Waldorfske novice - Jesen 2017

wsljubljana

Letnik XIII, številka 3
Časopis Waldorfske šole Ljubljana


K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

JESEN 2017, ZAPOREDNA ŠT. 95

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

www.wsl.si, tajnistvo@waldorf.si

Izdajatelj:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 031 737 003

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474

www.svitanje.si, revija@svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,

Mario Čuletić, Simona Pajk, Boštjan Štrajhar

Sodelavci:

Sue Palmer, Gregor Kovačič-Bajt,

David L. Brierley, Mario Čuletić,

Victoria Prooday, Godi Keller, Jaka Štoka,

Marjeta Privšek Štoka, Ivana Marušič,

Tjaša Černoša, Lucija Šolinc-Ovtar,

Ksenija Francetič, Teja Kete

Fotografije:

Mario Čuletić, Marina Maletin, Ana Povše,

Damjan Brajnik, Olga Simčič Jerele, arhiv

WŠL, arhiv WŠ Savinja, arhiv WŠ Primorska.

Naslovnica:

Ana Povše

Lektoriranje:

Tatjana Kamenšek

Uvodnik3

Širimo obzorja 4

Avtoritativno starševstvo 4

Med tistim, česar ni več, in tistim, česar še ni 5

Zakaj se otroci v šoli tako dolgočasijo? 10

Evritmija kot podpora razvoju otroka 12

Zgodba13

Ko je res pomembno 13

Utrinki14

1. šolski dan 14

Pastirski dnevi 16

Zgodovina v osmem razredu 17

Od Slavnika do Strunjana 17

Umetnostno-zgodovinska ekskurzija 19

Waldorfska šola Savinja 21

1. šolski dan 21

Visoke grede 22

Waldorfska šola Primorska 23

Za devetimi gorami 23

Naj le piha in srca greje 23

Waldorfske iniciative 24

Oblikovanje in prelom:

Žiga Vuk, zzigc.net

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in

knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.

ISSN 1854-0430

Revijo sofinancira

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

2 Waldorfske novice


U v o d n i k

Iztok Kordiš

Jesen je zame, poleg pomladi, poletja in zime seveda, najlepši letni čas. Letošnjega

septembra je bila sicer nekoliko muhasta, ampak kaj lahko človek pričakuje od

monsunskega podnebja, ki se očitno seli tudi v naše kraje. Kakorkoli, oktober je

spet tak, kakršni naj bi jesenski meseci bili; meglena, že kar hladna jutra, ki poskrbijo,

da se listje hitreje barva, da lahko potem, ko se megla razkadi v sončnem

dnevu, zasije v vsej svoji lepoti neštetih barv.

Prejšnji teden so nas politiki, ki neustrašno branijo naše javno šolstvo (pred

kom?), res presenečali s svojimi odločitvami, predvsem s sprejeto pobudo za začetek

postopka o spremembi ustave v delu, ki se tiče obveznosti države, da financira

tudi zasebno šolstvo. Pri tem se je ponovno pokazalo popolno nerazumevanje

situacije in nezanimanje za razvoj pedagogike, predvsem pa paradoks, da se v

socialni družbi želi uveljaviti najbolj neoliberalna rešitev, ko bodo lahko zasebne

šole obiskovali samo ''tisti, ki si bodo to želeli in si bodo to lahko privoščili'', ostali,

ki bi si to samo želeli, pa ne. Ljudje, ki naj bi zagovarjali enake možnosti, dajejo

predloge za sistem, ki bo dejansko razslojeval družbo. O neprofitnem, vsem dostopnem,

različnem in kvalitetnem šolstvu ni govoril nihče, kot da vsebina sploh

ni pomembna. Upam, da se ne bo spet pokazalo pravilo, da bomo znali ceniti, kar

imamo, šele potem, ko bomo to izgubili. Imamo namreč šolski sistem, ki uspešno

deluje, ki omogoča kvaliteten razvoj šolstva in različnih pedagoških pristopov,

kar konec koncev dokazuje tudi naša šola s petindvajset leti uspešnega dela. Do

sedaj smo govorili, da zasebno šolstvo bogati javno, učimo se drug od drugega,

različni smo in se medsebojno spoštujemo. To pomeni, da lahko razvijamo svojo

identiteto, svoj jaz, hkrati pa smo občutljivi in spoštljivi do drugih in drugačnih,

izmenjujemo ideje in dobre prakse ter tako skupaj skrbimo za uspešen razvoj.

Po takem tednu, ko moramo res razmisliti, kako strateško nastopiti, si človek želi

miru, miru, ki ti ga lahko da le narava ali konkretno delo. Tako je bil v soboto

pravi balzam, ko smo se dopoldne z dijaki, pod vodstvom Petra Pikla in pomoči

njegovega sina Gašperja, lotili popravila našega električnega avtomobilčka, ki je

zablokiral. Voda in posledično rja ni ravno prijateljica elektro motorjev, zato smo

morali motor razdreti, zbrusiti rjo, namazati zbrušene dele in jih sestaviti nazaj.

Mogoče za marsikoga to ni ravno sanjsko delo, ampak zadovoljstvo, ko je bilo delo

opravljeno, je bilo veliko.

Med tem je jutranjo meglo že zamenjalo sonce in jesenski dan je prav vabil na

popoldanski izlet. Odločitev ni bila težka - Krim, ki ima za našo šolo po tem, ko

smo spet izvedli maraton, ki je bil veliko več kot to, bil je pravi podvig naše skupne

dejavnosti, poseben pomen. In tam, po slabi uri hoje, me je vrh pričakal v soncu,

brezvetrju, s čudovitim razgledom na vse strani in hribi kot na dlani. Popolno nasprotje

dnevu, ki smo ga imeli na maratonu. Pred kočo je bilo nekaj ljudi, potem

pa sta prišli dve dekleti, stari kakih 14 ali 15 let. Veseli, razposajeni sta se usedli

k sosednji mizi na sonce in potegnili iz nahrbtnikov, verjeli ali ne – zvezke in začeli

delati domačo nalogo in to matematiko. 'Poglej, to se dela takole in če narediš to,

potem sledi to''. 'Aja, tako ...' in tako naprej in vmes hihitanje in veselje. Veselje

do tega, da si, veselje do vsega, kar je okrog nas, veselje do življenja. Na vrhu hriba,

v sončnem dnevu, po dvourni hoji, sta res uživali, ne samo v naravi, ampak

tudi v domači nalogi, v matematiki. Naloge sta reševali z veseljem in zanimanjem.

Čudovita slika, ki upam, da je ne bom nikoli pozabil. Ob takih trenutkih se zaveš,

za koga smo, za koga učimo, in kaj je pravzaprav namen šole. In tega bi se morali

stalno zavedati vsi, tudi politiki.

Waldorfske novice 3


Š i r i m o o b z o r j a

Razstrupljanje otroštva

Avtoritativno

starševstvo

Sue Palmer

Biti starš verjetno še nikoli ni bilo tako težko.

Morda so v preteklosti družine res imele

veliko izzivov, toda niso bile konstantno tako

bombardirane z reklamnimi sporočili, študijami raziskav

in informacijami s strani 'strokovnjakov', kot sem jaz. Pa

vendar obstaja med psihologi izjemno soglasje glede tega,

kakšen je najboljši slog starševstva. Po navadi ga opišemo

kot avtoritativnega.

Kaj je avtoritativno starševstvo?

Obstajajo štirje slogi starševskega delovanja, ki se

razlikujejo glede na to, kako starša uravnotežata dva

ključna elementa:

• toplino – to je odzivna, ljubeča pozornost, vključno

s spoštovanjem otrokovih čustev in mnenj,

• trdnost – to je postavljanje trdnih pravil in omejitev

glede obnašanja v različnih starostnih obdobjih,

z željo, da svojim otrokom zagotovijo dolgotrajno

zdravje in blaginjo.

S priporočili glede družinskih navad in vedenjskih

omejitev poskušam v teh člankih pokazati, kako uravnovesiti

toplino in trdnost. Ni se jih vedno enostavno

držati, toda pomagajo staršem, da ne popuščajo, kadar

so prepričani glede lastnih odločitev. Lažje je tenkočutno

obravnavati običajne frustracije otrok v posameznih

starostnih obdobjih, kot pa prenašati dolgotrajne

težave, ki se lahko pojavijo.

Preveč trden ...

Avtoritativni starši postavijo pravila na diktatorski

način, ne da bi upoštevali mnenje otrok ali jim nudili

tolažbo, ko so le-ti frustrirani. Kadar so meje vsiljene

tako samovoljno, namesto da bi jih razvijali preko pogovorov,

vodenja in pogajanj, lahko otroci zrastejo ob

pomanjkanju samospoštovanja in ne bodo imeli zmožnosti

samodiscipline. Obstaja nevarnost, da bodo, ko

se bodo v najstniških letih končno rešili starševskega

nadzora, iztirili.

Preveč topel ...

Popustljivo starševstvo lahko, ko otroci odrastejo,

prav tako privede do težav. Otroci, ki so jim preveč

popuščali, imajo po navadi zelo visoko mnenje o sebi

in prenapihnjen občutek, da si lahko karkoli dovolijo

(včasih smo jim rekli 'razvajeni', kar je seveda isto kot

'poškodovani'). Tudi oni lahko slabo obvladujejo sami

sebe.

V potrošniški družbi 21. stoletja je popustljiva starševska

vzgoja zelo običajna, saj jo spodbujajo tudi trgovci

z mnogimi ciničnimi pridobitniškimi strategijami.

Otroci, ki se navadijo ljubezen zamenjati z materialnimi

dobrinami, lahko razvijejo vseživljenjsko odvisnost od

statusnih dobrin, ki jim dajejo dobro samopodobo (pomeni,

da jim manjka splošne čustvene prožnosti).

4 Waldorfske novice


Š i r i m o o b z o r j a

Dovolj dober starš

Če ste prebrali do tu, je malo verjetno, da bi vas lahko

prištevali med tiste starše na diagramu, ki zanemarjajo

svoje otroke. Lahko pa se mučite z vprašanjem, kako

ostati v zgornjem levem kotu!

Toda že s tem, ko se preprosto trudite vzdrževati tenkočutno

ravnovesje med toplino in trdnostjo, se skoraj

gotovo uvrščate v kategorijo dovolj dobrega starša.

V tekmovani potrošniški družbi morda zveni koncept

'dovolj dober' neprivlačno. Ves čas nas silijo, da smo

odlični, da ne sprejemamo nič manj kot odličnost. Toda

človeški odnosi nikoli niso odlični in resničnemu življenju

(razen v izjemnih, izrednih, nepredvidljivih trenutkih)

običajno manjka odličnosti. Kar se starševstva

tiče, nas psihologija uči, da je 'dovolj dober' zagotovo

dovolj dober.

