Waldorfske novice - Jesen 2017

K a z a l o
Waldorfske novice
Časopis Waldorfske šole Ljubljana
JESEN 2017, ZAPOREDNA ŠT. 95
Waldorfska šola Ljubljana
Streliška 12, 1000 Ljubljana
www.wsl.si, tajnistvo@waldorf.si
Izdajatelj:
PARSIVAL, zavod, Ljubljana
Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje
Tel: 031 737 003
DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474
www.svitanje.si, revija@svitanje.si
Uredniški odbor:
Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,
Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš,
Mario Čuletić, Simona Pajk, Boštjan Štrajhar
Sodelavci:
Sue Palmer, Gregor Kovačič-Bajt,
David L. Brierley, Mario Čuletić,
Victoria Prooday, Godi Keller, Jaka Štoka,
Marjeta Privšek Štoka, Ivana Marušič,
Tjaša Černoša, Lucija Šolinc-Ovtar,
Ksenija Francetič, Teja Kete
Fotografije:
Mario Čuletić, Marina Maletin, Ana Povše,
Damjan Brajnik, Olga Simčič Jerele, arhiv
WŠL, arhiv WŠ Savinja, arhiv WŠ Primorska.
Naslovnica:
Ana Povše
Lektoriranje:
Tatjana Kamenšek
Uvodnik3
Širimo obzorja 4
Avtoritativno starševstvo 4
Med tistim, česar ni več, in tistim, česar še ni 5
Zakaj se otroci v šoli tako dolgočasijo? 10
Evritmija kot podpora razvoju otroka 12
Zgodba13
Ko je res pomembno 13
Utrinki14
1. šolski dan 14
Pastirski dnevi 16
Zgodovina v osmem razredu 17
Od Slavnika do Strunjana 17
Umetnostno-zgodovinska ekskurzija 19
Waldorfska šola Savinja 21
1. šolski dan 21
Visoke grede 22
Waldorfska šola Primorska 23
Za devetimi gorami 23
Naj le piha in srca greje 23
Waldorfske iniciative 24
Oblikovanje in prelom:
Žiga Vuk, zzigc.net
Časopis izhaja štirikrat letno
skupaj z revijo Svitanje.
Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov in
knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa
ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem
Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem avtorja.
ISSN 1854-0430
Revijo sofinancira
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport
2 Waldorfske novice

U v o d n i k
Iztok Kordiš
Jesen je zame, poleg pomladi, poletja in zime seveda, najlepši letni čas. Letošnjega
septembra je bila sicer nekoliko muhasta, ampak kaj lahko človek pričakuje od
monsunskega podnebja, ki se očitno seli tudi v naše kraje. Kakorkoli, oktober je
spet tak, kakršni naj bi jesenski meseci bili; meglena, že kar hladna jutra, ki poskrbijo,
da se listje hitreje barva, da lahko potem, ko se megla razkadi v sončnem
dnevu, zasije v vsej svoji lepoti neštetih barv.
Prejšnji teden so nas politiki, ki neustrašno branijo naše javno šolstvo (pred
kom?), res presenečali s svojimi odločitvami, predvsem s sprejeto pobudo za začetek
postopka o spremembi ustave v delu, ki se tiče obveznosti države, da financira
tudi zasebno šolstvo. Pri tem se je ponovno pokazalo popolno nerazumevanje
situacije in nezanimanje za razvoj pedagogike, predvsem pa paradoks, da se v
socialni družbi želi uveljaviti najbolj neoliberalna rešitev, ko bodo lahko zasebne
šole obiskovali samo ''tisti, ki si bodo to želeli in si bodo to lahko privoščili'', ostali,
ki bi si to samo želeli, pa ne. Ljudje, ki naj bi zagovarjali enake možnosti, dajejo
predloge za sistem, ki bo dejansko razslojeval družbo. O neprofitnem, vsem dostopnem,
različnem in kvalitetnem šolstvu ni govoril nihče, kot da vsebina sploh
ni pomembna. Upam, da se ne bo spet pokazalo pravilo, da bomo znali ceniti, kar
imamo, šele potem, ko bomo to izgubili. Imamo namreč šolski sistem, ki uspešno
deluje, ki omogoča kvaliteten razvoj šolstva in različnih pedagoških pristopov,
kar konec koncev dokazuje tudi naša šola s petindvajset leti uspešnega dela. Do
sedaj smo govorili, da zasebno šolstvo bogati javno, učimo se drug od drugega,
različni smo in se medsebojno spoštujemo. To pomeni, da lahko razvijamo svojo
identiteto, svoj jaz, hkrati pa smo občutljivi in spoštljivi do drugih in drugačnih,
izmenjujemo ideje in dobre prakse ter tako skupaj skrbimo za uspešen razvoj.
Po takem tednu, ko moramo res razmisliti, kako strateško nastopiti, si človek želi
miru, miru, ki ti ga lahko da le narava ali konkretno delo. Tako je bil v soboto
pravi balzam, ko smo se dopoldne z dijaki, pod vodstvom Petra Pikla in pomoči
njegovega sina Gašperja, lotili popravila našega električnega avtomobilčka, ki je
zablokiral. Voda in posledično rja ni ravno prijateljica elektro motorjev, zato smo
morali motor razdreti, zbrusiti rjo, namazati zbrušene dele in jih sestaviti nazaj.
Mogoče za marsikoga to ni ravno sanjsko delo, ampak zadovoljstvo, ko je bilo delo
opravljeno, je bilo veliko.
Med tem je jutranjo meglo že zamenjalo sonce in jesenski dan je prav vabil na
popoldanski izlet. Odločitev ni bila težka - Krim, ki ima za našo šolo po tem, ko
smo spet izvedli maraton, ki je bil veliko več kot to, bil je pravi podvig naše skupne
dejavnosti, poseben pomen. In tam, po slabi uri hoje, me je vrh pričakal v soncu,
brezvetrju, s čudovitim razgledom na vse strani in hribi kot na dlani. Popolno nasprotje
dnevu, ki smo ga imeli na maratonu. Pred kočo je bilo nekaj ljudi, potem
pa sta prišli dve dekleti, stari kakih 14 ali 15 let. Veseli, razposajeni sta se usedli
k sosednji mizi na sonce in potegnili iz nahrbtnikov, verjeli ali ne – zvezke in začeli
delati domačo nalogo in to matematiko. 'Poglej, to se dela takole in če narediš to,
potem sledi to''. 'Aja, tako ...' in tako naprej in vmes hihitanje in veselje. Veselje
do tega, da si, veselje do vsega, kar je okrog nas, veselje do življenja. Na vrhu hriba,
v sončnem dnevu, po dvourni hoji, sta res uživali, ne samo v naravi, ampak
tudi v domači nalogi, v matematiki. Naloge sta reševali z veseljem in zanimanjem.
Čudovita slika, ki upam, da je ne bom nikoli pozabil. Ob takih trenutkih se zaveš,
za koga smo, za koga učimo, in kaj je pravzaprav namen šole. In tega bi se morali
stalno zavedati vsi, tudi politiki.
Waldorfske novice 3

Š i r i m o o b z o r j a
Razstrupljanje otroštva
Avtoritativno
starševstvo
Sue Palmer
Biti starš verjetno še nikoli ni bilo tako težko.
Morda so v preteklosti družine res imele
veliko izzivov, toda niso bile konstantno tako
bombardirane z reklamnimi sporočili, študijami raziskav
in informacijami s strani 'strokovnjakov', kot sem jaz. Pa
vendar obstaja med psihologi izjemno soglasje glede tega,
kakšen je najboljši slog starševstva. Po navadi ga opišemo
kot avtoritativnega.
Kaj je avtoritativno starševstvo?
Obstajajo štirje slogi starševskega delovanja, ki se
razlikujejo glede na to, kako starša uravnotežata dva
ključna elementa:
• toplino – to je odzivna, ljubeča pozornost, vključno
s spoštovanjem otrokovih čustev in mnenj,
• trdnost – to je postavljanje trdnih pravil in omejitev
glede obnašanja v različnih starostnih obdobjih,
z željo, da svojim otrokom zagotovijo dolgotrajno
zdravje in blaginjo.
S priporočili glede družinskih navad in vedenjskih
omejitev poskušam v teh člankih pokazati, kako uravnovesiti
toplino in trdnost. Ni se jih vedno enostavno
držati, toda pomagajo staršem, da ne popuščajo, kadar
so prepričani glede lastnih odločitev. Lažje je tenkočutno
obravnavati običajne frustracije otrok v posameznih
starostnih obdobjih, kot pa prenašati dolgotrajne
težave, ki se lahko pojavijo.
Preveč trden ...
Avtoritativni starši postavijo pravila na diktatorski
način, ne da bi upoštevali mnenje otrok ali jim nudili
tolažbo, ko so le-ti frustrirani. Kadar so meje vsiljene
tako samovoljno, namesto da bi jih razvijali preko pogovorov,
vodenja in pogajanj, lahko otroci zrastejo ob
pomanjkanju samospoštovanja in ne bodo imeli zmožnosti
samodiscipline. Obstaja nevarnost, da bodo, ko
se bodo v najstniških letih končno rešili starševskega
nadzora, iztirili.
Preveč topel ...
Popustljivo starševstvo lahko, ko otroci odrastejo,
prav tako privede do težav. Otroci, ki so jim preveč
popuščali, imajo po navadi zelo visoko mnenje o sebi
in prenapihnjen občutek, da si lahko karkoli dovolijo
(včasih smo jim rekli 'razvajeni', kar je seveda isto kot
'poškodovani'). Tudi oni lahko slabo obvladujejo sami
sebe.
V potrošniški družbi 21. stoletja je popustljiva starševska
vzgoja zelo običajna, saj jo spodbujajo tudi trgovci
z mnogimi ciničnimi pridobitniškimi strategijami.
Otroci, ki se navadijo ljubezen zamenjati z materialnimi
dobrinami, lahko razvijejo vseživljenjsko odvisnost od
statusnih dobrin, ki jim dajejo dobro samopodobo (pomeni,
da jim manjka splošne čustvene prožnosti).
4 Waldorfske novice

