Waldorfske novice - Jesen 2017

U t r i n k i
Breda Pavlovič
Zgodovina v
osmem razredu
Ivana Marušič
Od Slavnika do
Strunjana
Srednji vek je poln skrivnosti. Učenci se poskušajo
postaviti v vlogo predstavnikov določenega
stanu ...
Jaz, kmet
Zvon bližnjega samostana je odbil pet zjutraj. Vstal
sem iz svoje kamnite postelje in odšel na delo. Poleti
je zgodaj zjutraj najlažje delati, ko sonce še ne pripeka
tako kot opoldne. Skoraj vsi moje 'kaste' so že imeli potno
čelo. Vprašali so me, zakaj sem tako pozen. Nisem
se dosti menil za taka vprašanja. 'Moja stvar,' sem rekel
in začel delati. Ko se gospoda na dvoru šele prebuja,
sem jaz že komaj čakal na svoj dnevni obrok: pest riža.
Danes je bil dan, ko pride opoldne knez pregledat, če
dobro delamo. To je najbolj zoprn dan v tednu.
Ob enajstih sem slišal otroke, ki so jokali po bližnjih
kočah. Lačni so. Mame jim nimajo dati ničesar, saj je
bila letos slaba letina – vse so nam pobrali. Med jokajočimi
otroki so bili tudi moji. Osem sem jih imel. Zdaj
so le še trije.
Odbilo je dvanajst. Na nosilnici so štirje sužnji prinesli
kneza, ki se je pomembno razgledoval naokoli. Ko so ga
prenesli čez celotno dolžino njive, je ukazal pretepsti
pet kmetov, ki so se mu pač zdeli 'sumljivi'.
Ko sem prišel domov, sem opazil, da so še preostali
trije otroci umrli. Od same žalosti sem umrl tudi jaz.
Loti, 8.a
Ob 7.20 smo se zbrali pred šolo, da bi peš odšli na
železniško postajo. Z vlakom naj bi se odpeljali
do Prešnice, od tam pa bi se povzpeli na Slavnik,
nato pa peš do Strunjana. Za nas naj bi bil to kar velik izziv,
a vsi smo premagali utrujenost in zdržali do konca.
Šola v naravi
Ko sem se v ponedeljek zjutraj zbudila, sem bila vznemirjena
zaradi šole v naravi, ki me je čakala. Pot z vlakom
je bila prijetna. Ko smo se z vlakom, na katerega
smo prestopili, pripeljali v Prešnico, sem zares začutila
Kras.
Najprej smo hodili med listavci, pod sabo pa sem ob
vsakem koraku začutila oster kamen in žgečket trave
po golih mečih. Ko smo se vzpenjali na Slavnik, sem
okoli sebe začela opažati nizke borovce in visoko travo,
ki mi je povzročala neprijetno srbenje. Med spustom
s Slavnika smo se podali še k cerkvici Marije Snežne,
ki je stala na nizkem griču. Ob poti sem opazila mnogo
požganih dreves, vendar mi ni jasen razlog, zakaj
sem si to najbolj zapomnila. Na Marčevem hribu, kjer
smo prespali, je bil teren grozno neprimeren za šotore,
ampak kaj smo hoteli. Pod šotorom sem imela bodeče
neže. Iz Marčevega hriba smo se spuščali v dolino, da
smo prišli do Hrastovelj. Med potjo smo hodili skozi kar
nekaj kraških vasi, kjer smo med drugim natočili tudi
vodo. Rada se sprehajam po kraških vaseh. Hrastovlje
so grozno strma vas. Naposled smo le, utrujeni, prispeli
v Kubed, kjer smo prespali v kulturnem domu. Prijetno
je bilo spati s svojimi sošolkami v majhni dvorani. Tretji
dan smo pol dneva hodili po osvežilni reki Dragonji.
Voda je bila odlično zdravilo za moja razbolela stopala.
Kosilo smo pojedli uro stran od naše končne postaje,
kjer smo prespali. Grozno je deževalo. Četrti dan smo
veliko hodili, zato se pokrajine ne spomnim najbolje.
Waldorfske novice 17