Waldorfske novice - Jesen 2017

U v o d n i k
Iztok Kordiš
Jesen je zame, poleg pomladi, poletja in zime seveda, najlepši letni čas. Letošnjega
septembra je bila sicer nekoliko muhasta, ampak kaj lahko človek pričakuje od
monsunskega podnebja, ki se očitno seli tudi v naše kraje. Kakorkoli, oktober je
spet tak, kakršni naj bi jesenski meseci bili; meglena, že kar hladna jutra, ki poskrbijo,
da se listje hitreje barva, da lahko potem, ko se megla razkadi v sončnem
dnevu, zasije v vsej svoji lepoti neštetih barv.
Prejšnji teden so nas politiki, ki neustrašno branijo naše javno šolstvo (pred
kom?), res presenečali s svojimi odločitvami, predvsem s sprejeto pobudo za začetek
postopka o spremembi ustave v delu, ki se tiče obveznosti države, da financira
tudi zasebno šolstvo. Pri tem se je ponovno pokazalo popolno nerazumevanje
situacije in nezanimanje za razvoj pedagogike, predvsem pa paradoks, da se v
socialni družbi želi uveljaviti najbolj neoliberalna rešitev, ko bodo lahko zasebne
šole obiskovali samo ''tisti, ki si bodo to želeli in si bodo to lahko privoščili'', ostali,
ki bi si to samo želeli, pa ne. Ljudje, ki naj bi zagovarjali enake možnosti, dajejo
predloge za sistem, ki bo dejansko razslojeval družbo. O neprofitnem, vsem dostopnem,
različnem in kvalitetnem šolstvu ni govoril nihče, kot da vsebina sploh
ni pomembna. Upam, da se ne bo spet pokazalo pravilo, da bomo znali ceniti, kar
imamo, šele potem, ko bomo to izgubili. Imamo namreč šolski sistem, ki uspešno
deluje, ki omogoča kvaliteten razvoj šolstva in različnih pedagoških pristopov,
kar konec koncev dokazuje tudi naša šola s petindvajset leti uspešnega dela. Do
sedaj smo govorili, da zasebno šolstvo bogati javno, učimo se drug od drugega,
različni smo in se medsebojno spoštujemo. To pomeni, da lahko razvijamo svojo
identiteto, svoj jaz, hkrati pa smo občutljivi in spoštljivi do drugih in drugačnih,
izmenjujemo ideje in dobre prakse ter tako skupaj skrbimo za uspešen razvoj.
Po takem tednu, ko moramo res razmisliti, kako strateško nastopiti, si človek želi
miru, miru, ki ti ga lahko da le narava ali konkretno delo. Tako je bil v soboto
pravi balzam, ko smo se dopoldne z dijaki, pod vodstvom Petra Pikla in pomoči
njegovega sina Gašperja, lotili popravila našega električnega avtomobilčka, ki je
zablokiral. Voda in posledično rja ni ravno prijateljica elektro motorjev, zato smo
morali motor razdreti, zbrusiti rjo, namazati zbrušene dele in jih sestaviti nazaj.
Mogoče za marsikoga to ni ravno sanjsko delo, ampak zadovoljstvo, ko je bilo delo
opravljeno, je bilo veliko.
Med tem je jutranjo meglo že zamenjalo sonce in jesenski dan je prav vabil na
popoldanski izlet. Odločitev ni bila težka - Krim, ki ima za našo šolo po tem, ko
smo spet izvedli maraton, ki je bil veliko več kot to, bil je pravi podvig naše skupne
dejavnosti, poseben pomen. In tam, po slabi uri hoje, me je vrh pričakal v soncu,
brezvetrju, s čudovitim razgledom na vse strani in hribi kot na dlani. Popolno nasprotje
dnevu, ki smo ga imeli na maratonu. Pred kočo je bilo nekaj ljudi, potem
pa sta prišli dve dekleti, stari kakih 14 ali 15 let. Veseli, razposajeni sta se usedli
k sosednji mizi na sonce in potegnili iz nahrbtnikov, verjeli ali ne – zvezke in začeli
delati domačo nalogo in to matematiko. 'Poglej, to se dela takole in če narediš to,
potem sledi to''. 'Aja, tako ...' in tako naprej in vmes hihitanje in veselje. Veselje
do tega, da si, veselje do vsega, kar je okrog nas, veselje do življenja. Na vrhu hriba,
v sončnem dnevu, po dvourni hoji, sta res uživali, ne samo v naravi, ampak
tudi v domači nalogi, v matematiki. Naloge sta reševali z veseljem in zanimanjem.
Čudovita slika, ki upam, da je ne bom nikoli pozabil. Ob takih trenutkih se zaveš,
za koga smo, za koga učimo, in kaj je pravzaprav namen šole. In tega bi se morali
stalno zavedati vsi, tudi politiki.
Waldorfske novice 3