lizu, spravili nadenj, ga razbili in pometalilesovje z Maričkino ploščo vred čez stenoRazen tega pa so še odklesali vsa imena sskal, da bi ne ostala nobena sled po tej ljubljanskinakazi na njihovem svetu.Ni se mi zdelo vredno, da bi si mazal rokeali besedo z njimi, ki so itak le malo časašarili po raznih plezalnih natepavališčih, potempa za vedno mrknili brez sledu. Za njimise je tudi v Planjavo vrnil nekdanji mir. Ničse ni dalo zbrisati; Maričkina plošča je ostala,čeprav je železo, na katero je bila naslikana,nemara že zrjavelo kje v sesutinah podsteno. Ime samo pripoveduje in bo ostalo,dokler bo še kdo lazil tam okrog.Napisal sem njegovo zgodbo, da bi se ljudječez leta morda ne vpraševali, kakšna in kateraMarička se je preplezovala po tistih pozabljenihklinih, ki tu pa tam še rjavijo pošpranjah.Umaknili smo se s torišča in ga prepustilinaslednikom; na naše zgodbe že lega nadihdaljne odmaknjenosti. Vendar so bile lep delnašega ubadanja po gorah in takšne nambodo tudi ostale.Jugozapadna stenaKaranfilaVeliborStanišičOb desetih dopoldne. Štirje sedimo na škrbiniRopajanskih vrat. Davi smo zapustili kočo vGrbaji in skozi dolino polno rose in ptičjihglasov, skozi brezpotni gozd in preko potokovprišli do zadnje krnice v Grbaji, da gremo vjužno steno Karanfila. Oprtniki so nam ožemalitelesa pri osemstometrskem vzponu. Enastran škrbine je albanska, z druge se na levovzdiguje naša stena. Zdaj nam to ni mar,preveč skrbi imamo z drugimi rečmi.Spustili smo se po strmem snežišču in zagledalisteno. Jutranja in sinočnja slutnja jepostala stvarnost: pred nami se je dvigal neizprosnivertikalni zid. Sredi njega so zrle nanas nekake zelenice. Senca Force (vrha naalbanski strani) zagrinja kraj, na kateremsmo. Hlad lije iz zasneženega ozebnika nadrugi strani škrbine, hladno je tudi pri srcu.Od škrbine direktno po razu je nemogoče. Primoji duši, kaj pa je danes nemogoče? Z našimznanjem, močmi in kovačijo pa ne gre!Nekaj niže levo vidimo vertikalne poči, pokaterih sklepamo na serijo kaminov. Splazimose čez krajno poč pod snežnim previsom inpridemo pod kamine. Več mislimo na to, kakose bomo spuščali z vrvjo navzdol kakor pana uspeh. In tako smo se spoprijeli s prvimimetri.Ob dveh popoldne. Ni bilo prehudo. Vrstil seje kamin za kaminom, zagozde druga za drugoin slaba varovališča, na katerih smo moralizabiti kline. Zdajci se piikaže greda sredistene, kakor lep sen. Nekoliko metrov lepezelene trave in zijalka polna snega, široka invisoka kakor železniški predor, koliko je globoka,pa ne moremo vedeti.Posedeli smo pred vhodom v zijalko. Jasnonam je, da smo premalo naredili, da bi siprivoščili bivak, žal pa nam je, da bi zapustilita imenitni kraj.Popoln mir kraljuje na albanskih gorah, navrhovih na oni strani krnice. Le kak kamense sproži v steni Force. Poslušamo, kako zoboka jame enolično kaplja. Tako lepo bi biloleči na gredo, se prepustiti soncu in nič misliti.Toda na strogo stvarnost opominja strmi,negostoljubni rumenkasti zid nad zijalko,skoraj brez elementov za razved. Ali najgremo na levo, na desno ali naravnost?Ob petih popoldne smo se končno le posloviliod široke leve. Sledilo je težko plezanje ponavpični precej krušljivi steni, brez dobrihrazčlenkov. Po treh raztežajih z varovališči,ki so nas bolj živčno utrudila kot pa fizičnospočila, po naprezanju druge naveze, da rešivrv, ki se je zategnila v vencu sponk, končnopolička, ki omogoča, da malo duškamo.Pol ure prekladanja klinov, prusikov, vreč zabivak, slonovih nog, končno pa četvorica ob-* Bralcem <strong>Vestnik</strong>a je skupina Karanfil (ali Vezirovabrada) v Prokletijah že znana. O historiatunjenega alpinističnega odkritja je pisal BrankoKotla j ič (PV št. 8 in 9/64), medtem ko je geološkioris dal Mirko Markovič (PV št. II/64). To potopuščamo pripombe na nekatera nesoglasja v toponomastiki.To je končno stvar konvencije. Važnoje, da vselej vemo, za kateri objekt v naravi gre.Odtlej je dejavnost v Grbaji tekla dalje. V doliniso predlanskim odprli Kočo PD Radnički iz Beograda.Člani AOB so zadnji dve leti preplezali večnovih smeri, letnih in zimskih, v Očnjaku, s severnimvrhom Karanfila, Kopij u itd. Eden odkorakov v alpinističnem odkrivanju Karanfila jetudi edini dosedanji vzpon v njegovi jugozapadnisteni.
