Revija Svitanje - Zima 2017

ŠIRIMO OBZORJA
20
proti suženjstvu. Na vseh zgoraj omenjenih kmetijah
so pravne, ekonomske in duhovne pogoje ustvarili
preko novih pravnih teles (kmetijske raziskovalne
družbe) delovnih skupnosti, javnih družb itd., ki so
vedno večjemu številu ljudi omogočile, da so se direktno
povezali s temi kraji.
Vsi ti kraji imajo nekaj skupnega: vsaka kmetija je poleg
kmetovanja privzela še eno drugo dejavnost. To se
ni zgodilo le zaradi prej omenjenih razlogov, ampak
tudi zato, ker človek od kmetovanja ne more služiti denarja.
To pa ni njihov pravi namen! Kmetovanje ustvari
življenjski prostor za ljudi, ki proizvajajo surovine in
denar uporabijo za to, da jih distribuirajo. Vse dokler
te temeljne definicije kmetijstva ne prepoznamo, dela z
naravo kot celoto (kot pri krajinskem kmetovanju ali v
okoljskih projektih, zaradi katerih ne bi bilo potrebe po
okoljski zaščiti) ne moremo razumeti in izvajati. Niti ne
moremo samega gospodarstva v njegovem širšem pomenu
razumeti kot poskus, da se ustvari koncept novega
sveta skozi aktivno udeležbo, kar pomeni sodelovanje
duhovnega življenja posameznikov in človeštva
kot celote. Zdrave gospodarske logike ne moremo
prakticirati, če zdrav razum ne izhaja iz resničnosti. Če
ne premagamo nostalgije, romantike, sektaškega obnašanja
in pridiganja fanatikov zdravja, bo nemogoče
obrniti trend razpadanja kmetijstva in uničenja narave
ter namesto tega začeti s procesom zdravljenja. Naša
ocena realnosti kaže, da nimajo prav ljudje, ki trdijo,
da antropozofi živijo v 'varnem svetu' in nočejo videti
resničnosti. Verjetno nihče ne čuti trpljenja sveta bolj
boleče kot oni. Vendar jim samozavest daje dejstvo, da
sprejemajo koncepte, ki lahko omogočijo zdravljenje
sveta in lahko vidijo pot iz slepe ulice. Najbolj potrebno
je, da na kmetijstvo gledamo kot na kreiranje pokrajine
in da to dosežemo s prepričanjem, da bodo sadovi
prosti dar narave.
Vse, česar kmetijstvo ne more priskrbeti za blaginjo
človeštva, bodo prispevale industrija, služnostne dejavnosti
in obrt. Da bi se proizvedlo in pridelalo več
dobrin, kot jih je potrebnih za preživetje, se kmetijstvo
deli na industrijo, služnostne dejavnosti in obrt. V
Sottorfu je na primer kmetijskim dejavnostim dodan
dom za goste. V Stiitensenu je kmetovanje dopolnjeno
z dejavnostmi za invalide in sodelovanjem z Bauk KG
(trgovino s hrano in predelavo). V Klein-Siistedtu imajo
dodatno službo za distribucijo hrane. V Fuhlenhagenu
imajo komercialno dejavnost peke kruha in skrbijo
za ljudi s posebnimi potrebami. V Hassenmooru delajo
s socialno šibkimi osebami in v Springe-u z ugovorniki
vesti. Na kmetiji Dottenfelder so ustanovili center za
kmetijsko izobraževanje. V Lehenhoffu v svoje dejavnosti
vključujejo veliko pekarno, tovarno za volnena
oblačila, tovarno zabojev ter vrt, ki sam oskrbuje celoten
prehod od kmetovanja do proizvodnje surovin.
V Wald-am-Innu izvajajo znanstveno vzgojo rastlin. V
Wernsteinu je v delu študentski dom, poleg tega pa iz
mleka izdelujejo sir.
Vse te ustanove skušajo preko svojih gospodarskih dejavnosti
zaobjeti celoto kmetovanja, opravil, uslug in
trgovine s hrano. To pa je izjemno težko. Le tisti, ki
so direktno vpleteni v proces postavljanja teh novih
skupnosti, ki vključujejo delo, ekonomijo in skupno
življenje, lahko razumejo, kaj morajo ljudje doseči in
pretrpeti, da bi zrasli v zavest takih modernih družbenih
enot. Staro obliko zavesti, krvno povezane družine,
je potrebno nadomestiti z novo zavestjo, ki temelji
na duhovno orientiranem vsakodnevnem sodelovanju.
Seveda je ključno to, da se ljudje, ki jim je usojeno,
da so v takih skupnostih, le-tem lahko pridružijo. Člani
morajo bodisi spremeniti lastninske pravice zemlje
ali dedne pravice ali oboje. Vse, kar je na kakršen koli
način povezano s 'krvjo in zemljo', je potrebno zanemariti
in odstraniti iz družbene realnosti. Pomeni, da
bo potrebno tako radikalno spremeniti življenjske navade,
da bo to povprečni meščan morda le težko razumel.
Tradicionalni zakoni na deželi še vedno delujejo,
čeprav so bili tu in tam spremenjeni. Poleg tega morajo
ljudje, ki zdaj na takih mestih enakopravno delajo, pri
sebi ozavestiti, kaj delajo. Proučevati morajo duhovno
znanost na splošno in se še posebno razvijati v mišljenju
in predstavi, v kaj se lahko 'kmetijski organizem',
v katerem živijo, razvije. Tisti, ki so mnogo let delali
na teh vprašanjih, kadar slišijo izraz 'kmetijski organizem',
vedno prepoznajo možnosti v prihodnosti; toda
zavest o tem 'organizmu' bi morala postati splošno védenje
tudi vseh drugih. Zanemarljivo je, če ena oseba
ve za veliko dejanje, šteje le, če se to védenje zablešči
pri desetih, dvajsetih ali tridesetih sodelavcih, ki živijo
v skupnosti. Prav tako je pomembno, da postane vsebina
razumljiva, da lahko diskusije, do katerih pride,
omogočijo vedno več udeležencem, da dosežejo duhovno
osnovo svoje imaginacije in inspiracije, da bi iz
te osnove dobili lastno intuicijo pri dnevnih odločitvah
na delu.
Še več je potrebno povedati v zvezi s tem: vsi ti ljudje
morajo postati kmetje knjigovodje! Dnevno in letno
morajo sami sebi izkazati, do katere mere so realizirali
to, kar živi v njih kot ideja kmetijskega organizma na
poti h kmetijski individualnosti. Te rezultate morajo
izraziti v konceptih in številkah.
Izumiti morajo nov knjigovodski sistem, rezultat katerega
ne kaže na osebni dobiček in porabo ali izgubo,
ampak v katerem dobijo odgovore na vprašanja, kot so:
Ali je kmetija kot organizem postala v zadnjih desetih