Julij - Planinski Vestnik

je zavozlalo, da je treba splezati do polovicevrvi.Nad nama je še vse v megli. Sneži še karnaprej.Ne sprašujeva se, zakaj sva šla, čeprav svavedela, da vreme ne kaže najbolje. Kljubvsemu sva bila presrečna.P. S. Poizkus prvenstvene smeri v zapadnisteni Kočne.Plezala Vinko Pretnar in Franci Ekar.Druga plat kolajne(Razmišljanje ob 70-letnici PV)Vilko MaziVečkrat slišimo in beremo, da predstavljajonaša planinska društva najbolj množično telesnovzgojnoorganizacijo. Da to ni plehkafraza, temveč živo dejstvo, potrjujejo statističniizkazi ob koncu vsakega letnika PlaninskegaVestnika. Zadnji tak izkaz (za leto 1963)navaja 58 766 članov, to je za 1354 več kakorv prejšnjem letu. Verjetno smo medtem dosegliali celo presegli šestdeseti tisočak!Peščica rodoljubnih piparjev, ki jo je v lepijulijski nedelji 1882 prešinil vrh Stola trdenin plameneč sklep: »Vzdramimo se!«, ob vsemsvojem navdušenju niti sanjati ne bi upala,da se bo njena zamisel — ustanovitev Slovenskegaplaninskega društva — razraslakdaj v falango, ki bi se komaj zvrstila odMojstrane skozi Vrata ali skozi Kot do vrhaTriglava. Zdaj bi jo že skozi Krmo stežkarazporedili. Zamislimo si, da jo gledamo ponočiiz letala v svitu tisočerih plamenic...Kakšen čudovit prizor!Šestdeset tisoč organiziranih planincev, kakoponosna številka v poldrugmilijonskem narodiču!—• Vendar se ne dajmo kar tako omamitiod nje, kajti količina ne pomeni tudi kakovosti,je le njena posoda in nič več. Oglejmosi zato še to plat kolajne:V omenjenih statističnih izkazih najdemo tudipregled naročnikov Planinskega Vestnika,našega edinega organizacijskega glasila. Kajpa nam povedo te številke?Leta 1962 je bilo po društvih 4974, naslednjeleto pa 4725 naročnikov, torej občuten padec.Bolj ko to nas iznenadi, da je komaj vsakdvanajsti član naročnik. Ob tej ugotovitvihudo zbledi ponos na tisto »mogočno falango«,ki kaže tako malo zanimanja za svojo duhovnorazgledanost in s tem po kakovosti takodaleč zaostaja za količino; utone v njej!Tu je z našo planinsko organizacijo nekajnarobe. Pa ne morda šele od včeraj. Star,podedovan greh je, ki se vleče že od koncaprve svetovne vojne.5 tem grehom je sploh nekaj svojega. Neradise ga dotikamo, kakor boleče rane. Pa saj totudi je! In če se ga že kdaj dotaknemo, storimoto zelo narahlo, kar moč obzirno, takopač, kakor pri rani, »ki ni dobiti ji nikjerzdravila«... Nikoli nismo in najbrž nikoli nebomo zvedeli za očeta tega greha. Morda jezapisan v kakem arhivu, toda nihče še nistikal za njim in nemara tudi ne bo, v geslustare morale: greh se pove, grešnika se nesme!Ostanimo torej pri grehu samem in se skušajmotokrat nekoliko pogumneje spoprijetiz njim. Zdi se mi, da smo ob častitljivem jubilejunašega mentorja to skoraj dolžni storiti!Reči bi moral: spet enkrat storiti, kajti entak poskus je že bil in celo prav uspešen,kakor bom to še pokazal.Ko je po šestletnem prenehanju (1915 do 1921)začel Planinski Vestnik spet redno izhajati,je izginila z njegove glave prvotna, deset letse ponavljajoča označba, da »društveni članiprejemajo list zastonj«. (Plačan je bil s članarino,ki je znašala takrat 3 goldinarje ali 6avstrijskih kron.) V »Listnici upravništva«obnovljenega Vestnika beremo: »Prvo številkopošiljamo članom SPD. Celoletna naročninaznaša 70 K. Kdor noče postati naročnik, prosimo,da nam list takoj vrne!« Med »Društvenimivestmi« zvemo, da je zbor delegatov že16. nov. 1919 »odobril, da bodo dobivali Vestnikle tisti, ki bodo plačevali določeno naročnino.«V naslednji številki stoji poročilo občnegazbora Osrednjega društva za leto 1920,da »naj se določi za leto 1921 članarina na24 K in razen tega vpisnina za nove člane na6 K.« Predlog je bil sprejet z večino glasov.Članarina ni bila več vezana z naročnino nalist.Tako se je rodilo zlo, ki nas tepe že skorajpol stoletja, pa je zmerom manj upanja, da