Koristne internetne strani

'Mirnejše, lažje, srečnejše starševstvo' (in drugi članki) avtorja Noela

Janis-Norton (Hodder and Stroughton) ponujajo mnoge uporabne

strategije (www.calmerparenting.com)

Koristen članek Dr. Gwen Dewar na njeni internetni strani: www.

parentingscience.com/ authorative-parenting-style.html

pripravil Gregor Bajt

prevedla Marina Nuvak

izr. prof. David L. Brierley

Vzgoja in izobraževanje

Med tistim, česar ni več,

in tistim, česar še ni

Ko na svetu nastane nekaj novega, se to vedno

najprej rodi kot misel. Na ta način ustvarjamo

prihodnost. Vse, kar oblikuje prihodnost, najsi

bo to stroj, stavba, roman ali opera, se rodi iz misli. Še nikoli

nismo toliko kot danes razmišljali o tem, kaj nam pripravlja

prihodnost. Stoletja se je človeštvo ukvarjalo predvsem s

tremi stiskami: lakoto, boleznijo in vojno. Večini današnje

populacije, posebno tisti, ki živi v Evropi, pa te stiske niso

več pomembne. Nekdaj so se ljudje, v veri, da so naravne

katastrofe, kot so lakota in kuga, delo božjega besa, pokesali

pred bogovi. Danes le redki verjamejo, da je tako, in

zaupajo v znanstveni napredek. Znanost nam je omogočila,

da preprečimo stradanje in epidemije in verjetnost, da bi

doživeli vojne, se zdi zelo oddaljena.

Torej lahko zdaj, ko nismo nič več obremenjeni z

osnovnimi problemi preživetja, prvič v zgodovini dvignemo

glavo in pogledamo v prihodnost kot posameznik

ali kot skupnost posamično. V času, ko je moderna

družba vero v višji božanski načrt v veliki meri

zavrnila, se sprašujemo, kako najti smisel življenja.

Brez smisla bo družba vedno v nevarnosti, da se sooči

z lastnim propadom.

S katerimi stiskami se bo ukvarjalo človeštvo v prihodnje?

Kakšno življenje bi želeli za naše otroke in

vnuke? Kakšna je naša vizija? Kaj bomo v prihodnje

naredili sami s sabo? Čému bomo morali v času odločilne

spremembe nameniti svojo pozornost? Katere

vrednote je potrebno uveljaviti v svetu biotehnologije,

informacijske tehnologije, kompjuterizacije, robotov in

umetne inteligence? Takšne vrste vprašanja so postala

izziv tvorcem vzgoje in izobraževanja.

Pogled v prihodnost nam očitno pokaže, da bodo v

nekaj desetletjih izginila vsa delovna mesta. Evropsko

gospodarstvo vse manj temelji na surovinah, saj ni več

odvisno od mineralnih virov ali celo žitnih polj. Pri vse

več opravilih bo ljudi nadomestila umetna inteligenca.

Ljudje imajo tako fizične kot kognitivne sposobnosti.

Stroji jih na fizičnem področju že v veliki meri

posnemajo in lahko zdaj že učinkovito tekmujejo tudi

na rastočem področju kognitivnih opravil. Problem ne

bo nujno v ustvarjanju novih delovnih mest, ampak

v tem, ali lahko zaposleni delajo bolje od algoritmov 1 .

Nekateri komentatorji napovedujejo, da bi se lahko

pojavil nov sloj ljudi, ki mu pravijo 'neuporabni sloj'.

Ne le, da bodo nezaposleni, ampak bodo zaradi težav

Waldorfske novice 5


s prilagajanjem na druge oblike zaposlitev nezaposljivi.

Gotovo bodo ustvarjena nova delovna mesta, toda nove

oblike zaposlitve bodo zahtevale večjo fleksibilnost in

uvid kot prej. Hitrost znanstveno-tehnološkega napredka

je tolikšna, da se bo od ljudi pričakovalo, da vsako desetletje

sami sebe na novo 'izumijo'. Da bi

videli te pokazatelje, ne rabimo kristalne

krogle ali biti pesimistični.

Očitno je, da bo glavni gospodarski

vir postala generacija

novih idej. Nihče, naj bodo to

politiki, psihologi ali učitelji,

ne zanikajo, da je kreativnost

vse pogostejši ključ do

blagostanja posameznika in

razcveta družbe. V naši bogati,

potrošniško usmerjeni

družbi, osredotočeni

na neprekosljivo gospodarsko

rast, bo vedno

obstajalo tudi nezadovoljstvo,

saj ljudje

niso zadovoljni s

tem, kar že imajo.

Zato bo vsesplošen

odziv hrepenenje

po nečem

boljšem, večjem

in okusnejšem ter

kratkoročno bolj

zadovoljujočem.

Glavni problem bo, kako zaposliti

rastoča območja prebivalstva.

Lahko bi jih na neki način zabavali.

Toda nihče ne verjame, da je to modra rešitev.

Če želimo negovati veselje do življenja, morajo biti

ljudje zaposleni z nečim smiselnim, nečim, kar daje življenju

pomen. Sicer se jim bo zmešalo. Ena rešitev bi

lahko bila več uporabe računalniških igric. Danes lahko

vidimo, da mladi vedno več časa preživijo v svetu navidezne

resničnosti. Možno je, da bi jim take vrste aktivnosti

nudile veliko večjo čustveno angažiranost in vznemirjenje

kot zunanji svet. Druga rešitev bi lahko bila tista iz starih

časov, pripadnost religiji. V preteklosti so vere dajale

množicam smisel življenja in uravnavale njihov način življenja.

Vendar pa to,da ljudje ne bodo imeli več dela, ne

bo nujno pomenilo tudi konec smisla, kajti ta prej prihaja

iz domiselnosti kot od dela.

Z mislijo na te dejavnike lahko pogledamo na vprašanje

vzgoje in izobraževanja prihodnjih generacij. Saj vendar

vzgajamo in izobražujemo za prihodnost. V svetu, ki se

tako hitro spreminja, se nam tudi sanja ne, kako bodo

stvari izgledale, ko bodo letošnji prvošolci zaključili svoje

obvezno izobraževanje, kaj šele takrat, ko se bodo izšolali

za poklic, ki so ga izbrali.

Vprašati se moramo: Kaj je pravzaprav vzgoja in izobraževanje?

Namen našega bivanja je, kar se da najbolje razviti

zametek elementa človečnosti. Pri učencih je potrebno

kultivirati njihove prefinjene čute, nagovoriti njihov čut za

zdrav duh, tako da se lahko pokažejo njihovi potenciali,

v dobro obeh, posameznika in družbe. Nasprotje izobraževanja

je manipulacija, do katere pride samo zaradi pomanjkanja

vere v enkratnost učencev v naši oskrbi.

Leta 1919, v času, ko je prišlo v Evropi do popolnega

preobrata, je bila v Stutgartu ustanovljena waldorfska

šola. Njen ustanovitelj Rudolf Steiner je predstavil motive

za ustanovitev šole in dal jasno vedeti, da 'vprašanje

izobrazbe ne bi smelo biti, kaj mora posameznik

vedeti ali biti sposoben narediti v družbi, kakor je to

sedaj. Raje bi se morali vprašati, kakšne zmožnosti

naj bi našli v vsakem človeškem bitju, ki jih

je mogoče razvijati. To bo omogočilo, da v

družbo vnesemo vedno nova spoznanja

in energije.' 2

V zagovor dobro

uravnoteženemu

liberalnemu

izobraževanju

Od nastopa moderne

ere se človeštvo upravičeno

ponaša s

svojimi znanstvenimi

dosežki.

Napredek, ki

ga je naredilo

v razmeroma

kratkem časovnem

razdobju,

presega

najbolj

nore upe in sanje naših pradedov. Zato tudi znanosti zaupamo

kot še nikoli prej. Obstaja splošno prepričanje,

da nam znanost lahko omogoči dolgo življenje, udobje in

blaginjo. V znanstvene raziskave vlagamo, v veri, da lahko

v prihodnosti dosežemo zadovoljstvo, ogromne vsote

kapitala. Naša vera v znanost je odvisna od vlad, podjetij

in privatnih donatorjev, ki financirajo velike stroške,

potrebne za znanstvene raziskave. To je v šolah privedlo

do poudarka na znanosti namesto na liberalno izobraževanje,

kjer imajo družboslovje, umetnost in rokodelstvo

enako težo kot znanost in tehnologija. Walter Gropius,

arhitekt, inženir in učitelj, ustanovitelj podjetja Bauhaus,

je videl edino možno pot izobraževanja v povezovanju različnih

predmetov. Napisal je, da 'bi morali zakone fizičnega

in intelektualnega sveta ter sveta delovanja duha izražati

istočasno.' Verjel je, da edino pravo šolanje uri um,

telo in duha. Znanstvenik našega časa se mora potruditi

za sintezo in holistični pogled na svet. Zato je verjel, da

mora izobraževanje poskušati ponovno združiti poezijo

in fiziko, umetnost in kemijo, glasbo in biologijo, ples in

sociologijo ter vse druge kombinacije estetskega in analitičnega

znanja.

6 Waldorfske novice


Običajna delitev v vsakdanjem življenju med znanstveniki,

katerih delovanje je osnovano na empiričnem znanju na

eni strani, ter filozofi, psihologi in avtorji na drugi strani,

katerih profesionalno področje so vrednote, ni nič novega.

Na površje je prišla v letih pred prvo svetovno vojno in v

času padca avstro-ogrske monarhije. Racionalisti so bili čisto

pripravljeni opustiti vitalne odločitve na področju lepote,

ljubezni in vere drugim skupinam, ki so v vrednotah videle

svoje profesionalno področje. V celotnem dvajsetem stoletju

pa vse do danes je enkrat prevladovala ena stran, drugič

druga. V šestdesetih letih dvajsetega stoletja je prevladovalo

vzdušje nasprotovanja eksaktnemu védenju in so mrzlično

pozivali k novi veri ljudi v dušo in večne vrednote. Vse stvari

na svetu so v nevidnem, toda stalnem procesu spreminjanja,

kjer so možnosti neomejene. To se najbolj vidi pri učenju,

kjer je pri novo nastajajoči osebnosti mogoče kultivirati

prirojene sposobnosti vsakega učenca. Danes je poudarek

pogosto na razvijanju intelekta in sposobnosti logičnega

razmišljanja. Pomen drugega bistvenega področja človekovega

življenja, čustev in domišljije ne bi smeli zanemariti.