Š i r i m o o b z o r j a
Dovolj dober starš
Če ste prebrali do tu, je malo verjetno, da bi vas lahko
prištevali med tiste starše na diagramu, ki zanemarjajo
svoje otroke. Lahko pa se mučite z vprašanjem, kako
ostati v zgornjem levem kotu!
Toda že s tem, ko se preprosto trudite vzdrževati tenkočutno
ravnovesje med toplino in trdnostjo, se skoraj
gotovo uvrščate v kategorijo dovolj dobrega starša.
V tekmovani potrošniški družbi morda zveni koncept
'dovolj dober' neprivlačno. Ves čas nas silijo, da smo
odlični, da ne sprejemamo nič manj kot odličnost. Toda
človeški odnosi nikoli niso odlični in resničnemu življenju
(razen v izjemnih, izrednih, nepredvidljivih trenutkih)
običajno manjka odličnosti. Kar se starševstva
tiče, nas psihologija uči, da je 'dovolj dober' zagotovo
dovolj dober.
Koristne internetne strani
'Mirnejše, lažje, srečnejše starševstvo' (in drugi članki) avtorja Noela
Janis-Norton (Hodder and Stroughton) ponujajo mnoge uporabne
strategije (www.calmerparenting.com)
Koristen članek Dr. Gwen Dewar na njeni internetni strani: www.
parentingscience.com/ authorative-parenting-style.html
pripravil Gregor Bajt
prevedla Marina Nuvak
izr. prof. David L. Brierley
Vzgoja in izobraževanje
Med tistim, česar ni več,
in tistim, česar še ni
Ko na svetu nastane nekaj novega, se to vedno
najprej rodi kot misel. Na ta način ustvarjamo
prihodnost. Vse, kar oblikuje prihodnost, najsi
bo to stroj, stavba, roman ali opera, se rodi iz misli. Še nikoli
nismo toliko kot danes razmišljali o tem, kaj nam pripravlja
prihodnost. Stoletja se je človeštvo ukvarjalo predvsem s
tremi stiskami: lakoto, boleznijo in vojno. Večini današnje
populacije, posebno tisti, ki živi v Evropi, pa te stiske niso
več pomembne. Nekdaj so se ljudje, v veri, da so naravne
katastrofe, kot so lakota in kuga, delo božjega besa, pokesali
pred bogovi. Danes le redki verjamejo, da je tako, in
zaupajo v znanstveni napredek. Znanost nam je omogočila,
da preprečimo stradanje in epidemije in verjetnost, da bi
doživeli vojne, se zdi zelo oddaljena.
Torej lahko zdaj, ko nismo nič več obremenjeni z
osnovnimi problemi preživetja, prvič v zgodovini dvignemo
glavo in pogledamo v prihodnost kot posameznik
ali kot skupnost posamično. V času, ko je moderna
družba vero v višji božanski načrt v veliki meri
zavrnila, se sprašujemo, kako najti smisel življenja.
Brez smisla bo družba vedno v nevarnosti, da se sooči
z lastnim propadom.
S katerimi stiskami se bo ukvarjalo človeštvo v prihodnje?
Kakšno življenje bi želeli za naše otroke in
vnuke? Kakšna je naša vizija? Kaj bomo v prihodnje
naredili sami s sabo? Čému bomo morali v času odločilne
spremembe nameniti svojo pozornost? Katere
vrednote je potrebno uveljaviti v svetu biotehnologije,
informacijske tehnologije, kompjuterizacije, robotov in
umetne inteligence? Takšne vrste vprašanja so postala
izziv tvorcem vzgoje in izobraževanja.
Pogled v prihodnost nam očitno pokaže, da bodo v
nekaj desetletjih izginila vsa delovna mesta. Evropsko
gospodarstvo vse manj temelji na surovinah, saj ni več
odvisno od mineralnih virov ali celo žitnih polj. Pri vse
več opravilih bo ljudi nadomestila umetna inteligenca.
Ljudje imajo tako fizične kot kognitivne sposobnosti.
Stroji jih na fizičnem področju že v veliki meri
posnemajo in lahko zdaj že učinkovito tekmujejo tudi
na rastočem področju kognitivnih opravil. Problem ne
bo nujno v ustvarjanju novih delovnih mest, ampak
v tem, ali lahko zaposleni delajo bolje od algoritmov 1 .
Nekateri komentatorji napovedujejo, da bi se lahko
pojavil nov sloj ljudi, ki mu pravijo 'neuporabni sloj'.
Ne le, da bodo nezaposleni, ampak bodo zaradi težav
Waldorfske novice 5

s prilagajanjem na druge oblike zaposlitev nezaposljivi.
Gotovo bodo ustvarjena nova delovna mesta, toda nove
oblike zaposlitve bodo zahtevale večjo fleksibilnost in
uvid kot prej. Hitrost znanstveno-tehnološkega napredka
je tolikšna, da se bo od ljudi pričakovalo, da vsako desetletje
sami sebe na novo 'izumijo'. Da bi
videli te pokazatelje, ne rabimo kristalne
krogle ali biti pesimistični.
Očitno je, da bo glavni gospodarski
vir postala generacija
novih idej. Nihče, naj bodo to
politiki, psihologi ali učitelji,
ne zanikajo, da je kreativnost
vse pogostejši ključ do
blagostanja posameznika in
razcveta družbe. V naši bogati,
potrošniško usmerjeni
družbi, osredotočeni
na neprekosljivo gospodarsko
rast, bo vedno
obstajalo tudi nezadovoljstvo,
saj ljudje
niso zadovoljni s
tem, kar že imajo.
Zato bo vsesplošen
odziv hrepenenje
po nečem
boljšem, večjem
in okusnejšem ter
kratkoročno bolj
zadovoljujočem.
Glavni problem bo, kako zaposliti
rastoča območja prebivalstva.
Lahko bi jih na neki način zabavali.
Toda nihče ne verjame, da je to modra rešitev.
Če želimo negovati veselje do življenja, morajo biti
ljudje zaposleni z nečim smiselnim, nečim, kar daje življenju
pomen. Sicer se jim bo zmešalo. Ena rešitev bi
lahko bila več uporabe računalniških igric. Danes lahko
vidimo, da mladi vedno več časa preživijo v svetu navidezne
resničnosti. Možno je, da bi jim take vrste aktivnosti
nudile veliko večjo čustveno angažiranost in vznemirjenje
kot zunanji svet. Druga rešitev bi lahko bila tista iz starih
časov, pripadnost religiji. V preteklosti so vere dajale
množicam smisel življenja in uravnavale njihov način življenja.
Vendar pa to,da ljudje ne bodo imeli več dela, ne
bo nujno pomenilo tudi konec smisla, kajti ta prej prihaja
iz domiselnosti kot od dela.
Z mislijo na te dejavnike lahko pogledamo na vprašanje
vzgoje in izobraževanja prihodnjih generacij. Saj vendar
vzgajamo in izobražujemo za prihodnost. V svetu, ki se
tako hitro spreminja, se nam tudi sanja ne, kako bodo
stvari izgledale, ko bodo letošnji prvošolci zaključili svoje
obvezno izobraževanje, kaj šele takrat, ko se bodo izšolali
za poklic, ki so ga izbrali.
Vprašati se moramo: Kaj je pravzaprav vzgoja in izobraževanje?
Namen našega bivanja je, kar se da najbolje razviti
zametek elementa človečnosti. Pri učencih je potrebno
kultivirati njihove prefinjene čute, nagovoriti njihov čut za
zdrav duh, tako da se lahko pokažejo njihovi potenciali,
v dobro obeh, posameznika in družbe. Nasprotje izobraževanja
je manipulacija, do katere pride samo zaradi pomanjkanja
vere v enkratnost učencev v naši oskrbi.
Leta 1919, v času, ko je prišlo v Evropi do popolnega
preobrata, je bila v Stutgartu ustanovljena waldorfska
šola. Njen ustanovitelj Rudolf Steiner je predstavil motive
za ustanovitev šole in dal jasno vedeti, da 'vprašanje
izobrazbe ne bi smelo biti, kaj mora posameznik
vedeti ali biti sposoben narediti v družbi, kakor je to
sedaj. Raje bi se morali vprašati, kakšne zmožnosti
naj bi našli v vsakem človeškem bitju, ki jih
je mogoče razvijati. To bo omogočilo, da v
družbo vnesemo vedno nova spoznanja
in energije.' 2
V zagovor dobro
uravnoteženemu
liberalnemu
izobraževanju
Od nastopa moderne
ere se človeštvo upravičeno
ponaša s
svojimi znanstvenimi
dosežki.
Napredek, ki
ga je naredilo
v razmeroma
kratkem časovnem
razdobju,
presega
najbolj
nore upe in sanje naših pradedov. Zato tudi znanosti zaupamo
kot še nikoli prej. Obstaja splošno prepričanje,
da nam znanost lahko omogoči dolgo življenje, udobje in
blaginjo. V znanstvene raziskave vlagamo, v veri, da lahko
v prihodnosti dosežemo zadovoljstvo, ogromne vsote
kapitala. Naša vera v znanost je odvisna od vlad, podjetij
in privatnih donatorjev, ki financirajo velike stroške,
potrebne za znanstvene raziskave. To je v šolah privedlo
do poudarka na znanosti namesto na liberalno izobraževanje,
kjer imajo družboslovje, umetnost in rokodelstvo
enako težo kot znanost in tehnologija. Walter Gropius,
arhitekt, inženir in učitelj, ustanovitelj podjetja Bauhaus,
je videl edino možno pot izobraževanja v povezovanju različnih
predmetov. Napisal je, da 'bi morali zakone fizičnega
in intelektualnega sveta ter sveta delovanja duha izražati
istočasno.' Verjel je, da edino pravo šolanje uri um,
telo in duha. Znanstvenik našega časa se mora potruditi
za sintezo in holistični pogled na svet. Zato je verjel, da
mora izobraževanje poskušati ponovno združiti poezijo
in fiziko, umetnost in kemijo, glasbo in biologijo, ples in
sociologijo ter vse druge kombinacije estetskega in analitičnega
znanja.
6 Waldorfske novice

