Waldorfske novice - Jesen 2017

Običajna delitev v vsakdanjem življenju med znanstveniki,
katerih delovanje je osnovano na empiričnem znanju na
eni strani, ter filozofi, psihologi in avtorji na drugi strani,
katerih profesionalno področje so vrednote, ni nič novega.
Na površje je prišla v letih pred prvo svetovno vojno in v
času padca avstro-ogrske monarhije. Racionalisti so bili čisto
pripravljeni opustiti vitalne odločitve na področju lepote,
ljubezni in vere drugim skupinam, ki so v vrednotah videle
svoje profesionalno področje. V celotnem dvajsetem stoletju
pa vse do danes je enkrat prevladovala ena stran, drugič
druga. V šestdesetih letih dvajsetega stoletja je prevladovalo
vzdušje nasprotovanja eksaktnemu védenju in so mrzlično
pozivali k novi veri ljudi v dušo in večne vrednote. Vse stvari
na svetu so v nevidnem, toda stalnem procesu spreminjanja,
kjer so možnosti neomejene. To se najbolj vidi pri učenju,
kjer je pri novo nastajajoči osebnosti mogoče kultivirati
prirojene sposobnosti vsakega učenca. Danes je poudarek
pogosto na razvijanju intelekta in sposobnosti logičnega
razmišljanja. Pomen drugega bistvenega področja človekovega
življenja, čustev in domišljije ne bi smeli zanemariti.
To tripartitno ravnovesje je potrebno, ker znanost ni dejavnost,
ki bi se nahajala na višjem humanističnem nivoju,
bodisi moralnem, etičnem ali duhovnem. Da opravičijo
stroške, morajo izvesti neko novo znanstveno odkritje. En
primer je bila izstrelitev prve atomske bombe v Alamogordu
v Novi Mehiki dne 16. julija 1945 ob 05.29.53. Osem
sekund po tem je Robert Oppenheimer citiral Bhagavad
Gito: 'Zdaj sem postal smrt, uničevalec sveta.' Dve bombi
sta v trenutku ubili najmanj 120 000 ljudi, približno
dvakrat toliko jih je umrlo zaradi učinkov radiacije, na
tisoče potomcev se je rodilo z deformacijami. Bolj nedaven
primer je štirinajstletna britanska deklica, ki je zbolela
za redko, neozdravljivo obliko raka. Odločila se je, da želi
priložnost živeti dalje tako, da njeno telo kriogenetsko zamrznejo,
v upanju, da jo bodo lahko nekoč v prihodnosti
spet obudili v življenje. Mati najstnice je podpirala njeno
željo, da jo kriogenetsko zamrznejo. Njen oddaljen oče je
na začetku nasprotoval njeni želji. V zadnjih mesecih svojega
življenja je dekle brskalo po internetu in naletelo na
informacijo o kriogenetskih raziskavah. Pod imenom JS
(njeno ime je ostalo strogo zaupno) je na sodišče poslalo
pismo: 'Prosili so me, da pojasnim, zakaj želim narediti to
nenavadno stvar. Mislim, da imam v primeru, da me krioprezervirajo,
možnost, da ozdravim. Nočem, da me pokopljejo.
Hočem še nadalje živeti in mislim, da bodo v prihodnosti
morda našli zdravilo za mojo bolezen in takrat me
bodo obudili. Hočem imeti to priložnost. To je moja želja.'
Po navodilih sodišča je v primeru, ki ga je sodnik označil
kot nenavadnega, telo JS sedaj prezervirano in prepeljano
iz Londona, kjer je živela, v ZDA, kjer ga je neko podjetje
trajno zamrznilo za ceno 37.000 $.