To tripartitno ravnovesje je potrebno, ker znanost ni dejavnost,

ki bi se nahajala na višjem humanističnem nivoju,

bodisi moralnem, etičnem ali duhovnem. Da opravičijo

stroške, morajo izvesti neko novo znanstveno odkritje. En

primer je bila izstrelitev prve atomske bombe v Alamogordu

v Novi Mehiki dne 16. julija 1945 ob 05.29.53. Osem

sekund po tem je Robert Oppenheimer citiral Bhagavad

Gito: 'Zdaj sem postal smrt, uničevalec sveta.' Dve bombi

sta v trenutku ubili najmanj 120 000 ljudi, približno

dvakrat toliko jih je umrlo zaradi učinkov radiacije, na

tisoče potomcev se je rodilo z deformacijami. Bolj nedaven

primer je štirinajstletna britanska deklica, ki je zbolela

za redko, neozdravljivo obliko raka. Odločila se je, da želi

priložnost živeti dalje tako, da njeno telo kriogenetsko zamrznejo,

v upanju, da jo bodo lahko nekoč v prihodnosti

spet obudili v življenje. Mati najstnice je podpirala njeno

željo, da jo kriogenetsko zamrznejo. Njen oddaljen oče je

na začetku nasprotoval njeni želji. V zadnjih mesecih svojega

življenja je dekle brskalo po internetu in naletelo na

informacijo o kriogenetskih raziskavah. Pod imenom JS

(njeno ime je ostalo strogo zaupno) je na sodišče poslalo

pismo: 'Prosili so me, da pojasnim, zakaj želim narediti to

nenavadno stvar. Mislim, da imam v primeru, da me krioprezervirajo,

možnost, da ozdravim. Nočem, da me pokopljejo.

Hočem še nadalje živeti in mislim, da bodo v prihodnosti

morda našli zdravilo za mojo bolezen in takrat me

bodo obudili. Hočem imeti to priložnost. To je moja želja.'

Po navodilih sodišča je v primeru, ki ga je sodnik označil

kot nenavadnega, telo JS sedaj prezervirano in prepeljano

iz Londona, kjer je živela, v ZDA, kjer ga je neko podjetje

trajno zamrznilo za ceno 37.000 $.

Oba primera kažeta zvezo med znanostjo in moralno

etičnim načinom razmišljanja. Prav je, da se spomnimo,

da je minilo skoraj dvesto let od tega, ko se je ta

tema prvič pojavila z izdajo romana Mary Shelley 'Frankenstein

– Moderni Prometej'. Knjiga, ki jo je napisala

pri osemnajstih letih in jo anonimno objavila v Londonu

leta 1818, pripoveduje o Viktorju Frankensteinu, mladem

znanstveniku, rojenem v Neaplju, in njegovi obsedenosti

s tem, da ustvari umetnega človeka, ki se je zaradi težav

pri reproduciranju natančnih in zapletenih procesov v

človeškem telesu sprevrgel v ostudno pošast.

Hkrati pa je le malo stvari, v katere moderna sekularna

družba tako goreče verjame kot v izobraževanje. Od razsvetljestva

dalje se je izobraževanje od osnovne šole pa

vse do univerze pokazalo kot najbolj učinkovit odgovor

na vrsto najbolj skrb zbujajočih bolezni družbe, kanal do

oblikovanja civiliziranega, uspešnega in razumnega državljana.

Zato obstaja splošno soglasje, da mora biti v središču

našega obstoja človeška eksistenca. Tradicionalna

oblika humanizma trdi, da je vsak človek enkratna osebnost,

ki ima svoj pristen notranji glas. Vsakdo razsvetljuje

svet z različnih stališč, kar družbi daje barvo in smisel.

Če želimo rešiti neko etično vprašanje ali priti do nekega

inovativnega spoznanja, revolucionarne ideje, se moramo

povezati z našimi notranjimi izkušnjami in z izredno tenkočutnostjo

pogledati nanje. Otroci in mladostniki v razvojnih

letih zbirajo v šoli izkušnje. Biti morajo zmožni

izostriti tenkočutnost v povezavi z lastnimi izkušnjami, da

bi tako prišli do globljega razumevanja tega, kar se učijo.

Katero koli metodo privzamemo, upoštevati moramo, da

imajo izkušnje tri sestavne dele – čustva, občutke in misli.

Tenkočutnost je praktična zmožnost, ki jo lahko razvijamo

le z vajo. Vzgoja in izobraževanje zaobjemata spodbujanje

rastí, ne le v fizičnem smislu, ampak tudi v rásti, ki se

pokaže skozi izražanje. Učenci morajo biti zmožni proizvajati

glasove, podobe, gibe in artefakte. Človek, ki se lahko

izraža na mnogo načinov, je dobro izobražena oseba.

Če zna izvajati dobre zvoke, je dober govorec, glasbenik

ali pesnik; če zna izvajati dobre podobe, je dober slikar

ali kipar; če zna izvajati dobre gibe, je dober plesalec ali

obrtnik. Vse sposobnosti logike, spomina, intelekta so del

takih procesov. Tako lahko učenci v svet vstopijo na temelju

širokega spektra možnosti in na osnovi svojih globljih

osebnh nagnjenj in želja izbirajo iz množice poklicev.

Ne smemo pozabiti, da smo v zadnjem stoletju eksperimentirali

z drugimi oblikami humanizma. Socialni humanizem

je vzniknil iz različnh komunističnih in socialističnih

ideologij. Te so na ortodoksni liberalni humanizem

gledale kot na pomanjkljivega, ker računa na množico poedinih

čustev in pomenov. Nacionalisti devetnajstega stoletja

so slavili edinstvena čustva naroda kot nekaj, kar je

treba varovati. To je zahtevalo, da prenehaš razmišljati o

sebi in se osredotočiš na narod. V ekstremnem primeru je

to vključevalo tudi zatiranje posameznika, kot smo videli

v Sovjetski zvezi in ne nazadnje med Mao Zedongovo kulturno

revolucijo. Kot smo videli pri nacionalnem socializmu,

je bila druga oblika razvojni humanizem. Osnovan

je bil na ideji, da so ljudje zelo različni in da so nekateri

ljudje nadrejeni drugim. Da 'čiste' skupine prebivalstva

ne bi bile 'okužene', so nekatere skupine odtranili. 3

Skrb za dušo v času sprememb

V današnjem svetu smo vsi umetniki – hote ali nehote,

če nam je všeč ali ne. Smo umetniki življenja, saj se od

Waldorfske novice 7


nas pričakuje, da z uporabo lastnih človeških nagnjenj

in nadarjenosti damo našemu življenju smisel in pomen.

Beseda 'umetnik' je prava, saj umetnik poseduje sposobnost

oblikovanja tistega, kar bi sicer bilo brezoblično in

brezbarvno. Ta oseba je tako sposobna vnesti red v nekaj,

kar bi sicer bilo kaotično, naključno in neorganizirano. V

družbi, ki ji vse bolj manjkajo tradicionalne reference, kot

so cerkev, družina in kulturna izročila, se pojavi potreba

po tem, da bi zmogel načrtovati svojo življenjsko smer.

Tako kot za katero koli umetniško delo je tudi za oblikovanje

lastnega življenja potrebna domišljija, iznajdljivost,

osredotočenost, neka mera svobode, sposobnost oblikovanja

zdrave sodbe in kritičnega mišljenja. Vsak umetnik

želi povedati svojo lastno zgodbo in zapeti lastno nenadomestljivo

pesem. Ko pride do izobraževanja prihodnjih

generacij v skladu z današnjim časom, moramo na vidike

sodobnega življenja vedno gledati v povezavi z njihovim

notranjim pomenom. Psihološki temelj svobodne osebnosti

je danes škodljivo podrejen hitrim zunanjim spodbudam.

Zaradi vedno večjih zahtev praktičnega življenja je

moderni razum postal preračunljivejši. Želja, da bi postali

bolj to, kar smo, ni egoistično, antisocialno načelo. Omogoča

nam, da sodelujemo pri napredku družbe, ki neguje

vrednote, ki nas delajo človeške.

Vprašamo lahko: Ali globalno državljanstvo potrebuje

učenje humanističnih ved v šolah in na univerzah? V humanističnih

vedah lahko s sprejemanjem dejstev iz standardiziranih

učbenikov nakopičimo veliko podatkovnega

znanja. Odgovorno državljanstvo in bodočnost družbe pa

zahtevata dosti več. Sposobnost vrednotenja zgodovinskih

dokazov, biti sposoben kritičnega mišljenja, razumevanja

komplekstnosti različnih filozofij in religij so kvalitete, ki

nam pridejo tukaj na misel. Enciklopedija podatkov brez

zmožnosti vrednotenja, razumevanja globljih meja razmišljanja

je skoraj tako škodljiva kot nevednost. Gotovo se

izobrazba pokaže bolj v smislu človeške čudi – tenkočutnost,

domiselnost, ljubeznivost, odgovornost, okus, čut

za sodbo in divergentno mišljenje. Učitelji se pritožujejo,

da jih skrbijo reforme, ki jemljejo njihovo pozornost in

čas bolj za dokumentiranje in merjenje kot za ocenjevanja

kvalitativnih izkušenj njihovih učencev.

Humanistični pristop gleda na življenje kot na postopni

proces notranje spremembe preko mnogih čustvenih, fizičnih

in intelektualnih izkušenj. Tako bi lahko trdili, da

humanistične vede pomembno prispevajo k zdravju in

vzdrževanju demokracije. Cvetoča demokracija je odvisna

od osnovnih vrednot, kot so kritični razmislek, sklepanje,

debata in ovrednotenje idej. To pomeni, da je mesto humanističnih

ved v šolah odvisno od vrst inteligence, ki jo

pri urah negujemo s pohvalo logično-analitičnih metod,

ki so osnova matematičnega mišljenja.

Učni načrt in metodika

Beseda kreativnost je v zadnjih letih postala ena najbolj

zlorabljenih in razvrednotenih besed v jeziku, oropana

vsakršnih jasnih namigov, kako naj bi jo v šolah promovirali

kot osnovo za inovacije v družbi. Je nespremenljivo

vezana bolj na umetniški izraz kot pa na generacijo divergentnega

razmišljanja. Od vseh neznank na svetu je ta, ki

se tiče kreativnosti, najbolj skrivnostna. Prav zato je bila v

zgodovini vseskozi povezana z božanskim. Ko se iznenada

od nikoder pojavi ideja, začutimo nekaj nezemeljskega.

Najbolj impresivno je, ko nekaj, kar je bilo ustvarjeno, ne

ovene kot roža, ampak preživi test časa in postane večno

kot zvezde. Tako ljudje ne živijo zgolj v materialnem

območju. Vrhunec človeškega prizadevanja je, ko določena

knjiga, stavba, simfonija, izum desetletja ali stoletja

oblikuje kulturno platformo, na kateri temelji učni načrt

naših šol in naše življenje.