Običajna delitev v vsakdanjem življenju med znanstveniki,
katerih delovanje je osnovano na empiričnem znanju na
eni strani, ter filozofi, psihologi in avtorji na drugi strani,
katerih profesionalno področje so vrednote, ni nič novega.
Na površje je prišla v letih pred prvo svetovno vojno in v
času padca avstro-ogrske monarhije. Racionalisti so bili čisto
pripravljeni opustiti vitalne odločitve na področju lepote,
ljubezni in vere drugim skupinam, ki so v vrednotah videle
svoje profesionalno področje. V celotnem dvajsetem stoletju
pa vse do danes je enkrat prevladovala ena stran, drugič
druga. V šestdesetih letih dvajsetega stoletja je prevladovalo
vzdušje nasprotovanja eksaktnemu védenju in so mrzlično
pozivali k novi veri ljudi v dušo in večne vrednote. Vse stvari
na svetu so v nevidnem, toda stalnem procesu spreminjanja,
kjer so možnosti neomejene. To se najbolj vidi pri učenju,
kjer je pri novo nastajajoči osebnosti mogoče kultivirati
prirojene sposobnosti vsakega učenca. Danes je poudarek
pogosto na razvijanju intelekta in sposobnosti logičnega
razmišljanja. Pomen drugega bistvenega področja človekovega
življenja, čustev in domišljije ne bi smeli zanemariti.
To tripartitno ravnovesje je potrebno, ker znanost ni dejavnost,
ki bi se nahajala na višjem humanističnem nivoju,
bodisi moralnem, etičnem ali duhovnem. Da opravičijo
stroške, morajo izvesti neko novo znanstveno odkritje. En
primer je bila izstrelitev prve atomske bombe v Alamogordu
v Novi Mehiki dne 16. julija 1945 ob 05.29.53. Osem
sekund po tem je Robert Oppenheimer citiral Bhagavad
Gito: 'Zdaj sem postal smrt, uničevalec sveta.' Dve bombi
sta v trenutku ubili najmanj 120 000 ljudi, približno
dvakrat toliko jih je umrlo zaradi učinkov radiacije, na
tisoče potomcev se je rodilo z deformacijami. Bolj nedaven
primer je štirinajstletna britanska deklica, ki je zbolela
za redko, neozdravljivo obliko raka. Odločila se je, da želi
priložnost živeti dalje tako, da njeno telo kriogenetsko zamrznejo,
v upanju, da jo bodo lahko nekoč v prihodnosti
spet obudili v življenje. Mati najstnice je podpirala njeno
željo, da jo kriogenetsko zamrznejo. Njen oddaljen oče je
na začetku nasprotoval njeni želji. V zadnjih mesecih svojega
življenja je dekle brskalo po internetu in naletelo na
informacijo o kriogenetskih raziskavah. Pod imenom JS
(njeno ime je ostalo strogo zaupno) je na sodišče poslalo
pismo: 'Prosili so me, da pojasnim, zakaj želim narediti to
nenavadno stvar. Mislim, da imam v primeru, da me krioprezervirajo,
možnost, da ozdravim. Nočem, da me pokopljejo.
Hočem še nadalje živeti in mislim, da bodo v prihodnosti
morda našli zdravilo za mojo bolezen in takrat me
bodo obudili. Hočem imeti to priložnost. To je moja želja.'
Po navodilih sodišča je v primeru, ki ga je sodnik označil
kot nenavadnega, telo JS sedaj prezervirano in prepeljano
iz Londona, kjer je živela, v ZDA, kjer ga je neko podjetje
trajno zamrznilo za ceno 37.000 $.
Oba primera kažeta zvezo med znanostjo in moralno
etičnim načinom razmišljanja. Prav je, da se spomnimo,
da je minilo skoraj dvesto let od tega, ko se je ta
tema prvič pojavila z izdajo romana Mary Shelley 'Frankenstein
– Moderni Prometej'. Knjiga, ki jo je napisala
pri osemnajstih letih in jo anonimno objavila v Londonu
leta 1818, pripoveduje o Viktorju Frankensteinu, mladem
znanstveniku, rojenem v Neaplju, in njegovi obsedenosti
s tem, da ustvari umetnega človeka, ki se je zaradi težav
pri reproduciranju natančnih in zapletenih procesov v
človeškem telesu sprevrgel v ostudno pošast.
Hkrati pa je le malo stvari, v katere moderna sekularna
družba tako goreče verjame kot v izobraževanje. Od razsvetljestva
dalje se je izobraževanje od osnovne šole pa
vse do univerze pokazalo kot najbolj učinkovit odgovor
na vrsto najbolj skrb zbujajočih bolezni družbe, kanal do
oblikovanja civiliziranega, uspešnega in razumnega državljana.
Zato obstaja splošno soglasje, da mora biti v središču
našega obstoja človeška eksistenca. Tradicionalna
oblika humanizma trdi, da je vsak človek enkratna osebnost,
ki ima svoj pristen notranji glas. Vsakdo razsvetljuje
svet z različnih stališč, kar družbi daje barvo in smisel.
Če želimo rešiti neko etično vprašanje ali priti do nekega
inovativnega spoznanja, revolucionarne ideje, se moramo
povezati z našimi notranjimi izkušnjami in z izredno tenkočutnostjo
pogledati nanje. Otroci in mladostniki v razvojnih
letih zbirajo v šoli izkušnje. Biti morajo zmožni
izostriti tenkočutnost v povezavi z lastnimi izkušnjami, da
bi tako prišli do globljega razumevanja tega, kar se učijo.
Katero koli metodo privzamemo, upoštevati moramo, da
imajo izkušnje tri sestavne dele – čustva, občutke in misli.
Tenkočutnost je praktična zmožnost, ki jo lahko razvijamo
le z vajo. Vzgoja in izobraževanje zaobjemata spodbujanje
rastí, ne le v fizičnem smislu, ampak tudi v rásti, ki se
pokaže skozi izražanje. Učenci morajo biti zmožni proizvajati
glasove, podobe, gibe in artefakte. Človek, ki se lahko
izraža na mnogo načinov, je dobro izobražena oseba.
Če zna izvajati dobre zvoke, je dober govorec, glasbenik
ali pesnik; če zna izvajati dobre podobe, je dober slikar
ali kipar; če zna izvajati dobre gibe, je dober plesalec ali
obrtnik. Vse sposobnosti logike, spomina, intelekta so del
takih procesov. Tako lahko učenci v svet vstopijo na temelju
širokega spektra možnosti in na osnovi svojih globljih
osebnh nagnjenj in želja izbirajo iz množice poklicev.
Ne smemo pozabiti, da smo v zadnjem stoletju eksperimentirali
z drugimi oblikami humanizma. Socialni humanizem
je vzniknil iz različnh komunističnih in socialističnih
ideologij. Te so na ortodoksni liberalni humanizem
gledale kot na pomanjkljivega, ker računa na množico poedinih
čustev in pomenov. Nacionalisti devetnajstega stoletja
so slavili edinstvena čustva naroda kot nekaj, kar je
treba varovati. To je zahtevalo, da prenehaš razmišljati o
sebi in se osredotočiš na narod. V ekstremnem primeru je
to vključevalo tudi zatiranje posameznika, kot smo videli
v Sovjetski zvezi in ne nazadnje med Mao Zedongovo kulturno
revolucijo. Kot smo videli pri nacionalnem socializmu,
je bila druga oblika razvojni humanizem. Osnovan
je bil na ideji, da so ljudje zelo različni in da so nekateri
ljudje nadrejeni drugim. Da 'čiste' skupine prebivalstva
ne bi bile 'okužene', so nekatere skupine odtranili. 3
Skrb za dušo v času sprememb
V današnjem svetu smo vsi umetniki – hote ali nehote,
če nam je všeč ali ne. Smo umetniki življenja, saj se od
Waldorfske novice 7

nas pričakuje, da z uporabo lastnih človeških nagnjenj
in nadarjenosti damo našemu življenju smisel in pomen.
Beseda 'umetnik' je prava, saj umetnik poseduje sposobnost
oblikovanja tistega, kar bi sicer bilo brezoblično in
brezbarvno. Ta oseba je tako sposobna vnesti red v nekaj,
kar bi sicer bilo kaotično, naključno in neorganizirano. V
družbi, ki ji vse bolj manjkajo tradicionalne reference, kot
so cerkev, družina in kulturna izročila, se pojavi potreba
po tem, da bi zmogel načrtovati svojo življenjsko smer.
Tako kot za katero koli umetniško delo je tudi za oblikovanje
lastnega življenja potrebna domišljija, iznajdljivost,
osredotočenost, neka mera svobode, sposobnost oblikovanja
zdrave sodbe in kritičnega mišljenja. Vsak umetnik
želi povedati svojo lastno zgodbo in zapeti lastno nenadomestljivo
pesem. Ko pride do izobraževanja prihodnjih
generacij v skladu z današnjim časom, moramo na vidike
sodobnega življenja vedno gledati v povezavi z njihovim
notranjim pomenom. Psihološki temelj svobodne osebnosti
je danes škodljivo podrejen hitrim zunanjim spodbudam.
Zaradi vedno večjih zahtev praktičnega življenja je
moderni razum postal preračunljivejši. Želja, da bi postali
bolj to, kar smo, ni egoistično, antisocialno načelo. Omogoča
nam, da sodelujemo pri napredku družbe, ki neguje
vrednote, ki nas delajo človeške.
Vprašamo lahko: Ali globalno državljanstvo potrebuje
učenje humanističnih ved v šolah in na univerzah? V humanističnih
vedah lahko s sprejemanjem dejstev iz standardiziranih
učbenikov nakopičimo veliko podatkovnega
znanja. Odgovorno državljanstvo in bodočnost družbe pa
zahtevata dosti več. Sposobnost vrednotenja zgodovinskih
dokazov, biti sposoben kritičnega mišljenja, razumevanja
komplekstnosti različnih filozofij in religij so kvalitete, ki
nam pridejo tukaj na misel. Enciklopedija podatkov brez
zmožnosti vrednotenja, razumevanja globljih meja razmišljanja
je skoraj tako škodljiva kot nevednost. Gotovo se
izobrazba pokaže bolj v smislu človeške čudi – tenkočutnost,
domiselnost, ljubeznivost, odgovornost, okus, čut
za sodbo in divergentno mišljenje. Učitelji se pritožujejo,
da jih skrbijo reforme, ki jemljejo njihovo pozornost in
čas bolj za dokumentiranje in merjenje kot za ocenjevanja
kvalitativnih izkušenj njihovih učencev.
Humanistični pristop gleda na življenje kot na postopni
proces notranje spremembe preko mnogih čustvenih, fizičnih
in intelektualnih izkušenj. Tako bi lahko trdili, da
humanistične vede pomembno prispevajo k zdravju in
vzdrževanju demokracije. Cvetoča demokracija je odvisna
od osnovnih vrednot, kot so kritični razmislek, sklepanje,
debata in ovrednotenje idej. To pomeni, da je mesto humanističnih
ved v šolah odvisno od vrst inteligence, ki jo
pri urah negujemo s pohvalo logično-analitičnih metod,
ki so osnova matematičnega mišljenja.
Učni načrt in metodika
Beseda kreativnost je v zadnjih letih postala ena najbolj
zlorabljenih in razvrednotenih besed v jeziku, oropana
vsakršnih jasnih namigov, kako naj bi jo v šolah promovirali
kot osnovo za inovacije v družbi. Je nespremenljivo
vezana bolj na umetniški izraz kot pa na generacijo divergentnega
razmišljanja. Od vseh neznank na svetu je ta, ki
se tiče kreativnosti, najbolj skrivnostna. Prav zato je bila v
zgodovini vseskozi povezana z božanskim. Ko se iznenada
od nikoder pojavi ideja, začutimo nekaj nezemeljskega.
Najbolj impresivno je, ko nekaj, kar je bilo ustvarjeno, ne
ovene kot roža, ampak preživi test časa in postane večno
kot zvezde. Tako ljudje ne živijo zgolj v materialnem
območju. Vrhunec človeškega prizadevanja je, ko določena
knjiga, stavba, simfonija, izum desetletja ali stoletja
oblikuje kulturno platformo, na kateri temelji učni načrt
naših šol in naše življenje.
Že v sredini devetnajstega stoletja je Matthew Arnold,
pesnik, profesor na univerzi v Oxfordu in šolski inšpektor,
moral določiti vsebino šolskega učnega načrta kot
tisto 'najboljše, kar smo dosegli intelektualno, estetsko
in moralno'. V svoji knjigi 'Kultura, izobraževanje in njuni
sovražniki' (1867) je videl prihajajoča sovražnika na
otroka osredotočenega izobraževanja. To sta bili: težnja
po tem, da postanemo preveč materialistični in škodljiva
tekmovalnost med ljudmi. 4
Učni načrt bogatijo prispevki naših prednikov. Na ta način
se povezuje s preteklostjo. Pomembno vprašanje je,
kako lahko učenci to vsebino uporabijo kot osnovo za razvoj
človeških sposobnosti, ki jim bo omogočil kasnejše
delovanje v družbi. Poučevanje mora dati posamezniku
priložnosti, da iz tega, kar mu je dano iz preteklosti, oblikuje
svoje lastne misli in razumevanje. To pa vključuje
vadenje oblikovanja idej in rešitev. Vsebina učnega načrta
predstavi glavne cilje, tako da navaja veščine in znanja,
za katera meni, da so relevantna. Kakšne so posledice
tega, je vedno vprašanje. Vsebina ni odvisna le od potreb
družbe na splošno, ampak tudi od potreb točno določene
skupine učencev, ki skupaj tvorijo razred. Pomembno
je, da drugi, 'skriti' del učnega načrta predstavlja izrazne
cilje. Ti se od vodilnih ciljev znatno razlikujejo v tem,
da nimajo vnaprej določene vsebine. Potrebujejo visoko
stopnjo osebnega vložka. Izrazni cilj določa nalogo, ki ji
je mogoče pristopiti in jo raziskovati na mnogo načinov.
Predstavlja vzgojno doživetje. V njem je prisotno povabilo
k raziskovanju, preverjanju in oblikovanju. Učenje ni več
predpisano, da bi ga lahko ocenili s standardiziranim preverjanjem.
Je evokativno. Učiteljev cilj je, da poskrbi za
situacijo, kjer postanejo smisel in mnenja poosebljena in
lahko na dan privrejo ideje. Metoda te vrste se uporablja
z enim ciljem – spodbuditi razpravo, spodbujati čut za
razsojanje in odkriti osebne lastnosti in zmogljivosti. Rezultati
so lahko prav toliko raznoliki kot so posamezniki
sami.
Tu pa tiči osnovni problem, problem vrednotenja. Te
vrste odzivi ne morejo nikoli temeljiti na skupnih objektivnih
standardih. Ustvarjalnosti ni mogoče zahtevati ali
ukazati. Učencev ni mogoče učiti, kako naj bodo ustvarjalni.
Lahko jih le povabimo, spodbujamo in navdušimo
za to. Razum ne doseže resnične svobode tako, da
usvaja znanje in si lasti ideje drugih ljudi, temveč z urjenjem
lastnega mišljenja, oblikovanjem lastnega mnenja
in rešitev. Od učencev se pri tem ne pričakuje nobena
8 Waldorfske novice

