Waldorfske novice - Jesen 2017

Vem samo to, da smo hodili med sadnim drevjem: češnjami,
breskvami. Priznam, da sem tudi sama odtrgala
dve češnji. Hoja po Sečoveljskih solinah je bila zame
zanimiva izkušnja. Na travniku ob Sečovljah smo prespali.
Zaspala sem z mislijo, da se bo z jutrišnjim dnem
končala šola v naravi. Zadnji dan zjutraj smo res veliko
prehodili. Hodili smo po cesti, skozi vasi, ob morju in
na koncu prišli do lesene barčice, ki nas je pripeljala v
našo končno točko, lepo plažo, kjer smo se kopali. Tja
me je prišla iskat moja babi iz Izole in me odpeljala k
sebi domov na češnjev štrudelj.
Ta šola v naravi je zame nora izkušnja, ki se je bom
spominjala na veke vekomaj. Ko sem zvečer pri babi
ležala v postelji, sem si mislila: 'Noro, kako sem bila
zmožna prehoditi tako razdaljo in če mi je to uspelo,
potem ne smem nikoli več dvomiti vase.' Ko sem razmišljala
naprej, sem se spomnila tudi tistega vrtoglavega
pogleda z vrha pečine, ki sem jo preplezala. Vesela sem,
da sem premagala strah in šla plezat.
Mila Fatur Škof, 6.b
Popeljal bi ga
Ko ladja s sorodnikom daljnim v Koper bi prispela,
se bi meni še posebej imenitna zdela.
In ko prijatelj izstopil bi,
mu pokazal mnogo bi stvari.
Ko prispela k meni bi domov,
bi mu ponudil kavo in vprašal,
če bo zraven sladkor ali sol.
Peljal bi ga v Piranske soline,
nato pokazal bi Panonske mu ravnine.
A če energije bi imel dovolj,
Bi še po Alpah ga peljal naokol.
Iz Dinarsko Kraških planjav
bi se z njim v Ljubljano pognal.
In ko bi se povzpela na nebotičnik in dol,
bi sigurno obema bilo dovolj.
Ko bi z njim še na oranžino zavil,
bi se od njega počasi poslovil.
Maks Žižič, 6.b
18 Waldorfske novice