Oba primera kažeta zvezo med znanostjo in moralno
etičnim načinom razmišljanja. Prav je, da se spomnimo,
da je minilo skoraj dvesto let od tega, ko se je ta
tema prvič pojavila z izdajo romana Mary Shelley 'Frankenstein
– Moderni Prometej'. Knjiga, ki jo je napisala
pri osemnajstih letih in jo anonimno objavila v Londonu
leta 1818, pripoveduje o Viktorju Frankensteinu, mladem
znanstveniku, rojenem v Neaplju, in njegovi obsedenosti
s tem, da ustvari umetnega človeka, ki se je zaradi težav
pri reproduciranju natančnih in zapletenih procesov v
človeškem telesu sprevrgel v ostudno pošast.
Hkrati pa je le malo stvari, v katere moderna sekularna
družba tako goreče verjame kot v izobraževanje. Od razsvetljestva
dalje se je izobraževanje od osnovne šole pa
vse do univerze pokazalo kot najbolj učinkovit odgovor
na vrsto najbolj skrb zbujajočih bolezni družbe, kanal do
oblikovanja civiliziranega, uspešnega in razumnega državljana.
Zato obstaja splošno soglasje, da mora biti v središču
našega obstoja človeška eksistenca. Tradicionalna
oblika humanizma trdi, da je vsak človek enkratna osebnost,
ki ima svoj pristen notranji glas. Vsakdo razsvetljuje
svet z različnih stališč, kar družbi daje barvo in smisel.
Če želimo rešiti neko etično vprašanje ali priti do nekega
inovativnega spoznanja, revolucionarne ideje, se moramo
povezati z našimi notranjimi izkušnjami in z izredno tenkočutnostjo
pogledati nanje. Otroci in mladostniki v razvojnih
letih zbirajo v šoli izkušnje. Biti morajo zmožni
izostriti tenkočutnost v povezavi z lastnimi izkušnjami, da
bi tako prišli do globljega razumevanja tega, kar se učijo.
Katero koli metodo privzamemo, upoštevati moramo, da
imajo izkušnje tri sestavne dele – čustva, občutke in misli.
Tenkočutnost je praktična zmožnost, ki jo lahko razvijamo
le z vajo. Vzgoja in izobraževanje zaobjemata spodbujanje
rastí, ne le v fizičnem smislu, ampak tudi v rásti, ki se
pokaže skozi izražanje. Učenci morajo biti zmožni proizvajati
glasove, podobe, gibe in artefakte. Človek, ki se lahko
izraža na mnogo načinov, je dobro izobražena oseba.
Če zna izvajati dobre zvoke, je dober govorec, glasbenik
ali pesnik; če zna izvajati dobre podobe, je dober slikar
ali kipar; če zna izvajati dobre gibe, je dober plesalec ali
obrtnik. Vse sposobnosti logike, spomina, intelekta so del
takih procesov. Tako lahko učenci v svet vstopijo na temelju
širokega spektra možnosti in na osnovi svojih globljih
osebnh nagnjenj in želja izbirajo iz množice poklicev.
Ne smemo pozabiti, da smo v zadnjem stoletju eksperimentirali
z drugimi oblikami humanizma. Socialni humanizem
je vzniknil iz različnh komunističnih in socialističnih
ideologij. Te so na ortodoksni liberalni humanizem
gledale kot na pomanjkljivega, ker računa na množico poedinih
čustev in pomenov. Nacionalisti devetnajstega stoletja
so slavili edinstvena čustva naroda kot nekaj, kar je
treba varovati. To je zahtevalo, da prenehaš razmišljati o
sebi in se osredotočiš na narod. V ekstremnem primeru je
to vključevalo tudi zatiranje posameznika, kot smo videli
v Sovjetski zvezi in ne nazadnje med Mao Zedongovo kulturno
revolucijo. Kot smo videli pri nacionalnem socializmu,
je bila druga oblika razvojni humanizem. Osnovan
je bil na ideji, da so ljudje zelo različni in da so nekateri
ljudje nadrejeni drugim. Da 'čiste' skupine prebivalstva
ne bi bile 'okužene', so nekatere skupine odtranili. 3
Skrb za dušo v času sprememb
V današnjem svetu smo vsi umetniki – hote ali nehote,
če nam je všeč ali ne. Smo umetniki življenja, saj se od
Waldorfske novice 7