sojencev le sedi prikovana na kamnu, pripravljenana užitek, ki ga nudi noč na ozkivesni polici, pod njo pa stotine metrov zraka,prav toliko nad njo.Barve na večernem nebu so ugasnile. Noč počasiprihaja na svet. Saša in Keli kade podbivak-vrečo, jaz in Žika pa morava to prenašati,da bi Albanci ne opazili luči. Hrananam ne gre, k sreči pa imamo vodo. Kaj nambo prinesel jutrišnji dan?Prebudim se. Polnoč. Mislil sem, da se dani,pa je bila le mesečina. Tovariši spe. Kakosmo sami tu!Strmi vrhovi na jugu se blešče kakor srebro.Mesec dela arabeske po steni Force. Jezikimegle se stegujejo v Grbajo iz Zastana. Ostresence se črtajo po snežiščih in gruščih globokopod našimi nogami. Hladi me, di-htimod mraza. Počutim pa se lepo, kakor da letim,brez strahu in teže, kakor da ne pripadamveč svetu fizičnih bitij. Samo včasih človekv gorah čuti tako, da je ta hip eden od onih,zaradi katerih se splača živeti, da teko trenutki,ki se ne pozabijo. —Misli se zmedejo in spet zaspim.Po bivak-vreči je na drobno zabobnal dež.Ob treh.— Keli, spiš?— Slišiš dež?— Še malo pa bo dan.— Vse kaže, da bomo šli nazaj.— Nikakor. Zdaj je že težje navzdol kot navzgor.Spet kratek sen, grde sanje zlih slutenj, kismo jih pozabili, čim smo se zbudili.Pol petih. Hladno oblačno jutro, škropi pa neveč. Pospravljamo. Vsi trdi smo, drgetamo.Oprtniki čakajo. Keli in Žika kot prva navezazačenjata svoj težki, pogumni opravek.Ob desetih. Bilo je zares moško delo. Zdržalsem in klical v sebi vse zemeljske in nebeškesile (za vsak primer, če so). Nekoliko klinovje ostalo za nama, ker jim Sašine in mojeotrdele roke niso bile kos. Kot hipnotiziransem gledal na grušč med lastnimi nogami,gladke površine na vse strani, ki sem jihmoral obvladati kot pajek, spremljal sem letodkrušenega kamna in kakor po čudežu lovilravnotežje. Keli pa je brez omahovanja zmogelzadnji del smeri naravnost navzgor.Tudi to je za nami. Zbrali smo se na neudobnemstojišču, s katerega se je levo povprekvidel izhod na rob. Sonce je prebilo oblake.Veter je zasopel močneje in prinesel nejasenzvok s snežišča, na katerem sla se premikalidve črni piki. Bila sta Zvone in Uroš. Prišlasta gledat, kako delamo.Izstopili smo iz stene neposredno ob zadnjemvrhu v grebenu (jugovzhodnem), ki se spuščaproti Ropojanskim vratom. Naredimo možica.Smo res mi poslednja srečna generacija,' kiima priložnost, da v tej državi stopa na nedotaknjenevrhove?Vidimo, da je do glavnega grebena, s katerimse veže naš, še nekoliko takih grebenskih zob.Zdi se, da bo vse to lahko.Sonce je do kraja premagalo megle. Spet naskot včeraj pozdravljajo vrhovi Prokletij, samoda iz nove, človeškim očem še nedostopneperspektive. Na oni strani doline Ropojana sevzdigujejo na vzhodu doslej