Julij - Planinski Vestnik

ali Vrbanovo Spico, drugi pa sopreizkušali svoje smučarske sposobonostina lepih smučiščih v bližiniStaničevega doma. Kakšnonavdušenje, živahnost in razpoloženje!Po osmi uri pa so že začeli krmaritismučarji iz grebena Rži vkonto pod Rjavino, preko Apnenice,mimo lovske koče do Poljav Zgornji krmi. Mladi in starejši,fantje in dekleta, vsi so se razpoloženido prešernosti smučali pobelem gorskem svetu.Na Apnenici sem se pogovarjal znekim Ljubljančanom. Bil je prvičpozimi tod in je navdušen zagotavljal,da bo odslej prihajal nasmuk vsako leto.Na Polju pod Vernarjem so seudeleženci po večini ustavili in posedlipo kopnih skalah. A smukaše ni bilo konec. Spet so se črtalesmučine v zasneženih vesinah meliščpod Draskimi vrhovi vse doSpodnje krme. Sele na planji predZasipsko planino so morale smučina ramena. Sprejelo nas je bogatoIZPLANINSKELITERATUREpomladno zelenje in cvetje. Kolikobolj občutiš pomlad, če prideš izzasneženih gora v cvetočo dolino.Na Zasipski planini je PogačnikovTone skromno pogostil reševalce,ki smo pred 20 leti sodelovali priakciji ob njegovem edinstvenem80-meterskem »skoku« v Triglavskoseverno steno. Da, minilo jetočno 20 let »kar gora ni hotela«.Kovinarska koča na Zasipski planinije nudila gostoljubje žejnimplanincem. Srečni, zadovoljni, razpoloženiin zagoreli so se vračalipopoldne udeleženci triglavskegaturnega smuka nazaj v svojekraje.Naslednje leto bomo spet priredilitriglavski turni smuk — saj se jeletošnjega udeležilo nepričakovanoveliko dobrih, mladih smučarjev.Ni res, da so mladi samo tam,kjer so žičnice.Prepričani smo, da se drugo letoštevilo udeležencev vsaj podvoji.In če nam to uspe — smo svoj namendosegli.JanezKrušicga osvojimo in obvladamo v vsakempogledu.Geograf Meze pri svojem delu nimogel mimo solčavskih, lučkih,ljubenskih in gorogranskih samin.Čeprav s stališča širokih demografskihračunov ta mali svet nenudi velikih številk, je z etičnihvidikov vreden več, kot kažejopodatki o gibanju prebivalstva.Kako slabo smo te stvari poznali!Za najvišje slovensko naselje smonavajali dve vasi na Koroškem,znotraj nacionalne države se naseljePodolševa (prej Sv. Duh) všolah ni omenjalo, čeprav je posajenov višini od 1200 do 1341 m.Zadnja leta so etnografi — na neznanstvenepozive — vendarle poseglitudi sem in tako je vsajkmetija Macesnik dobila v našijavnosti ime, ki ga zasluži. Vendarje to zelo rahel stik centralneSlovenije s pokrajino, kjer je vsakkmečki dom starodavna priča našegarodu, ki ji je vredno dajativeselje do obstoja tudi s tem, damimo nje napeljemo trume planincevin turistov. Ce tiste poti,ki jih v citiranem delu opisujedr. Meze, posebej pa tista »galerij-DR. DRAGO MEZE, SAMOTNEKMETIJE V LUČKI POKRAJINI,Geografski zbornik IX., Ljubljana1965. Dr. Drago Meze, znanstvenisodelavec Instituta za geografijona Slovenski akademiji znanostiin umetnosti, se posveča geografskimproblemom Gornje Savinjskedoline že desetletje. Z njegovimdelom je ta z naravnimi lepotamiin mnogimi drugimi posebnostmibogata dolina stopila pred slovenskojavnost kot del naše domovine,ki bi mu morali posvečativečjo pozornost. Ne samo zaraditurizma kot dodatnega vira zaslužka,kakor smo se v zadnjih desetihletih že navadili govoriti,marveč zaradi vsega njenega gospodarstvain gospodarjenja z njo,ska« pot od Klobase do Matkovegazaradi pomena, ki ga ima zaradikota pod Olševo ne bo bolj oživela,potem bo naša zibel tu ob-svoje lege in položaja znotraj našeganarodnega ozemlja, in končnozaradi tega, ker nam je vsakstala. Za te kmetije ne bi smelov nobenem primeru veljati površnogeslo: Ce ne zmore ali nočekošček našega sveta posvečen,neobhodno potreben in vreden, datam gori živeti, naj se naseli drugod.Vsak dom bi morali oceniti,ali ima pogoje za dobro in boljšeživljenje tam, kjer že stoletja ženekorenine. Ce take pogoje ima, bimu morali pomagati, da se utrdi,okrepi, modernizira ali, kakor pravimo,rekonstruira. In če ima ševoljo, da ostane in obstane, jetreba to voljo umno izrabiti. Nebo nam žal!Neobnovljeni, opustošeni domovitu, na mejah vpijejo. Ne zatiskajmosi ušes! Se teh lepih hišnihimen in priimkov, ki se ugrezajov nepovratno preteklost, je škoda,kaj šele ljudi!Ekonomisti seveda še niso izračunali,kaj se bolj izplača: takelezaokrožene, skoraj avtarkičnekmetije ali pa načrtno izkoriščanjegozdov, ki bi zarasli travnike,senožeti, brdine in njive? Ali jebolje, da ohranimo tu prebivalstvo,ki bi se preživljalo s poljedelstvom,živinorejo, mlekarstvom,gozdom in dodatno z turizmom,ali pa pospeševati depopulacijo inuvažati gozdne delavce za industrijskoeksploatacijo gozdov? Alise to ne da izračunati? Račun bibil dobrodošel tudi zaradi velikihbesed, ki jih ponavljamo za todolino že 100 let, a z zadnjim zaletomvse od leta 1945 in posebejod leta 1952, ko smo tudi v tej dolinizačeli iskati zavestne nosilceturizma.Naj mi bo dovoljena le drobnaopomba k avtorjevim ugotovitvamo zimskem turizmu.Poznavalci alpskih terenov v sosednihdeželah radi pravijo, dapri nas pravzaprav ni pravegasmuškega sveta. Poznavalci terenovv Julijcih spet radi omalovažujejosmuški svet v Grintovcih,v Savinjcih. Dosedanji razvojsmučanja in z njim zimskega turizmav Gornji Savinjski dolinires ne govori za »najboljše perspektive«zimskega turizma. Ce pagre za osnovne, torej naravne pogoje,je treba vendarle bolj poudaritiRaduho, »eno samo smučarskoodkritje«, kakor sta predleti zapisala profesorja alpinistaFrance Avčin in Daro Dolar. Resje to južna stran, zato možnostkrajše sezone, ob dobrih snežnihrazmerah pa tak spust, kakršnegapri nas zlepa ne dobiš, z vrha2062 m na višino 1000 m brez posebnihposegov v gozd in tla. Predleti smo se ogrevali za stalno smuškoturo z Golt preko Komne,Travnika, Mrčišča, Javoriča, Lanežana Raduho in nato za raduškismuk, ponujali svet okoli Koro-