Waldorfske novice - Jesen 2017

homogenost odzivanja. Nasprotno, spodbuja se raznolikost
odzivanja. Pri izraznem kontekstu te vrste si učitelj
želi ustvariti situacije, v katerih postanejo pomen in
mnenja poosebljeni in tvorijo bazo kultiviranja mišljenja
in oblikovanja idej. Na waldorfskih šolah se pri učencu
načeloma ne ocenjuje, kje trenutno je, ampak njegovo
delo. Jasno je treba pokazati, kako se lahko izboljša, tako
kratko- kot dolgoročno. Z drugimi besedami, evalvacija je
vključena v razvojni proces.
Uvedba masovnega izobraževalnega sistema je za sabo
potegnila uvedbo ocen. V tistem času so imeli odgovorni
po vsej Evropi za kategoriziranje raje številke. Te so
uvedli tudi v šole. Vsakega učenca so ocenili s povprečno
oceno. V zadnjih desetletjih se je to razširilo na ocenjevanje
učiteljev in ravnateljev, ocenjenih glede na celotno
povprečje. Danes pa se je pojavila osredotočenost na visoke
ocene pri posamezniku, šoli in tudi na nacionalnem
in mednarodnem nivoju. Hkrati je splošno priznano, da
sposobnosti za pridobitev visokih ocen pri vedno večjem
številu testov niso enake kot za pridobitev razumevanja
predmeta, kot sta biologija ali literatura. Dijaki postenejo
na osnovi teh ocen študenti na univerzah in imajo dostop
do določene oblike zaposlitve. Zato morajo dijaki zbrati
vse svoje sile, da dosežejo višje ocene.
Rezultate te politike lahko že vidimo. Samo alarmantna
poročila o vzrokih za velik porast števila dijakov, ki ne dokončajo
šolanja, moramo pogledati. Poleg tega vedno več
otrok uživa poživila, kot je ritalin. Leta 2011 je v Ameriki
3,5 milijona otrok jemalo zdravila za ADHD (motnja pozornosti
zaradi hiperaktivnosti). V Veliki Britaniji se je iz
92.000, leta 1997, število dvignilo na 786.000, leta 2012.
Prvotni cilj je bil zdravljenje otrok z motnjo pozornosti,
toda danes jemljejo ta zdravila mnogi zdravi šolarji za izboljšanje
učinkovitosti pri testih, da bi zadovoljili pričakovanja
staršev, učiteljev in družbe nasploh. Proti temu
trendu obstajajo resni pomisleki, ki zagovarjajo tezo, da je
težava prej v izobraževalnem sistemu in metodah, ki jih v
šolah uporabljajo. Vedno bo možna debata glede vrednot
v izobraževanju, toda ponekod se zdi, da velja prepričanje,
da je lažje spreminjati otrokovo biokemijo kot prenoviti
zastarele metode, ki niso v sozvočju z našim časom.
Resnična demokracija bo vedno poskušala asimilirati
dva vidika življenja – tistega o družbi, ki predstavlja dušo
onstran individualne duše, skupinski um, ter osebne
potrebe in nagnjenja posameznika. V stari Grčiji sta ju
predstavljali 'ecclesia' in 'oikos' – skupni interesi in individualni
prispevki. 'Ecclesia' dobesedno pomeni 'priti skupaj'.
Ta dvojna razlaga interesov je bil in je demokratični
ideal. Danes je ostalo le še malo etosa, preko katerega
je mogoče artikulirati avtoriteto. Če bo organ, ki odloča,
več kot zgolj zbirka posameznikov, ki jih na neki način
poganja pozicija moči, mora vsebovati esprit de corps –
skupen etos in názor. To omogoča šolam in univerzam
delo v prihodnosti.
Danes Evropa v tem oziru doživlja pomanjkanje takega
manifesta, zaradi česar vidimo neke vrste razočaranje in
nezadovoljstvo med srednješolci in študenti. Sprašujejo
se, kako premostiti prepad med posameznikom in družbo.
Ni več agore kot v stari Grčiji. Ni več lokalne narodne
ali evropske kavarne, ki bi predstavljala forum, v katerem
bi se zbirale generacije in gnetle svoja mnenja, mesta, kjer
se rojevajo ideje, kjer preveriš svoja stališča, kjer analiziraš
časopisne članke. Brez agore, brez stalnega diskurza
postane težko pripisovati običajnemu odnosu do življenja
impulz za prihodnost. To je bilo mogoče pred letom
1914 v kavarnah na Dunaju in v gledališčih ter operah v
provincah. Danes si je težko predstavljati, kako bi lahko
ustanavaljali takšna zbirališča. Takrat so zrasli is skupne
kulture. Ali ni šolski razred nova agora, kjer lahko sistematično
kultiviramo divergentno mišljenje, domišljijo in
čut presojanja?
Na osnovi interdisciplinarnega šolanja imajo učenci možnost,
da dosežejo sintezo med intelektom in čutenjem,
natančnostjo in domišljijo, delovanjem in premišljanjem,
ki bo osnova za ugodnejše življenje.
Tak pogled v prihodnost lahko pomeni obtožbo pomanjkanja
optimizma. To ne pomeni, da ni upanja. Optimist
misli, da bo vse, kar bo, dobro, zato je nedelovanje opravičeno.
Upanje pomeni, da lahko v razredu in širši družbi
vidimo določene tendence, vendar ne moremo natančno
napovedati, kaj se bo zgodilo. V tej negotovosti obstaja
prostor za delovanje, ki ga ne ovirajo zastareli sistemi ali
rigidne ideologije. Tako lahko šole v prihodnosti omogočijo
ljudem, da uresničijo svoj pravi potencial.
prevedla Marina Nuvak
Opombe:
1 algoritem: metodološko sosledje, ki se uporablja pri kalkuliranju in
sprejemanju odločitev. Npr.: Recept za govejo juho je algoritem.
Predpisani so koraki, kako priti do rezultata.
2 Steiner, Rudolf: predavanje 17. Julija 1924 v Arnheimu. Objavljeno
pod naslovom 'Človeške vrednote v izobraževanju'.
3 Prav je, da zdaj, ko se waldorfsko gibanje bliža stoletnici, omenimo,
da so bile te šole v času nacizma zaprte in da so jih komunistični
režimi prepovedali. Danes je zgodba povsem drugačna, saj se zelo
hitro širijo po vsem svetu, so celo na Kitajskem.
4 Arnold, Matthew (2009) Kultura, izobraževanje in njuni sovražniki.
Oxford University Press, Oxford.
Waldorfske novice 9