nepreplezanigotski stolpi Maja Čoškištes, blešči se ledMaja Jezerca.Previdno napredujemo po tankem, krhkemgrebenu. Na obeh straneh se odpirajo globokiozebniki in snežne plaznice. Nič ne ruši pokojazelenih polic, ki oklepajo strma rebra inse raztezajo po navpičnih stenah. Vse jeprvobitno, neomadeževano, očarljivo v svojiosamelosti in divjini.Vemo, da je pred nami še dolga pot prekoglavnih vrhov Karanfila in krnic Krošnje dodoline, pa se nam ne mudi. Radi bi, da bi tapraznik za oči trajal čim dlje.Večer pred kočo v Grbaji. Še enkrat, kakorže tolikokrat, tu v Grbaji, v Vratih, v Tamarjuali kjerkoli, gledamo v silne barierekamnitih platen nad strmimi gozdovi in grušči,z občutkom notranjega zadovoljstva, kilahko nastane samo na napornem in uspešnemdnevu v gorah.Mislimo: Nekega dne bodo morda do koče vGrbaji vozili turistični avtomobili, namestoubogih stanov bo verjetno stala ovčarskafarma, meja ne bo več neprehodni zid. naRopojanska vrata bo držala morda markiranasteza, po naši steni pa bodo plezalci potegnilimnoge druge smeri. Morebiti se bo vse spremenilo,morda bo vse bolje in lepše ljudem,ki prihajajo v Grbajo ali žive v njej. Mi smopa srečni, da ta kraj doživljamo tak, kakršenje zdaj. Tu se je tako malo spremenilo v zadnjihpetdesetih letih, od tistih časov, ko se jepo dolini Ropojana neka izčrpana vojskaumikala proti morju.Spet je lep zvezdnati večer, jutri gremo domov.Naša stena bo spet samotarila. V njejbodo rjaveli naši klini.
- Page 2 and 3: VSEBINA:PO SLEDOVIH PRVIH FLORISTOV
- Page 4 and 5: 1. 167 pred n. e.), ki je rastlino
- Page 6 and 7: in nabiral širokolistno lobodiko (
- Page 9 and 10: (Daphne cneorum), več vrst preobje
- Page 11 and 12: Bistveno pa so se razmere spremenil
- Page 13 and 14: okoli naju in odnekod je prišel ce
- Page 15 and 16: Planinski dom Zorka Jelinčiča na
- Page 17 and 18: čemu koristi. To je pripadalo 1778
- Page 19 and 20: osimi nogami že okrog 1. 1910. Pon
- Page 21: »Ljuba Marija, ti meni pomagaj!«
- Page 25 and 26: seni 1793 noge že toliko oslabele,
- Page 27 and 28: Devet dni zatem, v torek, 15. septe
- Page 29 and 30: vidim samo snežni pramen, ki ga ve
- Page 31 and 32: je zavozlalo, da je treba splezati
- Page 33 and 34: Leto1952 1953 1954 1955 1956 1957 1
- Page 35 and 36: Parsennska varnostna služba je od
- Page 37 and 38: ločilno prispeval k vzgoji mladege
- Page 39 and 40: ODPRAVA AAOV PAKLENICOZe pred leti,
- Page 41 and 42: Prizor s Triglavskega smuka - pred
- Page 43 and 44: šice, od VršiCev do Dola — šir
- Page 45 and 46: seku transverzale Petrovo brdo—Po
- Page 47 and 48: zident Franz Jonas, sam znanalpinis
- Page 49 and 50: Smučanje na SlovenskemNadaljevanje
- Page 52 and 53: ča-TISKARNAizdelava vseh vrst tisk