Julij - Planinski Vestnik

Planinski dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti (1844 m). Odprli ga bodo 7. avgusta t. 1. Ne zamudite tegapraznika PD Podbrdo in vseh primorskih društev!ker sem potreboval zadoščenje zmagovalca.Že dolgo se nisem poskušal v gorah, tam doliv dolini pa človeku gnijejo moči in kar je šehujše, ne ve več, ali je slabič ali korenjak.Tam doli se vključuješ v skupine in gibanjain ne veš, kdaj izgubljaš in kdaj dobivaš. Tupa sta le dva, ti in gora. Samo eden je lahkozmagovalec in tisti, ki je, ve, kaj je. Ni važno,kaj si premagal. Nekateri morajo preplezatismer VI da čutijo sladkost zmagoslavja.Drugemu je dovolj, če se povzpne po šodrovskistezi na vrh gore. Nadušnemu starcu je dovolj,da da podse Šmarno goro, in že si spet obnovitih kotiček zadovoljstva in zaupanja v svojemoči. Gora je bogata.Na polici, na kateri je nekoč stala planinaZgornji Tošc, sem v jutranjem soncu začelkartirati plazove, ki so se to zimo razlezli sTošca na vse strani, kot da bi zleteli iz sneženegagnezda na vx-hu gore. Na sami polici jeobtičal en sam plaz. Druge je pritegnil stranskijarek. V zimi 1960/61 jih je bilo tu več.Preplavili so polico in obtičali med prvimdrevjem na južnem bregu. Grapa izpod Studorskegaprevala je bila tudi letos ena samadolga plazina. S Slemena in Mesnove glave jezdrknil sneg po vseh večjih hudourniških jarkih.To bo treba galerij in tunelov! sem premišljeval.Toda tedaj, v letu 1962, smo že vedeli,da more tehnika poslati človeka na potv vesolje. In da ne bi mogla napraviti ubogeceste na Velo polje?Ker je opoldansko sonce zmehčalo sneg, je bilpovratek čez galerije mnogo lažji. Ko sva ses spremljevalcem vrnila v lovsko kočo naMalem polju, je bilo na soncu še prijetnotoplo. Spremljevalec je dober, si mislim, in mene bo zatožil, če si privoščim lenuharjenje nasoncu. Ležeč na deskah, ki sem jih zbezal izpodsnega, nisem dolgo opazoval vesine Tošca,Mišelj vrha in Triglava. Z vsem bitjem in žitjemsem čutil, kako vpije vsak košček kožetoplino sončnih žarkov, in ob prijetni utrujenostisem kmalu zatonil v dremavico. Nisemveč vedel, kje sem. Tošc ni več Tošc, Mišeljvrh ni več vrh. Vse naokoli je ena sama gora,pokrita s snegom in obžarjena s soncem. Medvrhovi je napeta tišina kot pajčevina. Le včasihzabrnijo njene srebrne nitke, tedaj, ko sev ne vem katere ostre skale ujame veter inglasen spet plane na piano. V te nitke se kdajpa kdaj zaplete šum ptičjega krila in zven