Slovenija danes - september - Urad Vlade Republike Slovenije za ...

institucije, ki širi lepo slovenščino,
kot tako imenovani “izobraževalni
radio”. Zavedati se namreč moramo,
da znanje jezika usiha in da
je lepe slovenščine med ljudmi
čedalje manj. Pomagalo nam bo
samo, če bomo vsak dan, vztrajno
in z vsemi možnimi pristopi slovensko
govorico zasidrali v javnem
prostoru in prispevali k temu, da se
spoštovanje do vseh jezikov, ki jih
govorijo v naših krajih, razvija. Tu lahko
dnevno prispevamo svoj delež.
To pomeni, da bomo odprti do vseh
oblik kulturnega izražanja, da se
ne bomo zapirali pred ničemer, da
bomo predvajali tako zborovsko
petje kot moderno glasbo, recitale
in brane romane, prenašali odrske
uprizoritve, športne igre in tudi
rock-koncerte. In nenazadnje: naša
naloga je, da naš radio samoumevno
deluje za sporazumevanje med
kulturami, saj brez spoštovanja tudi
mi ne bomo preživeli!
Koliko ur slovenskega programa
oddaja radio Agora? Ali se res
obeta širitev in kakšen je njegov
pomen za slovensko skupnost na
Koroškem?
V štiriindvajsetih urah oddajamo
trinajst ur slovenskega moderiranega
progama, od šestih zjutraj
do šestih zvečer in še uro po
večerih, pet ur je namenjeno dvo-
in večjezičnemu moderiranem
programu.
Ali v programu sodelujete tudi
sami?
Seveda.
Vaša založba slovi po izjemno velikem
številu prevedenih slovenskih
knjig. Zakaj ste se odločili za
takšno usmeritev?
Odgovorim vam lahko na kratko:
hočem živeti drugače. Brez nenehnih
prepirov in brez zaničevanja.
Hotel sem pokazati, da je slovenska
kultura enakovredna vsem drugim,
hotel sem ponosno gledati v svet,
biti ponosen na Trubarja in njegovo
delovanje, iti prek Prešerna
do Cankarja in Prežiha, od Kravosa
do Lipuša. Vsi so sestavni del kulturnega
podviga celotne regije, saj
so jo sooblikovali in nanjo vplivali
in jo danes še naprej sooblikujejo,
kot nam to kaže ugotovitev Petra
Handkeja, da sodi Lipuš v krog svetovne
literature. Lipuševi literaturi
ne bo treba tako dolgo čakati na
spoštljivo priznanje, kot je to moral
pretrpeti Trubar. Čeprav bomo
morali še dolgo delati, da bodo
ljudje bolj množično segali tudi po
tej literaturi. Toda pomembno se
mi zdi, da se je literatura kot taka
uveljavila kot enakovredna med literaturami
sveta in od tam je nihče
ne more več odriniti. Ne bere se
več, ker „obžalujemo naše rojake
onstran meja“, kot smo to še slišali
pred nekaj leti, ali pa iz pomilovanja,
„iz solidarnosti do manjšine“, ne pa
zaradi njene kvalitete, kot je to bilo
velikokrat slišati iz krogov naprednih
demokratov.
Kako uspešni ste na avstrijskem
trgu?
V zadovoljivi meri, pridobili smo
si naziv, da smo specialisti za drugo
polovico Evrope.
Kako ocenjujete poslovno okolje v
Avstriji?
Dobro.
Kaj štejete za svoj največji
založniški podvig?
Da smo dali „malim kulturam“
glas v knjižni obliki. Ne samo slovenski
literaturi, tudi hrvaški, srbski, albanski,
bolgarski, slovaški, češki, romunski,
bosanski itd, da smo iznašli
edicijo „Europa erlesen“ (Evropo
prebrati) in da smo začeli izdajati
Enciklopedijo evropskega vzhoda.
Koliko del na leto izdate?
Preveč. 40, 50.
Je Slovenec lahko tudi nekdo, ki ne
govori slovensko?
Zakaj ne? Od kod prihaja, kam
gre? Kaj nosi v sebi in kako se
obnaša do drugega? Če bomo imeli
na ta vprašanja odgovore, bo pridobitev
praktičnega znanja jezika
samoumevnost, odvisna od volje in
ponudbe in od ničesar drugega.
Kako komentirate nedavno sprejeti
ustavni zakon o dvojezičnih krajevnih
napisih?
Evropski način reševanja
manjšinskih vprašanj je preprečil,
da bi se tudi na Koroškem vprašanje
preživetja slovenske kulture obrnilo
na bolje že zdavnaj prej. Evropa
do danes gleda na manjšine z
vidika večinske nacije, v sebi nosi
do danes zahtevo po asimilaciji.
Da navedem samo nekaj primerov:
Francozi hočejo Baske in Katalonce
pofrancoziti, Nemci Dance, Italijani
Avstrijce, Kosovarji Srbe, Slovenci
Italijane in Rome, Hrvati Srbe in
Bosance, Slovaki Madžare, Avstrij-
ci Slovence, Hrvate in vse druge.
Ta princip je bil desetletja vladajoči
princip. Deklaracije o človekovih
pravicah in o manjšinah so sicer že
zdavnaj postavile druge parametre,
a le počasi in nekonsekventno
se uveljavljajo. Saj, tudi današnja
Evropa je na razpotju, ali bo ubrala
pot spoštovanja do vseh jezikov in
kultur, brez teritorija in teritoralnega
principa, ali pa bo še naprej hodila
po stari, izhojeni poti, ki nas je
v prejšnjem stoletju vodila v vojne,
uničevanja in izseljevanja.
POSLOVNE STRANI
Da so zdaj, po toliko desetletjih,
sprejeli ta zakon, po mojem pomeni
le, da ljudje želijo iti po novi
poti, da hočejo brez nacionalizma
in šovinizma priti do spoštovanja.
Zaradi tega je dobro, da je ta problem
vsaj formalno urejen. Sedaj se
ponovno lahko začnemo ukvarjati
s pomembnejšimi vprašanji: kako
dobi človek, ki ne zna več jezika
svojih prednikov, slovenskega ali pa
katerega koli drugega, možnost, da
se ga nauči oziroma osiromašeno
znanje poglobi? Danes se po vaseh
lahko začnejo ponovno ukvarjati z
medsebojnimi odnosi, z vzdušjem
in prepričevanjem, da je dodatna
dvojezična tabla obogatitev za vse
in vsakega posameznika. Da ne
bo vprašanje vloge na občinah in
podobno v enem ali drugem jeziku
ideološko vprašanje in vprašanje
teritorialnega principa, temveč zgolj
praktično in da se naučimo, kako se
do vsakega posameznika obnašamo
dostojanstveno in spoštljivo!
Foto. Jaka Terpinc
Hotel sem pokazati,
da je slovenska kultura
enakovredna vsem
drugim, hotel sem
ponosno gledati v
svet, biti ponosen na
Trubarja
Lojze Wieser: »Jezik lahko preživi brez teritorija in teritorialnega principa, če so mu
na voljo kultura, tiskana beseda in slišnost v javnem prostoru.«
9