skrčenje obsega ali izdajanje dvojnih številk,zmanjšanje kvalitete, nesorazmerno zvišanjenaročnine in podobno. Čuti se dolžan, da vsajza leto 1966 izda svoje glasilo v obsegu inopremi, kakor je bilo naročnikom napovedanona izredni skupščini PZS ob koncu leta 1965,ko je bila zvišana naročnina. Poleg tega imav letošnjem programu primorsko številko ob60-letnici Gregorčičeve smrti, himalajsko številkoo Kangbačenu, ljubljansko in mariborskoštevilko, za katere je gradivo že zbrano in ganaročniki pričakujejo.Zbiranje oglasov ne izda toliko, da bi glasilostiski ušlo. Tiskovnega sklada PZS nima.Za obvezno naročnino vseh članov se doslejše nobena planinska skupščina ni odločila izdobro utemeljenih razlogov.Ne preostane nam drugega, kot da potrkamona vrata naših naročnikov in na blagajnenaših planinskih društev.Tej številki prilagamo položnice s prošnjo, danam prostovoljno nakažete vsaj po 500 S - d i nizrednega prispevka za leto 1966.Tako prostovoljno zvišana naročnina na 2000S-din za leto 1966 še vedno ne bo previsoka zaca. 550 strani in 4 priloge spričo cen, ki namjih diktirata proizvodnja papirja in grafičnaindustrija, nikakor pa ne drugi stroški za planinskoglasilo, saj znašajo honorarji za glavnoin tehnično redakcijo ter za vse avtorske honorarjele 3 milijone S-din, honorar za uslužbenkoin ostali stroški pa 1 milijon S-dinarjev.Svojo prošnjo utemeljujemo prav tako kotvlogo založniškemu skladu. Pri tem apeliramona visoko člansko zavednost, ki se je ob kritičnihtrenutkih naše organizacije vedno odličnoizkazala. Pozivamo tudi planinska društva,da prispevajo iz svojih sredstev, kolikornajveč morejo, da se redno izhajanje <strong>Vestnik</strong>anadaljuje. Društva naj povečajo tudi prizadevanjeza zvišanje števila naročnikov. Pridobivajonaj nove oglase in tudi prispevke gospodarskihin drugih organizacij. Dolžni smo predslovensko javnostjo, da ohranimo planinskoglasilo, ki je 70 let spremljalo in usmerjaloslovensko planinstvo.Rešimo <strong>Planinski</strong> <strong>Vestnik</strong>!UPRAVAPLANINSKEGA VESTNIKAUPRAVNI ODBOR PLANINSKEZVEZE SLOVENIJELjudje,čas in goraNapisano za 70-letnico Planinskega<strong>Vestnik</strong>aDr. IvanGamsKo sva s spremljevalcem prišla z Velega poljado tam, kjer se steza prevesi proti Vojam, sose onstran Bohinjske doline kot fatamorganazablesteli beli valovi s snegom zalitih Bohinjskihgora. Tedaj, bilo je pozimi 1962, še nismovedeli, da bo ta fatamorgana dosegljiva zasmučarje že čez nekaj let, ko bo zgrajeno turističnosredišče na Voglu. V tistih letih senam je kazalo na obzorju bodočnosti eno samovisokogorsko središče — Velo polje in meneso zdaj poslali sem, da bi preučil plazove. Toso bele nadležne muhe, ki bi se pozimi usedalena avtomobilsko cesto Rudno polje — Malopolje, ki smo jo pri zadnjem terenskem komisijskemogledu vrisali na karto. Ni bilo razgovora,ali bo cesta ali je ne bo. Govorili smole o variantah te ceste.Nadaljnja pot proti planini Zgornji Tošc nibila videti nič kaj mikavna in moj spremljevalecje ponudil stavo, da ne bom prišel čezzasnežene galerije. Čeprav nisem bil prepričanv uspeh, sem stavo sprejel in mu segel vroko. Tudi za slovo, kajti počakal me bo tamna prevalu. Ker je bil zgodaj zjutraj snegledeno gladek, najbrž ne bi prišel niti do galerij,če ne bi plaziči pustili za sabo zmrzlekepe snega, ki so mi služile kot stopnice. Obvrhu stene, ki jo je po vojni vsekala bohinjskazadruga za lažji dogon živine na Velo polje,je veter tu in tam izstružil poličke in takosem se po njih v slabih dveh urah spravil naono stran galerij na položnejši svet. Zasopihanemuse mi je smejalo in tolklo srce: »Pa leše nisi zanič!«. Razum pa se je branil: »Pojdino, s tem ponosom! Saj to ni bil noben alpinističniproblem! Pravi alpinist gre tu čez nasprehod!« »2e, toda bil sem brez dei - ez, brezcepina in s smučmi na ramah,« sem se branil,
