na gorahJapidije. Pozneje so vrsto izločili iz rodu maslemcin jo dodelili rodu lilij.
- Page 2 and 3: VSEBINA:PO SLEDOVIH PRVIH FLORISTOV
- Page 4 and 5: 1. 167 pred n. e.), ki je rastlino
- Page 6 and 7: in nabiral širokolistno lobodiko (
- Page 9: (Daphne cneorum), več vrst preobje
- Page 13 and 14: okoli naju in odnekod je prišel ce
- Page 15 and 16: Planinski dom Zorka Jelinčiča na
- Page 17 and 18: čemu koristi. To je pripadalo 1778
- Page 19 and 20: osimi nogami že okrog 1. 1910. Pon
- Page 21 and 22: »Ljuba Marija, ti meni pomagaj!«
- Page 23 and 24: sojencev le sedi prikovana na kamnu
- Page 25 and 26: seni 1793 noge že toliko oslabele,
- Page 27 and 28: Devet dni zatem, v torek, 15. septe
- Page 29 and 30: vidim samo snežni pramen, ki ga ve
- Page 31 and 32: je zavozlalo, da je treba splezati
- Page 33 and 34: Leto1952 1953 1954 1955 1956 1957 1
- Page 35 and 36: Parsennska varnostna služba je od
- Page 37 and 38: ločilno prispeval k vzgoji mladege
- Page 39 and 40: ODPRAVA AAOV PAKLENICOZe pred leti,
- Page 41 and 42: Prizor s Triglavskega smuka - pred
- Page 43 and 44: šice, od VršiCev do Dola — šir
- Page 45 and 46: seku transverzale Petrovo brdo—Po
- Page 47 and 48: zident Franz Jonas, sam znanalpinis
- Page 49 and 50: Smučanje na SlovenskemNadaljevanje
- Page 52 and 53: ča-TISKARNAizdelava vseh vrst tisk
Change language