homogenost odzivanja. Nasprotno, spodbuja se raznolikost
odzivanja. Pri izraznem kontekstu te vrste si učitelj
želi ustvariti situacije, v katerih postanejo pomen in
mnenja poosebljeni in tvorijo bazo kultiviranja mišljenja
in oblikovanja idej. Na waldorfskih šolah se pri učencu
načeloma ne ocenjuje, kje trenutno je, ampak njegovo
delo. Jasno je treba pokazati, kako se lahko izboljša, tako
kratko- kot dolgoročno. Z drugimi besedami, evalvacija je
vključena v razvojni proces.
Uvedba masovnega izobraževalnega sistema je za sabo
potegnila uvedbo ocen. V tistem času so imeli odgovorni
po vsej Evropi za kategoriziranje raje številke. Te so
uvedli tudi v šole. Vsakega učenca so ocenili s povprečno
oceno. V zadnjih desetletjih se je to razširilo na ocenjevanje
učiteljev in ravnateljev, ocenjenih glede na celotno
povprečje. Danes pa se je pojavila osredotočenost na visoke
ocene pri posamezniku, šoli in tudi na nacionalnem
in mednarodnem nivoju. Hkrati je splošno priznano, da
sposobnosti za pridobitev visokih ocen pri vedno večjem
številu testov niso enake kot za pridobitev razumevanja
predmeta, kot sta biologija ali literatura. Dijaki postenejo
na osnovi teh ocen študenti na univerzah in imajo dostop
do določene oblike zaposlitve. Zato morajo dijaki zbrati
vse svoje sile, da dosežejo višje ocene.
Rezultate te politike lahko že vidimo. Samo alarmantna
poročila o vzrokih za velik porast števila dijakov, ki ne dokončajo
šolanja, moramo pogledati. Poleg tega vedno več
otrok uživa poživila, kot je ritalin. Leta 2011 je v Ameriki
3,5 milijona otrok jemalo zdravila za ADHD (motnja pozornosti
zaradi hiperaktivnosti). V Veliki Britaniji se je iz
92.000, leta 1997, število dvignilo na 786.000, leta 2012.
Prvotni cilj je bil zdravljenje otrok z motnjo pozornosti,
toda danes jemljejo ta zdravila mnogi zdravi šolarji za izboljšanje
učinkovitosti pri testih, da bi zadovoljili pričakovanja
staršev, učiteljev in družbe nasploh. Proti temu
trendu obstajajo resni pomisleki, ki zagovarjajo tezo, da je
težava prej v izobraževalnem sistemu in metodah, ki jih v
šolah uporabljajo. Vedno bo možna debata glede vrednot
v izobraževanju, toda ponekod se zdi, da velja prepričanje,
da je lažje spreminjati otrokovo biokemijo kot prenoviti
zastarele metode, ki niso v sozvočju z našim časom.
Resnična demokracija bo vedno poskušala asimilirati
dva vidika življenja – tistega o družbi, ki predstavlja dušo
onstran individualne duše, skupinski um, ter osebne
potrebe in nagnjenja posameznika. V stari Grčiji sta ju
predstavljali 'ecclesia' in 'oikos' – skupni interesi in individualni
prispevki. 'Ecclesia' dobesedno pomeni 'priti skupaj'.
Ta dvojna razlaga interesov je bil in je demokratični
ideal. Danes je ostalo le še malo etosa, preko katerega
je mogoče artikulirati avtoriteto. Če bo organ, ki odloča,
več kot zgolj zbirka posameznikov, ki jih na neki način
poganja pozicija moči, mora vsebovati esprit de corps –
skupen etos in názor. To omogoča šolam in univerzam
delo v prihodnosti.
Danes Evropa v tem oziru doživlja pomanjkanje takega
manifesta, zaradi česar vidimo neke vrste razočaranje in
nezadovoljstvo med srednješolci in študenti. Sprašujejo
se, kako premostiti prepad med posameznikom in družbo.
Ni več agore kot v stari Grčiji. Ni več lokalne narodne
ali evropske kavarne, ki bi predstavljala forum, v katerem
bi se zbirale generacije in gnetle svoja mnenja, mesta, kjer
se rojevajo ideje, kjer preveriš svoja stališča, kjer analiziraš
časopisne članke. Brez agore, brez stalnega diskurza
postane težko pripisovati običajnemu odnosu do življenja
impulz za prihodnost. To je bilo mogoče pred letom
1914 v kavarnah na Dunaju in v gledališčih ter operah v
provincah. Danes si je težko predstavljati, kako bi lahko
ustanavaljali takšna zbirališča. Takrat so zrasli is skupne
kulture. Ali ni šolski razred nova agora, kjer lahko sistematično
kultiviramo divergentno mišljenje, domišljijo in
čut presojanja?
Na osnovi interdisciplinarnega šolanja imajo učenci možnost,
da dosežejo sintezo med intelektom in čutenjem,
natančnostjo in domišljijo, delovanjem in premišljanjem,
ki bo osnova za ugodnejše življenje.
Tak pogled v prihodnost lahko pomeni obtožbo pomanjkanja
optimizma. To ne pomeni, da ni upanja. Optimist
misli, da bo vse, kar bo, dobro, zato je nedelovanje opravičeno.
Upanje pomeni, da lahko v razredu in širši družbi
vidimo določene tendence, vendar ne moremo natančno
napovedati, kaj se bo zgodilo. V tej negotovosti obstaja
prostor za delovanje, ki ga ne ovirajo zastareli sistemi ali
rigidne ideologije. Tako lahko šole v prihodnosti omogočijo
ljudem, da uresničijo svoj pravi potencial.
prevedla Marina Nuvak
Opombe:
1 algoritem: metodološko sosledje, ki se uporablja pri kalkuliranju in
sprejemanju odločitev. Npr.: Recept za govejo juho je algoritem.
Predpisani so koraki, kako priti do rezultata.
2 Steiner, Rudolf: predavanje 17. Julija 1924 v Arnheimu. Objavljeno
pod naslovom 'Človeške vrednote v izobraževanju'.
3 Prav je, da zdaj, ko se waldorfsko gibanje bliža stoletnici, omenimo,
da so bile te šole v času nacizma zaprte in da so jih komunistični
režimi prepovedali. Danes je zgodba povsem drugačna, saj se zelo
hitro širijo po vsem svetu, so celo na Kitajskem.
4 Arnold, Matthew (2009) Kultura, izobraževanje in njuni sovražniki.
Oxford University Press, Oxford.
Waldorfske novice 9

