Julij - Planinski Vestnik

okoli naju in odnekod je prišel celo karabinjer.Pomiril se je, ko ga je Marija v italijanščinivprašala za pot, ter nama je vse zelonatančno in prijazno razložil. Pred odhodomsva si še ogledala vas. Vsega skupaj mogočedvajset hiš, med njimi nekaj opuščenih. Dolinaje redko naseljena. Melik piše,* da v vsejdolini ne živi več kot tisoč ljudi. Sredi vasije italijanski spomenik žrtvam prve svetovnevojne. Kako drugačen od vseh avstrijskihspomenikov in vojaških pokopališč v Bohinju,Koritnici, v Zajezerski dolini ali pa v okoliciDoberdoba! Ves kraj je dihal tujino, tuje kulturnoin zgodovinsko območje.Dolina je ostajala pod nama in avto se je zagrizelv strmal, kot bi ga bila popadla pravagorniška strast. Spretno se vijuga cesta kviškuv zatrepu doline in ko so izčrpane vse možnosti,zavije cesta v predor, vsekan v živoskalo. Večeriti se je začelo, dolina je tonila vsenci, na zahodu pa so postajale vedno višjefurlanske gore. Majhna naselja so kot belelise vedno bolj bledele v oljčnem zeleniluvečera. Polagoma se je strmina položila in vsvoje okrilje naju je sprejela koča na Nevejskemsedlu.Večer v gorah. Koliko večerov je že bilo inkako različnih! In vendar se mi zdi, da gorskanarava s svojo močjo in s svojo lepotošele sedaj prav vdira v mojo dušo. Na enistrani Prestreljenik in za njim meja, na drugistrani mogočna gmota Montaža in Viša. Z izkaznicoPlaninske zveze sva si zagotovilačlansko prenočišče v sobi. Nato sva posedelav tržaški planinski družbi pred kočo. Na sredozemskistrani Alp sva. Skodelica na mizi,slog koče in mize, ki za njo sediva — vse jedrugače kot pri nas. In vendar sva šele narobu našega ozemlja. Globoko čutiva, da tudiob Sredozemlju žive naši ljudje.Mrzla noč je rodila prelep dan. Sonce najuje našlo že ob Rabeljskem jezeru. Jutranjemeglice so se dvigale iznad jezera, da je bilovideti kot začarano, ubogi avto pa je treskaliz ene jame na cesti v drugo. Tako zanikrnocesto bi pa še pri nas le s težavo našel.Rabelj. Visoke rudniške hiše, zidane v popolnomatujem, a vendar alpskem slogu. Govore,ne, kriče, da smo v popolnoma nemškemkraju. Tuje in odbijajoče, tudi v primerjaviz žalostno in zasanjano furlansko zemljo, da* Anton Melik: Slovenija, Slovenski alpski svet,SM Lj. 1954, str. 307.slovenska duša skoraj otrpne. Niti spomenikžrtvam, ki jih je z bolnico vred leta 1910 pogoltnilazemlja, naju ne more pritegniti zadalj časa.V Mrzli vodi se ustaviva ob skupini zakmašnooblečenih kmečkih ljudi, ki se vračajo odnedeljske maše. Krepki slovenski obrazi, lahkobi jih srečal tudi v nedeljo dopoldne vMojstrani ali v Tuhinju. In slovenska besedaiz njihovih ust, skoraj književno čista in pravilna.Pomožujemo in pomodrujemo. O vremenuin o ljudeh. Vreme bo ostalo, pravijo,oni pa žive tod, med Nemci in Furlani že takodolgo, kolikor daleč nazaj seže njihov spomin.Prvi Italijani so prišli v te kraje šele po letu1918. Poslovimo se, kot da bi bila najnaravnejšastvar, da smo se srečali tu, a zdi se mi,da nam je vsem domača beseda posijala vnedeljo kot sončni žarek v temo.Srce nama ne da, da bi se vrnila, ne da biprej v Ovčji vasi v gostilni naročila skodelicočaja po naše in se ne bi sprehodila po Žabnicimed domačimi ljudmi. Ene krvi smo inzdi se mi, da smo že desetletja čutili potrebopo razgovoru. Vsem mejam v brk!Planinskim društvom,naročnikom,bralcem in prijateljemGlasilo Planinske zveze Slovenije je zašlo nenadomav hudo finančno stisko, ker mu jeSklad za pospeševanje založništva sporočil, daletos ne bo več dobilo običajne letne dotacije.Finančni plan Planinskega Vestnika je s todotacijo za leto 1966 računal, ker mu je bilana sestanku komitentov tega sklada že trdnoobljubljena. Proračun PV znaša 21 milijonov,od tega gre za tiskarno in papir 17 milijonovstarih dinarjev. Z naročnino, članskimi prispevkiin oglasi zbere uprava PV 14 milijonovna leto, za kritje razlike potrebuje najmanj še7 milijonov starih dinarjev.UO PZS sredi leta težko poseže po drastičnihukrepih, kot je na primer ustavitev izhajanja,