Views
3 months ago

Gorički vrh 2016

ZDRAVJE 150 let

ZDRAVJE 150 let delovanja Rdečega križa Slovenije Jubilejno leto 2016 za številne aktiviste in prostovoljce Ob trenutni krizi z begunci se vedno znova pojavlja znak Rdečega križa ter izpostavlja pripravljenost za nesebično in požrtvovalno delo aktivistov in prostovoljcev te najstarejše humanitarne organizacije na svetu, ki je nenehno prisotna, ko se zgodi naravna katastrofa ali ko pride do vojne. Tako je Rdeči križ vedno zraven najbolj ranljivih posameznikov in najbolj ranljivih skupin. Ta organizacija danes deluje v 189 državah sveta in šteje okrog 97 milijonov članov. Ta organizacija danes deluje v 189 državah sveta in šteje okrog 97 milijonov članov. In kdaj se je začelo njeno delovanje? Na pobudo in iniciativo švicarskega poslovneža in humanista Henryja Dunanta (8. maj 1828– 30. oktober 1910) je v Ženevi 23. oktobra 1863 enaintrideset delegatov iz šestnajstih držav takratne Evrope zastavilo delo danes največje humanitarne organizacije na svetu. Tedaj je bila oblikovana pravna podlaga za ustanavljanje nacionalnih društev Rdečega križa, ki jo je s sprejeto resolucijo podprla tudi Avstro-Ogrska. Tako je po tem zgodovinskem zasedanju leta 1866 bilo v Ljubljani ustanovljeno Žensko društvo za pomoč ranjenim in bolnim vojakom, njihovim vdovam in otrokom (od leta 1879 dalje Domoljubno žensko podporno društvo za Kranjsko v Ljubljani). Leta 1879 so podobno društvo ustanovili tudi moški. Tovrstna moška in ženska društva so se leta 1902 združila. Toda ta društva na področju Slovenije nikoli niso bila mednarodno priznana in neposredno vključena v Mednarodno gibanje Rdečega križa in Rdečega polmeseca. V Pomurju lahko omenimo dve društvi: na levem bregu reke Mure so bile humanitarne aktivnosti v okviru Rdečega križa Ogrske (Madžarske), ki je bil ustanovljen leta 1879, na desnem bregu Mure pa v okviru Rdečega križa Avstrije (Avstro-Ogrska). Tako je bilo do konca 1. svetovne vojne. Na podlagi Zakona o društvu Rdečega križa Kraljevine Jugoslavije iz leta 1933 je bil ustanovljen Rdeči križ Jugoslavije. Pred tem je bil leta 1919 mednarodno priznan le srbski Rdeči križ, ki je bil ustanovljen leta 1875. Po ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je kraljevska vlada leta 1921 sprejela odločbo o delovanju Rdečega križa na celotnem ozemlju države. V Sloveniji je tedaj deloval banovinski odbor Rdečega križa s pododbori v posameznih krajih. Po zasedbi Slovenije leta 1941 in ustanovitvi Ljubljanske pokrajine so italijanske oblasti začasno še dovolile dotedanje organizacije Rdečega križa, do 6. februarja 1942. Tedaj je bilo prepovedano delovanje slovenskim aktivistom Rdečega križa, premoženje in sredstva je prevzela podružnica italijanskega Rdečega križa. Po kapitulaciji Italije 11. septembra 1943 je delo spet prevzel slovenski Rdeči križ. Toda nemški gestapo je ves čas budno spremljal njegovo delovanje in zaradi suma, da sodeluje z Osvobodilno fronto, je aretiral predsednika in njegove sodelavce ter jih poslal v internacijo, kjer so tragično končali. 18. junija leta 1944 je na osvobojenem ozemlju v Beli krajini bila v kraju Gradac skupščina Rdečega križa Slovenije, ki jo je sklicalo predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta v sodelovanju z Glavnim štabom narodnoosvobodilne vojske Slovenije. Ta ustanovitev je bila javljena Mednarodnemu komiteju RK v Ženevi, ki formalnega priznanja ni izrekel, je pa pošiljal mednarodno pomoč, predvsem zdravila. Uspešno je deloval do konca 2. svetovne vojne, po njej pa je postal Rdeči križ Slovenije sestavni del Rdečega križa novoustanovljene države (FNR, FLR) SFR Jugoslavije, vse do 8. oktobra 1991, ko je Slovenija proglasila popolno samostojnost in suverenost. S tem datumom je Rdeči križ Slovenije izstopil iz Rdečega križa Jugoslavije in svojo odločitev sporočil Mednarodnemu komiteju Rdečega križa in vsem nacionalnim društvom Rdečega križa in Rdečega polmeseca ter jih povabil k neposrednemu sodelovanju in navezavi trajnih stikov. Na mednarodni konferenci Rdečega križa in Rdečega polmeseca jeseni 1993 v angleškem Birminghamu je bil Rdeči križ Slovenije formalno priznan ter sprejet kot samostojno nacionalno društvo v gibanje Rdečega križa in Rdečega polmeseca. Besedilo in fotografija: Filip Matko Ficko 58 | Gorički vrh · april 2016