Že v sredini devetnajstega stoletja je Matthew Arnold,

pesnik, profesor na univerzi v Oxfordu in šolski inšpektor,

moral določiti vsebino šolskega učnega načrta kot

tisto 'najboljše, kar smo dosegli intelektualno, estetsko

in moralno'. V svoji knjigi 'Kultura, izobraževanje in njuni

sovražniki' (1867) je videl prihajajoča sovražnika na

otroka osredotočenega izobraževanja. To sta bili: težnja

po tem, da postanemo preveč materialistični in škodljiva

tekmovalnost med ljudmi. 4

Učni načrt bogatijo prispevki naših prednikov. Na ta način

se povezuje s preteklostjo. Pomembno vprašanje je,

kako lahko učenci to vsebino uporabijo kot osnovo za razvoj

človeških sposobnosti, ki jim bo omogočil kasnejše

delovanje v družbi. Poučevanje mora dati posamezniku

priložnosti, da iz tega, kar mu je dano iz preteklosti, oblikuje

svoje lastne misli in razumevanje. To pa vključuje

vadenje oblikovanja idej in rešitev. Vsebina učnega načrta

predstavi glavne cilje, tako da navaja veščine in znanja,

za katera meni, da so relevantna. Kakšne so posledice

tega, je vedno vprašanje. Vsebina ni odvisna le od potreb

družbe na splošno, ampak tudi od potreb točno določene

skupine učencev, ki skupaj tvorijo razred. Pomembno

je, da drugi, 'skriti' del učnega načrta predstavlja izrazne

cilje. Ti se od vodilnih ciljev znatno razlikujejo v tem,

da nimajo vnaprej določene vsebine. Potrebujejo visoko

stopnjo osebnega vložka. Izrazni cilj določa nalogo, ki ji

je mogoče pristopiti in jo raziskovati na mnogo načinov.

Predstavlja vzgojno doživetje. V njem je prisotno povabilo

k raziskovanju, preverjanju in oblikovanju. Učenje ni več

predpisano, da bi ga lahko ocenili s standardiziranim preverjanjem.

Je evokativno. Učiteljev cilj je, da poskrbi za

situacijo, kjer postanejo smisel in mnenja poosebljena in

lahko na dan privrejo ideje. Metoda te vrste se uporablja

z enim ciljem – spodbuditi razpravo, spodbujati čut za

razsojanje in odkriti osebne lastnosti in zmogljivosti. Rezultati

so lahko prav toliko raznoliki kot so posamezniki

sami.

Tu pa tiči osnovni problem, problem vrednotenja. Te

vrste odzivi ne morejo nikoli temeljiti na skupnih objektivnih

standardih. Ustvarjalnosti ni mogoče zahtevati ali

ukazati. Učencev ni mogoče učiti, kako naj bodo ustvarjalni.

Lahko jih le povabimo, spodbujamo in navdušimo

za to. Razum ne doseže resnične svobode tako, da

usvaja znanje in si lasti ideje drugih ljudi, temveč z urjenjem

lastnega mišljenja, oblikovanjem lastnega mnenja

in rešitev. Od učencev se pri tem ne pričakuje nobena

8 Waldorfske novice


homogenost odzivanja. Nasprotno, spodbuja se raznolikost

odzivanja. Pri izraznem kontekstu te vrste si učitelj

želi ustvariti situacije, v katerih postanejo pomen in

mnenja poosebljeni in tvorijo bazo kultiviranja mišljenja

in oblikovanja idej. Na waldorfskih šolah se pri učencu

načeloma ne ocenjuje, kje trenutno je, ampak njegovo

delo. Jasno je treba pokazati, kako se lahko izboljša, tako

kratko- kot dolgoročno. Z drugimi besedami, evalvacija je

vključena v razvojni proces.

Uvedba masovnega izobraževalnega sistema je za sabo

potegnila uvedbo ocen. V tistem času so imeli odgovorni

po vsej Evropi za kategoriziranje raje številke. Te so

uvedli tudi v šole. Vsakega učenca so ocenili s povprečno

oceno. V zadnjih desetletjih se je to razširilo na ocenjevanje

učiteljev in ravnateljev, ocenjenih glede na celotno

povprečje. Danes pa se je pojavila osredotočenost na visoke

ocene pri posamezniku, šoli in tudi na nacionalnem

in mednarodnem nivoju. Hkrati je splošno priznano, da

sposobnosti za pridobitev visokih ocen pri vedno večjem

številu testov niso enake kot za pridobitev razumevanja

predmeta, kot sta biologija ali literatura. Dijaki postenejo

na osnovi teh ocen študenti na univerzah in imajo dostop

do določene oblike zaposlitve. Zato morajo dijaki zbrati

vse svoje sile, da dosežejo višje ocene.

Rezultate te politike lahko že vidimo. Samo alarmantna

poročila o vzrokih za velik porast števila dijakov, ki ne dokončajo

šolanja, moramo pogledati. Poleg tega vedno več

otrok uživa poživila, kot je ritalin. Leta 2011 je v Ameriki

3,5 milijona otrok jemalo zdravila za ADHD (motnja pozornosti

zaradi hiperaktivnosti). V Veliki Britaniji se je iz

92.000, leta 1997, število dvignilo na 786.000, leta 2012.

Prvotni cilj je bil zdravljenje otrok z motnjo pozornosti,

toda danes jemljejo ta zdravila mnogi zdravi šolarji za izboljšanje

učinkovitosti pri testih, da bi zadovoljili pričakovanja

staršev, učiteljev in družbe nasploh. Proti temu

trendu obstajajo resni pomisleki, ki zagovarjajo tezo, da je

težava prej v izobraževalnem sistemu in metodah, ki jih v

šolah uporabljajo. Vedno bo možna debata glede vrednot

v izobraževanju, toda ponekod se zdi, da velja prepričanje,

da je lažje spreminjati otrokovo biokemijo kot prenoviti

zastarele metode, ki niso v sozvočju z našim časom.

Resnična demokracija bo vedno poskušala asimilirati

dva vidika življenja – tistega o družbi, ki predstavlja dušo

onstran individualne duše, skupinski um, ter osebne

potrebe in nagnjenja posameznika. V stari Grčiji sta ju

predstavljali 'ecclesia' in 'oikos' – skupni interesi in individualni

prispevki. 'Ecclesia' dobesedno pomeni 'priti skupaj'.

Ta dvojna razlaga interesov je bil in je demokratični

ideal. Danes je ostalo le še malo etosa, preko katerega

je mogoče artikulirati avtoriteto. Če bo organ, ki odloča,

več kot zgolj zbirka posameznikov, ki jih na neki način

poganja pozicija moči, mora vsebovati esprit de corps –

skupen etos in názor. To omogoča šolam in univerzam

delo v prihodnosti.

Danes Evropa v tem oziru doživlja pomanjkanje takega

manifesta, zaradi česar vidimo neke vrste razočaranje in

nezadovoljstvo med srednješolci in študenti. Sprašujejo

se, kako premostiti prepad med posameznikom in družbo.

Ni več agore kot v stari Grčiji. Ni več lokalne narodne

ali evropske kavarne, ki bi predstavljala forum, v katerem

bi se zbirale generacije in gnetle svoja mnenja, mesta, kjer

se rojevajo ideje, kjer preveriš svoja stališča, kjer analiziraš

časopisne članke. Brez agore, brez stalnega diskurza

postane težko pripisovati običajnemu odnosu do življenja

impulz za prihodnost. To je bilo mogoče pred letom

1914 v kavarnah na Dunaju in v gledališčih ter operah v

provincah. Danes si je težko predstavljati, kako bi lahko

ustanavaljali takšna zbirališča. Takrat so zrasli is skupne

kulture. Ali ni šolski razred nova agora, kjer lahko sistematično

kultiviramo divergentno mišljenje, domišljijo in

čut presojanja?

Na osnovi interdisciplinarnega šolanja imajo učenci možnost,

da dosežejo sintezo med intelektom in čutenjem,

natančnostjo in domišljijo, delovanjem in premišljanjem,

ki bo osnova za ugodnejše življenje.

Tak pogled v prihodnost lahko pomeni obtožbo pomanjkanja

optimizma. To ne pomeni, da ni upanja. Optimist

misli, da bo vse, kar bo, dobro, zato je nedelovanje opravičeno.

Upanje pomeni, da lahko v razredu in širši družbi

vidimo določene tendence, vendar ne moremo natančno

napovedati, kaj se bo zgodilo. V tej negotovosti obstaja

prostor za delovanje, ki ga ne ovirajo zastareli sistemi ali

rigidne ideologije. Tako lahko šole v prihodnosti omogočijo

ljudem, da uresničijo svoj pravi potencial.

prevedla Marina Nuvak

Opombe:

1 algoritem: metodološko sosledje, ki se uporablja pri kalkuliranju in

sprejemanju odločitev. Npr.: Recept za govejo juho je algoritem.

Predpisani so koraki, kako priti do rezultata.

2 Steiner, Rudolf: predavanje 17. Julija 1924 v Arnheimu. Objavljeno

pod naslovom 'Človeške vrednote v izobraževanju'.

3 Prav je, da zdaj, ko se waldorfsko gibanje bliža stoletnici, omenimo,

da so bile te šole v času nacizma zaprte in da so jih komunistični

režimi prepovedali. Danes je zgodba povsem drugačna, saj se zelo

hitro širijo po vsem svetu, so celo na Kitajskem.

4 Arnold, Matthew (2009) Kultura, izobraževanje in njuni sovražniki.

Oxford University Press, Oxford.

Waldorfske novice 9


Š i r i m o o b z o r j a

Zakaj se današnji otroci v šoli

tako dolgočasijo?

Zakaj ne zmorejo počakati, so hitro

razdraženi in nimajo pravih prijateljev?

Vicotria Prooday

Sem delovna terapevtka z desetimi leti izkušenj

pri delu z otroki, starši in učitelji. Povsem se

strinjam s trditvijo učitelja, da je z današnjimi

otroki v mnogih pogledih vedno slabše. Enake informacije

dobivam od vseh učiteljev, ki jih srečujem. Seveda sem v teh

letih svoje prakse na področju delovne terapije videla in še

vedno vidim pri otrocih tako upadanje socialnih, čustvenih

in akademskih zmožnosti kakor tudi strmo rast učnih težav

in drugih diagnoz.

Otroci prihajajo danes v šolo čustveno povsem nepripravljeni

za učenje in v današnjem načinu življenja je

mnogo dejavnikov, ki k temu pripomorejo. Kot vemo,

so možgani gnetljivi. S pomočjo okolja jih lahko 'okrepimo'

ali 'oslabimo'. Prepričana sem, da, kljub našim

najboljšim željam, žal možgane naših otrok gnetemo v

napačno smer.

Zakaj?

