Waldorfske novice - Jesen 2017

Z g o d b a
Ko je res
pomembno
Godi Keller
Z evritmijskim interpretiranjem literarnih in glasbenih
umetniških del ter z individualnim izvajanjem različnih
vaj so otroci spodbujeni za samostojno aktivnost,
ki podpira samozaupanje, samozavest in lastno iniciativo.
Tako evritmija spodbuja zavest o lastnem bitju kot
enkratni in neponovljivi osebnosti.
To so le skice osnovnih izhodišč za razumevanje, na
kakšen način evritmija spodbuja otrokov razvoj in zakaj
je integrirana v originalni waldorfski kurikulum kot
nepogrešljiv del. Podrobnejše ukvarjanje s to temo potrebuje
tudi več prostora, zato upamo, da bomo lahko
vsakega od omenjenih elementov podrobneje obravnavali
v prihodnjih številkah Waldorfskih novic oziroma
Svitanja.
prevedla Breda Pavlovič
Verjamem, da je človek sposoben videti vse.
V trenutkih, ko je blizu smrti, ko misli, da je
vsega konec. Na primer v prometni nesreči
z motorjem, ko zletiš iz ovinka. Takrat se zgodi, da se
pred tvojimi očmi kot film v notranjem očesu odvije
celo tvoje življenje. Sam sem to doživel in verjetno ste
že slišali o tem pripovedovati tudi druge. Moj lastni oče
mi je povedal svojo zgodbo, pa nikoli ni verjel v mistične
misli, zato domnevam, da je to res. Morda ni čisto tako,
saj navsezadnje ni veliko časa, preden se dotakneš tal, ko
motor poleti nekje nad tabo ali poleg tebe. Morda bi bilo
bolje, če bi rekli, da se nam v tistem trenutku pokaže vse
življenje, da je vse prisotno istočasno.
To je podobno skrivnostim, ki jih dobro poznajo
pravljičarji. Vedo, da zgodbe ne smejo povedati kot v
stripu, kjer podobe sledijo druga drugi. Umetnost je v
tem, da za poslušalca ustvariš prostor, sobo, znotraj
katere se bo razvila celotna zgodba: tu je ovinek, nad
mano je motor, ki leti, in tu, pod mojimi nogami, je
travnik, poln kopriv. Nekje za mano je prostor in čas,
iz katerega je prišel vesel in brezskrben motorist, in
pred mano, ali nekoliko bolj desno, je bolnišnica, na
poti tja pa rešilni avtomobil. Vse je v isti sobi, samo
obrniti se moraš in videl boš, kaj se je zgodilo včeraj,
stopiti korak proti desni, da sedeš v rešilni avtomobil,
kjer se pekoča bolečina od kopriv zdi nenavadno
bolj boleča kot pri zlomljeni roki. Vse je v isti sliki.
Nekako tako sem jaz doživel Indijo: kot gosto pripoved
brez kompasa, v središču katere sem bil sam in
se čudil, pogosto z odprtimi usti, včasih s solzami v
očeh, največkrat pa nekje med smehom in občutkom
velike sreče. Če se eno uro sprehajate po Puneu ali
Bengaluruju, boste vedeli, o čem govorim. Sto žensk,
otrok in moških potrpežljivo čaka pred restavracijo z
dobrim imenom in v njej. Ne zaradi njenega stila, saj
me spominja na umazano kantino s cenenimi pločevinastimi
krožniki, stenami, porumenelimi od žaltave
maščobe, ampak zaradi hrane. Gre za hrano, veste!
Celo vladni ministri pridejo sem na dober obrok. Na
pločniku čez cesto spi na kupu starega blaga mlada
žena. Njen dveletni otrok tiho sedi poleg nje in opazuje
psa, ki dremata med tisoči in tisoči nog, ki hodijo
mimo. Za njimi je moderna stavba, kjer zdravnik z
najboljšo lasersko opremo ponuja drage optične posege.
Petdeset metrov naprej po cesti je vhod v eno
velikih privatnih šol, ki jo čuvajo možje v uniformah,
ki pri temperaturi 38 stopinj, v dnevih pred monsunom,
ki bo prinesel olajšanje, prav tako dremajo,
Waldorfske novice 13