ZDRAVJE Predavanje o demenci Že pokojni, a za demenco oboleli Jaša L. Zlobec, sin priznanega slovenskega pesnika Cirila Zlobca in nekdanji uspešni poslanec, je o demenci zapisal: »Je tisto, ko ne veš: ne kdo si, ne kje si, ne kdo so ljudje okoli tebe.« Prav o demenci so predavanje 28. novembra lansko leto pripravili v DU Ledavski dol iz Serdice, ko sta njihovim članom in vsem, ki se s to boleznijo srečujejo ali pa jih tema samo zanima, pripravili predstavnici Slovenskega združenja za pomoč pri demenci Spominčica. Predavateljici sta predstavili glavne značilnosti poteka te težke in napredujoče bolezni, ki prizadene možganske celice, odgovorne za spomin, mišljenje, orientacijo, razumevanje, računske in učne sposobnosti, sposobnosti govornega izražanja ter presoje. Prav tako pa sta prisotnim razložili, kako ukrepati in kje poiskati pomoč, če zaznamo značilnosti bolezni pri katerem od svojcev. Po predavanju so prisotni lahko opravili tudi meritve krvnega tlaka in sladkorja v krvi, ki so ga izvedli člani Društva prve medicinske pomoči Rogašovci. Besedilo: Stanislava Benko Mladi in družbeni apel po telesni popolnosti O sodobni družbi in stremljenju po telesni popolnosti »Številne mladostnice in mladostniki se soočajo z negativno telesno samopodobo. V današnjem času je po besedah dr. Lucije Čevnik stremljenje po telesni popolnosti postalo vsesplošni družbeni apel. Medijsko vsiljeni lepotni ideali lahko zbujajo nemoč, frustracije in ustvarjajo notranje nezadovoljstvo z lastnim telesom in videzom. Odraščanje danes spremljajo številne stiske, ki včasih prerastejo tudi v duševne motnje. Prim. Alenka Hafner opozarja, da so med njimi tudi motnje hranjenja kot pogoste duševne motnje mladostniškega obdobja. V ozadju motenj hranjenja se običajno skrivajo težke duševne stiske, zavračanje samega sebe in slaba samopodoba. Motnje hranjenja so duševne motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane. Mladostnice in mladostniki, ki zbolijo za motnjami hranjenja, potrebujejo strokovno pomoč in zdravljenje. Strokovno podporo potrebujejo tudi svojci. Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) prepoznavajo otroke in mladostnike kot posebej ranljivo skupino z vidika varovanja in krepitve duševnega zdravja. Med varovalnimi dejavniki, ki lahko krepijo njihovo duševno zdravje, izpostavljajo podporno družinsko okolje in varno odraščanje ter pridobivanje socialnih in komunikacijskih veščin.« Osvetliti in bolje razumeti motnje hranjenja je le ena od mnogoterih aktualnih nalog na področju varovanja duševnega zdravja. O motnjah hranjenja »Motnje hranjenja so duševne motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane. Čeprav se pri osebah z motnjami hranjenja na videz vse vrti okoli hrane in se zdi problem enostavno rešljiv že z vzpostavitvijo normalnega hranjenja, je v resnici kompleksnejši in težji. Hrana je pri teh osebah le sredstvo za lajšanje duševnih bolečin in stisk, hranjenje in odklanjanje hrane pa način osvoboditve notranjih, bolečih in neprepoznanih čustev. V ozadju se torej skrivajo težke duševne stiske, nesprejemanje samega sebe in slaba samopodoba. Anoreksija, bulimija in prisilno prenajedanje so najbolj poznane oblike motenj hranjenja, v zadnjem času pa se pojavljajo še nekatere novejše, kot sta bigoreksija in ortoreksija. Čeprav te motnje ne sodijo med bolezni odvisnosti, imajo številne takšne značilnosti. Misli oseb z motnjami hranjenja se skoraj ves čas vrtijo le okoli hrane, porabe kalorij in telesne teže. Prizadeti izgubijo občutek lakote in sitosti, ob uživanju hrane pa občutijo strah in krivdo. Strah jih je situacij, ko jih drugi vidijo jesti, zato se takim priložnostim izogibajo. Tudi telesna teža, ukvarjanje s kilogrami oziroma številke na tehtnici pomembno vplivajo na njihovo počutje in razpoloženje. Različne skupine motenj hranjenja pogosto prehajajo druga v drugo, zato se danes vse več govori o motnjah hranjenja kot kontinuumu, kjer pri eni osebi posamezne oblike prehajajo iz ene oblike v drugo. Motnje hranjenja, še posebno anoreksija in bulimija, so pogoste duševne motnje mladostniškega obdobja. Anoreksija se najpogosteje pojavlja med 14. in 18. letom, bulimija nekoliko kasneje, med 18. in 25. letom. Motnje hranjenja so v zadnjih letih v zahodnem svetu vse pogostejše. Med obolelimi prevladujejo ženske, od 10 do 15 odstotkov je med obolelimi moških.« (Prim. Alenka Hafner, dr. med., specialistka javnega zdravja, Območna enota Kranj, Nacionalni inštitut za javno zdravje) O razvoju mladostnikovih možganov in duševnem zdravju »Za dobro duševno zdravje so poleg genetskega zapisa, ki ga podedujemo od staršev, pomembni tudi okolje in izkušnje. Za dobro duševno zdravje otrok in Gorički vrh · april 2016 | 59

Návrh bioplynovej stanice - ENEF 2012
Návrh sociálnej reformy na Slovensku - Peter Gonda
01/2010 - Nazaj na vrh - S&T Slovenija d.d.
II. gimnazija Maribor Maribor Vratji Vrh, 24.2.08 Gregor Prah mentor ...
Dravinjski vrh. Podružnična c.sv.Janeza. Župnija Sv.Vid pri Ptuju ...
SPRING 2016
FESTZELTSPEISEKARTE 2016
OCTOBER 2016