Š i r i m o o b z o r j a
Zakaj se današnji otroci v šoli
tako dolgočasijo?
Zakaj ne zmorejo počakati, so hitro
razdraženi in nimajo pravih prijateljev?
Vicotria Prooday
Sem delovna terapevtka z desetimi leti izkušenj
pri delu z otroki, starši in učitelji. Povsem se
strinjam s trditvijo učitelja, da je z današnjimi
otroki v mnogih pogledih vedno slabše. Enake informacije
dobivam od vseh učiteljev, ki jih srečujem. Seveda sem v teh
letih svoje prakse na področju delovne terapije videla in še
vedno vidim pri otrocih tako upadanje socialnih, čustvenih
in akademskih zmožnosti kakor tudi strmo rast učnih težav
in drugih diagnoz.
Otroci prihajajo danes v šolo čustveno povsem nepripravljeni
za učenje in v današnjem načinu življenja je
mnogo dejavnikov, ki k temu pripomorejo. Kot vemo,
so možgani gnetljivi. S pomočjo okolja jih lahko 'okrepimo'
ali 'oslabimo'. Prepričana sem, da, kljub našim
najboljšim željam, žal možgane naših otrok gnetemo v
napačno smer.
Zakaj?
Tehnologija
Če tehnologijo uporabljamo kot 'zastonj varuško', ta ni
prav nič zastonj. Plačilo nas čaka posredno. Plačujemo
z živčnim sistemom naših otrok, z njihovo pozornostjo
in njihovo zmožnostjo zadovoljitve potreb z zamikom.
Vsakdanje življenje je v primerjavi z virtualno resničnostjo
dolgočasno. Ko pridejo v razred, so izpostavljeni
človeškim glasovom in odgovarjajoči vizualni spodbudi,
namesto da bi jih bombardirali z grafičnimi eksplozijami
in posebnimi učinki, ki so jih vajeni z zaslonov.
Potem ko so ure in ure preživeli v virtualni resničnosti,
jim postane izjemno težko predelovati podatke v razredu,
saj so njihovi možgani navajeni na visok nivo dražljajev,
ki jih nudijo video igrice. Ker niso sposobni predelovati
nižjih nivojev dražljajev, postanejo nedojemljivi
za akademske izzive. Tehnologija prekine tudi čustveno
vez med otroki in družinami. Čustvena bližina staršev
je namreč glavno hranilo za otroške možgane. Žal pa
jim to hranilo postopoma odvzemamo.
Otroci dobijo v trenutku vse, kar si zaželijo
'Lačen sem!' 'Še malo, pa bomo na izvozu.' 'Žejen sem!'
'Tukaj je avtomat s pijačami.' 'Dolgčas mi je!' 'Vzemi
moj telefon.'
Eden ključnih dejavnikov za uspeh v prihodnosti je
sposobnost čakanja na zadovoljitev potreb. Naš namen,
da bi bili otroci srečni, je najboljši, toda žal dosežemo,
da so srečni le v tistem trenutku, na dolgi rok pa nesrečni.
Če si spodoben počakati na zadovoljitev potreb,
pomeni, da si zmožen delovati tudi pod pritiskom. Otroci
postajajo počasi vse manj opremljeni s sposobnostjo,
da prenašajo tudi najmanjše pritiske, ki nazadnje
postanejo velika ovira na poti do njihovega uspeha v
življenju.
Nezmožnost počakati na zadovoljitev potreb lahko
večkrat vidimo v razredih, veleblagovnicah, restavracijah
in trgovinah z igračami v tistem trenutku, ko otrok
sliši 'Ne', kajti starši so možgane svojih otrok navadili,
da takoj dobijo vse, kar si želijo.
Otroci vladajo svetu
'Moj sin ne mara zelenjave.' 'Ne gre rada zgodaj spat.'
'Noče jesti zajtrka.' 'Ne mara igrač, je pa zelo dobra na
tablici.' 'Noče se sam obleči.' 'Preveč je lena, da bi sama
jedla.' Takšne stvari ves čas slišim od staršev. Od kdaj
nam otroci diktirajo, kako naj jih vzgajamo? Če bomo
vse prepustili njim, bodo jedli le makarone s sirom in
kruhke s sirovo kremo, gledali televizijo, igrali na tablicah
in sploh ne bodo šli spat. Kaj dobrega naredimo
za njih, če jim pustimo, da delajo kar HOČEJO, čeprav
vemo, da za njih to ni DOBRO? Brez prave prehrane
in dobrega nočnega spanca pridejo naši otroci v šolo
razdražljivi, neučakani in raztreseni. Poleg tega jim
10 Waldorfske novice

dajemo napačno sporočilo. Naučijo se, da lahko delajo,
kar hočejo, in ne naredijo, česar nočejo. Manjka pojem
'potrebno je narediti'. Žal pa moramo v življenju, da dosežemo
svoje cilje, narediti tisto, kar je potrebno, kar
pa ni vedno tudi tisto, kar želimo narediti. Če želi biti
otrok na primer odličen učenec, se mora pridno učiti.
Če hoče biti uspešen nogometaš, mora trenirati vsak
dan. Naši otroci dobro vedo, kaj želijo, imajo pa veliko
težavo za doseganje svojega cilja narediti to, kar je potrebno.
To se zaključi tako, da so jim cilji nedosegljivi
in ostanejo razočarani.
Neskončna zabava
Za otroke smo ustvarili umeten svet zabave. Dolgočasnih
trenutkov ni. Takoj ko je tišina, že tečemo, da bi
jih spet zabavali, kajti sicer se počutimo, kot da ne izpolnjujemo
svojih starševskih dolžnosti. Živimo v dveh
ločenih svetovih. Oni imajo svoj svet 'zabave', mi pa naš
svet 'dela'. Zakaj nam otroci ne pomagajo v kuhinji ali s
perilom? Zakaj ne pospravijo svojih igrač? To je osnovno
monotono delo, ki uri možgane, da bodo delovni in
bodo delovali tudi v primeru 'dolgočasenja', kar je ista
'mišica', ki jo potrebujejo, da so se v šoli zmožni učiti.
Ko pridejo v šolo in je čas za pisanje, rečejo 'Ne morem.
Pretežko je. Preveč dolgočasno.' Zakaj? Zato ker delovne
'mišice' ne urimo z neskončno zabavo. Urimo jo z
delom.
Omejena družabnost
Vsi smo zaposleni, zato dajemo otrokom naprave, da
'zaposlimo' tudi njih. Včasih so se igrali zunaj, kjer so
se v nestrukturiranem okolju učili in urili svoje družabne
veščine. Žal je igro na dvorišču nadomestila tehnologija.
Zaradi nje imajo tudi starši manj časa, da bi se
družili z njimi. Očitno so naši otroci s tem prikrajšani,
naprave, ki nadomeščajo varuške, niso opremljene za
to, da bi jim pomagale razvijati socialne veščine. Najuspešnejši
ljudje imajo odlične socialne veščine. To je
najpomembnejše. Možgani so kot mišica, ki jo je mogoče
uriti in znova uriti. Če želite, da bo vaš otrok znal voziti
kolo, ga učite veščine kolesarjenja. Če želite, da bo
zmožen počakati, ga morate naučiti socialnih veščin.
Enako velja za vse druge veščine. Ni razlike!
Življenje vašega otroka lahko spremenite tako, da njegove
možgane urite tako, da bo uspešno deloval na socialnem,
čustvenem in akademskem nivoju. Poglejte kako:
1. Omejite tehnologijo in se znova čustveno
povežite z njimi
Presenetite jih z rožami, z njimi se smejte, žgečkajte
jih, vstavite pisemce v njihov nahrbtnik ali pod blazino,
v katerem jim povejte, da ga imate radi, presenetite jih
tako, da jih na šolski dan odpeljete ven na kosilo, plešite
z njimi, plazite se skupaj, bojujte se z blazinami.
Imejte družinske večerje, večere družabnih iger, pojdite
z njimi kolesarit ali ob večerih na pohode z baterijami.
2. Urite čakanje na zadovoljitev potreb
• Pustite jih, naj čakajo!!! V redu je, če se kdaj 'dolgočasijo'
– to je prvi korak h kreativnosti.
• Postopno povečujte čas čakanja med 'hočem' in
'dobim'.
• Izogibajte se uporabi tehnologije v avtih in restavracijah
in jih namesto tega med pogovorom in
igranjem iger učite čakati.
• Omejite neprestane prigrizke.
3. Ne bojte se postavljati meje. Otroci jih
potrebujejo, da bodo lahko zrasli v srečne in
zdrave ljudi!!
• Naredite urnik obrokov, spanja, uporabe
tehnologije.
• Razmislite, kaj je DOBRO zanje, ne kaj HOČEJO
ali česa NOČEJO. Pozneje v življenju vam bodo
za to hvaležni. Starševstvo je težka naloga. Da jih
pripravite do tega, da delajo to, kar je dobro zanje,
morate biti kreativni, kajti v večini primerov je to
točno nasprotno tistemu, kar hočejo.
• Otroci potrebujejo zajtrk in hranljivo hrano. Potrebujejo
življenje na prostem in odhod v posteljo
vedno ob istem času, da bodo prišli naslednji dan
v šolo pripravljeni na učenje!
• Pretvorite stvari, ki jih ne marajo delati, v zabavo,
tako da igre spodbujate čustveno.
4. Že od zgodnjih let učite otroka, da bo
opravljal monotona opravila, kajti to je
osnova za bodočo sposobnost 'delati'.
• Zlagajo naj perilo, pospravljajo igrače, obešajo
obleke, razpakirajo živila, pripravijo mizo, pripravljajo
kosilo, pospravijo svojo posteljo.
• Bodite kreativni. Na začetku naj bo spodbudno in
zabavno, tako da se bodo njihovi možgani povezali
z nečim pozitivnim.
5. Učite jih socialnih veščin
Učite jih, da počakajo, da pridejo na vrsto, da delijo z
drugimi, izgubijo/zmagajo, sklepajo kompromise, pohvalijo
druge, rečejo 'prosim in hvala'.
Iz lastne izkušnje kot delovne terapevtke vem, da se otroci
spremenijo tisti trenutek, ko starši spremenijo svoj pogled
na vzgojo. Pomagajte jim uspeti v življenju, tako da,
bolje prej kot kasneje, urite in krepite njihove možgane.
Victoria Prooday je delovna terapevtka, ustanoviteljica in klinična
direktorica multidisciplinarne klinike. Je mednarodno
priznana pedagoginja, motivacijska govornica in popularna
blogerka na temo modernega starševstva in vpliva visokotehnološkega
življenjskega sloga na otrokov živčni sistem.
Članek je bil objavljen na blogu Viktorije Prooday.
prevedla Marina Nuvak
Waldorfske novice 11

