Revija Svitanje - Pomlad 2011

More documents

Recommendations

Info

š i r j e n j e V Steinerjevem času je bila situacija podobna. Kmečko prebivalstvo, katerega del je bil, je v njegovem življenju dejansko izginilo ter postalo industrijski proletariat – delavski razred. Stara kultura je temeljila na naravi; nova na strojih in industrijskih procesih. Ko je spoznal, da so bili ti ljudje iztrgani iz stare kulture in postavljeni v novo življenje, je bil, ko je bil leta 1890 naprošen, z veseljem pripravljen učiti na Delavski univerzi v Berlinu, ki jo je sponzorirala Socialistična delavska stranka. Tam je sedem let poučeval dva predmeta: govorništvo in zgodovino. Če dobro pomislite, boste vedeli, zakaj je poučeval prav ta dva predmeta. Poučeval je ljudi, katerih kultura se na nikakršen način ni povezovala s trenutno situacijo. Srednji sloj je imel trgovske in izobraževalne priložnosti in višji sloj je imel mnoge prednosti, ki jih uživa še danes, a delavci so bili oropani – brez prakse, izobrazbe in brez kulture, ki bi jim bila v oporo. Steiner jih je učil javnega govorjenja, da bi se naučili izražati, kar je zahtevalo od njih tudi učenje pravilnega in logičnega mišljenja. Brez te zmožnosti so bili delavci v popolni odvisnosti od propagandistov in direktorjev. Ker nas danes šole ne učijo jasno misliti ali govoriti, je tudi večina nas danes v enako neugodnem položaju! Zgodovino je učil zato, ker če ne vemo, od kod prihajamo, ne moremo vedeti, kam gremo in ne kdo smo. To sta dve absolutno osnovni potrebi: da se lahko vprašaš: 'Kdo sem?' in da se lahko izraziš do drugih. Steinerjeva služba na Delavski univerzi pa se je zaključila, ko so strankini veljaki spoznali, da je svoje ure zgodovine osnoval na svetosti človeške individualnosti in njegovi evoluciji, ne pa na vzgajanju razredne zavesti, in da je bilo učenje delavcev, da mislijo, v očitnem nasprotju z 'diktaturo proletariata', terminom, ki so ga tako radi uporabljali marksisti in ki pomeni, da nevedne delavce spodbudiš, da naredijo karkoli hočeš, ti pa (pomeni strankarski veljaki) imaš čvrsto kontrolo nad njimi. Njegova predavanja so bila zelo popularna in včasih je ob kakšnem posebnem dogodku govoril več tisoč ljudem. Do leta 1902, ko je dopolnil 42 let, je bilo življenje Rudolfa Steinerja uspešno – bil je urednik pomembnih izdaj Goethejevih in Nietzschejevih del, filozof, kritik in urednik prestižnega kulturne revije in spoznal je že mnoge pomembne osebnosti tistega časa. Toda čutil je, da mora molčati o svojem notranjem življenju, o svojih jasnovidnih sposobnostih, za katere je menil, da so njegovo življenjsko poslanstvo, da prispeva h kulturni prenovi, ki bo na nov način združila umetnost, znanost in religijo. Tistega leta je bil prvič povabljen, da govori o duhovnih stvareh. Zelo hitro so mnogi ljudje prepoznali njegove sposobnosti. Začel je izdajati knjige z duhovno vsebino, povabljen je bil, da predava po vsej Evropi in kmalu je postal voditelj duhovnega gibanja. Vse stvari, po katerih je poznan danes, so bile ustanovljene v naslednjih 23 letih njegovega življenja. Za biodinamike praktike je dobro, da pogledajo nazaj v njegovo otroštvo in njegovo zgodnjo kariero, da tam najdejo motiv kulturne prenove. Prenova pogosto pomeni uničenje, kajne? Rastlina enoletnica na primer, začne umirati, ko se oblikuje seme. Mislim, da ni nič kaj za lase privlečeno, če na biodinamiko gledamo kot na prenovo starodavne kmečke kulture, na povezovanje najboljšega iz stare in iz nove zavesti. Ko je imel Rudolf Steiner proti koncu svojega življenja predavanja o kmetovanju, je pogled obrnil nazaj na kmete. Ko so mešali gnoj iz roga, je v razgovoru rekel:
o b z o r i j 17 Zrasel sem iz kmečke družine in s svojim duhom sem vedno ostal tam ... Sam sem posadil krompir, in čeravno nisem gojil konjev, sem pa vseeno pomagal pri vzreji prašičev. In na kmečkem dvorišču sem pomagal pri živini. Te stvari so bile dolgo časa zelo blizu mojemu življenju; zelo aktivno sem bil udeležen v njih. Zato sem jim vsekakor z ljubeznijo predan, kajti sam sem zrasel sredi tega okolja, zato imam zdaj v sebi dosti več kot le drobec 'mešanja gnoja'. Prosim vas torej, da v meni vidite malega kmeta, ki je doživel resnično ljubezen do poljedelstva; nekoga, ki se spominja svoje male kmetije, ki torej verjetno lahko razume, kaj je tisto, kar živi v kmečkem življenju, v kmetih in malih posestnikih našega podeželja. Kajti vedno sem verjel, da je tako imenovana kmečka neumnost ' božja oziroma duhovna modrost'. Vedno sem bil mnenja, da je tisto, kar kmetje