Revija Lipov list, februar 2020

32
Potepanja
Na smučišču s pogledom na
morje se kopajo v snegu
Skoraj dobesedno. Če so visoke temperature letošnje zime in stroški umetnega zasneževanja mnoga smučišča
pahnili na rob preživetja, se na Kaninu srečujejo z drugačnimi izzivi. Velike količine naravnega snega, imajo ga
več kot štiri metre, pomenijo tudi veliko dela s pripravo prog.
Usposobljenost prožilcev plazov in ratrakistov je na najvišji ravni:
»Letos smo prvič po ponovnem odprtju smučišča v sodelovanju z
Italijani izvedli proženje plazov s helikopterjem. Pred nami pa je v
naslednjih letih največji izziv, gradnja novih žičniških naprav z vso
potrebno infrastrukturo, saj je smučišče Kanin-Sella Nevea (Nevejski
prelaz) edini resni generator zimskega in s tem celoletnega turizma
za vso regijo,« odgovarjajo s Kanina.
Zimska pravljica
Po polurni vožnji s krožno kabinsko žičnico, ki vas pripelje več kot
2200 metrov visoko, edino visokogorsko smučišče v Sloveniji zasije
v vsej svoji lepoti. Na skrajnem jugovzhodnem delu alpskega
masiva se razprostira več kot 30 kilometrov urejenih prog. Prek
Prevale pa se lahko smučarji in deskarji spustijo tudi na italijansko
stran smučišča. Z Italijani imajo dobre odnose. »Naše povezano
smučišče Kanin-Sella Nevea je verjetno edino, na katerem lahko
smučar izbere na senčni italijanski strani trdo in poledenelo progo,
na sončni slovenski strani pa utrjene, a smučarjem prijaznejše
proge,« pojasnjuje ekipa Kanina. Proge tako visoko namreč nikoli ne
zaledenijo, smučarji pa lahko po naravnem snegu vijugajo skoraj
vso zimo in še dolgo v pomlad, celo do prvomajskih praznikov.
»Če nisi smučal na Kaninu, nisi pravi smučar«
Ko dolino prekrivata megla in nizka oblačnost, se smučarji na
Kaninu veselijo sončne smuke in uživajo v morju oblakov pod sabo.
V čem so drugačni od ostalih slovenskih smučišč?
- Imajo naravni sneg.
- Edini v Sloveniji so povezani čezmejno.
Številni ljubitelji naravnega snega pa lahko tukaj uživajo tudi v
čudovitih razgledih. Pogled z najvišjega slovenskega smučišča seže
do Triglava in okoliških gorskih očakov na vzhodu, Beneške
Slovenije na zahodu, Grossglocknerja na severu in Jadranskega
morja in Učke na jugu. Ob lepem vremenu, jasno. »Seveda pa
visokogorsko smučišče ob vseh lepotah ponuja tudi izjemne
vremenske razmere, na katere ne moremo vplivati, se jim pa v
največji meri uspešno prilagajamo,« razlagajo na Kaninu. Delovni
dnevi ratrakistov med sezono so milo rečeno posebni. Zanje se
delo začne, ko se smučišče izprazni. Vidno pa je po urejenosti prog,
saj jih večinoma pripravljajo pozno popoldne in ponoči. Pri njih se
bolj kot o delovnem dnevu pogovarjajo o delovni noči. »Biti
ratrakist na smučišču Kanin je nekaj posebnega, saj gre za izjemne
strmine, ki zahtevajo tudi teptalne stroje z vitlom, da se lahko
povlečemo po največjih strminah. To pa pomeni pripravo sidrišča,
kamor se vpnemo z jeklenico in se tako povlečemo po strmini in
morda mehkem na novo zapadlem snegu. Poseben izziv je delo
ponoči v megli, ko se ne vidi niti ped pred strojem. Takrat smo
kaninski ratrakisti odvisni zgolj od svojih izkušenj in odličnega
Lipov list - Februar 2020