Tehnologija

Če tehnologijo uporabljamo kot 'zastonj varuško', ta ni

prav nič zastonj. Plačilo nas čaka posredno. Plačujemo

z živčnim sistemom naših otrok, z njihovo pozornostjo

in njihovo zmožnostjo zadovoljitve potreb z zamikom.

Vsakdanje življenje je v primerjavi z virtualno resničnostjo

dolgočasno. Ko pridejo v razred, so izpostavljeni

človeškim glasovom in odgovarjajoči vizualni spodbudi,

namesto da bi jih bombardirali z grafičnimi eksplozijami

in posebnimi učinki, ki so jih vajeni z zaslonov.

Potem ko so ure in ure preživeli v virtualni resničnosti,

jim postane izjemno težko predelovati podatke v razredu,

saj so njihovi možgani navajeni na visok nivo dražljajev,

ki jih nudijo video igrice. Ker niso sposobni predelovati

nižjih nivojev dražljajev, postanejo nedojemljivi

za akademske izzive. Tehnologija prekine tudi čustveno

vez med otroki in družinami. Čustvena bližina staršev

je namreč glavno hranilo za otroške možgane. Žal pa

jim to hranilo postopoma odvzemamo.

Otroci dobijo v trenutku vse, kar si zaželijo

'Lačen sem!' 'Še malo, pa bomo na izvozu.' 'Žejen sem!'

'Tukaj je avtomat s pijačami.' 'Dolgčas mi je!' 'Vzemi

moj telefon.'

Eden ključnih dejavnikov za uspeh v prihodnosti je

sposobnost čakanja na zadovoljitev potreb. Naš namen,

da bi bili otroci srečni, je najboljši, toda žal dosežemo,

da so srečni le v tistem trenutku, na dolgi rok pa nesrečni.

Če si spodoben počakati na zadovoljitev potreb,

pomeni, da si zmožen delovati tudi pod pritiskom. Otroci

postajajo počasi vse manj opremljeni s sposobnostjo,

da prenašajo tudi najmanjše pritiske, ki nazadnje

postanejo velika ovira na poti do njihovega uspeha v

življenju.

Nezmožnost počakati na zadovoljitev potreb lahko

večkrat vidimo v razredih, veleblagovnicah, restavracijah

in trgovinah z igračami v tistem trenutku, ko otrok

sliši 'Ne', kajti starši so možgane svojih otrok navadili,

da takoj dobijo vse, kar si želijo.

Otroci vladajo svetu

'Moj sin ne mara zelenjave.' 'Ne gre rada zgodaj spat.'

'Noče jesti zajtrka.' 'Ne mara igrač, je pa zelo dobra na

tablici.' 'Noče se sam obleči.' 'Preveč je lena, da bi sama

jedla.' Takšne stvari ves čas slišim od staršev. Od kdaj

nam otroci diktirajo, kako naj jih vzgajamo? Če bomo

vse prepustili njim, bodo jedli le makarone s sirom in

kruhke s sirovo kremo, gledali televizijo, igrali na tablicah

in sploh ne bodo šli spat. Kaj dobrega naredimo

za njih, če jim pustimo, da delajo kar HOČEJO, čeprav

vemo, da za njih to ni DOBRO? Brez prave prehrane

in dobrega nočnega spanca pridejo naši otroci v šolo

razdražljivi, neučakani in raztreseni. Poleg tega jim

10 Waldorfske novice


dajemo napačno sporočilo. Naučijo se, da lahko delajo,

kar hočejo, in ne naredijo, česar nočejo. Manjka pojem

'potrebno je narediti'. Žal pa moramo v življenju, da dosežemo

svoje cilje, narediti tisto, kar je potrebno, kar

pa ni vedno tudi tisto, kar želimo narediti. Če želi biti

otrok na primer odličen učenec, se mora pridno učiti.

Če hoče biti uspešen nogometaš, mora trenirati vsak

dan. Naši otroci dobro vedo, kaj želijo, imajo pa veliko

težavo za doseganje svojega cilja narediti to, kar je potrebno.

To se zaključi tako, da so jim cilji nedosegljivi

in ostanejo razočarani.

Neskončna zabava

Za otroke smo ustvarili umeten svet zabave. Dolgočasnih

trenutkov ni. Takoj ko je tišina, že tečemo, da bi

jih spet zabavali, kajti sicer se počutimo, kot da ne izpolnjujemo

svojih starševskih dolžnosti. Živimo v dveh

ločenih svetovih. Oni imajo svoj svet 'zabave', mi pa naš

svet 'dela'. Zakaj nam otroci ne pomagajo v kuhinji ali s

perilom? Zakaj ne pospravijo svojih igrač? To je osnovno

monotono delo, ki uri možgane, da bodo delovni in

bodo delovali tudi v primeru 'dolgočasenja', kar je ista

'mišica', ki jo potrebujejo, da so se v šoli zmožni učiti.

Ko pridejo v šolo in je čas za pisanje, rečejo 'Ne morem.

Pretežko je. Preveč dolgočasno.' Zakaj? Zato ker delovne

'mišice' ne urimo z neskončno zabavo. Urimo jo z

delom.

Omejena družabnost

Vsi smo zaposleni, zato dajemo otrokom naprave, da

'zaposlimo' tudi njih. Včasih so se igrali zunaj, kjer so

se v nestrukturiranem okolju učili in urili svoje družabne

veščine. Žal je igro na dvorišču nadomestila tehnologija.

Zaradi nje imajo tudi starši manj časa, da bi se

družili z njimi. Očitno so naši otroci s tem prikrajšani,

naprave, ki nadomeščajo varuške, niso opremljene za

to, da bi jim pomagale razvijati socialne veščine. Najuspešnejši

ljudje imajo odlične socialne veščine. To je

najpomembnejše. Možgani so kot mišica, ki jo je mogoče

uriti in znova uriti. Če želite, da bo vaš otrok znal voziti

kolo, ga učite veščine kolesarjenja. Če želite, da bo

zmožen počakati, ga morate naučiti socialnih veščin.

Enako velja za vse druge veščine. Ni razlike!

Življenje vašega otroka lahko spremenite tako, da njegove

možgane urite tako, da bo uspešno deloval na socialnem,

čustvenem in akademskem nivoju. Poglejte kako:

1. Omejite tehnologijo in se znova čustveno

povežite z njimi

Presenetite jih z rožami, z njimi se smejte, žgečkajte

jih, vstavite pisemce v njihov nahrbtnik ali pod blazino,

v katerem jim povejte, da ga imate radi, presenetite jih

tako, da jih na šolski dan odpeljete ven na kosilo, plešite

z njimi, plazite se skupaj, bojujte se z blazinami.

Imejte družinske večerje, večere družabnih iger, pojdite

z njimi kolesarit ali ob večerih na pohode z baterijami.

2. Urite čakanje na zadovoljitev potreb

• Pustite jih, naj čakajo!!! V redu je, če se kdaj 'dolgočasijo'

– to je prvi korak h kreativnosti.

• Postopno povečujte čas čakanja med 'hočem' in

'dobim'.

• Izogibajte se uporabi tehnologije v avtih in restavracijah

in jih namesto tega med pogovorom in

igranjem iger učite čakati.

• Omejite neprestane prigrizke.

3. Ne bojte se postavljati meje. Otroci jih

potrebujejo, da bodo lahko zrasli v srečne in

zdrave ljudi!!

• Naredite urnik obrokov, spanja, uporabe

tehnologije.

• Razmislite, kaj je DOBRO zanje, ne kaj HOČEJO

ali česa NOČEJO. Pozneje v življenju vam bodo

za to hvaležni. Starševstvo je težka naloga. Da jih

pripravite do tega, da delajo to, kar je dobro zanje,

morate biti kreativni, kajti v večini primerov je to

točno nasprotno tistemu, kar hočejo.

• Otroci potrebujejo zajtrk in hranljivo hrano. Potrebujejo

življenje na prostem in odhod v posteljo

vedno ob istem času, da bodo prišli naslednji dan

v šolo pripravljeni na učenje!

• Pretvorite stvari, ki jih ne marajo delati, v zabavo,

tako da igre spodbujate čustveno.

4. Že od zgodnjih let učite otroka, da bo

opravljal monotona opravila, kajti to je

osnova za bodočo sposobnost 'delati'.

• Zlagajo naj perilo, pospravljajo igrače, obešajo

obleke, razpakirajo živila, pripravijo mizo, pripravljajo

kosilo, pospravijo svojo posteljo.

• Bodite kreativni. Na začetku naj bo spodbudno in

zabavno, tako da se bodo njihovi možgani povezali

z nečim pozitivnim.

5. Učite jih socialnih veščin

Učite jih, da počakajo, da pridejo na vrsto, da delijo z

drugimi, izgubijo/zmagajo, sklepajo kompromise, pohvalijo

druge, rečejo 'prosim in hvala'.

Iz lastne izkušnje kot delovne terapevtke vem, da se otroci

spremenijo tisti trenutek, ko starši spremenijo svoj pogled

na vzgojo. Pomagajte jim uspeti v življenju, tako da,

bolje prej kot kasneje, urite in krepite njihove možgane.

Victoria Prooday je delovna terapevtka, ustanoviteljica in klinična

direktorica multidisciplinarne klinike. Je mednarodno

priznana pedagoginja, motivacijska govornica in popularna

blogerka na temo modernega starševstva in vpliva visokotehnološkega

življenjskega sloga na otrokov živčni sistem.

Članek je bil objavljen na blogu Viktorije Prooday.

prevedla Marina Nuvak

Waldorfske novice 11


Š i r i m o o b z o r j a

Evritmijska umetnost gibanja

kot podpora razvoju otroka

Ob 100. obletnici pedagoške evritmije

Mario Čuletić

V

letu 2019 bomo praznovali 100 let waldorfske

pedagogike in tudi 100 let evritmijske umetnosti

v pedagoški praksi. Četudi se je evritmija od

svojih začetkov (l. 1912) razvijala predvsem kot umetniška

disciplina, je Rudolf Steiner ob ustanovitvi prve waldorfske

šole v Stuttgartu vključil evritmijo v waldorfski kurikulum

kot njen sestavni in organski del. Pri tem ni mislil, da bi bila

evritmija samo eden od pedagoških načinov za poučevanje

in vzgojo otrok, temveč da esenca evritmije leži v zmožnosti,

da se notranje človeško bitje izrazi navzven v gibanju.

Za izraz notranjega človeškega bitja je potrebno znanje

o notranji človeški organizaciji in načinu, na katerega

se lahko spodbuja njen razvoj, kar je obenem vsebina

raziskovanja duhovne znanosti oziroma antropozofije.