mislijo o svojem delu, dosti bolj modro kot tisto, kar menijo znanstveniki ... vedno sem z veseljem poslušal njihove besede, kajti zdele so se mi izjemno modre, medtem ko so se mi zdele znanstvene misli – v praktičnem delovanju, sila neumne. To je tisto, za kar si mi v Dornahu prizadevamo in kar bo našo znanost naredilo modro – modro ravno preko tako imenovane 'kmečke neumnosti'. Potrudili se bomo, da bomo nekaj te kmečke neumnosti vnesli v znanost, nakar bo ta neumnost postala – 'božja modrost'. V teh predavanjih je sijajen opis, kako so kmetje nekoč hodili po svojih poljih in zaznavali stanje na njih preko dušika. Kot da bi bil dušik povezava med kmetom in elementarnimi bitji zemlje, zraka, vode in toplote v prsti, rastlinah in živalih. Lahko se vprašamo, kako daleč od te starodavne zavesti smo danes. Kot je rekel Steiner: Ko sem bil mlad, sem želel napisati neke vrste 'kmečko filozofijo', kjer bi zapisal konceptualno življenje kmetov v vseh ozirih, ki se tičejo njihovega življenja. Bila bi lahko čudovita. Pojavila bi se absolutna modrost, ovrgel bi izjavo grofa (grofa Keyserlincka, ki je gostil konferenco), da so kmetje neumni. Fina modrost bi se pojavila – filozofija, prisotna v stvaritvi besed samih. Človek se čudi, ko vidi, koliko kmet ve o tem, kar se dogaja v naravi. Danes pa 'kmečke filozofije' ne bi bilo več mogoče napisati. Vse to se je skoraj popolnoma izgubilo. Nič več ni tako, kot je bilo pred štiridesetimi ali petdesetimi leti. Vendar je bilo izredno pomembno; od kmetov si se lahko veliko več naučil kot na univerzi ... To je bila nekakšna kulturna filozofija. Pogosto se mi je to zdela neusmiljena kritika univerzitetnega znanja s strani nekoga, ki je šel skozi najboljše univerze sveta! Vendar cilj Rudolfa Steinerja nikoli ni bil, da bi se vrnili nazaj v zgodnejšo stopnjo razvoja. Vedno je skušal iz stare oblike razviti nekaj povsem novega. Ni razmišljal o vrnitvi v fevdalni sistem, iz katerega so kmetje izvirali, niti ni želel zanemariti uspehov agronomske znanosti ali znanstvene izobrazbe. Želel je, da bi se kmetje, znanstveniki in trgovski interesi na novo povezali in da bi kmetje oblikovali nove sposobnosti zavedanja. Morda najpomembneje, ni verjel, da bi lahko hrana, ki jo pridelujejo na vedno bolj osiromašeni zemlji, priskrbela notranjo hranilnost, potrebno za duhovno delovanje. Verjetno je bilo kmetijstvo, mnogo bolj kot katero koli drugo področje delovanja, na silo in dokončno odtrgano od kulture, iz katere je izhajalo. Je pa, po drugi strani, le ena od mnogih aktivnosti, od katerih je odvisno naše življenje, ki je svetlobna leta oddaljeno od kulturne matrice, iz katere izvira. Steinerjevo življenjsko delo je bilo, da postavi temelje povsem nove kulture. Vedno se mi je zdelo tragično, da je tako revolucionarno osebo zasenčila sama količina informacij, ki jih je podal! To je kot bi mlado rastlino gnojili tako, da bi jo prekrili s kompostom. V pravi količini bi jo kompost okrepil, prevelika količina pa jo lahko zaduši. Nekateri zelo učeni in predani posamezniki na svetu so skoraj celo stoletje poskušali razumeti, prakticirati in nadalje razvijali Steinerjev ogromni prispevek. Pa vendar je sporočilo njegovega prispevka zelo preprosto in ga lahko najdemo v Knjigi razodetja: 'In glej, vse stvari predelam v nove.' to je bil namen Rudolfa Steinerja pri vsem, kar je naredil, posaditi seme, pripraviti osnovo za kulturno prenovo. Vedel je, verjetno bolje kot mi, da bo prenova, na katero je pozival, za katero se je tako obupno trudil, potrebovala čisto drugačno prehransko osnovo od tiste, ki jo lahko dosežemo skozi kemično kmetovanje. Za vse je potreben nov pristop: do znanosti, do našega notranjega razvoja,do našega odnosa do narave, do našega ravnanja z gnojili in kompostom, do izdelovanja preparatov, ki brez našega truda v naravi ne bi nikoli obstajali. In to je bil Rudolf Steiner: prerok prenove. prevedla Marina Nuvak
Page 2 and 3: K a z a l oz a l S V I T A N J E Re
Page 4 and 5: 4 AAn t rn o pto zro f io j Osnove
Page 6 and 7: 6 a n t r o p o z o življenjem v f
Page 8 and 9: 8 s k r b z a Spuščeni konji me s
Page 10 and 11: 10 s k r b z a za zadostno število
Page 12 and 13: š i r j e n j e znanstvenim vzorce
Page 14 and 15: 14 š i r j e n j e Če naj bi se
Page 18 and 19: 18 PPr e dr s te a vdl j as m Kruhe
Page 20 and 21: PKr e dm s t ae v lt j aim Sirarstv
Page 22 and 23: 22 DDo g ao j agn j ea j Delavnica
Page 24: d o g a j a n j e Društvo Ajda Sos

Revija Svitanje - Pomlad 2011

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?