Waldorfske novice - Jesen 2015

U t r i n k i
Prvi šolski dan
ali kako sem tudi jaz postal prvošolec
Marko Blaznik, razrednik 1.b
Prvi šolski dan je za vsako prvošolko in prvošolčka
prav poseben dan. Dan, ki si ga bo zapomnil/a za
vse življenje. Tu so potem še starši, bratje, sestre,
stari starši, prijatelji ... In nekje v vsej tej gneči pričakovanj
s(m)o tudi učitelji. Tudi učitelj doživi svoj prvošolski dan
le enkrat. Res, da z novo generacijo vse skupaj podoživi.
Ampak tisti prvi je samo eden.
Tako se je v torek, 1. septembra, po dolgem in vročem
poletju, sonce nadaljevalo tudi za vse zbrane na
starem dvorišču Streliške 12 v Ljubljani. Polni pričakovanj
in vznemirjenja smo stopili v vrsto in počakali,
da so nam devetošolci zavezali kronice. V koloni po dva
smo se odpravili do novega vhoda, kjer nas je pričakalo
petje in zvok flavte naših novih prijateljev iz višjih razredov.
Verjamem (in vem), da je marsikdo izmed njih
v sebi podoživljal tiste svoje prve korake na poti v šolo.
Pesem nas je vodila v lepo okrašeno in že precej napolnjeno
Viteško dvorano. Sedeti v prvi vrsti je velika
čast. In s ponosom smo sedeli na mestu, namenjenem
le nam. Tokrat so nas (sedaj že skoraj stari) prijatelji iz
devetega razreda s sončnico v rokah in ob spremljavi
klavirja pospremili na oder, kjer sta nas čakala učitelj
in pomočnica. Stati na odru pred toliko nasmejanimi
in zadovoljnimi obrazi zmorejo le tisti, ki so zreli za
šolo. In mi smo dokazali, da si to mesto zaslužimo.
Veliko spodbudnih besed, petja, predvsem pa dobrih
misli in želja je tisto, kar naredi ta dan tako poseben.
Sedaj vemo, da smo tudi mi del te velike šole, ki ji lahko
brez zadrege rečemo kar družina.
Tudi zame je bil ta dan prav poseben. Lahko rečem,
da kar čaroben. Veliko učencev na šoli poznam, saj
sem waldorfski oče že kar nekaj let. A tokrat sem stal
na drugi strani. Na odru, skupaj s 25 malimi, radovednimi
in navihanimi obrazi. Nešteto misli se mi je v
tistem trenutku podilo po glavi. A ko sem stopil pred
tablo in prvič rekel: 'Pozdravljen, dragi 1. razred,' sem
vedel: sedaj sem tudi jaz postal prvošolec. Čisto pravi.
S kronico na glavi in sončnico na rami. In pred ravno
toliko vprašanji in pričakovanji kot vseh 25 učencev, ki
so tiho sedeli pred menoj.
In ko sem tisti večer gledal fotografije svojega prvega
šolskega dne, je na nekoliko obledeli fotografiji pisalo:
torek, 1. september.
Veste, postati prvošolec je včasih težko. Ampak biti
prvošolec pa je lepo.
Waldorfske novice 17