Š i r i m o o b z o r j a
Evritmijska umetnost gibanja
kot podpora razvoju otroka
Ob 100. obletnici pedagoške evritmije
Mario Čuletić
V
letu 2019 bomo praznovali 100 let waldorfske
pedagogike in tudi 100 let evritmijske umetnosti
v pedagoški praksi. Četudi se je evritmija od
svojih začetkov (l. 1912) razvijala predvsem kot umetniška
disciplina, je Rudolf Steiner ob ustanovitvi prve waldorfske
šole v Stuttgartu vključil evritmijo v waldorfski kurikulum
kot njen sestavni in organski del. Pri tem ni mislil, da bi bila
evritmija samo eden od pedagoških načinov za poučevanje
in vzgojo otrok, temveč da esenca evritmije leži v zmožnosti,
da se notranje človeško bitje izrazi navzven v gibanju.
Za izraz notranjega človeškega bitja je potrebno znanje
o notranji človeški organizaciji in načinu, na katerega
se lahko spodbuja njen razvoj, kar je obenem vsebina
raziskovanja duhovne znanosti oziroma antropozofije.
Tako kot so štirje elementi (zemlja, voda, zrak, ogenj)
osnova fizičnega sveta, tako tudi človeško bitje temelji
na štirih 'telesih', ki so odraz omenjenih elementov:
fizično telo (element zemlje), etersko ali življenjsko telo
(vodni element), astralno telo ali telo občutkov (zračni
element) in Jaz 'telo', ki označuje samozavest in sposobnost
spomina (element ognja). Te štiri elemente in njihove
principe lahko opazujemo tudi v zunanjem svetu
kot mineralno, rastlinsko in živalsko kraljestvo ter človeško
vrsto. Fizično telo predstavlja zunanje človeško
bitje, ki ga lahko opazujemo s fizičnimi čutili. Etersko,
astralno telo in Jaz pa predstavljajo notranje človeško
bitje, ki ga ne moremo neposredno opazovati s fizičnimi
čutili, vendar pa lahko posredno opazujemo delovanje
teh teles. Npr. življenjskega telesa ne moremo videti s
fizičnimi očmi, vendar pa lahko neposredno opazujemo
njegovo delovanje v življenjskih procesih dihanja, cirkulacije
krvi, delovanja metabolizma, oblikovanja organov
itd. Rudolf Steiner kot duhovni znanstvenik govori
tudi o možnosti razvoja višjih čutil, s katerimi lahko
neposredno opazujemo notranjost telesa, za kar pa je
potrebno duhovno šolanje.
Otrok, ki sodeluje pri urah evritmije od vrtca, osnovne
in srednje šole, je spodbujen (v skladu z razvojnim obdobjem)
v ozaveščanje in razvijanje svojega celega bitja
(posebno notranjega bitja) in tu leži pomen in pomembnost
evritmije v pedagoški praksi.
Na fizični ravni evritmija spodbuja otroka, da obvladuje
svoje telesne gibe, vključuje pa tudi razvoj orientacije
v prostoru, koordinacije, fine motorike, pravilne drže …
Evritmijski gibi delujejo na življenjske procese eterskega
telesa, kajti z izražanjem kvalitet posameznih
samoglasnikov ali soglasnikov v glasovni evritmiji se
povezujemo z različnimi aspekti sil, ki oblikujejo človekovo
fizično telo in njegove organe ter ga vzdržujejo
pri življenju. V tem kontekstu postanejo razumljive tudi
besede iz Janezovega evangelija : 'Na začetku je bila
beseda (logos) …', ki napeljuje na višje resnice o nastanku
in razvoju kozmosa – to, kar zveni, se istočasno
tudi premika in tako so evritmijski gibi vidni ekvivalent
zvočnega kozmosa. To je razlog, zakaj delujejo evritmijski
gibi oživljajoče, revitalizirajo življenjsko telo in imajo
terapevtski učinek na tistega, ki jih izvaja.
Vsi smo pri poslušanju glasbe doživeli, kako različne
melodije, harmonije in ritmi prikličejo različne občutke
in čustva v našo dušo. Pri izvajanju tonske (glasbene)
evritmije torej z oblikovanjem evritmijskih gibov, ki izražajo
različne elemente glasbenega dela, otrok razvija in
plemeniti svoje astralno telo. Senzibilizira se za prefinjen
svet občutkov, ki je osrednji element človekovega duševnega
življenja, ker uravnotežuje človekovo miselno življenje
z življenjem želja. Na ta način se razvija duševna stabilnost
in uravnoteženost, kar je še posebej pomembno
v današnjem času, ki s seboj nosi izzive v obliki stresa,
hektike, nervoze in malodušnosti. Z gibanjem v skupinskih
koreografijah otroci spontano razvijajo čustveno inteligenco
ter socialne veščine, pri čemer v ospredje ne
prihaja tekmovalnost, temveč kolegialnost.
12 Waldorfske novice

Z g o d b a
Ko je res
pomembno
Godi Keller
Z evritmijskim interpretiranjem literarnih in glasbenih
umetniških del ter z individualnim izvajanjem različnih
vaj so otroci spodbujeni za samostojno aktivnost,
ki podpira samozaupanje, samozavest in lastno iniciativo.
Tako evritmija spodbuja zavest o lastnem bitju kot
enkratni in neponovljivi osebnosti.
To so le skice osnovnih izhodišč za razumevanje, na
kakšen način evritmija spodbuja otrokov razvoj in zakaj
je integrirana v originalni waldorfski kurikulum kot
nepogrešljiv del. Podrobnejše ukvarjanje s to temo potrebuje
tudi več prostora, zato upamo, da bomo lahko
vsakega od omenjenih elementov podrobneje obravnavali
v prihodnjih številkah Waldorfskih novic oziroma
Svitanja.
prevedla Breda Pavlovič
Verjamem, da je človek sposoben videti vse.
V trenutkih, ko je blizu smrti, ko misli, da je
vsega konec. Na primer v prometni nesreči
z motorjem, ko zletiš iz ovinka. Takrat se zgodi, da se
pred tvojimi očmi kot film v notranjem očesu odvije
celo tvoje življenje. Sam sem to doživel in verjetno ste
že slišali o tem pripovedovati tudi druge. Moj lastni oče
mi je povedal svojo zgodbo, pa nikoli ni verjel v mistične
misli, zato domnevam, da je to res. Morda ni čisto tako,
saj navsezadnje ni veliko časa, preden se dotakneš tal, ko
motor poleti nekje nad tabo ali poleg tebe. Morda bi bilo
bolje, če bi rekli, da se nam v tistem trenutku pokaže vse
življenje, da je vse prisotno istočasno.
To je podobno skrivnostim, ki jih dobro poznajo
pravljičarji. Vedo, da zgodbe ne smejo povedati kot v
stripu, kjer podobe sledijo druga drugi. Umetnost je v
tem, da za poslušalca ustvariš prostor, sobo, znotraj
katere se bo razvila celotna zgodba: tu je ovinek, nad
mano je motor, ki leti, in tu, pod mojimi nogami, je
travnik, poln kopriv. Nekje za mano je prostor in čas,
iz katerega je prišel vesel in brezskrben motorist, in
pred mano, ali nekoliko bolj desno, je bolnišnica, na
poti tja pa rešilni avtomobil. Vse je v isti sobi, samo
obrniti se moraš in videl boš, kaj se je zgodilo včeraj,
stopiti korak proti desni, da sedeš v rešilni avtomobil,
kjer se pekoča bolečina od kopriv zdi nenavadno
bolj boleča kot pri zlomljeni roki. Vse je v isti sliki.
Nekako tako sem jaz doživel Indijo: kot gosto pripoved
brez kompasa, v središču katere sem bil sam in
se čudil, pogosto z odprtimi usti, včasih s solzami v
očeh, največkrat pa nekje med smehom in občutkom
velike sreče. Če se eno uro sprehajate po Puneu ali
Bengaluruju, boste vedeli, o čem govorim. Sto žensk,
otrok in moških potrpežljivo čaka pred restavracijo z
dobrim imenom in v njej. Ne zaradi njenega stila, saj
me spominja na umazano kantino s cenenimi pločevinastimi
krožniki, stenami, porumenelimi od žaltave
maščobe, ampak zaradi hrane. Gre za hrano, veste!
Celo vladni ministri pridejo sem na dober obrok. Na
pločniku čez cesto spi na kupu starega blaga mlada
žena. Njen dveletni otrok tiho sedi poleg nje in opazuje
psa, ki dremata med tisoči in tisoči nog, ki hodijo
mimo. Za njimi je moderna stavba, kjer zdravnik z
najboljšo lasersko opremo ponuja drage optične posege.
Petdeset metrov naprej po cesti je vhod v eno
velikih privatnih šol, ki jo čuvajo možje v uniformah,
ki pri temperaturi 38 stopinj, v dnevih pred monsunom,
ki bo prinesel olajšanje, prav tako dremajo,
Waldorfske novice 13

U t r i n k i
vendar bodo, če bo nekdo vstopil na šolsko posest,
poskočili. Skrajna beda in razkazovanje bogastva,
kupi smeti in najlepši, najbolj negovani ljudje na
svetu, visoka tehnologija zadnjega stoletja in prihodnosti,
otroci in ostareli, umazani berači, svete
krave, Tommy Hilfinger, neonski znaki, ki častijo
ime Jezusa, v črno odete muslimanke, mož, ki v
lotos položaju sedi na steni in nekaj recitira. Vse je
tukaj in zdaj, spremlja pa ga zvok, ki je po možnosti
še bolj kaotičen.
Toda to, kar me najbolj gane, je umirjenost v
vsem tem. Skoraj nemogoče je razumeti. Že prej
sem videl shode velikih množic na športnih prireditvah,
ali ob prazniku štirinajstega julija, ali pa
ko je vojaški vodja dobil nagrado za mir. Ob takih
priložnostih se ljudje zberejo, ker se glede določene
stvari strinjajo, so istih misli, v istem razpoloženju.
Zaradi tega se jim vedno skušam izogniti. Slabo
se počutim, kadar velike množice mislijo in čutijo
enako. In potem poskušam ne misliti na Severno
Korejo ali na tisoče, ki dvigujejo desno roko pod
enakim kotom, poskušam se izognitim takšnim
mislim, kajti primerjava ni pravična. Toda slab občutek
se kljub temu pojavi.
Življenje na cestah urbane Indije je drugačno.
Tukaj se ljudje redko strinjajo o čemerkoli. Tu sobivajo
drugo ob drugem največja protislovja. Tu
živijo socialno umetnost, o kateri lahko Evropejci
le sanjamo.
Nisem rasist. Ne verjamem, da so ljudje boljši ali
slabši glede na to, kje živijo ali kateri etnični skupini
pripadajo. Svoje kulture vsi oblikujemo v interakciji
med prevladujočimi okoliščinami, pogoji,
ki nam jih nudi narava, in zgodovinskim ozadjem.
Suresh Johnson, nekdanji policaj, ki sem ga srečal
v Hyderabadu, mi je povedal, da je bil v Kuvajtu,
ko se je začela vojna proti Sadamu Husseinu.
Njega in državljane dvaindvajsetih drugih držav so
indijske oblasti evakuirale v Indijo. Ko so prispeli,
so vsi dobili enako pomoč, hrano, obleke ter zastonj
prevoz, brez vsake birokracije. Naša indijska
identiteta ne pozna verskih in etničnih meja. Ko
je res pomembno, smo vsi Indijci. Nekaterim se bi
morda zdelo tipično norveško, če bi prepovedali,
da se ženske oblačijo na določen način, za Indijce
pa je značilno, da tega ne bi nikoli razumeli.
Ko je to pomembno, morajo ljudje živeti drug ob
drugem, kdorkoli s komerkoli. Vsi smo del iste
zgodbe.
1. šolski dan
Marjeta Privšek Štoka
prevedla Marina Nuvak
14 Waldorfske novice