Tako kot so štirje elementi (zemlja, voda, zrak, ogenj)

osnova fizičnega sveta, tako tudi človeško bitje temelji

na štirih 'telesih', ki so odraz omenjenih elementov:

fizično telo (element zemlje), etersko ali življenjsko telo

(vodni element), astralno telo ali telo občutkov (zračni

element) in Jaz 'telo', ki označuje samozavest in sposobnost

spomina (element ognja). Te štiri elemente in njihove

principe lahko opazujemo tudi v zunanjem svetu

kot mineralno, rastlinsko in živalsko kraljestvo ter človeško

vrsto. Fizično telo predstavlja zunanje človeško

bitje, ki ga lahko opazujemo s fizičnimi čutili. Etersko,

astralno telo in Jaz pa predstavljajo notranje človeško

bitje, ki ga ne moremo neposredno opazovati s fizičnimi

čutili, vendar pa lahko posredno opazujemo delovanje

teh teles. Npr. življenjskega telesa ne moremo videti s

fizičnimi očmi, vendar pa lahko neposredno opazujemo

njegovo delovanje v življenjskih procesih dihanja, cirkulacije

krvi, delovanja metabolizma, oblikovanja organov

itd. Rudolf Steiner kot duhovni znanstvenik govori

tudi o možnosti razvoja višjih čutil, s katerimi lahko

neposredno opazujemo notranjost telesa, za kar pa je

potrebno duhovno šolanje.

Otrok, ki sodeluje pri urah evritmije od vrtca, osnovne

in srednje šole, je spodbujen (v skladu z razvojnim obdobjem)

v ozaveščanje in razvijanje svojega celega bitja

(posebno notranjega bitja) in tu leži pomen in pomembnost

evritmije v pedagoški praksi.

Na fizični ravni evritmija spodbuja otroka, da obvladuje

svoje telesne gibe, vključuje pa tudi razvoj orientacije

v prostoru, koordinacije, fine motorike, pravilne drže …

Evritmijski gibi delujejo na življenjske procese eterskega

telesa, kajti z izražanjem kvalitet posameznih

samoglasnikov ali soglasnikov v glasovni evritmiji se

povezujemo z različnimi aspekti sil, ki oblikujejo človekovo

fizično telo in njegove organe ter ga vzdržujejo

pri življenju. V tem kontekstu postanejo razumljive tudi

besede iz Janezovega evangelija : 'Na začetku je bila

beseda (logos) …', ki napeljuje na višje resnice o nastanku

in razvoju kozmosa – to, kar zveni, se istočasno

tudi premika in tako so evritmijski gibi vidni ekvivalent

zvočnega kozmosa. To je razlog, zakaj delujejo evritmijski

gibi oživljajoče, revitalizirajo življenjsko telo in imajo

terapevtski učinek na tistega, ki jih izvaja.

Vsi smo pri poslušanju glasbe doživeli, kako različne

melodije, harmonije in ritmi prikličejo različne občutke

in čustva v našo dušo. Pri izvajanju tonske (glasbene)

evritmije torej z oblikovanjem evritmijskih gibov, ki izražajo

različne elemente glasbenega dela, otrok razvija in

plemeniti svoje astralno telo. Senzibilizira se za prefinjen

svet občutkov, ki je osrednji element človekovega duševnega

življenja, ker uravnotežuje človekovo miselno življenje

z življenjem želja. Na ta način se razvija duševna stabilnost

in uravnoteženost, kar je še posebej pomembno

v današnjem času, ki s seboj nosi izzive v obliki stresa,

hektike, nervoze in malodušnosti. Z gibanjem v skupinskih

koreografijah otroci spontano razvijajo čustveno inteligenco

ter socialne veščine, pri čemer v ospredje ne

prihaja tekmovalnost, temveč kolegialnost.

12 Waldorfske novice


Z g o d b a

Ko je res

pomembno

Godi Keller

Z evritmijskim interpretiranjem literarnih in glasbenih

umetniških del ter z individualnim izvajanjem različnih

vaj so otroci spodbujeni za samostojno aktivnost,

ki podpira samozaupanje, samozavest in lastno iniciativo.

Tako evritmija spodbuja zavest o lastnem bitju kot

enkratni in neponovljivi osebnosti.

To so le skice osnovnih izhodišč za razumevanje, na

kakšen način evritmija spodbuja otrokov razvoj in zakaj

je integrirana v originalni waldorfski kurikulum kot

nepogrešljiv del. Podrobnejše ukvarjanje s to temo potrebuje

tudi več prostora, zato upamo, da bomo lahko

vsakega od omenjenih elementov podrobneje obravnavali

v prihodnjih številkah Waldorfskih novic oziroma

Svitanja.

prevedla Breda Pavlovič

Verjamem, da je človek sposoben videti vse.

V trenutkih, ko je blizu smrti, ko misli, da je

vsega konec. Na primer v prometni nesreči

z motorjem, ko zletiš iz ovinka. Takrat se zgodi, da se

pred tvojimi očmi kot film v notranjem očesu odvije

celo tvoje življenje. Sam sem to doživel in verjetno ste

že slišali o tem pripovedovati tudi druge. Moj lastni oče

mi je povedal svojo zgodbo, pa nikoli ni verjel v mistične

misli, zato domnevam, da je to res. Morda ni čisto tako,

saj navsezadnje ni veliko časa, preden se dotakneš tal, ko

motor poleti nekje nad tabo ali poleg tebe. Morda bi bilo

bolje, če bi rekli, da se nam v tistem trenutku pokaže vse

življenje, da je vse prisotno istočasno.

To je podobno skrivnostim, ki jih dobro poznajo

pravljičarji. Vedo, da zgodbe ne smejo povedati kot v

stripu, kjer podobe sledijo druga drugi. Umetnost je v

tem, da za poslušalca ustvariš prostor, sobo, znotraj

katere se bo razvila celotna zgodba: tu je ovinek, nad

mano je motor, ki leti, in tu, pod mojimi nogami, je

travnik, poln kopriv. Nekje za mano je prostor in čas,

iz katerega je prišel vesel in brezskrben motorist, in

pred mano, ali nekoliko bolj desno, je bolnišnica, na

poti tja pa rešilni avtomobil. Vse je v isti sobi, samo

obrniti se moraš in videl boš, kaj se je zgodilo včeraj,

stopiti korak proti desni, da sedeš v rešilni avtomobil,

kjer se pekoča bolečina od kopriv zdi nenavadno

bolj boleča kot pri zlomljeni roki. Vse je v isti sliki.

Nekako tako sem jaz doživel Indijo: kot gosto pripoved

brez kompasa, v središču katere sem bil sam in

se čudil, pogosto z odprtimi usti, včasih s solzami v

očeh, največkrat pa nekje med smehom in občutkom

velike sreče. Če se eno uro sprehajate po Puneu ali

Bengaluruju, boste vedeli, o čem govorim. Sto žensk,

otrok in moških potrpežljivo čaka pred restavracijo z

dobrim imenom in v njej. Ne zaradi njenega stila, saj

me spominja na umazano kantino s cenenimi pločevinastimi

krožniki, stenami, porumenelimi od žaltave

maščobe, ampak zaradi hrane. Gre za hrano, veste!

Celo vladni ministri pridejo sem na dober obrok. Na

pločniku čez cesto spi na kupu starega blaga mlada

žena. Njen dveletni otrok tiho sedi poleg nje in opazuje

psa, ki dremata med tisoči in tisoči nog, ki hodijo

mimo. Za njimi je moderna stavba, kjer zdravnik z

najboljšo lasersko opremo ponuja drage optične posege.

Petdeset metrov naprej po cesti je vhod v eno

velikih privatnih šol, ki jo čuvajo možje v uniformah,

ki pri temperaturi 38 stopinj, v dnevih pred monsunom,

ki bo prinesel olajšanje, prav tako dremajo,

Waldorfske novice 13


U t r i n k i

vendar bodo, če bo nekdo vstopil na šolsko posest,

poskočili. Skrajna beda in razkazovanje bogastva,

kupi smeti in najlepši, najbolj negovani ljudje na

svetu, visoka tehnologija zadnjega stoletja in prihodnosti,

otroci in ostareli, umazani berači, svete

krave, Tommy Hilfinger, neonski znaki, ki častijo

ime Jezusa, v črno odete muslimanke, mož, ki v

lotos položaju sedi na steni in nekaj recitira. Vse je

tukaj in zdaj, spremlja pa ga zvok, ki je po možnosti

še bolj kaotičen.

Toda to, kar me najbolj gane, je umirjenost v

vsem tem. Skoraj nemogoče je razumeti. Že prej

sem videl shode velikih množic na športnih prireditvah,

ali ob prazniku štirinajstega julija, ali pa

ko je vojaški vodja dobil nagrado za mir. Ob takih

priložnostih se ljudje zberejo, ker se glede določene

stvari strinjajo, so istih misli, v istem razpoloženju.

Zaradi tega se jim vedno skušam izogniti. Slabo

se počutim, kadar velike množice mislijo in čutijo

enako. In potem poskušam ne misliti na Severno

Korejo ali na tisoče, ki dvigujejo desno roko pod

enakim kotom, poskušam se izognitim takšnim

mislim, kajti primerjava ni pravična. Toda slab občutek

se kljub temu pojavi.

Življenje na cestah urbane Indije je drugačno.

Tukaj se ljudje redko strinjajo o čemerkoli. Tu sobivajo

drugo ob drugem največja protislovja. Tu

živijo socialno umetnost, o kateri lahko Evropejci

le sanjamo.

Nisem rasist. Ne verjamem, da so ljudje boljši ali

slabši glede na to, kje živijo ali kateri etnični skupini

pripadajo. Svoje kulture vsi oblikujemo v interakciji

med prevladujočimi okoliščinami, pogoji,

ki nam jih nudi narava, in zgodovinskim ozadjem.

Suresh Johnson, nekdanji policaj, ki sem ga srečal

v Hyderabadu, mi je povedal, da je bil v Kuvajtu,

ko se je začela vojna proti Sadamu Husseinu.

Njega in državljane dvaindvajsetih drugih držav so

indijske oblasti evakuirale v Indijo. Ko so prispeli,

so vsi dobili enako pomoč, hrano, obleke ter zastonj

prevoz, brez vsake birokracije. Naša indijska

identiteta ne pozna verskih in etničnih meja. Ko

je res pomembno, smo vsi Indijci. Nekaterim se bi

morda zdelo tipično norveško, če bi prepovedali,

da se ženske oblačijo na določen način, za Indijce

pa je značilno, da tega ne bi nikoli razumeli.

Ko je to pomembno, morajo ljudje živeti drug ob

drugem, kdorkoli s komerkoli. Vsi smo del iste

zgodbe.