<strong>Planinski</strong> dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti (1844 m). Odprli ga bodo 7. avgusta t. 1. Ne zamudite tegapraznika PD Podbrdo in vseh primorskih društev!ker sem potreboval zadoščenje zmagovalca.Že dolgo se nisem poskušal v gorah, tam doliv dolini pa človeku gnijejo moči in kar je šehujše, ne ve več, ali je slabič ali korenjak.Tam doli se vključuješ v skupine in gibanjain ne veš, kdaj izgubljaš in kdaj dobivaš. Tupa sta le dva, ti in gora. Samo eden je lahkozmagovalec in tisti, ki je, ve, kaj je. Ni važno,kaj si premagal. Nekateri morajo preplezatismer VI da čutijo sladkost zmagoslavja.Drugemu je dovolj, če se povzpne po šodrovskistezi na vrh gore. Nadušnemu starcu je dovolj,da da podse Šmarno goro, in že si spet obnovitih kotiček zadovoljstva in zaupanja v svojemoči. Gora je bogata.Na polici, na kateri je nekoč stala planinaZgornji Tošc, sem v jutranjem soncu začelkartirati plazove, ki so se to zimo razlezli sTošca na vse strani, kot da bi zleteli iz sneženegagnezda na vx-hu gore. Na sami polici jeobtičal en sam plaz. Druge je pritegnil stranskijarek. V zimi 1960/61 jih je bilo tu več.Preplavili so polico in obtičali med prvimdrevjem na južnem bregu. Grapa izpod Studorskegaprevala je bila tudi letos ena samadolga plazina. S Slemena in Mesnove glave jezdrknil sneg po vseh večjih hudourniških jarkih.To bo treba galerij in tunelov! sem premišljeval.Toda tedaj, v letu 1962, smo že vedeli,da more tehnika poslati človeka na potv vesolje. In da ne bi mogla napraviti ubogeceste na Velo polje?Ker je opoldansko sonce zmehčalo sneg, je bilpovratek čez galerije mnogo lažji. Ko sva ses spremljevalcem vrnila v lovsko kočo naMalem polju, je bilo na soncu še prijetnotoplo. Spremljevalec je dober, si mislim, in mene bo zatožil, če si privoščim lenuharjenje nasoncu. Ležeč na deskah, ki sem jih zbezal izpodsnega, nisem dolgo opazoval vesine Tošca,Mišelj vrha in Triglava. Z vsem bitjem in žitjemsem čutil, kako vpije vsak košček kožetoplino sončnih žarkov, in ob prijetni utrujenostisem kmalu zatonil v dremavico. Nisemveč vedel, kje sem. Tošc ni več Tošc, Mišeljvrh ni več vrh. Vse naokoli je ena sama gora,pokrita s snegom in obžarjena s soncem. Medvrhovi je napeta tišina kot pajčevina. Le včasihzabrnijo njene srebrne nitke, tedaj, ko sev ne vem katere ostre skale ujame veter inglasen spet plane na piano. V te nitke se kdajpa kdaj zaplete šum ptičjega krila in zven
- Page 2 and 3: VSEBINA:PO SLEDOVIH PRVIH FLORISTOV
- Page 4 and 5: 1. 167 pred n. e.), ki je rastlino
- Page 6 and 7: in nabiral širokolistno lobodiko (
- Page 9 and 10: (Daphne cneorum), več vrst preobje
- Page 11 and 12: Bistveno pa so se razmere spremenil
- Page 13: okoli naju in odnekod je prišel ce
- Page 17 and 18: čemu koristi. To je pripadalo 1778
- Page 19 and 20: osimi nogami že okrog 1. 1910. Pon
- Page 21 and 22: »Ljuba Marija, ti meni pomagaj!«
- Page 23 and 24: sojencev le sedi prikovana na kamnu
- Page 25 and 26: seni 1793 noge že toliko oslabele,
- Page 27 and 28: Devet dni zatem, v torek, 15. septe
- Page 29 and 30: vidim samo snežni pramen, ki ga ve
- Page 31 and 32: je zavozlalo, da je treba splezati
- Page 33 and 34: Leto1952 1953 1954 1955 1956 1957 1
- Page 35 and 36: Parsennska varnostna služba je od
- Page 37 and 38: ločilno prispeval k vzgoji mladege
- Page 39 and 40: ODPRAVA AAOV PAKLENICOZe pred leti,
- Page 41 and 42: Prizor s Triglavskega smuka - pred
- Page 43 and 44: šice, od VršiCev do Dola — šir
- Page 45 and 46: seku transverzale Petrovo brdo—Po
- Page 47 and 48: zident Franz Jonas, sam znanalpinis
- Page 49 and 50: Smučanje na SlovenskemNadaljevanje
- Page 52 and 53: ča-TISKARNAizdelava vseh vrst tisk