Zjutraj na prvi šolski dan so nas razveselili zlati
sončni žarki. A oblaki so že obljubljali osvežilen
jesenski dež, ki ga je narava po vročem poletju tako
težko pričakovala. Tudi mi smo se v veselem pričakovanju
zbrali pred šolo, tako kot generacije pred nami vsako leto,
že 25 let, a vendar zelo drugače. Tokrat smo prvčki MI –
52 otrok, dve učiteljici in tri pomočnice. Smo pogumni in
pripravljeni na nove pustolovščine. Koliko vsega se bomo
naučili! Koliko novih prijateljev bomo spoznali!
Ob spodbudnih pogledih staršev in prijateljev smo odkorakali
v šolo. Jedilnica je postala skoraj premajhna
za toliko velikih src, ki so bila za nas, ki se podajamo
na novo pot. Ob veseli pesmi starejših učencev in učiteljev
naše šole smo se poslovili od staršev in se podali v
učilnice. Vsak s svojo zlato sončnico, ki je žarela, kot bi
hotela vso sončno toploto shraniti v nas, da je bo dovolj
za prihajajoče jesenske dni. In začela se je prva prava
šolska ura. Pogovarjali smo se, kaj vse nas čaka v šoli,
risali smo na tablo, se prepustili čarobnosti pripovedovanja
zgodb. Nato pa še sladka torta in že je bilo konec
prvega šolskega dne.
Hvala vsem, za tako ganljiv sprejem, hvala staršem,
da ste nam spodbudno stali ob strani!
Waldorfske novice 15

U t r i n k i
Pastirski dnevi
Jaka Štoka
V
začetku letošnjega leta smo se četrtošolci podali
na pastirske dneve. Za razliko od prejšnjih let smo
letos obiskali idilično pokrajino na Jezerskem.
Navdušenje nad 'odpravo' je bilo neizmerno. Številna
vprašanja, predlogi in želje so kar vreli iz otroških ust. Kljub
različnim predstavam pa so bili otroci ob prihodu na kmetijo
nadvse presenečeni nad lepoto pokrajine in domačije.
Ob prihodu nas je pričakal gospodar Andrej Karničar.
Razkazal nam je več kot 500 let staro domačijo, ki je
ohranila prvotno postavitev gospodarskih poslopij vse
do današnjih dni. Povedal nam je, da je Jezersko dobilo
ime po velikem ledeniškem jezeru, ki je odteklo ob velikem
potresu v 14. stoletju. Šenkova domačija je bila
ena prvih kmetij, ki so jih postavili po potresu.
Na kmetiji smo si delili prostor s številnimi domačimi
živalmi, z mucki, z velikim psom Arčijem, goskami,
gosaki in kurami. Na kmetiji domujejo tudi večje živali
vseh avtohtonih pasem, konji, krave, pujsi in ovčke.
Naše domovanje je za nekaj dni postal velikanski senik,
pod katerim je bilo govedo, konji in nekaj ovc. Otroci
so bili nadvse presenečeni, ko so ugotovili, da živali
na domačiji niso plašne in da se rade družijo z ljudmi.
Tako smo si delili senik z kurami, ki so meni nič tebi
nič mirno valila jajca med našimi spalnimi vrečami.
Prvi dan smo se podali na štiriurni pohod na Štularjevo
planino, ki je del domačije in kjer pogosto pasejo
ovce. Gospodar nam je povedal, da jih je letos obiskal
medved, ki je ovce tako preplašil, da so se razbežale
vsepovsod. Po čudovitem planinskem pohodu v idilični
naravi smo se vrnili na domačijo, kjer nas je pričakala
večerja gospe Polone Karničar. Sledilo je druženje ob
tabornem ognju, kjer smo pekli jabolka in 'črvičke'.
Gospodarica je poskrbela, da smo se seznanili z avtentično
pastirsko hrano ('masunjak'). Vsa hrana je
bila pridelana na kmetiji in ekološka.
Naslednji dan smo imeli 'zmenek' z gospo Mijo Murovec,
ki nam je povedala vse o ovčarstvu na Jezerskem
in tradiciji, jeziku, pastirjih in podobno. Predli smo na
kolovratu in mokro filcali. Po kosilu smo se podali v
gozd, kjer smo z lastnimi rokami in domišljijo izdelali
čudovite bivake.
Proti večeru smo z gospodarjem zganjali ovce v ogrado.
Za nekaj trenutkov smo bili pravi pastirji. Dnevi so
hitro minili in s težkim srcem smo odšli domov.
16 Waldorfske novice

U t r i n k i
Breda Pavlovič
Zgodovina v
osmem razredu
Ivana Marušič
Od Slavnika do
Strunjana
Srednji vek je poln skrivnosti. Učenci se poskušajo
postaviti v vlogo predstavnikov določenega
stanu ...
Jaz, kmet
Zvon bližnjega samostana je odbil pet zjutraj. Vstal
sem iz svoje kamnite postelje in odšel na delo. Poleti
je zgodaj zjutraj najlažje delati, ko sonce še ne pripeka
tako kot opoldne. Skoraj vsi moje 'kaste' so že imeli potno
čelo. Vprašali so me, zakaj sem tako pozen. Nisem
se dosti menil za taka vprašanja. 'Moja stvar,' sem rekel
in začel delati. Ko se gospoda na dvoru šele prebuja,
sem jaz že komaj čakal na svoj dnevni obrok: pest riža.
Danes je bil dan, ko pride opoldne knez pregledat, če
dobro delamo. To je najbolj zoprn dan v tednu.
Ob enajstih sem slišal otroke, ki so jokali po bližnjih
kočah. Lačni so. Mame jim nimajo dati ničesar, saj je
bila letos slaba letina – vse so nam pobrali. Med jokajočimi
otroki so bili tudi moji. Osem sem jih imel. Zdaj
so le še trije.
Odbilo je dvanajst. Na nosilnici so štirje sužnji prinesli
kneza, ki se je pomembno razgledoval naokoli. Ko so ga
prenesli čez celotno dolžino njive, je ukazal pretepsti
pet kmetov, ki so se mu pač zdeli 'sumljivi'.
Ko sem prišel domov, sem opazil, da so še preostali
trije otroci umrli. Od same žalosti sem umrl tudi jaz.
Loti, 8.a
Ob 7.20 smo se zbrali pred šolo, da bi peš odšli na
železniško postajo. Z vlakom naj bi se odpeljali
do Prešnice, od tam pa bi se povzpeli na Slavnik,
nato pa peš do Strunjana. Za nas naj bi bil to kar velik izziv,
a vsi smo premagali utrujenost in zdržali do konca.
Šola v naravi
Ko sem se v ponedeljek zjutraj zbudila, sem bila vznemirjena
zaradi šole v naravi, ki me je čakala. Pot z vlakom
je bila prijetna. Ko smo se z vlakom, na katerega
smo prestopili, pripeljali v Prešnico, sem zares začutila
Kras.
Najprej smo hodili med listavci, pod sabo pa sem ob
vsakem koraku začutila oster kamen in žgečket trave
po golih mečih. Ko smo se vzpenjali na Slavnik, sem
okoli sebe začela opažati nizke borovce in visoko travo,
ki mi je povzročala neprijetno srbenje. Med spustom
s Slavnika smo se podali še k cerkvici Marije Snežne,
ki je stala na nizkem griču. Ob poti sem opazila mnogo
požganih dreves, vendar mi ni jasen razlog, zakaj
sem si to najbolj zapomnila. Na Marčevem hribu, kjer
smo prespali, je bil teren grozno neprimeren za šotore,
ampak kaj smo hoteli. Pod šotorom sem imela bodeče
neže. Iz Marčevega hriba smo se spuščali v dolino, da
smo prišli do Hrastovelj. Med potjo smo hodili skozi kar
nekaj kraških vasi, kjer smo med drugim natočili tudi
vodo. Rada se sprehajam po kraških vaseh. Hrastovlje
so grozno strma vas. Naposled smo le, utrujeni, prispeli
v Kubed, kjer smo prespali v kulturnem domu. Prijetno
je bilo spati s svojimi sošolkami v majhni dvorani. Tretji
dan smo pol dneva hodili po osvežilni reki Dragonji.
Voda je bila odlično zdravilo za moja razbolela stopala.
Kosilo smo pojedli uro stran od naše končne postaje,
kjer smo prespali. Grozno je deževalo. Četrti dan smo
veliko hodili, zato se pokrajine ne spomnim najbolje.
Waldorfske novice 17

Vem samo to, da smo hodili med sadnim drevjem: češnjami,
breskvami. Priznam, da sem tudi sama odtrgala
dve češnji. Hoja po Sečoveljskih solinah je bila zame
zanimiva izkušnja. Na travniku ob Sečovljah smo prespali.
Zaspala sem z mislijo, da se bo z jutrišnjim dnem
končala šola v naravi. Zadnji dan zjutraj smo res veliko
prehodili. Hodili smo po cesti, skozi vasi, ob morju in
na koncu prišli do lesene barčice, ki nas je pripeljala v
našo končno točko, lepo plažo, kjer smo se kopali. Tja
me je prišla iskat moja babi iz Izole in me odpeljala k
sebi domov na češnjev štrudelj.
Ta šola v naravi je zame nora izkušnja, ki se je bom
spominjala na veke vekomaj. Ko sem zvečer pri babi
ležala v postelji, sem si mislila: 'Noro, kako sem bila
zmožna prehoditi tako razdaljo in če mi je to uspelo,
potem ne smem nikoli več dvomiti vase.' Ko sem razmišljala
naprej, sem se spomnila tudi tistega vrtoglavega
pogleda z vrha pečine, ki sem jo preplezala. Vesela sem,
da sem premagala strah in šla plezat.
Mila Fatur Škof, 6.b
Popeljal bi ga
Ko ladja s sorodnikom daljnim v Koper bi prispela,
se bi meni še posebej imenitna zdela.
In ko prijatelj izstopil bi,
mu pokazal mnogo bi stvari.
Ko prispela k meni bi domov,
bi mu ponudil kavo in vprašal,
če bo zraven sladkor ali sol.
Peljal bi ga v Piranske soline,
nato pokazal bi Panonske mu ravnine.
A če energije bi imel dovolj,
Bi še po Alpah ga peljal naokol.
Iz Dinarsko Kraških planjav
bi se z njim v Ljubljano pognal.
In ko bi se povzpela na nebotičnik in dol,
bi sigurno obema bilo dovolj.
Ko bi z njim še na oranžino zavil,
bi se od njega počasi poslovil.
Maks Žižič, 6.b
18 Waldorfske novice