1. šolski dan

Marjeta Privšek Štoka

prevedla Marina Nuvak

14 Waldorfske novice


Zjutraj na prvi šolski dan so nas razveselili zlati

sončni žarki. A oblaki so že obljubljali osvežilen

jesenski dež, ki ga je narava po vročem poletju tako

težko pričakovala. Tudi mi smo se v veselem pričakovanju

zbrali pred šolo, tako kot generacije pred nami vsako leto,

že 25 let, a vendar zelo drugače. Tokrat smo prvčki MI –

52 otrok, dve učiteljici in tri pomočnice. Smo pogumni in

pripravljeni na nove pustolovščine. Koliko vsega se bomo

naučili! Koliko novih prijateljev bomo spoznali!

Ob spodbudnih pogledih staršev in prijateljev smo odkorakali

v šolo. Jedilnica je postala skoraj premajhna

za toliko velikih src, ki so bila za nas, ki se podajamo

na novo pot. Ob veseli pesmi starejših učencev in učiteljev

naše šole smo se poslovili od staršev in se podali v

učilnice. Vsak s svojo zlato sončnico, ki je žarela, kot bi

hotela vso sončno toploto shraniti v nas, da je bo dovolj

za prihajajoče jesenske dni. In začela se je prva prava

šolska ura. Pogovarjali smo se, kaj vse nas čaka v šoli,

risali smo na tablo, se prepustili čarobnosti pripovedovanja

zgodb. Nato pa še sladka torta in že je bilo konec

prvega šolskega dne.

Hvala vsem, za tako ganljiv sprejem, hvala staršem,

da ste nam spodbudno stali ob strani!

Waldorfske novice 15


U t r i n k i

Pastirski dnevi

Jaka Štoka

V

začetku letošnjega leta smo se četrtošolci podali

na pastirske dneve. Za razliko od prejšnjih let smo

letos obiskali idilično pokrajino na Jezerskem.

Navdušenje nad 'odpravo' je bilo neizmerno. Številna

vprašanja, predlogi in želje so kar vreli iz otroških ust. Kljub

različnim predstavam pa so bili otroci ob prihodu na kmetijo

nadvse presenečeni nad lepoto pokrajine in domačije.

Ob prihodu nas je pričakal gospodar Andrej Karničar.

Razkazal nam je več kot 500 let staro domačijo, ki je

ohranila prvotno postavitev gospodarskih poslopij vse

do današnjih dni. Povedal nam je, da je Jezersko dobilo

ime po velikem ledeniškem jezeru, ki je odteklo ob velikem

potresu v 14. stoletju. Šenkova domačija je bila

ena prvih kmetij, ki so jih postavili po potresu.

Na kmetiji smo si delili prostor s številnimi domačimi

živalmi, z mucki, z velikim psom Arčijem, goskami,

gosaki in kurami. Na kmetiji domujejo tudi večje živali

vseh avtohtonih pasem, konji, krave, pujsi in ovčke.

Naše domovanje je za nekaj dni postal velikanski senik,

pod katerim je bilo govedo, konji in nekaj ovc. Otroci

so bili nadvse presenečeni, ko so ugotovili, da živali

na domačiji niso plašne in da se rade družijo z ljudmi.

Tako smo si delili senik z kurami, ki so meni nič tebi

nič mirno valila jajca med našimi spalnimi vrečami.

Prvi dan smo se podali na štiriurni pohod na Štularjevo

planino, ki je del domačije in kjer pogosto pasejo

ovce. Gospodar nam je povedal, da jih je letos obiskal

medved, ki je ovce tako preplašil, da so se razbežale

vsepovsod. Po čudovitem planinskem pohodu v idilični

naravi smo se vrnili na domačijo, kjer nas je pričakala

večerja gospe Polone Karničar. Sledilo je druženje ob

tabornem ognju, kjer smo pekli jabolka in 'črvičke'.

Gospodarica je poskrbela, da smo se seznanili z avtentično

pastirsko hrano ('masunjak'). Vsa hrana je

bila pridelana na kmetiji in ekološka.

Naslednji dan smo imeli 'zmenek' z gospo Mijo Murovec,

ki nam je povedala vse o ovčarstvu na Jezerskem

in tradiciji, jeziku, pastirjih in podobno. Predli smo na

kolovratu in mokro filcali. Po kosilu smo se podali v

gozd, kjer smo z lastnimi rokami in domišljijo izdelali

čudovite bivake.

Proti večeru smo z gospodarjem zganjali ovce v ogrado.

Za nekaj trenutkov smo bili pravi pastirji. Dnevi so

hitro minili in s težkim srcem smo odšli domov.

16 Waldorfske novice


U t r i n k i

Breda Pavlovič

Zgodovina v

osmem razredu

Ivana Marušič

Od Slavnika do

Strunjana

Srednji vek je poln skrivnosti. Učenci se poskušajo

postaviti v vlogo predstavnikov določenega

stanu ...

Jaz, kmet

Zvon bližnjega samostana je odbil pet zjutraj. Vstal

sem iz svoje kamnite postelje in odšel na delo. Poleti

je zgodaj zjutraj najlažje delati, ko sonce še ne pripeka

tako kot opoldne. Skoraj vsi moje 'kaste' so že imeli potno

čelo. Vprašali so me, zakaj sem tako pozen. Nisem

se dosti menil za taka vprašanja. 'Moja stvar,' sem rekel

in začel delati. Ko se gospoda na dvoru šele prebuja,

sem jaz že komaj čakal na svoj dnevni obrok: pest riža.

Danes je bil dan, ko pride opoldne knez pregledat, če

dobro delamo. To je najbolj zoprn dan v tednu.

Ob enajstih sem slišal otroke, ki so jokali po bližnjih

kočah. Lačni so. Mame jim nimajo dati ničesar, saj je

bila letos slaba letina – vse so nam pobrali. Med jokajočimi

otroki so bili tudi moji. Osem sem jih imel. Zdaj

so le še trije.

Odbilo je dvanajst. Na nosilnici so štirje sužnji prinesli

kneza, ki se je pomembno razgledoval naokoli. Ko so ga

prenesli čez celotno dolžino njive, je ukazal pretepsti

pet kmetov, ki so se mu pač zdeli 'sumljivi'.

Ko sem prišel domov, sem opazil, da so še preostali

trije otroci umrli. Od same žalosti sem umrl tudi jaz.

Loti, 8.a

Ob 7.20 smo se zbrali pred šolo, da bi peš odšli na

železniško postajo. Z vlakom naj bi se odpeljali

do Prešnice, od tam pa bi se povzpeli na Slavnik,

nato pa peš do Strunjana. Za nas naj bi bil to kar velik izziv,

a vsi smo premagali utrujenost in zdržali do konca.

Šola v naravi

Ko sem se v ponedeljek zjutraj zbudila, sem bila vznemirjena

zaradi šole v naravi, ki me je čakala. Pot z vlakom

je bila prijetna. Ko smo se z vlakom, na katerega

smo prestopili, pripeljali v Prešnico, sem zares začutila

Kras.

Najprej smo hodili med listavci, pod sabo pa sem ob

vsakem koraku začutila oster kamen in žgečket trave

po golih mečih. Ko smo se vzpenjali na Slavnik, sem

okoli sebe začela opažati nizke borovce in visoko travo,

ki mi je povzročala neprijetno srbenje. Med spustom

s Slavnika smo se podali še k cerkvici Marije Snežne,

ki je stala na nizkem griču. Ob poti sem opazila mnogo

požganih dreves, vendar mi ni jasen razlog, zakaj

sem si to najbolj zapomnila. Na Marčevem hribu, kjer

smo prespali, je bil teren grozno neprimeren za šotore,

ampak kaj smo hoteli. Pod šotorom sem imela bodeče

neže. Iz Marčevega hriba smo se spuščali v dolino, da

smo prišli do Hrastovelj. Med potjo smo hodili skozi kar

nekaj kraških vasi, kjer smo med drugim natočili tudi

vodo. Rada se sprehajam po kraških vaseh. Hrastovlje

so grozno strma vas. Naposled smo le, utrujeni, prispeli

v Kubed, kjer smo prespali v kulturnem domu. Prijetno

je bilo spati s svojimi sošolkami v majhni dvorani. Tretji

dan smo pol dneva hodili po osvežilni reki Dragonji.

Voda je bila odlično zdravilo za moja razbolela stopala.

Kosilo smo pojedli uro stran od naše končne postaje,

kjer smo prespali. Grozno je deževalo. Četrti dan smo

veliko hodili, zato se pokrajine ne spomnim najbolje.

Waldorfske novice 17


Vem samo to, da smo hodili med sadnim drevjem: češnjami,

breskvami. Priznam, da sem tudi sama odtrgala

dve češnji. Hoja po Sečoveljskih solinah je bila zame

zanimiva izkušnja. Na travniku ob Sečovljah smo prespali.

Zaspala sem z mislijo, da se bo z jutrišnjim dnem

končala šola v naravi. Zadnji dan zjutraj smo res veliko

prehodili. Hodili smo po cesti, skozi vasi, ob morju in

na koncu prišli do lesene barčice, ki nas je pripeljala v

našo končno točko, lepo plažo, kjer smo se kopali. Tja

me je prišla iskat moja babi iz Izole in me odpeljala k

sebi domov na češnjev štrudelj.

Ta šola v naravi je zame nora izkušnja, ki se je bom

spominjala na veke vekomaj. Ko sem zvečer pri babi

ležala v postelji, sem si mislila: 'Noro, kako sem bila

zmožna prehoditi tako razdaljo in če mi je to uspelo,

potem ne smem nikoli več dvomiti vase.' Ko sem razmišljala

naprej, sem se spomnila tudi tistega vrtoglavega

pogleda z vrha pečine, ki sem jo preplezala. Vesela sem,

da sem premagala strah in šla plezat.

Mila Fatur Škof, 6.b

Popeljal bi ga

Ko ladja s sorodnikom daljnim v Koper bi prispela,

se bi meni še posebej imenitna zdela.

In ko prijatelj izstopil bi,

mu pokazal mnogo bi stvari.

Ko prispela k meni bi domov,

bi mu ponudil kavo in vprašal,

če bo zraven sladkor ali sol.

Peljal bi ga v Piranske soline,

nato pokazal bi Panonske mu ravnine.

A če energije bi imel dovolj,

Bi še po Alpah ga peljal naokol.

Iz Dinarsko Kraških planjav

bi se z njim v Ljubljano pognal.

In ko bi se povzpela na nebotičnik in dol,

bi sigurno obema bilo dovolj.

Ko bi z njim še na oranžino zavil,

bi se od njega počasi poslovil.

Maks Žižič, 6.b

18 Waldorfske novice


U t r i n k i

Umetnostnozgodovinska

ekskurzija

4. letnik, 25. 8. - 15. 9. 2017

Igor Velepič

d Ana Povše, Olga Simčič

Ljubljana, Űberlingen, Vitra, Goetheanum,

Ronchamp, Pariz, Versailles, Chartres,

Chenonceau, Poitiers, Bilbao, Puente la Reina,

Eunate, Pamplona, Zaragoza, Barcelona, Figueres,

Carcassonne, Arles, St. Maries de la Mer, Pont du Gard,

Orange, Avignon, Roussillon, Marseilles, Eze, Milano,

Vicenza, Conegliano, Benetke, Ljubljana.