U t r i n k i
Umetnostnozgodovinska
ekskurzija
4. letnik, 25. 8. - 15. 9. 2017
Igor Velepič
d Ana Povše, Olga Simčič
Ljubljana, Űberlingen, Vitra, Goetheanum,
Ronchamp, Pariz, Versailles, Chartres,
Chenonceau, Poitiers, Bilbao, Puente la Reina,
Eunate, Pamplona, Zaragoza, Barcelona, Figueres,
Carcassonne, Arles, St. Maries de la Mer, Pont du Gard,
Orange, Avignon, Roussillon, Marseilles, Eze, Milano,
Vicenza, Conegliano, Benetke, Ljubljana.
Waldorfske novice 19

20 Waldorfske novice

W a l d o r f s k a š o l a S a v i n j a
Tjaša Černoša
1. šolski dan
Vroči avgustovski sončni žarki so zašli.
Prebudili smo se v sveže, s kapljicami dežja
osveženo septembrsko jutro. Naznanilo
je čas, da se vrnemo v šolske klopi. Učenci višjih
razredov so prišli v šolo spočiti, razigrani, nasmejani
in vedoželjni. Prvošolci pa so prišli s torbami na
ramenih v spremstvu staršev, prav po tiho, malo
zadržani, zaskrbljeni, toda pogumni in z velikimi
pričakovanji. V šolske prostore so prinesli žareče sonce
kljub deževnemu vremenu.
Zbrali smo se pred učilnico in v tišini, polni pričakovanj,
odšli v telovadnico. Iz telovadnice smo
zaslišali pesem, ki so jo peli učenci, učitelji in starši
ob spremljavi harmonike ravnatelja, gospoda
Štrajharja. Ponosni in ganjeni smo na ogled vsem
prisotnim prikorakali v telovadnico in se posedli
pred oder. Starši niso mogli skriti navdušenja in
marsikomu se je orosilo oko.
Slavnostni sprejem prvošolcev se je začel z nagovorom
podravnateljice, gospe Kos, in govorom
predstavnika občine Žalec, gospoda Pikla. Ob
ganljivih zvokih violine gospe Žuran so sedmošolci
pospremili prvošolce na oder in jim okoli glave
privezali pisane venčke. Vsak prvošolec je za dobrodošlico
od razredničarke, gospe Černoša, prejel
sončnico. Prisluhnili smo zgodbi o palčku Pinu, za
katerega je bil tudi, tako kot za prvošolce, prav poseben
dan v njegovem življenju.
Ob prijetni pesmi smo se z odra odpravili v učilnico,
kjer nas je čakala prva šolska ura. Vstopili smo
v Kraljestvo ravnih in krivih ter spoznali gospoda
Ravnega in gospo Krivo. Prva šolska ura je hitro
minila, saj smo se posladkali tudi s tradicionalno
rojstnodnevno torto.
Tako kot je v zgodbi palček Pin na svojem belem,
puhastem oblačku zajadral visoko v nebo raziskovat
nove dežele, smo tudi mi že uspešno zajadrali
v novo šolsko leto in jadramo vsako uro višje.
21
Waldorfske novice 21

W a l d o r f s k a š o l a S a v i n j a
Visoke grede
na Waldorfski šoli Savinja
Lucija Šolinc-Ovtar, razredničarka 3.r
Visoke grede so postale zelo razširjen način
obdelovanja zemlje, zato smo si ta izziv zadali
tudi na naši šoli. Obdelovanje vrta v obliki
dvignjenih gred je veliko manj naporno, saj se nam ni treba
sklanjati in omogočajo enostaven dostop z vseh strani. Grede
ne zasedejo veliko prostora, pa še polepšajo šolsko okolico.
Z urejanjem naših visokih gred smo pričeli že v prvem
tednu šole. Oblekli smo delovna oblačila, obuli škornje
in nataknili zaščitne rokavice ter se veselo podali na
delo. Zunaj nas je pričakalo toplo sonce ter ga. Nataša
Mežnarič in g. Damjan Ocvirk, ki sta nam ponudila svoj
čas in znanje. Z njuno pomočjo in pridnimi rokami tretješolcev
so se visoke grede hitro začele polniti.
Najprej smo zlagali debele odpadne veje, ki smo jih
morali natančno zlagati, da med njimi ni bilo prostora.
Na njih smo položili dračje, suhe veje in smrekove veje
v obliki mreže, saj bodo služile kot drenaža. To plast
smo nato prekrili s plastjo komposta, listja, plevela in
bioloških odpadkov ter vse skupaj temeljito pohodili.
Naslednja plast sta bila hlevski gnoj in humus. Kot zadnjo
smo nasuli zemljo.
Visoke grede so bile pripravljene za sajenje. Učenci so
od doma prinesli različne sadike in semena, ki smo si
jih najprej ogledali ter presodili, kaj že lahko sejemo in
kaj ne. Posadili smo prve rastline in jih temeljito zalili.
Veliko smo se pogovarjali o našem nadaljnjem delu in
skupaj ugotovili, da se že veselimo, ko bodo zasajene
rastline pričele rasti.
Upamo, da bodo naše visoke grede postale mala učilnica
na prostem in hkrati prostor za prijetno druženje.
22 Waldorfske novice
1. dan 3. dan 4. dan 5. dan

W a l d o r f s k a š o l a P r i m o r s k a
Za devetimi
gorami
Za devetimi gorami
in devetimi vodami,
prav na koncu te vasice,
po imenu Bukovice,
Ksenija Francetič
ena šola tam stoji.
In prav lepo te vabi,
da pridružiš se ji ti.
Tako se je glasilo vabilo na prvi šolski
dan. In kmalu, prav kmalu je prišel
ta dan, ko se nam je pridružilo enajst
nadobudnih otrok. Učitelji, otroci in starši, prav
vsi smo bili v velikem pričakovanju, kaj nam bo
obetal ta dan. A vzdušje se je takoj sprostilo ob
inštrumentalni glasbi in lepih pozdravnih besedah.
Vrtčevski otroci in zdaj že naši drugošolci so nas
pospremili s pesmijo.
Pravljično vzdušje se je nadaljevalo s pravljico.
Učiteljice so prvošolcem zavezale pisane
trakove okoli glave in tako so bili simbolično
pripravljeni na odhod v šolo. V spremstvu staršev
so odšli skozi slavolok, kjer jih je pričakala
razredničarka in vsakega obdarila s sončnico.
Petje starševskega zbora je bilo lepo in ganljivo,
kot je lahko lep in ganljiv le prvi šolski dan.
Teja Kete
Naj le piha in srca greje
S
tako močjo, kot se je vročina oklepala našega
lepega primorskega kraja Bukovica, smo
se vzgojiteljice lotile preureditev igralnic v
waldorfskem vrtcu Kresnica.
Tudi če nismo tako garale kot hišniki, smo še vedno v
znoju šivale, likale, zlagale, lepile, razporejale in prestavljale
s tega konca na drugi. Ponosno smo se ustavile,
ko smo v večji igralnici dobile čudovito Pravljično deželo,
kjer si otroci, vsak v svoji hišici, spočijejo in naberejo
novih moči. Tudi v manjši igralnici smo pričarale prijeten,
topel kotiček za oddih in mehak objem blazin. Še
nekaj sprememb tu in tam ter prostori sijejo v novih
barvah.
Tako kot pa je pozno poletni čas spremenil barve lip
na našem dvorišču in burja počasi odnaša liste in avgust,
je veter pomagal odleteti dvema kresničkama.
Vsako čaka svoje gnezdece. A bati se ni, ker burja daje
zagon v jadrih novih vzgojiteljic, zato kar naj piha!
Dobro se zavijte in pridite kaj na obisk!
Waldorfske novice 23

W a l d o r f s k e i n i c i a t i v e
Zavod za razvoj waldorfskih šol
in vrtcev - zveza
Streliška ulica 12, 1000 Ljubljana
ZAVOD ZA RAZVOJ WALDORFSKIH ŠOL IN VRTCEV - Zveza
01 434 55 77
041 459 199 (ga. Vera Grobelšek – vodja izobraževanja)
051 304 406 (ga. Manca Biber – založba, šola za starše
Godija Kellerja, delavnice in predavanja za strokovno ter
splošno javnost, koordinacija aktivnosti Godija Kellerja v
Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji, projekti)
zavod@waldorf.si
www.waldorf.si
Zavod za razvoj waldorfskih šol in vrtcev
aktivnosti Godija Kellerja v Sloveniji, na Hrvaškem
in v Italiji: Godi Keller - S srcem v šoli)
Waldorfska šola Ljubljana
Waldorfski vrtec, osnovna šola, gimnazija
in glasbena šola
Streliška 12, 1000 Ljubljana
01 434 55 70
info@waldorf.si
www.wsl.si
Waldorfska šola Ljubljana
Waldorfski vrtec Jutranja Zarja – Kranj
Struževo 14j, 4000 Kranj
01 434 55 70
info@waldorf.si
www.wsl.si
Waldorfski vrtec Jutranja Zarja – Kranj
OE Savinja
Waldorfski vrtec in osnovna šola
Ulica Ivanke Uranjek 6, 3310 Žalec
03 777 30 20, 03 777 30 21
tajnistvo@waldorf-savinja.si
www.waldorf-savinja.si
Waldorfska šola Savinja
OE Gorenjska
Waldorfski vrtec čebelica in osnovna šola
Radovljica
Kranjska cesta 4, 4240 Radovljica
041 415 726
gorenjska@waldorf.si
waldorf-gorenjska.si
Waldorf Gorenjska
Waldorfski vrtec Sončnica
U. Viktorja Kejžarja 35, 4270 Jesenice
041 464 688
gorenjska@waldorf.si
waldorf-gorenjska.si
Waldorfski vrtec Sončnica
OE Primorska
Waldorfski vrtec Kresnica
Bukovica 65, 5293 Volčja Draga
040 438 312
w.vrtec.go@gmail.com
www.waldorf-primorska.si
Waldorfski vrtec Kresnica - Bukovica, Primorska
Waldorfski vrtec Zlata Ptica
Ustje 70, 5270 Ajdovščina
031 578 358
waldorfajdovscina@gmail.com
www.waldorf-ajd-go.blogspot.com
Waldorfski vrtec Zlata ptica, Ajdovščina, Primorska
OE Celje
Waldorfski vrtec Celje
Breg 3, 3000 Celje
041 324 323
info@waldorfski-vrtec-celje.si
www.waldorfski-vrtec-celje.si
Waldorfski vrtec Celje
OE Pomurje
Waldorfski vrtec Pomurje
Zadružna ulica 5, Černevalci, 9000 Murska Sobota
031 353 694
info@waldorfpomurje.si
www.waldorfpomurje.si
Waldorfski Vrtec Pomurje
Inštitut Sofijin izvir Maribor
Zasebni Waldorfski vrtec Studenček
Valvasorjeva ulica 94, 2000 Maribor
02 62 00 608
wrtec.studencek@sofijinizvir.si
www.sofijinizvir.si
waldorfski.vrtec
24 Waldorfske novice