Waldorfske novice 19


20 Waldorfske novice


W a l d o r f s k a š o l a S a v i n j a

Tjaša Černoša

1. šolski dan

Vroči avgustovski sončni žarki so zašli.

Prebudili smo se v sveže, s kapljicami dežja

osveženo septembrsko jutro. Naznanilo

je čas, da se vrnemo v šolske klopi. Učenci višjih

razredov so prišli v šolo spočiti, razigrani, nasmejani

in vedoželjni. Prvošolci pa so prišli s torbami na

ramenih v spremstvu staršev, prav po tiho, malo

zadržani, zaskrbljeni, toda pogumni in z velikimi

pričakovanji. V šolske prostore so prinesli žareče sonce

kljub deževnemu vremenu.

Zbrali smo se pred učilnico in v tišini, polni pričakovanj,

odšli v telovadnico. Iz telovadnice smo

zaslišali pesem, ki so jo peli učenci, učitelji in starši

ob spremljavi harmonike ravnatelja, gospoda

Štrajharja. Ponosni in ganjeni smo na ogled vsem

prisotnim prikorakali v telovadnico in se posedli

pred oder. Starši niso mogli skriti navdušenja in

marsikomu se je orosilo oko.

Slavnostni sprejem prvošolcev se je začel z nagovorom

podravnateljice, gospe Kos, in govorom

predstavnika občine Žalec, gospoda Pikla. Ob

ganljivih zvokih violine gospe Žuran so sedmošolci

pospremili prvošolce na oder in jim okoli glave

privezali pisane venčke. Vsak prvošolec je za dobrodošlico

od razredničarke, gospe Černoša, prejel

sončnico. Prisluhnili smo zgodbi o palčku Pinu, za

katerega je bil tudi, tako kot za prvošolce, prav poseben

dan v njegovem življenju.

Ob prijetni pesmi smo se z odra odpravili v učilnico,

kjer nas je čakala prva šolska ura. Vstopili smo

v Kraljestvo ravnih in krivih ter spoznali gospoda

Ravnega in gospo Krivo. Prva šolska ura je hitro

minila, saj smo se posladkali tudi s tradicionalno

rojstnodnevno torto.

Tako kot je v zgodbi palček Pin na svojem belem,

puhastem oblačku zajadral visoko v nebo raziskovat

nove dežele, smo tudi mi že uspešno zajadrali

v novo šolsko leto in jadramo vsako uro višje.

21

Waldorfske novice 21


W a l d o r f s k a š o l a S a v i n j a

Visoke grede

na Waldorfski šoli Savinja

Lucija Šolinc-Ovtar, razredničarka 3.r

Visoke grede so postale zelo razširjen način

obdelovanja zemlje, zato smo si ta izziv zadali

tudi na naši šoli. Obdelovanje vrta v obliki

dvignjenih gred je veliko manj naporno, saj se nam ni treba

sklanjati in omogočajo enostaven dostop z vseh strani. Grede

ne zasedejo veliko prostora, pa še polepšajo šolsko okolico.

Z urejanjem naših visokih gred smo pričeli že v prvem

tednu šole. Oblekli smo delovna oblačila, obuli škornje

in nataknili zaščitne rokavice ter se veselo podali na

delo. Zunaj nas je pričakalo toplo sonce ter ga. Nataša

Mežnarič in g. Damjan Ocvirk, ki sta nam ponudila svoj

čas in znanje. Z njuno pomočjo in pridnimi rokami tretješolcev

so se visoke grede hitro začele polniti.

Najprej smo zlagali debele odpadne veje, ki smo jih

morali natančno zlagati, da med njimi ni bilo prostora.

Na njih smo položili dračje, suhe veje in smrekove veje

v obliki mreže, saj bodo služile kot drenaža. To plast

smo nato prekrili s plastjo komposta, listja, plevela in

bioloških odpadkov ter vse skupaj temeljito pohodili.

Naslednja plast sta bila hlevski gnoj in humus. Kot zadnjo

smo nasuli zemljo.

Visoke grede so bile pripravljene za sajenje. Učenci so

od doma prinesli različne sadike in semena, ki smo si

jih najprej ogledali ter presodili, kaj že lahko sejemo in

kaj ne. Posadili smo prve rastline in jih temeljito zalili.

Veliko smo se pogovarjali o našem nadaljnjem delu in

skupaj ugotovili, da se že veselimo, ko bodo zasajene

rastline pričele rasti.

Upamo, da bodo naše visoke grede postale mala učilnica

na prostem in hkrati prostor za prijetno druženje.

22 Waldorfske novice

1. dan 3. dan 4. dan 5. dan


W a l d o r f s k a š o l a P r i m o r s k a

Za devetimi

gorami

Za devetimi gorami

in devetimi vodami,

prav na koncu te vasice,

po imenu Bukovice,

Ksenija Francetič

ena šola tam stoji.

In prav lepo te vabi,

da pridružiš se ji ti.

Tako se je glasilo vabilo na prvi šolski

dan. In kmalu, prav kmalu je prišel

ta dan, ko se nam je pridružilo enajst

nadobudnih otrok. Učitelji, otroci in starši, prav

vsi smo bili v velikem pričakovanju, kaj nam bo

obetal ta dan. A vzdušje se je takoj sprostilo ob

inštrumentalni glasbi in lepih pozdravnih besedah.

Vrtčevski otroci in zdaj že naši drugošolci so nas

pospremili s pesmijo.

Pravljično vzdušje se je nadaljevalo s pravljico.

Učiteljice so prvošolcem zavezale pisane

trakove okoli glave in tako so bili simbolično

pripravljeni na odhod v šolo. V spremstvu staršev

so odšli skozi slavolok, kjer jih je pričakala

razredničarka in vsakega obdarila s sončnico.

Petje starševskega zbora je bilo lepo in ganljivo,

kot je lahko lep in ganljiv le prvi šolski dan.

Teja Kete

Naj le piha in srca greje

S

tako močjo, kot se je vročina oklepala našega

lepega primorskega kraja Bukovica, smo

se vzgojiteljice lotile preureditev igralnic v

waldorfskem vrtcu Kresnica.

Tudi če nismo tako garale kot hišniki, smo še vedno v

znoju šivale, likale, zlagale, lepile, razporejale in prestavljale

s tega konca na drugi. Ponosno smo se ustavile,

ko smo v večji igralnici dobile čudovito Pravljično deželo,

kjer si otroci, vsak v svoji hišici, spočijejo in naberejo

novih moči. Tudi v manjši igralnici smo pričarale prijeten,

topel kotiček za oddih in mehak objem blazin. Še

nekaj sprememb tu in tam ter prostori sijejo v novih

barvah.

Tako kot pa je pozno poletni čas spremenil barve lip

na našem dvorišču in burja počasi odnaša liste in avgust,

je veter pomagal odleteti dvema kresničkama.

Vsako čaka svoje gnezdece. A bati se ni, ker burja daje

zagon v jadrih novih vzgojiteljic, zato kar naj piha!

Dobro se zavijte in pridite kaj na obisk!

Waldorfske novice 23


W a l d o r f s k e i n i c i a t i v e

Zavod za razvoj waldorfskih šol

in vrtcev - zveza

Streliška ulica 12, 1000 Ljubljana

ZAVOD ZA RAZVOJ WALDORFSKIH ŠOL IN VRTCEV - Zveza

01 434 55 77

041 459 199 (ga. Vera Grobelšek – vodja izobraževanja)

051 304 406 (ga. Manca Biber – založba, šola za starše

Godija Kellerja, delavnice in predavanja za strokovno ter

splošno javnost, koordinacija aktivnosti Godija Kellerja v

Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji, projekti)

zavod@waldorf.si

www.waldorf.si

Zavod za razvoj waldorfskih šol in vrtcev

aktivnosti Godija Kellerja v Sloveniji, na Hrvaškem

in v Italiji: Godi Keller - S srcem v šoli)

Waldorfska šola Ljubljana

Waldorfski vrtec, osnovna šola, gimnazija

in glasbena šola

Streliška 12, 1000 Ljubljana

01 434 55 70

info@waldorf.si

www.wsl.si

Waldorfska šola Ljubljana

Waldorfski vrtec Jutranja Zarja – Kranj

Struževo 14j, 4000 Kranj

01 434 55 70

info@waldorf.si

www.wsl.si

Waldorfski vrtec Jutranja Zarja – Kranj

OE Savinja

Waldorfski vrtec in osnovna šola

Ulica Ivanke Uranjek 6, 3310 Žalec

03 777 30 20, 03 777 30 21

tajnistvo@waldorf-savinja.si

www.waldorf-savinja.si

Waldorfska šola Savinja

OE Gorenjska

Waldorfski vrtec čebelica in osnovna šola

Radovljica

Kranjska cesta 4, 4240 Radovljica

041 415 726

gorenjska@waldorf.si

waldorf-gorenjska.si

Waldorf Gorenjska

Waldorfski vrtec Sončnica

U. Viktorja Kejžarja 35, 4270 Jesenice

041 464 688

gorenjska@waldorf.si

waldorf-gorenjska.si

Waldorfski vrtec Sončnica

OE Primorska

Waldorfski vrtec Kresnica

Bukovica 65, 5293 Volčja Draga

040 438 312

w.vrtec.go@gmail.com

www.waldorf-primorska.si

Waldorfski vrtec Kresnica - Bukovica, Primorska

Waldorfski vrtec Zlata Ptica

Ustje 70, 5270 Ajdovščina

031 578 358

waldorfajdovscina@gmail.com

www.waldorf-ajd-go.blogspot.com

Waldorfski vrtec Zlata ptica, Ajdovščina, Primorska

OE Celje

Waldorfski vrtec Celje

Breg 3, 3000 Celje

041 324 323

info@waldorfski-vrtec-celje.si

www.waldorfski-vrtec-celje.si

Waldorfski vrtec Celje

OE Pomurje

Waldorfski vrtec Pomurje

Zadružna ulica 5, Černevalci, 9000 Murska Sobota

031 353 694

info@waldorfpomurje.si

www.waldorfpomurje.si

Waldorfski Vrtec Pomurje

Inštitut Sofijin izvir Maribor

Zasebni Waldorfski vrtec Studenček

Valvasorjeva ulica 94, 2000 Maribor

02 62 00 608

wrtec.studencek@sofijinizvir.si

www.sofijinizvir.si

waldorfski.vrtec

24 Waldorfske novice

More magazines by this user
Similar magazines